Jakin popotniški dnevnik

»Do you remember when diving was dangerous and sex was safe?«

2011-08-10T19:51:00.000+02:00

Pol ure vožnje s tramvajem iz centra Bruslja stoji med razraščenim grmovjem siva, nezanimiva stavba, ki razen napisa Nemo 33 ne razkriva ničesar. Vhod vodi naravnost v restavracijo. Topla, pridušena svetloba, črne stene, na njih pa za kontrastno dekoracijo obešene rumene flaše, verjetno prazne. V oči najprej pade nekaj velikih oken, ki delujejo kot turkizne, ves čas spreminjajoče se slike. Skoznje vidimo v prvih deset metrov najglobljega bazena na svetu, 35-metrskega Nema. Potapljači na svoji poti proti dnu in nazaj opazujejo goste v restavraciji; ta je med domačini priljubljen lokal tudi za nekoliko izvirnejše prve zmenke in ko zaljubljencema med drago fusion cuisine večerjo zmanjka besed, so mimoplavajoči potapljači verjetno dobra iztočnica.
Najprej je kazalo, da bo moj obisk Bruslja prekratek, da bi vanj lahko vključila tudi Nema, čeprav sem že od odprtja leta 2004 potihem upala tudi na to priložnost. Na koncu mi je obveznosti uspelo urediti tako, da sem se sredi dneva, nenajavljena, a s kopalkami pod roko, le prikazala na recepciji. Nikjer nikogar. Gospodične v restavraciji prijazno povedo, da trenutno poteka tečaj, sicer pa so potopi možni zgolj po predhodni najavi in s svojim »buddyjem«, obvezno tudi s svojo potapljaško uro-računalnikom, pa seveda izkaznico, s katero formalno izkažeš potapljaške veščine. Ob izostanku vsega naštetega je mojemu potapljanju v Nemu kazalo precej slabo. Lahko pa počakam na receptorko, ki mi bo vse to ponovila iz pooblaščenih ust. Ok torej. Med čakanjem imam ravno dovolj časa, da skujem plan B. Namesto potapljaške potegnem na plano novinarsko izkaznico in povem, da prihajam iz Slovenije in bi rada o Nemu napisala članek. Da avtentičnost zgodbe zahteva lastno izkušnjo, je bilo prijazni gospodični takoj razumljivo. Press je magična beseda, ki odpira vrata in vse tisto, kar je še minuto prej kazalo povsem nemogoče, je začelo postajati meso. Kaj meso, najlepše zapečen skrbno zorjen biftek. Povabi me, da se vrnem zvečer na organizirano, a samostojno potapljanje za licencirane potapljače – potrebne formalnosti pa bomo tudi nekako uredili. Ni ga čez PR. Odličen napredek sicer, a v resnici me je bolj kot potapljanje z ARO opremo mikal prosti potop. Nič hudega sluteče izrečena beseda »freediving« med naju v trenutku postavi zid. Kot bi izrekla urok, besedo na skrajnem koncu tunela. Pred časom da so imeli »nesrečo« in od takrat je s potapljanjem na dah do nadaljnega konec. O podrobnostih molči, tako kot tudi vsi ostali, od katerih sem zvečer poskusila izvedeti kaj več. Škoda, saj je bazen sanjsko pripraven prav za apneo. 33 stopinj Celzija na globini 35 metrov, fiksne vrvi na petih in desetih metrih, plavajoče boje, nobenega toka ali valov, kristalno čista in celo neklorirana voda, prostor za ogrevanje .. česa več naj si človek želi sredi Bruslja?
Hiter skok na internet razkrije skrivnost. Sredi letošnjega junija se je zvečer – bazen je bil že uradno zaprt – nekdo od zaposlenih odločil za prost potop v najgloblji tank. Čeprav brez potapljaških izkušenj ga je zamikala globina. Potopil se je sam, pregloboko, in ob vračanju na površino izgubil zavest. Našli so ga na dnu, ko mu ni bilo več pomoči. Nemo 33 je od takrat do nadaljnega zaprt za proste potope, tragedija v bazenu, ki slovi po visokih varnostnih standardih, pa še vedno odmeva. Ko bo bolečina ob izgubi sodelavca nekoliko popustila upam, da bo Nemo svoje poslanstvo videl tudi v še intenzivnejšem izobraževanju potapljačev na dah in širjenju zavesti, da je prosto potapljanje varen šport, če se le upoštevajo vsaj najosnovnejše varnostne zakonitosti – kar dosledno potapljanje v paru brez dvoma je.
Nekaj minut pred sedmo spoznam svoja buddyja, kar dva. Pridružili so me namreč že formiranemu paru – mlademu Korejcu in športni dami v zrelih letih, ženi glavnega hišnega inštruktorja. Bili smo skupina kakšnih desetih ljudi, kjer vsak skrbi zase – in za svojega sopotapljača. Potop traja eno uro in vključuje ogrevanje, potop do dna in počasno vrnitev na površino. Vzamemo maske in plavuti ter hop v vodo. Izkoristim priložnost za nekaj prostih potopov do globine desetih metrov, kar je dovoljeno in celo priporočen način ogrevanja. Nazaj ven, kjer si vsak zase zložimo skupaj opremo, ter še enkrat v vodo. Ok? Ok, gremo dol. Počasi smo se spuščali do dna, kjer so na petintridesetih metrih pod vodno gladino ljudje nenadoma začutili silno potrebo po vseh mogočih vragolijah. Globinska pijanost, nenadni napad infantilnosti ali zgolj prostodušno izkazovanje sreče ob tako prijetnem petkovem večeru? Nekateri so si podajali majhno sloko podmornico, drugi vadili jogo/strečing/kama sutro, zaljubljen parček je svojih deset minut na dnu izkoristil za fotografiranje neštetih zapeljivih poz (bejbikinih plahutajočih sto kil v kopalkah, potapljaški opremi in zapeljivem nastavljanju je bilo kar hecnih..).. potem pa počasi nazaj, skozi izdihane mehurčke proti gladini. Kot bi plavali v radenski! Na globini desetih metrov sta vzidani dve »votlini«, ki sicer nista arhitekturni ali oblikovalski presežek, a vseeno dobro služita svojemu namenu, mehkemu in nenasilnemu dekompresijskemu postanku. Delujeta kot zvona, v katerih je vode do pasu, tako da je v njih mogoče stati in se nadihati svežega (pač nekoliko bolj stisnjenega) bruseljskega zraka, pa mimogrede še kakšno reči. Še pet minut na petih metrih, ki smo jih skozi okno delili z gosti v restavraciji, pozdravček namesto predjedi ter mirno ven.
Čeprav sem si vedno predstavljala, da se bom v Nemu potopila na dah, pa je bilo tudi to instant scuba potapljanje simpatična pika na i hitremu obisku Bruslja, ki je prijetno presenetil več kot enkrat. V prestolnici Evropske skupnosti, kjer so Nema prvič odprli prav na dan slovenske priključitve 1. maja 2004, sta bili takrat med prvimi v vrsti tudi dve Slovenki. Obet mednarodnega uspeha in mogoče čisto malo tudi čustvena naveza, ki kot kaže še vedno traja.

www.nemo33.com

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Bruselj2011

Airborne

2011-08-10T19:50:00.001+02:00

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Airborne

Beef Extravaganza

2011-08-10T19:44:00.001+02:00

Vpliv na manjšo potrošnjo govedine v zadnjih letih je zagotovo imela »bolezen norih krav«, za katero danes slutimo, da je kmalu postala marketinški in trženjski vzvod za zaščito lokalnih tržišč govejega mesa, a je prav prodaji pregovorno kvalitetne angleške govedine močno prirezala krila. EBLEX, angleško združenje rejcev govedi in drobnice, ki deluje s ciljem promocije, raziskav, dviga učinkovitosti dobave govejega in ovčjega mesa ter večje dodane vrednosti temu segmentu mesne industrije, pa se v zadnjih letih lahko pohvali z impresivnimi številkami. Maja 2006 je bil izvoz angleške govedine še na ničelni točki, medtem ko je bil ta v lanskem letu ocenjen na 100.000 ton in vrednost 321 milijonov funtov. Tako prireja kot prodaja, predvsem pa izvoz, sta v stalnem porastu in države Evropske skupnosti se v skladu z dvigom osveščenosti potrošnikov, ki vse bolj posegajo po mesu iz sonaravne reje, ponovno intenzivno odpirajo tudi angleškemu trgu. Združenje EBLEX je zato z namenom predstavitve kakovostne angleške prireje govejega mesa pripravilo dvodnevni skrbno organiziran strokovni dogodek »Beef Extravaganza« za preko šestdeset udeležencev – večina je bila potencialnih uvoznikov in novinarjev iz držav EU – na katerem so nam predstavili celotno verigo prireje govejega mesa, od sodobno urejenih velikih kmetij, kjer se prireja odvija na prostem, preko procesa predelave do končnega cilja, odličnih, ravno prav zapečenih biftkov. Another hard week at work :)

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/EBLEXBeefExtravaganza

re-Port-o-rož

2011-08-10T19:37:00.000+02:00

Prvo polovico regatne sezone pokala Seascape18 smo pretekli vikend zaključili s spopadom v Portorožu. Prehod fronte je prekinil obdobje sončnega vremena in v soboto poskrbel za občutek jadranja v pralnem stroju. Premočene in premražene ekipe smo kljub temu odpeljale 4 plove v burji moči do 20 vozlov. Posadke so bile tokrat nekoliko spremenjene - v ekipi Gaea+ je Roka Poropata nadomestil Mitja Nevečny. Panda teamu je manjkal lastnik Igor Požar, ki ga je nadomestil Vid Jeranko. Tovarniško ekipo je zaradi odsotnosti Jona Breclja vodil Uroš Pečauer. Poleg vodilnega Tomasa Tuleje iz Slovaške in ostalih konkurentov je tokrat stopila v napad še barka s številko SLO 89, ki jo je vozil izkušeni Željko Planinšič. Line-up torej, ki je obetal krvav boj. Po dirki mi je član regatnega odbora, ki je vse skupaj opazoval v zavetju tende regatne barke dejal, da je trpel ob dejstvu, da je bil lahko zgolj opazovalec. Ob glisiranju, neposrednih dvobojih, menjavah mest in fotofiniših človek očitno hitro pozabi na dež in mraz. Rezultati kot vedno tukaj, o regati pa na kratko takole: s težo malce podhranjeni Gaea+ team se je dobro držal in se ostro boril s Pandami za najvišjo uvrstitev. Par zapletenih škotin in ena večja taktična napaka sta bili žal dovolj, da so slavile Pande, preostalo floto pa je šolsko kontroliral Uroš Pečauer, ki je privozil bron prvega dne. Prvi dan torej srebro za Gaeo+. Sončna nedelja z ostankom burje moči do 12 vozlov je bila prijaznejša do tekmovalcev. Ekipa Gaea+ je ponovno izvedla rošado - tokrat je Mitjo Nevečnya je zamenjal Tit Plevnik, ki je bil doslej vsega dvakrat na Seascapeu. Morda pa je ravno zavedanje, da tovrstne menjave zagotovo ne prinašajo prednosti povzročilo, da smo tokrat vstopili v regatno polje brez pričakovanj, a kljub temu bojeviti. Že po prvem štartu je postalo jasno, da smo hitri in takoj smo prevzeli taktično iniciativo. Nagrada sta bili zmagi v prvih dveh plovih. Tretji plov smo po masovnem kaosu na štartu začeli na zadnjem mestu, se zbrali in končali na četrtem mestu. Zadnji plov pa znova match race s Pandami. Luki Baeblerju je kljub našemu vodstvu po drugi orci uspelo ohraniti prekrivanje na privetrni boji in peljal nas je visoko... Previsoko... Tomas Tuleja je izkoristil priložnost in se znašel v zastonj vodstvu, medtem ko smo mi v ostrih luffih davili Pande. Ko se je ta dvoboj razpletel, je bil Tomas žal predaleč in končali smo na drugem mestu. Nedeljo smo tako končali v zlati barvi, kar je za nas izjemno pomembno, ker so bili nasprotniki najmočnejši doslej. Le tovarniška ekipa je imela tokrat smolo z barko, saj s poškodovanim slot-stripom ni mogla držati tempa. V skupni razvrstitvi zato po novem zaostajajo za dve točki za nami, mi pa ravno toliko za vodilnima Tomasom Tulejo in Pandami. Po polovici sezone nas vodilne štiri ločijo le 4 točke in s tem so vse možnosti še vedno odprte. Naslednja regata bo čez 14 dni, tokrat pri sosedih na Vrbskem jezeru. Jezero... loterija.. hkrati pa nov ambient in poleg nas še 15 avstrijskih ekip. To bo nedvomno spektakel za razred Seascape18, za nas pa nora izkušnja... Over and out.

Posted by Marko P.

http://sailing.gaeaplus.si

Kaj bi Seascape pokal brez izolske burje?

2011-08-10T19:32:00.001+02:00

Po lanskem izolskem Jix & Seascape Cup vikendu, ko je bila nedeljska regata zaradi burje, ki se je v refulih bližala celo tridesetim vozlom, po dveh plovih (in počenem bumu na Mojci 13, štraorcadah ...) prekinjena, pa letošnje razmere na regatnem polju niso bile kaj dosti prijaznejše. Še posebej sobotna dirka se je spet odvijala v močni burji, v zadnjem plovu je v sunkih pihalo celo do 25 vozlov, in valovih, ki so predvsem Seascapom kar dobro mešali štrene in tudi dobre uvrstitve.

Spet se nas je na štartu zbralo kar enajst. Namesto Janezove Žverce nas je tokrat obiskal belgijski lastnik, simpatični zobozdravnik Eric, ki se je na štartu sobotnega plova pogumno pojavil kar z enajstletnim sinom in svojim očetom! Močan veter je nekatere ekipe prepričal, da so skrajšale jadra, druge so se preko štartne črte zapodile na polnih, Pande pa so dokazale, da je Seascape zares tako enostavna jadrnica, kot lahko beremo v prospektih – saj zna (vsaj prvih nekaj metrov ...) voziti celo sama. Iz morja je fante – in resnici na ljubo je treba povedati, da tokrat za krmilom ni sedel najlepši krmar Luka – rešil sodniški gumon, a je bila žal dirka za naše mokre prijatelje po prvem plovu sobotnega dne končana. Nekaj bo najbrž tudi na tem, da baje v trenutku prevračanja na barki ni bilo njihovega lucky totema, odslej imenovane vudu-pande. Dovolj težka posadka je bil predpogoj za uspešno jadranje predvsem v soboto, zato zgolj dvočlanska ekipa favorita Slovaka Tomasa Tuleje (trenutno vodečega v SSC pokalu) kljub dobremu jadranju ni imela realnih možnosti za visoko uvrstitev, zaključili so na sedmem mestu. Odlično je jadrala tovarniška ekipa Jona Breclja na jadrnici Harle Queen in si prijadrala zmago pred našo Gaea+ (6 točk, JK Pirat, Gaea+, Sailing Point), v zasedbi Jakica Jesih na krmilu, Marko Pihlar trim in Mitja Beltram trim/main. Že pred meseci smo se z Mitjo dogovorili, da bo z nami zajadral na prvi regati z novimi jadri, pri katerih razvoju je kot zastopnik za North Sails aktivno sodeloval. Čeprav so nova jadra nekoliko globlja in naša posadka z vidika kilogramov ni bila prav težka, so se močnemu vetru navkljub odlično odrezala, le nekoliko bolj smo se morali nagibati čez rob barke. Zahtevne vetrovne razmere, nova jadra in neuigrana posadka so sicer botrovale celo kakšni štraorcadi, a smo bili na koncu z našim jadranjem in visoko uvrstitvijo zelo zadovoljni. Presenetil je Hine, ki je prišel, videl, zmagal – na jadrnici Boat of the Year. Ekipa, ki so jo poleg Hinka Goliasa sestavljali še Teja Plešec in Aleš Musič, se je namreč sestavila tik pred zdajci in čeprav Hinko in Aleš še nista imela izkušenj na Seascapu, so odjadrali za tretje mesto (Aleš pa je pred štartom sobotne dirke tudi na hitro zaplaval). Ažo je komentiral: lanski pokal je bil v znamenju uničevanja opreme, letošnji pa v znamenju padcev v vodo. Kar se opreme tiče naj vseeno dodam, da je naš izkupiček škode po teh dveh dneh naslednji: močan veter je dokončno uničil vrečo za genaker, zaradi česar smo se sredi druge orce prvega dne spraševali, kako da naša pregovorno hitra barka ne gre nikamor; kako bi le šla, ko pa nam je genaker prav potihem spolzel iz (strgane) vreče in smo ga vlekli ob boku..; strgana vrv – retriver za penon; udarjen premec po trku pred štartom. Ni kaj, we're playing hard, kot bi rekel Mrkva.

Nedeljska regata v nekoliko šibkejši burji, sunki niso presegli dvajsetih vozlov, je bila že ugodnejša tudi za Tomasa Tulejo, ki je z dvema zmagama in enim drugim mestom še utrdil svoj položaj vodečega tudi v skupnem seštevku. Na drugo mesto so se uvrstile Pande na Mojci 13, tokrat spet v stalni zasedbi z Luko Baeblerjem na krmilu in vudu-pando kot neuradno četrto članico ekipe. Po nekaj zapletih, med enim nas je recimo kot ribič ribo na škoto, ki so jo vlekli za seboj – ujela velenjska ekipa in nas ravno na obratu privetrne boje skoraj potisnila vanjo ... pa še kakšen bi se našel ... smo nedeljsko regato zaključili na tretjem mestu in bili s skupnim izkupičkom tega regatnega vikenda – drugim in tretjim mestom skupno – zelo zadovoljni. Dve dobri uvrstitvi sta močno popravili nekoliko slab priokus po koprskem vikendu, in kar ni odveč, nas močno dvignili tudi v skupnem seštevku po štirih regatah. Trenutno zasedamo tretje mesto skupno in drugo v slovenski konkureci, za Jonom in pred Luko.

Več fotografij je v galeriji. Za fotografije se zahvaljujemo Mihu Mačku in Mihu Slekovcu.

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/2RegataJixSSCCupIzola

http://sailing.gaeaplus.si/

Seascape klinika na Velenjskem jezeru

2011-08-10T19:30:00.000+02:00

Sobota, 9. april, sončno jutro ob Velenjskem jezeru. Modro nebo, bele penice na vodi. Vetra je dovolj, v refulih celo preko dvajset vozlov. Veliko več, kot smo ga pričakovali. Severnik živahne narave, z vsemi značilnostmi burje. Idilično okolje, urejen klub, prijazni gostitelji. V daljavi, namesto kulise, pa dim iz TEŠ-a, ki bi nam pomagal, če bi bilo vetra malo. Namen naše prve Seascape klinike je bil druženje »stare« ekipe z novimi lastniki, izmenjava izkušenj in trening na vodi – vaja obratov na privetrni in zavetrni boji, gibanje po barki, »boat-handling«. Vse skupaj nekoliko bolj dinamično kot smo vajeni na regatah, na kratkem polju, med dvema bojama, ki nista več kot sto metrov narazen. Gor, dol, gor dol ... Prišle so štiri barke in jadrali naj bi v dveh parih. Tovarniška jadrnica Harlekin z Jonovo ekipo in Mojca 13 z Lukovo v enem, velenjska klubska barka in naša ekipa Gaee+ z Janezom na njegovi Žverci v drugem. Ker so imeli fantje iz velenjskega kluba poleg svojega treninga napovedanih še nekaj promocijskih voženj, smo se v ekipo združili preostali trije. Tokrat brez tekmovalnih ambicij, usklajenih štartov in napadalne vožnje smo se lotili zastavljenih nalog. Za dodano vrednost je poskrbel nestabilen veter, po moči in po smeri, ki nam je pognal adrenalin po žilah, poskrbel za nasmehe na obrazih, Janeza pa celo okopal v jezeru. Kmalu je bilo jasno, da bi bilo tega prelepega sončnega in močno vetrovnega dne pač škoda za rutinske treninge obratov ... ko pa je bilo očitno, da je bil kot ustvarjen za užitke ... zato smo si ga vzeli zase in priredili po svoje. Še vedno okoli boj (po Ažovem planu) smo se podili bolj vsak zase in za lastno veselje – a je bilo to tolikšno, da je tokratni dogodek več kot dosegel naša pričakovanja. Spoznali smo lokalne vetrovne posebnosti, povadili manevre v močnem vetru, zraven pa na glas predli od veselja. Da so nas fantje in dekleta iz velenjskega kluba nosili po rokah, je bila pika na i. Škoda, da se dogodka ni udeležil niti eden od novih lastnikov, ki jim je bil trening prvenstveno namenjen, saj bi imeli odlično priložnost zajadrati v nekoliko zahtevnejših pogojih skupaj z izkušenimi jadralci ter se spoznati z Velenjskim jezerom, kjer bo septembra ena od regat za letošnji SSC pokal. Prisotnim so se ob tokratnem obisku Velenjskega jezera cedile sline in zato hočemo še.

http://sailing.gaeaplus.si/

Pred nami je napeta sezona

2011-08-10T19:25:00.001+02:00

Kar napeto in tako zelo drugače kot lani je bilo na štartu prvega plova prve regate letošnje sezone. Navajeni ne dosti več kot kakšne barke ali treh okoli sebe se je bilo treba tokrat v gneči enajstih kar dobro smukati in iskati svoj prostor pod soncem – ki najbolj toplo greje prav tiste na priviligiranih štatnih pozicijah. Devet slovenskih bark, med katerimi so nam bile nekatere nove ekipe popolna neznanka, z drugimi smo se spopadali že lani, s tretjimi smo bili doslej le dobri prijatelji na kopnem, poleg nas pa še dve slovaški ekipi, ki sta prav tako obetali dobro jadranje, vsi smo se drenjali pred štartno črto.

Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.

Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.

Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.

Fotografije: Urša Drofenik

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik

http://sailing.gaeaplus.si

Muenchen Sunrise

2011-02-04T09:51:00.002+01:00

South of the border, west of the sun. Slovo od sveta tam daleč na vzhodu, od sonca, ki ob tej uri tam greje najmočneje. Svet, kot kaže, le ni samo južna Amerika. Jutranji pogled z u-bahna, na poti z letališča do hauptštaciona v MUC. Finally, home.

Koh Phi Phi

2011-01-23T10:13:00.000+01:00

Riž z okusom po dizlu in skorajšnji Titanik, part deux

2011-01-14T13:55:00.002+01:00

Težko je reči, zakaj se je prav majhna obrečna vasica Muang Ngoi Neua v severnem Laosu, dostopna samo po reki Nam Ou, odločila popotnikom odpreti vrata svojih domov in jih preimenovati v »guesthouses«, svoje kuhinje in jedilnice pa v skromne restavracije. Vzdolž reke namreč leži kar nekaj vasic, ki še danes živijo po srednjeveško in ker tja zanese le redko kateri turistični kip, bo tako verjetno tudi ostalo. Kjerkoli drugje bi avantur željan popotnik želel preživeti noč ali dve, bi to lahko storil zares le pri domačinih doma – v kolikor bi se o tem seveda uspeli sporazumeti. A kjer je volja je tudi pot in za razliko od Tajcev so Laožani veliko bolj odprtih src, in, verjamem, tudi domov.

V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).

Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.

Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.

Bruhci in povožene kure ali kaj bi brez coca cole

2011-01-09T03:30:00.021+01:00

Moj prvotni plan je bil, da iz Luang Nam Thaja odrinem direktno proti jugu v Luang Prabang, izraelska ekipa pa se je ogrevala za nekoliko daljšo, a bolj zanimivo pot skozi idilično vasico Muang Ngoi Neua, do katere ni ceste in je dosegljiva samo po reki Nam Ou. Tudi meni se je zdela to posrečena ideja in skupaj smo se znašli na avtobusu za kakšno slabo uro vožnje oddaljen Oudomxay - v kolikor bi se nahajali kje v razvitem svetu. Tukaj izredno slabe ceste in vse pričakovane "nepričakovane" pripetljaje kar vključijo v napovedani čas vožnje, tako da smo se tudi mi pripravili na svojih pet ur. S pomilovanjem do vseh, ki niso dobili regularnih sedežev, pa so zato lahko posedli na majhne plastične okrogle stolčke kar v prehodu. Nikomur se to ni zdelo čudno, niti nam ne, kar bi lahko pomenilo, da padamo not :) Že na avtobusni postaji nam je sprevodnik razdelil majhne pvc vrečke, katerih namen smo v svoji zahodnjaški naivnosti najprej pripisali zbiranju odpadkov, seveda povsem narobe. Ne le, da so odpadki - pa ne samo organski - veselo leteli kar skozi okna, že po kakšne pol ure vožnje po ovinkasti cesti so se začeli prvi napadi bruhcev. V vrečke seveda, ki so potem, umetelno zavezane, prav tako letele skozi okna. Polovica avtobusa je torej bruhala, medtem ko je druga polovica mirno žvečila s seboj prinešeno hrano - in bruhala potem, v drugi rundi. Mi smo lokalno folkloro precej stoično opazovali z zadnjih sedežev, medtem ko sta Itay in Dotan na računalniku gledala dr. Hausa, Lee je brala knjigo in jaz na svojem pisala blog. Zahod je srečal vzhod na najbolj slikovit, pa zato ne prav apetitlih način. Seveda nam je vmes zmanjkalo bencina, pa crknil akumulator.. kar je pomenilo, da smo se v Oudomxay pripeljali točno ob napovedani uri. Pet ur za 120 km. Saj jih moraš imeti rad.

Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.

Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.

Dobro jutro je sito jutro

2011-01-09T03:30:00.008+01:00

Z Uršo sva bili na skajpu dolgo v noč, se pravi dolgo v slovenski zgodnji večer. Spanca za dobre tri ure, ko me je najprej alarm, kakšno minutko kasneje pa še moj izraelski sopotnik Itay, neusmiljeno spravil pokonci. Kaj mi je tega trebaaa??? Ura je pol šestih zjutraj, tako zgodaj ne vstajam niti doma. Tem menihom se pa res da.. in kot kaže se bo moralo dati tudi nama, če bova želela iz tega jutra stisniti kakšno dobro fotko.

Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.

V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..

Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.

Luang Nam Tha in življenje brez skrbi

2011-01-07T17:11:00.003+01:00

Izraelska ekipa se je izkazala za nadpovprečno zanimivo. Moj sostanovalec je študiral »aerospace engineering« in služi vojaški rok tako, da v vojsko hodi v službo. Lee in Dotan sta biologa, ki sta se po enem letu službe raje odločila odkriti svet, dala odpoved, se poročila in odšla dogodivščinam naproti. Prvi skupni dan smo preživeli na izletu, ki naj bi bil organiziran izlet v džunglo, pa je bilo že kmalu zjutraj jasno, da se bodo stvari odvijale po svoje. Pol deveto uro, ko naj bi se zbrali pred agencijo, smo vsled prejšnjim izraelskim izkušnjam samoiniciativno prestavili na pol deseto, pa smo bili še vedno prezgodnji. Za razliko od Tajske pa me tukaj nič prav zares ne zmoti – ne zato, ker spada zraven, ampak predvsem zato, ker se vse odvija s širokimi nasmehi na obrazih. Čakamo, da nam pripeljejo vodo za na pot, medtem ko nam vodič na kratko pojasni potek našega izleta. Najprej obisk lokalne tržnice, kjer bomo kupili kosilo (seveda ne medtem ko čakamo na vodo, ampak potem; tržnica je sto metrov stran). Potem se bomo odpeljali v hribe in si ogledali dve ali tri vasi, spet kitajske. Tam na Kitajskem jim zgleda res ni všeč. Potem jama s kapniki (uuu). Odhod domov. Kaj pa džungla? Popolnoma odvečno vprašanje. Skozi džunglo (se pravi, skozi kakšnih pet minut hoda nje) bomo pristopili do jam. Ok, nismo komplicirali, ko pa so se naš vodič in ostali fantje našega izleta veselili skoraj bolj kot mi.

Tokratni obisk vasi je bil seveda nekaj povsem drugega; namesto velikih satelitskih krožnikov so tukaj prevladovali pujski, psi in kokoši, zvedavi otroci in ne prav dost manj zvedavi njihovi starši. Bila je to vas, v kateri ljudje so. Brez služb, hladilnikov, visokih pet in televizije.. skoraj bi si upala trditi, da tudi brez skrbi. Pujska bomo pojedli v prihodnjih dneh, voda teče iz bližnjega potoka, umili smo se že prejšnji teden, noči niso premrzle in za opij, ki se suši na eni od streh, bomo zagotovo dobili kakšen kip. Sicer pa se tudi riž lepo suši in za pojesti bo. Dve plemeni delita vas; enemu je namenjena lokalna šola, iz katere se otroci lahko podajo celo naprej, drugo pleme se seli skupaj s sušenjem bananinih listov, ki pokrivajo njihove hiše. Ko listi odpadejo, je čas, da se preselijo naprej. Država nima nikakršnega pregleda nad njimi, da ne plačujejo davkov pa tudi nekako spada zraven. Izročilo prenašajo iz roda v rod samo s pripovedovanjem zgodb, saj ne poznajo pisane besede, pa tudi berejo ne – a se jim to niti ne zdi nujno potrebno. Otroci ne hodijo v šolo in njihova življenja kot da so namenjena zares le preživetju. Brezčasnemu preživljanju ur, ki vodijo od jutra v večer, v naslednji dan in ta v naslednjega.. Nevednost je najbrž res tudi sreča, a se je zanjo v svoji preprostosti treba vsaj zavedati sebe – in nisem prepričana, če je v tem primeru tako. Otrokom smo razdelili prinešene bonbone, odraslim namenili kakšno prijazno besedo ali nasmeh, pa najbrž za nami vseeno ni ostalo dovolj, da bi zmotilo njihov mir ali se jim postavilo kakšno vprašanje.

Novo leto v Paiu

2011-01-07T14:07:00.004+01:00

Na avtobusu za Chiang Rai sem spoznala dva Francoza, ki sta na Tajsko pripotovala po polletnem odkrivanju Indije. Ker nihče od nas ni imel vnaprej rezerviranega prenočišča, nad mesto pa je že padla noč, smo kar združili moči in se strpali, skupaj s tremi velikimi ruzaki, v en tuk-tuk in se odpeljali do prvega poceni hostla. Da so nam vodo – ne samo toplo – zaprli ob devetih zvečer, da so bile postelje postlane na lesenih deskah in da je bila odeja kvadratne oblike, ki se je končala nekje pri kolenih, je bilo zgleda vključeno v ceno. Vseeno, to ni zmotilo velikih duhov, ki so večer preživeli v še enem regge rasta baru, ob biljardu in lokalnih zvarkih. Opojnejšim substancam, ki so v teh krajih tako rekoč doma, smo se navkljub filozofiji, da je še posebej treba poskusiti lokalno proizvodnjo, odpovedali. Pubeca sta naslednji dan preživela po svoje, jaz pa sem se odpravila na fancy izlet. CR naj bi bil izhodišče za nekoliko bolj eko-friendly ture, še posebej pa za obiske vasi domorodnih kitajskih prebežnikov, ki so si v času kitajskega komunističnega režima odločili poiskati novo domovino na tej strani tajske meje. Poiskala sem v LP priporočeno agencijo in se prijavila na enodnevni izlet, ki se je na mojo veliko razočaranje izkazal za še en turistični nateg. Nisem čisto prepričana, če niso tudi »domačini« prve obiskane vasi prispeli tja iz Chiang Raia, samo mogoče kakšne pol ure pred nami, da so lahko pravočasno zavzeli položaje obiralke bananinih listov, kadilke dolge pipe ali prodajalke kičastih spominkov. Druga vas je bila nekoliko bolj avtentična, v njej so vsaj res živeli, a se pozna, da tja vsak dan vozijo zvedave turiste, ki so jih domačini do grla siti, kar z velikim veseljem tudi pokažejo. Vseeno, zame je bil sprehod po vasi kar zanimiv.. ljudje večinoma brezdelno postopajo okoli, hiše so lesene in pokrite s slamo, noter je en temen prostor velikosti 15-20 m2 (skozi okna lahko zli duhovi iz džungle vstopijo v hišo, zato ta niso preveč zaželena), sredi njega odprto kurišče, pralni stroj in čb televizor iz petdesetih let. V bolj nobel hiškah se najde posebej ločena sobica ali celo dve, pred njo pa - čeveljci z visoko peto!! Spijo na močno zdelanih tepihih na tleh, osrednji prostor ima po tleh zemljo oziroma blato, na čemer že stoji hiška. Vendar – pred VSAKO hiško stoji ogromen satelitski krožnik. Res bizaren prizor, še posebej, ker nekatere od njih uporabljajo tudi (ali pa samo) za sušenje čilijev ali po potrebi česarkoli drugega.

Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.

Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.

Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.

Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.

Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.

Tajska maserka in adios Chiang Maiu

2010-12-27T14:18:00.007+01:00

Tajske masaže sem bila pred prihodom v CM deležna samo dvakrat, obakrat na osnovi podarjenih darilnih bonov. Bilo je raztegljivo, na trenutke boleče, na koncu pa vseeno koristno, če že ne ves čas tudi prijetno. Že doma, ko sem guglala za več informacij o drugem največjem tajskem mestu Chiang Maiu, deset ur vožnje z avtobusom oddaljenem od Bangkoka proti severu, je bilo jasno, da mu je treba nekaj dati in v zameno od njega nekaj dobiti. Da je CM mesto, v katerem se je prav treba nečesa tudi naučiti. Bodisi kaj novega o številnih, po okoliških džunglah živečih (večinoma burmanskih) plemenih, o jahanju slonov, crkljanju tigrov, tajski kuhariji, meditaciji, jogi, ali pa predvsem – o tajski masaži. CM je poleg Bangkoka center tega izobraževanja in kar nekaj svetovno priznanih šol masaže izhaja od tukaj. Masaža mi nikoli ni bila odveč, še posebno, kadar sem je bila deležna kot tista ležeča in uživajoča jo. Na voljo sem imela teden dni časa in odločitev je padla. Če o nečem ne vem ničesar, lahko v enem tednu izvem zelo veliko. Bila je privlačna misel, ki me je napotila v ITM, eno najboljših šol, ki jo je pred mano (po podatkih z njihove spletne strani) obiskovalo že tudi čez sto Slovencev, ki sedaj tajsko masažo prakticirajo profesionalno ali zgolj zase. Tedenski tečaj (ki stane nekaj čez 120 evrov) obsega petdnevno šolanje, od ponedeljka do petka, vsak dan od devetih zjutraj do treh popoldne, vmes je ura namenjena kosilu. Od treh do petih popoldne so prostori šole odprti za vadbo. Poučujejo različne nivoje, od prve do četrte stopnje za prakticiranje masaže in naprej za inštruktorje in učitelje. Vsi tečaji so potekali hkrati, vsak v svojem nadstropju prijetno čiste in urejene stavbe. Vsako jutro smo najprej po turško (ali japonsko :) posedli k skupinski molitvi v sanskrtu, ki je sicer nihče od nas ni zares razumel, se je pa kar dobro slišala – v zahvalo indijskemu mojstru Shivagu, utemeljitelju tajske (!!) masaže. Sledila je enourna rekreacija – jogijske vaje oziroma chi gong, kakor kdaj. Zanimivo je primerjati, kako veliko pozornosti zahodnjaki namenjamo krepitvi moči, dvigovanju uteži, ponavljanju vaj na fitnesu – in kako nepomembno se to zdi tukaj, kjer je vrhovna paradigma raztegljivost – in ne moč. Naše vaje so bile povsem enostavne in celo zelo prijetne, a smo bili po eni uri raztegnjeni kot elastike vseeno deležni krepkega musklfibra.

Zajtrk s kavo in čajčki, potem pa akcija. Najprej demonstracija vaj oziroma položajev, vsak dan smo jih spoznali približno 15-20, od stopal, nog in rok, preko masiranja trebuha, hrbta in glave. Popoldne pa ponavljanje, samostojna vadba in odhod domov v hostel, kjer sem od utrujenosti ponavadi komaj še našla posteljo. Zvečer domača naloga in učenje. Uff, veliko bolj resno je bilo, kot sem pričakovala. Vsak dan je nad nami visel tudi petkov izpit, ki naj bi ga bilo vzeti karseda resno in kjer naj bi pravilno prikazali vseh 62 vaj, eno za drugo (za vrstni red in navodila smo lahko gledali v knjige), učitelji pa so sedeli ob nas in nas sicer prijazno popravljali, a nam hkrati tudi vestno odbijali točke. Četrtkovo popoldne je bilo, tako kot pred izpiti na faksu, namenjeno vadbi, dobili smo se z ekipo in ponavljali.. hehe, sami piflarji. Na koncu je šlo presenetljivo dobro. Seveda smo vsi naredili, pa saj tudi ni bil namen, da bi nas vrgli, a smo tudi zares pokazali vse, kar so od nas pričakovali. Naj skromno pripomnim, da sem bila sama nad sabo precej očarana. V ponedeljek si še nisem niti zares predstavljala, za kaj pri tajski masaži gre, v petek sem precej suvereno opravila dvourno masažo celega telesa, in to z 91 % točk :)), kar sploh ni bilo slabo.

Sledila je prijetna zaključna ceremonija s podelitvijo certifikatov, v tem so res dobri, potem pa večerni božiček. Po celem tednu in petkovem celodnevnem izpitu smo bili tako utrujeni, da nismo prav dolgo zdržali, a zabava je bila vseeno vroča in reggie. Na tečaju (na začetni stopnji nas je bilo 18) sem spoznala nekaj zelo prijetnih ljudi, tri odbite Američane, eno modelko Francozinjo, pa nekaj žurerskih (kakopak) Italijanov, dečka z otoka Reunion.. tako da se moje življenje (pa tudi moj fb..) počasi polnita z novimi lepimi prijateljstvi, bivanje tukaj pa s precej prijetnimi trenutki.

Soboto sva z Eli from Paris preživeli na tečaju tajske kuhinje, kjer sem (spet nekaj prvič..) lastnoročno pripravila zeleni curry in moj dragi phad thai, včerajšnjo nedeljo pa namenili – končno, po enem tednu – ogledu mesta in zelo lepega, čeprav nadturističnega templja Wat Suthep nad njim.

Ob koncu dneva (in skorajšnjem koncu mojega bivanja v CM) je bil čas, da tudi jaz mestu nekaj vrnem, pa sem se odločila narediti biznis nekdanjim zapornicam, ki v »zaporniškem« salonu ponujajo odlično masažo, s tem pa se po prestani kazni (tokrat pošteno) vključujejo v normalno življenje. Prelepi deklici maserki, ki je mojo starost ocenila na 27 let, sem njeno nenadejano iskrenost seveda poplačala z lepo napitnino.. Precej hektičen in naporen sprehod po kultnemu CM nočnem bazarju pa se je tokrat zaključil celo z enim majhnim nakupom :)

Tole pišem čakajoč na avtobus, ki me bo popeljal še nekoliko severneje, v šriti ure oddaljen Chiang Rai. Še pol ure, pa odrinemo.

Azija, prvič

2010-12-16T16:34:00.022+01:00

Vedno se mi je zdelo zanimivo slediti razvoju svojega lastnega dojemanja in doživljanja, opazovati, kako se moj pogled na stvari sčasoma spreminja. V življenju se to dogaja počasi, skozi leta, na potovanjih je ta proces toliko hitrejši. Še posebej močno ga začutim, ko se po dnevih, morda tednih, vrnem v izhodiščni kraj svojega vsakokratnega potovanja. Ob prvem stiku je bil nov, tuj in skrivnosten, jaz pa nebogljena in radovedna. Naslednjič ga gledam poznavalsko in samozavestno, poznam njegove pasti, vem, kaj ponuja in kaj le obljublja.

Isti proces doživljam vsakič znova, in prav zdaj, ob mojem prvem srečanju z Azijo, še toliko bolj intenzivno. Južna Amerika, meni tako neizmerno draga, bo vedno imela velik del mojega srca. Vseeno, da ohranim odprtega duha in vidim še kaj drugega sveta, sem za letošnje zimsko potovanje izbrala Tajsko, Laos in Kambodžo, klasično ruto, ki jo bom zaradi pomanjkanja časa prikrajšala za pripadajoči Vietnam. Ker še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, bo moje popotovanje (s tem pa tudi tole pisanje) zagotovo vsaj nekoliko naivno in za vse azijske stare mačke bržkone prav dolgočasno. Hodila bom po vaših poteh in zagotovo obiskala marsikaj, čemur bi se vi na daleč izognili, se na prvo žogo navduševala nad stvarmi, ki ležijo kje drugje večje, lepše in boljše, v nebo kovala, kar vi brez pomisleka zavržete.. a naj vas to ne zmoti, kajti tudi mene ne bo.

Bangkok me je pričakal vroč, soparen in precej hektičen. Po precej zmedenem urniku spanja v zadnjih dneh sem si zmogla za začetek privoščiti zgolj kratek večerni ogled šlager turistične "must see" ulice Kao San, da sem se začenjala vživljati v sceno.

Še dobro, da sem sobico v hostlu delila s petimi pubeci iz Južnoafriške republike, ki so se vselili hkrati z mano in trpeli za podobnimi jet-lag simptomi, tako da smo nespečnost preganjali s kar posrečenimi zgodbicami in se valjali od smeha nekje do zjutraj, ko je bilo treba vstati za prvi silni izlet. Ni razloga, da bi človek odlašal in se predajal lenobi, saj ga ta še kako rada sama ujame, še posebej takole neprespanega. Rezervirala sem si torej še eno disneyland uvajalno dogodivščino - paketek plavajoče tržnice, most na reki Kwai in tempelj tigrov. Troje sem si na daleč ogledala že doma in ker znajo Tajci vse skupaj smiselno zapakirati v enodnevni in precej ugodno poceni izlet, sem se odločila, da se kar prepustim varnemu vodstvu (in spanju v kombiju..). Še posebej, ker bi bil solo transport kar logističen zalogaj.

Zgodba s tigri - za turiste - gre takole: pred cca 20 leti je na tempelj menihov naletel zablodel in precej bolan tiger, ki jih je sicer na širšem območju zahodne Tajske kar precej. Menihi so ga pozdravili in tako se je žival odločila ostati pri njih. Ne dolgo pozneje so domačini, vedoč za opisano ozdravljenje, v tempelj prinesli majhnega nebogljenega mladička, kateremu so divji lovci ubil mamo. Od tukaj naprej so si zgodbe bolj ali manj podobne, tigrčki so začeli prihajati, iz takšnh ali drugačnih razlogov, menihi so z njimi lepo ravnali in dober glas se je razširil okoli. Danes jih tam ždi nekaj deset, marsikateri med njimi se je v templju rodil in odrasel, ves čas v bližnjem kontaktu z ljudmi. Dopoldanske ure so namenjene hranjenju in dresuri, popoldne pa se tempelj odpre za javnost. Tudi menihi niso več, kar so (ali pa - naj bi..) bili, obnašajo se komercialno - in kaj bi lahko bil boljši biznis od nekaj apatičnih tigrov, po katerih se lahko vesimo turisti. Veliko je mogoče prebrati o razlogih, zaradi katerih so tigri tako mirni, tudi o drogiranju se govori. Dejstvo je, da turistične urice preživljajo na verigah, krajših od dolžine svojih teles, in če bi bila sama na njihovem mestu, bi verjetno vse skupaj doživljala vsaj enako resignirano. Kakorkoli že, tigri so tam, mogoče jih je videti od blizu, jih celo božati in če bo 600 bathov po glavi, kolikor znaša "obvezna prostovoljna donacija", kakšnega tigra ozdravila ali mu olajšala življenje, naj jim bo. Meni so tigrčki všeč in ker nimam pav veliko priložnosti za bližnja srečanja, vzamem, kar se mi ponuja.

Včeraj sem pot nadaljevala v Ayutthayo, dobro uro z vlakom oddaljeno za pol Ljubljane veliko mestece na otoku, obdanem s tremi rekami. Nekoč prestolnica cvetočega tajskega cesarstva, se je po dveh letih napadov morala predati Burmi in kasneje svoj primat prestolnice Bangkoku. O boljših časih priča nekaj lepo ohranjenih razvalin, v katerih danes hranijo pepel treh tajskih kraljev, prvič pa sem si prav tam sezula čeveljce in pokleknila tudi pred velikim zlatim Budo.

Nočni bus (ki se pač v ničemer ne more meriti z mojimi dragimi cama in ejecutivo busi iz Argentine in Čila..) me je po dvanajstih urah pripeljal na sever, v Chiang Mai, soba v hostlu za tri evre na noč pa me je zjutraj tudi že gostoljubno čakala. Jutri začnem s tečajem tajske masaže, kajti poleg trekov v džunglo, ki jih bom prihranila za Laos, so prav najrazličnejši tečaji tisti motiv, ki večino popotnikov pripelje v to še kar simpatično mestece. Prejle sem ujela še nedeljski semenj na sosednji ulici, polnega najrazličnejšega barvitega kiča, ki sem se mu vsled komoditete uspela upreti (ni ga čez lahek in napol prazen ruzak.. :)) božanske dišave na gurmanskem oddelku pa so me le premamile, da sem tokrat prvič poskusila tudi "street food". So far, so good, pišem kakšne tri ure kasneje, naložim še te zadnje fotke in se odpravim spat.

Še po pokal, medalje in rdeč genakerček

2010-11-21T17:36:00.001+01:00

Vsaka poštena regatna sezona si zaključi dostojno zaključno slovesnost s podelitvijo nagrad najboljšim ekipam. Že tradicionalno smo se zbrali v naši postojanki v Knafljevem prehodu in Asova ekipa nas je tudi letos lepo pogostila. Sproščeno prijateljsko vzdušje vročih (jadralskih) debat in ambicioznih idej za prihodnje leto je prekinil le uradni del slovesnosti, ko sta si mikrofon izmenjala glavni organizator letošnjega Jix & SSC pokala Jože - ter Ažo, ki je v razredu Seascapov za prihodnje leto napovedal še številčnejšo udeležbo ter dve dodatni regati – eno na Velenjskem in drugo na Vrbskem jezeru. Tudi Jože je izrazil zadovoljstvo ob tako uspešno izpeljani prvi skupni sezoni in seveda napovedal še boljšo prihodnjo. Medalje so se zasvetile na ponosnih prsih zmagovalcev, pokali pa danes tudi že stojijo na častnih mestih. Najboljši v razredu Seascape smo odšli domov tudi z bogatimi nagradami – Vuk s ščitnikom za vinč kobilice, Igor z zaščitno prevleko za jambor, midva pa celo s še kako potrebnim novim rdečim genakerčkom.

Jože se je za predano fotografiranje skozi celo regatno sezono zahvalil našemu fotografu Mihi Mačku (ki je za fotoaparat prijel tudi tokrat) ter Urši Drofenik, ki je fotografirala zadnjo, deževno regato. Zahvala je bila namenjena tudi sodnikom Andražu Koželju, Janezu Kuntariču in Bojanu Galetu.

Prijetno nas je presenetil prihod našega dobrega prijatelja, legende hrvaškega jadranja Tometa Bašića, pri katerem se je na regatnih treningih kalilo že veliko slovenskih jadralcev, tudi udeležencev našega pokala. Pogovori z njim so vedno zabavni, zanimivi in poučni, tako da mu sogovornikov tudi tokrat ni zmanjkalo.

Pred nami je nekaj mirnejših mesecev, ki jih bodo nekatere ekipe namenile počitku in druge zimskim treningom, zadnji vikend v marcu pa se spet srečamo na vodi :))

Mala punca na veliki barki

2010-11-08T15:24:00.074+01:00

Pogovor z Ažom je potekal približno takole:

Ažo: Offshore je zakon. Ga kar malo pogrešam. Še dobro, da grem čez nekaj dni na Malto, na Middle Sea. Na Ericssona, prva generacija VOR 70 ft bark, E1. Posadka bo delno tudi slovenska, jaz pa navigator.

Jaka: Wauuu, huda barka!! Pa tudi fajn regata, ti privoščim! Jaz tudi pogrešam veliko morje. Lani in predlani ob tem času smo načrtovali jadranje v južni Ameriki, letos pa iz tega ne bo nič. Se pravi, Piranski zaliv na skejpu. Saj je fajn, ampak vseeno.. moje srce pripada širokim obzorjem :)

Ažo: Zakaj pa ne bi šla na transfer našega Ericssona nazaj z Malte v Trst? Lahko vprašam Toša, če ima še kakšno prosto mesto v posadki.

Eno mesto je še bilo in ostalo je zgodovina. Pa sem dobila svoj letošnji "offshore", in to kakšnega!! :))

Tale zapis težko ne bi bil "babji". Ob velikih jadrih in velikih vinčih se pač vznemirim. Naj uvodoma dodam, da Toš ni bil najbolj navdušen nad Ažovo idejo. Naj tega ne vzamem osebno, ampak žensk na barki res ne mara. Nisem vzela osebno, pa je šlo. Ah ja.. Je jadranje - ali samo slovensko jadranje - mačističen šport?

Precej neprespani (ne samo jaz.. ;) smo zadnji oktobrski petek dopoldne zapustili Valeto v toplem, skoraj poletnem soncu in blagi sapici. V ekipi, poleg mene - turistke - še šefe Toš, pa Alek in Corrado ter Damjan, Tit, Luka in Tim. Prvi trije pro jadralci, ostali fantje že kdaj prej na tej barki, tudi na transferju, vedno v blagem vetru. Jaz prvič na tako veliki in regatni, če odštejem ogled na pomol privezane Pume lani v St. Petersburgu, kar pa težko štejem kot resno jadralsko izkušnjo.
Toš nas je razdelil v dve skupini po štiri. Damjana, Corrada, sebe in mene v eno, ostale v drugo. Skupini sta se menjali na štiri ure, dan in noč: vsak član po eno uro na krmilu, ostali trije za dobro voljo na palubi. Druga skupina vmes prosto, beri - spanje. Manevre smo delali vsi.

Najprej je bila barka zame samo neoseben, zelo tehničen kos. Zunaj velika in polna sistemov, s katerimi še nikoli prej nisem rokovala. Recimo - grinder, na prestave. Prva, druga, do četrte. Kako naj ostanem hladna ob grindu na prestave?? Pa "panic button" na tleh pri krmilu, ki sprosti hidravlični vang. Oh, kako fancy.. Nagibna kobila, "daggerboardi", jadra, ki jim ne vem imen - A0, A1, A2, J1, J2..., uporabna po natančno določenem polarnem diagramu, krmarjenje glede na vpadni kot vetra (in nikakor ne po mojem prefinjenem Seascape občutku.. ;)) cifre, cifre, cifre... notri pa črna, minimalistična, asketska in v svojem kaosu povsem urejena. Kmalu tudi domača in prijetna. Zakaj bi imela karkoli več, če ima vse?

Začeli smo zelo udobno. Nekaj vozlov vetra, pa smo se lepo peljali. Jaz na manevrih običajno na krmilu, kajti ta del sem nekako obvladala, vsaj v vetru do 15 vozlov. Od krmarke na skejpu do krmarke na VOR 70 v enem letu, pa če to ni nobel :))
Za karkoli drugega sem bila, resnici na ljubo, precej neuporabna. Namreč - tole res ni običajna barka. Vsi smo vajeni vožnje avtomobilov, a se najbrž ne bi znašli v formuli 1. Je kot avto, ampak v bistvu niti ni. Ta barka je F1 na vodi. Sistemi so, konceptualno gledano, seveda enaki kot drugje. Izvedba in rokovanje z njimi pa ne. Zdaj tudi iz prve roke razumem, zakaj na VOR-u ni več ženskih posadk. Ne predstavljam si žensk, sposobnih tako surove moči, kot jo za najbolj enostaven manever zahteva ta jadrnica. Nekoliko lažje zdaj lahko razumem tudi Toša. Če na barki ne moreš uporabno sodelovati, si pač odveč. In ženska je - kakor težko priznam - na takšni barki vedno nekoliko bolj odveč kot moški član. Izključujem seveda vrhunske krmarke in navigatorke.

Do Otranta smo se peljali v blagem vetru, noč in dan sta se lepo zamenjala, kot urica je tekla tudi menjava naših posadk. Jadransko morje nam je prineslo tudi naraščajoči jugo, ki so ga že nekaj dni napovedovali vremenski modeli. Štraorca, ki je našo izmeno vrgla iz popoldanskega dremeža, je bila tisti prelomni trenutek, ki je napovedal bližajočo se resnost situacije. Veter je počasi jačal do tridesetih vozlov in se zaganjal tudi čez, vozili smo najmanjši (pa še vedno nekaj čez 200 m2 velik) genaker in polno glavno jadro in delali norih 24 vozlov hitrosti. "This is not a friendly boat", je komentiral Corrado, ko so za krmilo lahko prijeli le še on, Alek in Toš, mi pa smo se pred prihajajočo nočjo previdno pripeli na "life line" in z velikimi očmi gledali v inštrumente, vedno večje valove za nami in vodo, ki je brzela mimo nas.

Od trenutka, ko je Toš odredil spuščanje genakerja do vezanja v Visu je minilo nekaj ur, ki so minile kot minute. Vmes smo se na premcu bojevali z genakerjem, ga že skoraj potegnili dol in zbasali v podpalubje, ko nam ga je močan reful spet odnesel, na srečo brez zapletov v po palubi ležečo škoto, ki se je vrtinčila med našimi telesi.. da je vmes padla noč in da so nas zalivali valovi, kot na pravi VOR regati, spada zraven.. potem nam je odneslo pokrov podpalubja, ki ga je Luka na srečo uspel ujet. Razneslo je pokrov vinča.. odbilo kompas.. se zataknilo glavno jadro.. se poslovili od genakerja.. kot vedno, ko je najmanj treba, se zaplete vse. Na srečo smo bili vsi skupaj dovolj prisebni, fantje pa tudi dovolj vešči, da smo po nekaj napetih urah varno pristali v Visu, barko zvezali na pet muringov in ob štirih zjutraj zaspali kot ubiti.

Ponedeljek je bil namenjen počitku in čakanju, da jugo oslabi. V viškem zalivu, zaprtem za jugo, ga je bilo krepko čez trideset vozlov. Corradu se je mudilo na naslednji transfer in nas je popoldne zapustil. V torek zjutraj se je vreme umirilo, začelo je deževati in bil je čas za mirno izplutje domov.

Zaključek: vstajanje vsake štiri ure, pašta in naslednji dan, za spremembo, spet pašta, pa zibanje na valovih juga, dež in ostala voda povsod okoli nas in celo zelo omejena osebna higiena me niso pretirano vznemirjali, hitro sem se prilagodila špartanskim razmeram. Že v južni Ameriki, ko smo približno tisoč milj prepluli samo trije, z dvema vmesnima postankoma, se mi je zazdelo - in zdaj vem zagotovo: offshore mi ugaja. Pot si lahko vzamem za cilj in komoditeto moje vsakdanjosti brez težav (vsaj za nekaj časa..) zamenjam za vznemirjenje življenja na barki. Še toliko raje na jadrnici, ki sem ji dorasla, ki jo razumem in znam z njo vsaj približno upravljati, kar tokrat seveda ni bil primer. Bila pa je to zame neprecenljiva izkušnja; priložnost jadrati na VOR barki dobijo le redki in kot ne bom nikoli pozabila, kako so se po devetih mesecih plovbe okoli sveta VOR barčice v rumeno-oranžno-lila odtenkih zgodnjega jutra lani junija približevale St. Petersburgu - ne bom nikoli pozabila naše tokratne noči in tudi ne juter pred in po njej.

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/MaltaTrstNaE1#

Barcolana 2010

2010-10-11T21:26:00.001+02:00

Prvi Jix & Seascape Cup je naš

2010-10-01T13:59:00.020+02:00

Po dolgem, vročem poletju smo vsi skupaj že komaj čakali na zaključno, sedmo regato Jix & Seascape pokala. Da je poletja nepreklicno konec, je bilo jasno že nekaj dni pred regato, a smo vseeno upali na nekoliko prijaznejše vreme. Sobotno jutro nas je v Izoli pričakalo z burjo med 15 in 20 vozli, močan dež, ki je medtem zalival Ljubljano (menda ga je ta vikend padlo povprečno celo 300 litrov na m²), pa je izdatno močil tudi prizorišče naše zaključne regate. Organizatorji in sodnik Andraž Koželj so zaskrbljeno gledali v nebo, Justini v Kopru čakali na znak za premik v Izolo, med prvouvrščenima ekipama Seascapov - Lukatom, Tomažem in Igorjem - in nami pa je ob vročih kakavih in blagem taktiziranju naraščala napetost. Še toliko bolj, ker so zaradi močne burje (na oceanografski boji pred piransko punto so izmerili sunke do 30 vozlov) preostali Seascapi, ki bi morali v Izolo iz Portoroža pripluti po vodi, že takoj zjutraj odpovedali svojo udeležbo.

Vreme nam je na letošnjih regatah dobro služilo, zato bi bilo nepošteno, da bi se ob prvih nekoliko slabših pogojih vdali brez boja. Nenazadnje so razmere, v katerih smo jadrali v soboto, za marsikoga bolj pravilo kot izjema, tako rekoč običajno lep jadralski dan ... Oziroma, kot bi rekel naš jadralski guru Tome - "sve su to uvjeti za jedrenje" :) Odločitev je padla, regata bo. Na regatnem polju so se začeli ogrevati Justini Target 10 Lumba Baloh Match Race Teama, ki je imel skupno zmago tako rekoč že v žepu, pa Blue Sardina, Peter R in Scorpio Rosso. Na žalost sta se vznemirjenju deževne in vetrovne regate odpovedali ekipi Pile in Lucy in the Sky in tako ostali prikrajšani za nekaj adrenalinskih trenutkov na vodi, pa tudi za kakšno dragoceno točko, ki je Pili zmanjkala za uvrstitev med najboljše tri.

Prav tako se je »match raceu« z našo ekipo Crvenkape, ki je pred zadnjo regato vodila za eno točko, v zadnjem trenutku odpovedala ekipa Mojce 13. Bil bi to napet dvoboj, zmagovalec te zadnje regate bi bil namreč tudi skupni zmagovalec pokala. Eden od razlogov, zakaj imam naše jadranje tako rada, je tudi energija med nami. Najprej prijateljsko kramljaš, skupaj analiziraš situacije, si svetuješ in pomagaš, da bi se le nekaj trenutkov kasneje lahko na regatnem polju pomeril na nož.

Zunaj je lilo, z Maretom sva Lukatu, Igorju in Tomažu priskočila na pomoč pri sestavljanju barke.. Vseeno, fantje so se tik pred zdajci odločili deževno soboto preživeti nekje bolj na suhem in nam s tem predati tudi letošnji pokal. Veseli skupne zmage, a nekoliko razočarani nad zadnjim podarjenim in ne prisluženim uspehom smo si z Maretom in Mitjo segli v roke. Je ta zmaga zdaj kaj manj vredna? Zagotovo je vsaj manj sladka. Tolažim se s tem, da smo zanjo delali celo sezono, da so do nje vodili številni dobro odpeljani plovi. In da je v soboto deževalo tudi na nas.
Luka in Tomaž, pa tudi nekateri drugi udeleženci letošnjega Seascape pokala, so veliko boljši in bolj izkušeni jadralci od naju, zato si ne delava utvar. Tudi poraz proti njima in skupno drugo mesto bi si štela za velik uspeh.

Naša barka je bila v vodi, pred nami deževni transfer do Pirata, regatno polje pa ravno na poti :)) Kot edini Seascape smo se zato vseeno pojavili na štartu in odpeljali častni plov, prvič v letošnji sezoni z Maretom za krmilom. S petnajstimi vozli in genakerjem smo lovili ravnotežje med valovi.. in uživali.

Med Justini ni bilo presenečenj, Target z Žigo na krmilu je suvereno zmagal oba plova (2 točki) pred Blue Sardino in Semikom (5 točk) ter barko Peter R Aleša Smokvine (5 točk). Žal je Scorpio Rosso v prvem plovu štraorcal, nato reševal človeka iz morja in potem zapustil regato, tako da so se v drugem, zadnjem plovu, pomerile samo tri jadrnice.

Naš prvi SSC Cup je tako za nami, čaka nas samo še zaključna fešta enkrat novembra :) Midva pa že trenirava za drugo leto.. :)

Za celoletno predano fotografiranje se zahvaljujem Mihi Mačku. Fotke z zadnje regate je naredila Urša Drofenik. Več fotk in rezultati so na www.jix.si

Veliki Vrsi

2010-09-14T19:20:00.041+02:00

Najprej je bil Vrsi vasica nekje pri Ninu pri Zadru. Kar nekaj mailov smo si izmenjali s karto google eartha, predno smo se zedinili, kje natančno ga najti. V naših glavah je odmeval le kot nadvse ljubeznivo in domače prizorišče ene od lanskih SSC regat, kot mestece, ki živi za ta dogodek in ki bi ga bilo letos škoda, če ne celo nevljudno, zamuditi. Maretov rojstni dan je bil odlična iztočnica, da ga preživiva na vodi, v družbi dragih ljudi.

Maretovih skoraj 38C temperature in virusi, ki so razsajali zadnje dni, so plan postavili pod vprašaj. Motivacija je tudi tokrat premagala pomisleke in v petek zvečer, po nekajurni odvečni vožnji skozi podvelebitske vasice, ki smo jih spoznavali po zaslugi "olujne bure" (ki nam zadnje čase že kar redno zapira Maslenički most), smo pozno zvečer le prispeli. Kot da ne bi eni krenili iz Murske Sobote in drugi iz Ljubljane, smo se s Kristianom in Barbi srečali prav na križišču za Vrsi. Ni ga čez tajming. Tome in Marina, Nina, Štibra in Hrvoje ter ekipa domačinov so nas pričakali v majhni hišici, ravno prav topli, zadimljeni in še dišeči po nedolgo nazaj pripravljeni "peki", da smo se kar razlezli po mehkih blazinah.. Po stenah ribolovske trofeje in suvenirji nekega pozabljenega časa, ki nam v pravih trenutkih še vedno vzbuja nostalgične spomine. Pa odlično domače vino, popečen kruh in dalmatinska glasba.. Žal, po napornem delovnem tednu in dolgi vožnji smo bili preutrujeni, da bi se lahko prav vživeli. Gostoljubni fantje so nas razumeli brez vprašanj, nas razvozili po hišah in nam ponudili toplo posteljo in miren spanec.
Jutro ni razočaralo. Burja se je še naprej valila z Velebita in se upirala v naša telesa, da je bilo vsaj ženskemu delu posadk včasih nekoliko težje obstati na mestu. Tome je štart prestavil na popoldanske ure, ko naj bi se vsaj malo razpihalo. Okoli treh smo še vedno izmerili refule moči 25 vozlov, tako da smo vsi skupaj pogumno skrajšali jadra in se podali na turkizno zeleno in v zalivu povsem mirno morje. Od daleč bi bilo videti skoraj kot spokojen poletni dan, če nas ne bi refuli vedno znova polagali in uživali bi še veliko bolj, če bi bil Mare bolj pri močeh. Regato sva vzela tudi kot trening pred zaključno dirko našega Jix & SSC Cupa prihodnji teden v Izoli, zato se nama je kot tretji član ekipe pridružil Miha Slekovec. Barbi in Krisi sta medse povabila Marino, Štibra je predal krmilo Hrvoju, zadnjo barko pa so zasedli fantje stalne zasedbe Peterpanovcev s krmarjem Petrom Kragičem. Sobota je bila namenjena tehničnim plovom, vozili smo palico in trikotnike, vmes bili z vzkliki navdušenja glasnejši od burje, ali pa se jezili sami nase, ko nas je Hrvoje praviloma puščal za sabo. Nedavni izolski match race jih je še vedno držal na adrenalinu in pravi regatni duh (v katerega se mi nekako nismo uspeli spraviti..) jih je pripeljal do več kot zaslužene skupne zmage.

V nedeljo je burja nekoliko oslabela, pa smo si lahko privoščili navigacijo proti Velebitskemu kanalu. Za najdaljši in najbolj naporen plov tega dne smo se tudi mi zbrali in odjadrali kot znamo. Zelo lep akvatorij nam je bil popolna neznanka in je nekoliko spominjal na Kornate. Regatno polje je bilo spretno speljano glede na različne kote vetra, najprej nekoliko boka, pa dolga orca v nekoliko močnejšem vetru in finiš z genakerjem nazaj skozi preliv med dvema otokoma. Uživaško.

Soušalajzing te regate je bil zgodba zase. Naša jadralska druščina je bila sprejeta s toliko ljubeznivosti in topline, da nam je bilo na trenutke nerodno. Navajeni smo, da je pri Tometu vedno tako, in fantje iz Vrsi so iz istega testa. "Ne sprašujte, če imamo in če lahko," so nam rekli. "Samo zaželite si, vse imamo ali bomo uredili." Sobotni večer je dišal po božanskih biftkih na žaru, slavljenca Mare in Marina sta na koncu dobila celo doma narejeno torto. Vzdušje je bilo odlično, glasba prava.. a smo bili od napornega dne na vodi vsi skupaj preveč izčrpani, da bi se lahko zabava potegnila dlje v noč.
Če je morda za sobotni večer delala samo polovica Vrsi, pa so na nedeljsko popoldne svoje prispevali najbrž kar vsi domačini. Jure in njegova ekipa fantov so spet odlično skuhali in nas crkljali na vsakem koraku, njihove žene so spekle fritule, kruhke in druge dobrote, matere in očetje so nam priredili pravo folklorno predstavo.. Namesto običajnih pokalov smo prejeli ročno izdelane kamnite Vrsi, polne duhovitih detajlov in lepih barv..

Kaj sploh še ostane velikim? Da lahko svoj kraj, pa četudi šteje le nekaj hiš, tako gostoljubno odpreš svetu, je dovolj le nekaj ponosnih in srčnih ljudi. Ne želimo si, da bi Vrsi kdaj zrasel, želimo ga takega kot je. Hvala vam, draga ekipa, za ves vaš trud in dobro voljo, za prijaznost in vaše prijateljstvo. Če ne prej, prihodnje leto se spet srečamo.

Ps. Regata se odslej tradicionalno imenuje "Vrška plazulja", po tako imenovanem lokalnem ribiškem čolnu na vesla.

Poletna Seascape gitica

2010-09-14T19:13:00.015+02:00

Letošnjo poletno gitico sva z Maretom zastavila namenoma nekoliko drugače kot lani. Iz logističnih razlogov sva barčico pripeljala na srednji Jadran, jo dala v vodo v Sukošanu in se odpravila naprej brez plana, z vetrom. Okviren plan so bili otočki v Murterskem morju, če pa bi naju veter odnesel kam drugam, ne bi imela veliko proti. Nekoliko bolj izkušena glede opreme sva bila skromnejša tudi v tem pogledu, pa še vedno bi se lahko marsičemu odrekla. Premiki niso bili dolgi, cca tri do štiri ure dnevno sva jadrala; veter nama je bil naklonjen, srednje močan maestral, vseh deset dni. Vseeno, ujel naju je vročinski val, v senci je bilo čez 30, midva pa cel dan na soncu. Cedili so se nama med in mleko, obilo krem za sončenje, vode in v najbolj vročih dneh tudi H2SO4. Sukošan - Vrgada - Žirije - Tijat - Prvić - Murter - Pašman - Žut - Lavdara in nazaj v Sukošan.

Na gradskem vezu v Muni na Žirijah, ki je ponudil gostoljubje natančno štirim barkam, smo se znašli bivši minister Miklavčič s svojo motornjačo, par iz Ljubljane, ki je dopolnil lani v Maračolu na Unijah povedano brodolomsko zgodbo gospoda Rudija, pa posrečena Niozemca Jop in Hilde, s katerima sva preživela nekaj prijetnih trenutkov tudi v nadaljevanju najine poti. Bilo je kakšnih 40 stopinj, ko sva sredi dneva vplula v zaliv. Limonada in hlad ruskega režima skozi zadnja poglavja Politkovskine zadnje knjige so bili moji spremljevalci skozi prevroče popoldne.

Aladin je napovedoval blago vremensko motnjo, dan ali dva burje nekaj čez dvajset vozlov. Odrinila sva proti zaklonu na Prviću, a je bila plitvina malce južno od otočka Kraljak tako mikavna, da sva vrgla sidro kar sredi kanala, nadela potapljašo opravo in se predala prijetnemu hladu. Tisto noč sva prespala v zalivu Tijaščica na otočku Tijat, kakšno miljo oddaljenem od najine burji namenjene postojanke v Prvić Luki. To je bilo moje prvo srečanje z murterskimi otočki, in nisem si jih predstavljala tako lepe.

So dnevi, ki se začnejo povsem nedolžno, pa potem zlagajo skupaj dogodke tako spretno, da se jih prav zaveš šele, ko minejo. Čeprav nas je burja razočarala in je Jop ostal brez izkušnje “elementov”, smo z Renatom vseeno naredili nekaj zabavnih milj na skejpku in se pozdravili s štirimi delfini. Miren maestral na poti proti Murterju se je kmalu bogato razživel in naredil tudi kar precej živahne valove, ki sva jih rezala vso pot proti vetru. Zame, ki mi orca ni tako zelo odveč, je bil ta del poti daleč najbolj uživaški del cele najine gitice. Mare na krmilu in sama na glavnem jadru sem refule izkoriščala za trening trebušnjakov, kar se mi je v skoraj petih urah jadranja seveda poplačalo, da se še danes s hvaležnim zadovoljstvom zazrem v zrcalce. Vplula sva v murterski zaliv in pristala direktno pred Fabrom, zame eno najboljših gostiln na Jadranu. Predjedi so bile – kaj naj rečem, da ne bom osladna? Opojne. Tako kot tudi vse, kar je sledilo.

Čeprav zadnje čase kar veliko na vodi, pa ima zame popotniško, počitniško jadranje še vedno poseben čar. Kot mestni otrok, ki intenzivno in z velikim veseljem črpa urbane dobrine, del mene potrebuje zvezdno nebo nad seboj, prvi jutranji skok v kristalno čisto morje, hladno vodo na vroči koži.. in veter v laseh.. :))

Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Fiumanka

2010-09-14T19:06:00.000+02:00

Zaključili spomladanski sel sezone JIx & SSC Cupa

2010-07-04T23:22:00.013+02:00

Zadnji vikend v maju smo se v Piranskem zalivu udeležili še zadnjih dveh regat iz spomladanskega dela regat za Jix & Seascape Cup 2010. Tokrat se nama je kot tretji član ekipe spet pridružil Miha Slekovec.

V soboto je bilo lepo, z ne premočnim maestralom. Tokrat se je zbralo šest Justintenov in štirje Seascapi. Prva dva plova smo vozili izpred pomola v Portorožu proti jadralnemu klubu Pirat, kjer je nekaj sto metrov od obale stala privetrna boja. Bili smo v lepi prednosti, ko nam jo je tik pred bojo zagodel res močan zasuk vetra v levo v drugem plovu, ki nam je bojo, ki je bila prej le še kakšno dolžino stran, oddaljil za dobrih petdeset metrov, kar je bilo dovolj, da smo izgubili vodilno pozicijo. Smer vetra je ostala nestabilna tudi popoldne, ko se je regatno polje zato prestavilo proti solinam. Tretji plov je odkrmaril Miha, kmalu po štartu četrtega plova pa je bil sobotni regatni dan zaradi prešibkega vetra in ure, ki se je pomikala proti četrti, predčasno zaključen. Na naše veliko razočaranje, saj smo računali na to, da se nam bo tretji plov, zaključen na tretjem mestu, odbil. Prvi dan je najbolje zaključila Žverca, na kateri je poleg Janeza krmaril tudi Štibra in na štartu zadnjega plova "za mrvico" precenil svojo hitrost in zadel v našo barko. Na srečo je naš levi bok ostal skoraj nepoškodovan, toliko slabše jo je odnesla Janezova barka, katere premec se je kar lepo oluščil.. Torej: Janez in Ratko z Nino so v soboto zmagali (5 točk) pred našo Crvenkapo (6 točk) in Mojco 13 s Tejo Plešec za krmilom, ki je tokrat nadomeščala Lukata.

Večerna žurka v Jančkovi Playi je bila tokrat v znamenju podelitve priznanj, ki v letošnji sezoni niso pokali, ampak nalepke, ki jih kot skalpe lepimo na bume in potem z njimi strašimo konkurenco :)) Pa kar nekaj pirčkov in bailyjev je steklo, slednjih večinoma po mojem grlu.. Jože, car si :))

Nedeljsko jutro ni bilo prav lahko, pač vsled kratki noči za nami. Pa še nebo je bilo mračno, in še vedno mračnejše je postajalo. Kmalu po izplutju iz portoroške marine se je vlilo, črn nevihtni oblak na južni strani piranskega zaliva pa je obetal konkretno nevihto. Najprej pa - po protokolu - zatišje pred nevihto. Zato je bil štart prvega plova nekoliko zamaknjen, potem pa se je v nekaj minutah zlovešči oblak razgrnil nad nami, se razbesnel in dramatičen štart se je za oba razreda zgodil v močnem nalivu, blizu 20 vozlih vetra in tako zmanjšani vidljivosti, da smo bojo bolj slutili kot videli v smeri hrvaške obale. Po napetem štartu smo najprej povedli, potem pa kmalu ugotovili, da sodniška zastavica, ki kaže prestop na štartu, utegne viseti tudi zaradi nas. Vrniti se je pomenilo pogumno odločitev, saj so v močnem vetru ostale jadrnice hitro napredovale - mi pa v svoj prestop niti nismo bili popolnoma prepričani.

Vendar - vsaka šola nekaj stane: na zadnji regati v Izoli smo ob 28 vozlih vetra prva dva plova zmagali, bojo od krme v tretjem plovu obrnili kot prvi z veliko prednostjo - a na koncu zaradi OCS-a v tretjem plovu - ki se ga nismo niti zavedali..) zaključi regato na drugem mestu. Nismo si upali tvegati še enkrat in odločitev je padla. Obrnili smo, se vrnili kakšnih petdeset metrov nazaj na štartno linijo in se zapodili za preostalo floto. Bil je to zame eden najboljših plovov; imeli smo ogromen zaostanek, a smo zbrano jadrali in končali kot drugi. Kot je prišel, je jugo kmalu tudi odšel, tako da smo ostale tri plove odpeljali po precej nestabilnem regatnem polju, ki je zahteval kar veliko zbranosti in pravilnih taktičnih odločitev. Še posebej v konkurenci Teje Plešec, Alana Orliča, Damjana Vuka in seveda Janezove ekipe. Bili smo zelo izenačeni in regata je bila napeta do konca. Vseeno, uspelo nam je zmagati (4 točke) pred ekipo Mojce 13 s Tejo za krmilom (6 točk), na tretje mesto se je uvrstila v soboto odsotna ekipa Damjana Vuka na jadrnici Beli (8 točk).

Pred septembrsko, zadnjo regato letošnjega Jix& Seascape Cupa, je v konkurenci Justintenov zmaga tako rekoč že zagotovljena ekipi Targeta (9 točk). Veliko bolj napet bo boj za prvo mesto med nami, saj v tem trenutku vodimo pred ekipo Luke/Teje za eno točko. Ker je po pravilih rezultat zadnjega dne pomembnejši od ostalih, moramo za zmago v pokalu nujno premagti Lukatovo ekipo, kar pa ne bo prav lahko..

Naslednja regata (zadnja v okviru letošnjega Cupa) nas čaka tretji vikend v septembru, pred njo pa še Fiumanka in dolgo vroče poletje, tudi na skejpku.

Rezultati 5. in 6. Jix & SSC CUP: www.jix.si

Tome Bašić v Playboyu

2010-05-03T23:14:00.009+02:00

Že lani sva se z urednikom Playboya Borutom Omerzelom pogovarjala o intervjuju s Tometom za letošnjo številko Playboyevega navtičnega dela revije - Playboata. Tome je bil ponudbe seveda vesel in šesturen nadvse zanimiv pogovor je rodil intervju, objavljen v majski številki. Čeprav nama je urednik namenil kar osem strani, kar je bilo več kot sem si upala želeti v najdrznejših sanjah, pa je bilo Tometovih zanimivih, zabavnih, poučnih zgodb za vsaj še trikrat toliko. Enkrat, ko bo čas... jih bom popisala in objavila.

Tome je res legenda in po takšnem pogovoru in odkrivanju številnih doslej zamolčanih zgodb postane še večja, pa ne samo kot jadralec, ampak predvsem kot človek.. Mislim, da se v jadralskem svetu premalo zavedamo, kakšno srečo imamo, da ga imamo tako blizu nas in koliko dobrega bi lahko sprejemali od njega, če bi le želeli.

Nekaj odlomkov..

"Ko sem aktivno tekmoval v match racu, sem naredil nekakšen amaterski psihološki profil vsakega od naših konkurentov, da bi razumel njihove šibke točke. Pri Couttsu me je fascinirala njegova neizmerna želja po učenju, pa ne glede, od koga je spoznaval nove stvari. Še vedno, po petih osvojenih AC, jadra tudi na raznih marginalnih regatah, v »one design« razredih, na jezerih ... še vedno se z zanimanjem in iskrenim navdušenjem pusti podučiti tudi veliko manj izkušenim jadralcem, ki pa morda v danem primeru bolje poznajo nek detajl dotične jadrnice."

"Med njimi je bil tudi mladi Dean Barker, ki je z njim jadral leto prej, ko so v finalu s pet proti nič premagali Prado. Po štirih dobljenih plovih, ko je bilo že vse odločeno, mu je Coutts takrat prepustil krmilo, da je lahko pripeljal barko zmagovito v cilj, prvi stopil z jadrnice in se na neštetih fotografijah, ki so obkrožile svet, z visoko v zrak dvignjenim pokalom zapisal v zgodovino. Coutts, čeprav v največji meri zaslužen za njihov uspeh, mu je tako dal priložnost, ga afirmiral in izstrelil v nebo – s tem pa pokazal tudi svojo človeško veličino ..."

"Spomnim se nekega testiranja razteznosti jambora. Po njem so namestili senzorje, da bi ugotovili, na kakšen način in koliko jadralci obremenjujejo material. Inženirji niso mogli verjeti rezultatom. Izkazalo se je, da je bil material obremenjen bolj, kot bi po njihovih izračunih smel zdržati, a da so jadralci vedno popustili napetost natančno na meji, preden bi počil. Tako izostrenega občutka je sposoben samo človek. Pred računalnikom ima tri velike prednosti – realno izkušnjo, intuicijo in zmožnost predvidevanja, na osnovi česar lahko deluje vnaprej, medtem ko računalnik odreagira šele na osnovi dane situacije, kar je v jadranju največkrat prepozno."

"Iskreno – mi smo prišli z ambicijo, da ne bi bili zadnji. Zgodilo se je, da smo prvi plov zmagali in tako postali prvi zmagovalci razreda RC 44, na koncu tistega jadralnega dne v Trstu pa smo imeli v petih regatah osvojene tri zmage. Bilo je nepopisno. Naslednje leto in pol smo pobirali samo prva in druga mesta."

"Potem smo dobili v roke spisek Coutseve posadke. Pet vrhunskih jadralcev iz America's Cup posadk, ki jih pogodbe z njihovimi AC ekipami zavezujejo k popolni lojalnosti, izjemoma pa lahko štiri regate na leto odjadrajo s Couttsem. No, Russell je kot eno od teh štirih regat letno zanje izbral Biograd. Skoraj nas je zadela kap."

"Ja, o bodočem Seascapu sva se z Andražem pogovarjala že na najini skupni regati Fastnet tam nekje v francoskih vodah, veliko let, preden je prva barka ugledala luč sveta. Vesel sem, da sta tako močno verjela v ta projekt, da sta uspela preseči vse ovire in na koncu narediti barko, ki se je izkazala za več kot odlično, kar potrjuje tudi letošnji naziv »Evropska jadrnica leta 2010«."

"V Dalmaciji gre vse bolj na način »lako ćemo«, vi pa si znate vzeti čas in se na jadranje tudi osredotočiti. Na vsa leta jadranja s številnimi slovenskimi jadralci, Petrom Podunavcem, Mitjem Kosmino, Brankom Brčinom, Juretom Orlom – s Tomažem Čopijem sva skupaj trenirala tudi skozi ves olimpijski ciklus – me vežejo izjemno lepi spomini in same pozitivne izkušnje. Tudi zato smo Seascape sailing center postavljali s slovenskimi obiskovalci v mislih. Vaša mentaliteta mi je blizu, saj prosti čas preživljate v naravi, kar zame pomeni kvalitetno. Med vikendi odhajate jadrat, v hribe, kolesarit ... in to se mi zdi odlično."

"Po drugi strani od sodelujočih tudi jaz sprejemam veliko novega in dobrega, od vsakega se naučim nečesa, kar mi koristi v življenju ali celo konkretno v jadranju. Jaz samo jadram bolje od njih, vsak med njimi pa dela nekaj drugega bolje od mene. Vsi skupaj si dajemo in rastemo in to me osrečuje ter drži v realnem svetu. Svet America's Cupov je fikcija."

"Zame je olimpijski nastop še danes najboljša regata v življenju. Začela sva iz nič, po Hrvaški sva prosjačila klube, da so nama posodili odslužene jadrnice za trening, saj nama je v najinem klubu v začetku niso dali. Bila sva brez trenerja, brez denarja, brez podpore, a imela sva močno voljo in odločila sva se, da bova resna. Vsako jutro sva hodila na vodo ob 10h, ne glede na vreme. Če je bila bonaca, sva izplula, ležala v barki in se pogovarjala štiri ure. Vedela sva, da samo disciplina prinaša rezultate, da bova zmogla samo v primeru, da ohraniva motivacijo in predanost – in da delava več od ostalih."

"Danes vem, da je najpomembnejša stvar v jadranju, pa najbrž tudi v življenju – nekaj hoteti. Tega ne moreš doseči na silo, ta občutek mora priti iz tebe, iz prepričanja in zaupanja vase, da to zares hočeš, najbolj od vsega na svetu. Potem se vedno zgodi."

Celoten intervju lahko preberete v slovenski izdaji majskega Playboya.

Avtorica prve objavljene fotografije je Ana Lukanc.

Drugi skupni Jix & SSC vikend v znamenju močne burje

2010-05-03T21:43:00.020+02:00

Jix in Seascape Cup 2010 se je s tretjo in četrto regato nadaljeval tudi zadnji vikend v aprilu. Šest Justintenov in žal samo trije oziroma štirje Seascapi smo se 24. in 25. aprila pomerili pred Izolo.

Ker se Miha zaradi svojih obveznosti v razredu fireball ni mogel udeležiti regate, se nama je tokrat pridružil olimpijec Mitja Nevečny. Že ničkolikokrat preverjeno se je potrdilo tudi tokrat: več ko je človek doživel in dosegel v življenju, bolj je prijeten in skromen. Za razliko od vseh številnih "wannabejev", ki smetijo naša življenja in se vzvišeno delajo pomembne, še najverjetneje prav zaradi nezaupanja vase in zato, ker jim njihovih kvazi dosežkov nihče v resnici ne prizna.. Jadranje z Mitjo je bilo samo veselje in nadvse poučno in enako lahko rečeva tudi za Miho Slekovca, s katerim sva jadrala na prvi regati.

Tokratni regatni vikend je bil v znamenju vetrovnih ekstremov. V soboto smo upali na dovolj vetra, da bomo regato sploh lahko izpeljali, nedeljska pa je bila zaradi premočnega vetra predčasno zaključena. Na žalost je bila tokrat zasedba na skejpih močno okrnjena. Janeza ni bilo zaradi bolezni, Alen Trčelj (Boat of the Year), ki naj bi jadral skupaj s sestrama Evo in Ivo Hawlina, pa je imel na jutranjem sobotnem transferju iz Pirata do Izole tehnično težavo na barki, zaradi katere se je moral odpovedati štartu. V soboto smo se torej zbrale samo tri barke, poleg nas še Luka Baebler z lastnikom barke Mojca 13 Igorjem Požarjem in Tomažem Vernikom - Mrkvo ter Beli, ki ga je tokrat krmaril naš prijatelj Ratko Štibrić, z njim na krovu pa sta bila Nina Popović in Nejc Lenič.

Prvi sobotni plov smo začeli v blagem dežju in vetriču, ki ni obetal razburljivega jadranja. Jadrali smo zbrano, Mitja kot vrhunski jadralec je sproti popravljal najine napake, midva sva se potrudila in dala vse od sebe. Rezultat - dve drugi mesti, za (večinoma nepremagljivo) Lukovo ekipo. V tretjem plovu je za krmilo prijel Mitja in nam privozil zmago, v četrtem plovu, ki se po novih pravilih ne odbija, pa smo ponovno zasedli stalne pozicije, prijadrali smo še eno zmago ter skupno zmago na sobotni regati. Druga je bila Lukova ekipa Mojce 13 in tretji Štibra.

V nedeljo se nam je na četrtem, zdaj že popravljenem Seascapu, pridružil še Alen Trčelj s sestrama Evo in Ivo Hawlina. Na žalost je močna burja, ki je pihala celo z refuli do 28 vozlov in je med nas vnesla kar nekaj adrenalina, že pred koncem prvega plova terjala zlomljen bum na Mojci 13, tako da je dotlej v skupni razvrstitvi vodeča ekipa Luke Baeblerja tokrat ostala praznih rok, ostale ekipe pa brez zelo resnega konkurenta.

Ker je lani celotno regatno sezono krmaril Mare, se sama s tako močnim vetrom v regati še nisem srečala. Zaradi povsem premočenega genakerja, ki so ga valovi zalivali kot za stavo, smo prvo krmo vozili samo s flokom, v drugi in tretji pa smo razvili tudi njega in leteli s petnajstimi vozli hitrosti, kar je bilo zame doživetje, vredno tudi nekaterih precej glasnih vzklikov navdušenja :)) - pa tudi adrenalina, ki je lil v potokih in, priznam, kančka strahu (še posebej, ko smo leteli proti nič hudega slutečemu ribiču, mirno sidranemu prav na sredi našega regatnega polja, ki smo ga ob omenjenih petnajstih vozlih uspeli zgrešiti za kakšne tri metre..)..

Bilo je res razburljivo jadranje, bili smo odlično razpoloženi in čeprav bi bile napake lahko tudi zelo drage, smo jadrali res dobro in prijadrali dve zmagi. Sredi tretjega plova je veter pojačal proti tridesetim vozlom, kar je tako za skejpe (vsi smo bili na polnem glavnem jadru..) kot še bolj za justine preveč, zato so ga po prvem krogu predčasno zaključili. Čeprav smo na zadnjo bojo prijadrali kot prvi, pred Ratkom (ki je prav tako pogumno dvignil genaker), pa se nam rezultat ni štel, saj smo baje na štartu naredili prestop - sodnika, ki nam je klical penal, pa v tistem vetru nismo slišali. S štirimi kazenskemi točkami smo torej končali kot skupno drugi, za Ratkom in pred Alenom in sestrama Hawlina. Žal nam je bilo za Lukovo ekipo, zaradi njih samih in zato, ker so vzpodbudna konkurenca.

Po tretji in četrti regati smo v začasni skupni razvrstitvi prevzeli vodstvo, eno točko pred Lukovo ekipo na Mojci 13 in tri točke pred Belim Damjana Vuka in Ratka Štibrića. Postaja napeto :)))) Naslednja regata bo zadnji vikend v maju v Portorožu.

Vse fotografije: Miha Maček, info@reakcija.si
Rezultati na: www.jix.si
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Dalai Lama v Mariboru o etiki za novo tisočletje

2010-04-15T21:21:00.000+02:00

Prva skupna Seascape & Jix Cup regata

2010-04-15T21:20:00.007+02:00

Zadnji teden v marcu smo se zbrali v Kopru na prvem iz serije štirih letošnjih regatnih JiX & Seascape Cup vikendov. Po dveh lanskih uspešno izvedenih skupnih regatah so se šefi obeh monotipnih razredov odločili, da letošnjo sezono v celoti izpeljemo skupaj. Odločitev se je izkazala za odlično, saj je nekaj več gneče na regatnem polju prijetno dvigovalo adrenalin, sobotno večerno druženje ob napetem pregledovanju trackov pa bilo v širši družbi še bolj zabavno.

Napovedana fronta je nekoliko pohitela, zato se v soboto na regatnem polju nismo pomerili med seboj samo jadralci, ampak tudi vetrovi, kjer je ugašajoči jugo moral priznati poraz sončnemu maestralu. Za nas so bili to odlični jadralni pogoji, saj je bil veter precej nestalen, čez dan je obračal, v nedeljo pa pihal tudi z zelo različno jakostjo, kar je zahtevalo stalno prilagajanje razmeram in vzdrževalo napetost vse do konca zadnjega plova. Novo pravilo letos določa, da se rezultat zadnjega plova vsakega dneva ne odbija, tako da smo morali ostati zbrani vse do konca. Jadrnice obeh razredov so se pomerile na istem regatnem polju, le da so JustinTeni štartali pet minut pred nami na Seascapih in naredili en obrat na boji več. Na jadrnicah JustinTen so se tudi letos pomerile ekipe šestih članov, medtem ko smo na Seascapih po trije jadralci. V letošnji pokal se je prijavilo pet stalnih SSC posadk, med njimi tudi nekatera zveneča jadralska imena, tako da sva ga z Maretom vzela z dobro mero spoštovanja do konkurence, dovolj samokritično in brez velikih ambicij po rezultatih, a s toliko večjo željo po novem znanju, ki naj bi ga prav v takem okolju še najlažje pridobila.
Z Maretom sva se dogovorila, da si bomo letošnjo sezono na CK pozicije razdelili takole: Mare bo taktik in flokist oz. trimer genakerja; tretji član ekipe, ki naj bi bil dvakrat Miha Slekovec in dvakrat Mitja Nevečny, so-taktik in trimer glavnega jadra, jaz pa krmarka. Po prvih dveh regatah ta zasedba deluje, za en plov pa sem tokrat predala krmilo Mihu.
Čeprav so nekatere ekipe v letošnjem Jix & SSC Cupu za krmilo ambiciozno postavile profesionalne krmarje, ali pa so ti boljši jadralci od lastnikov bark, sva se midva odločila krmarsko pozicijo prevzeti sama. Verjameva, da bo le tako dosežek, kakršen koli na koncu že bo, zares najin in prijadran na nama korekten način. Prav iz tega razloga, v kolikor krmilo za kakšen plov vmes predava tretjemu članu ekipe, to nikoli ni v zadnjem plovu, saj se ta po letošnjih pravilih ne odbija.

V prvih dveh regatnih dneh je bilo izpeljanih skupaj osem plovov, vsi pod budnim očesom sodnika Andraža Koželja; med Seascapi je bila najboljša ekipa Luke Baeblerja, sicer tudi krmarja na Amisu - tokrat pa na Mojci 13, drugo mesto smo pripluli naši Crvenkapici, na njej sta bila poleg mene še Mare in odličen jadralec in super dečko Miha Slekovec, tretji je bil Beli krmarja Damjana Vuka. V nedeljo je med Seascapi razmerje moči ostalo popolnoma enako, tako da smo naš prvi regatni vikend zaključili z dvema drugima mestoma, kar je bil za začetek sezone in konkurenco zelo navdihujoč rezultat :)) (prvi dan: 2,1,(2),2; drugi dan: 2,2,(5),2 - skupaj 11 točk in začasno drugo mesto skupno).

Naslednje regate bodo zadnji vikend v aprilu, maju in septembru.
Vse fotografije z regatnega polja so od našega novega Jix & SSC Cup fotografa Miha Mačka, info@reakcija.si
Rezultati: www.jix.si
Več fotk: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prva letošnja Seascape regata v Sukošanu - VIDEO

2010-03-11T22:24:00.002+01:00

Drugega dne, ko je "dimilo", je tudi naš GoPro cam štrajkal, na sončno soboto pa so nastali tile (skoraj tudi malo mokri.. ;)) posnetki. Director's cut by Ažo: http://www.youtube.com/watch?v=HPVil8BzMFE

Prva Seascape regata 2010

2010-03-03T22:19:00.018+01:00

Težko smo jo dočakali, prvo letošnjo Seascape regato, tako kot lani v organizaciji hrvaškega Seascape centra, pod Tometovo in Marinino požrtvovalno perotjo. Morda mi prav ta regata, zdaj že tradicionalno na zadnji vikend v februarju, še posebej veliko pomeni. Čeprav koledarsko še sredi zime, začetek jadralne sezone nezmotljivo obeta pomlad. Številna prisrčna druženja in nova poznanstva, napete dirke, poštene zmage, tudi poraze. Je obet mnogih na morju preživetih ur, dragocenih novih znanj, vseh sončnih, deževnih, vetrovnih dni, ki so pred nami.
Prav na ta vikend sva lani tudi začela najino SSC kariero, tako da sva z Maretom potihem praznovala tudi najin prvi regatni rojstni dan :) Ogromno se je zgodilo v tem letu in če naju primerjam lani in letos, sva bila kar pridna..

Lani sem na to regato priletela direktno iz Lime, letos pa sva z Maretom pristopila nekoliko bolj udobno. Leta, pa tudi staž, se le poznajo :) Crvenkapica pred začetkom sezone potrebuje še nekaj lepotičenja, zato sva se v Sukošan odpravila sama, tam pa skupaj z Andražem zasedla rumenega prototipa in dva dni delala reklamo za Baumit, pa tudi za naš Jadralni klub Pirat iz Portoroža, kjer je sicer stacionirana barka. Po velikem uspehu, ki ga je skejpič dosegel ob januarskem imenovanju za »evropsko barko leta 2010«, sta Andraž in Kristian medije bogato založila tudi s promocijskimi fotkami - in na eni od njih se z Maretom prešerno smejiva, barka pa veselo reže v orco v kornatskem kanalu. Fotka je bila večkrat objavljena in ko sva zadnjič v Piratu srečala Dušana Puha, nama je slovesno izročil čepici z izvezenim klubskim logotipom in zastavico kluba, rekoč: »No, zdaj ko sta se medijsko izpostavila, je pa čas, da vaju opremimo s promo materialom.« Jasno, profiji vedo, kako se temu streže, zato sva tudi midva z enako resnostjo sprejela zastopanje svojega kluba in že je zastavica zaplapolala na levi priponi, čepica pa v hladni burjici prijetno grela.

Pod jadri
V soboto smo se zbudili v prekrasen, sončen dan, z ravno prav vetra, da je zdramil naše zimsko zaspane čute in nas pognal v akcijo. Zbralo se nas je šest ekip, poleg naše še hijenska, ki je tokrat presenetila z dodatno hijeno na genakerju, tako da so se tokratne regate lotili že kot pravi high-tech čopor.

Za krmilom druge barke je sedel mlad, komaj 12-letni Borna iz Zagreba, sicer uspešen tekmovalec v optimistu, skupaj z očetom in prekaljenim jadralcem Matetom iz Sukošana. Draga prijatelja Ana P'tuj Kostadina in njen Damir-Mali sta se podala v borbo skupaj s Teo, uveljavljeno tekmovalko, po novem pa tudi Seascape inštruktorico, plav prototip so zasedli stari znanci PetarPanovci iz Zagreba (in med dirko poskrbeli tudi za nekaj karambolov..), ekipo Crvenkape, torej nas, pa je prišel ujet Vuk, a mu to – tako kot tudi v pravljici – kljub številnim zvijačam ni uspelo. Za Barbi, Jakata in Marka je bila to prva SSC regata in borili so se kot levi, pardon, kot pravi morski volkovi :)

Nedelja je bila oblačna, a zato toliko bolj vetrovna. Preko 20 vozlov juga je cel dan pihalo tudi v zalivu, le z valovi nam je bilo prizanešeno, tako da smo vseeno opravili pet zelo napetih plovov, brez genakerjev. Z nekaj ponosa naj povem, da smo v dveh tudi zmagali, obakrat pod Marčijevo komando, pod mojo pa dosegli eno drugo mesto. Naj tale skromna samohvala nikakor ne zmanjša ključnih Andraževih zaslug, saj je jasno, da bi se brez njegovih napotkov in aktivnega angažmaja :) sama z Maretom težko kosala z izkušeno konkurenco.

Na kopnem
Sobotni večer je ob prijetni večerji zvenel tudi ob tonih »To je bil moj dan ljubezni« zimzelenčice, v hijensko avtorski interepretaciji in povsem novem aranžmaju, da so od smeha boleli še tisti trije preostali trebušnjaki, ki jih celodnevno jadranje ni uspelo predramiti. Celo jaz, ki pojem samo tistim, ki jih res ne maram, sem (v čoporativnem duhu) nekako uspela spraviti skupaj nekaj pogojno artikuliranih glasov.. :)

Nedeljsko popoldne je bilo po naporni regati prijetno utrujeno, zato je Marinino odlično home-made kosilo padlo kot žebljica na glavico. Podelitev pokalov najboljšim, PetruPanu na tretjem, nam na drugem in zmagovalki P'tuj Kostadini je v svoji prisrčni maniri opravil Tome...

...Marina pa je nama z Maretom izvabila solzici iz oči. Ko je bil »uradni« del za nami, je skrivnostno napovedala še eno podelitev.. »Pripremili smo posebnu nagradu za naše najvjernije jedriličare Marka i Jakicu, koji su uz nas od samog početka rada Centra. Velika nam je čast i zadovoljstvo da su dio naše priče!«
Na najinih prsih sta se zasvetili rdeči Seascape medaljici, ena za Goluba in druga »Za Jakicu, prvu Koku Seascape družine«. Golub in Koka sta nicka, ki nama ju je na lanski prav tej prvi regati nadel Šime Stipaničev, odličen hrvaški solo jadralec, skupaj z Ažom in Kristianom tudi udeleženec mini Transata čez Atlantik – in kadar se nekaj rodi v pravem trenutku in s pravo energijo, potem se zasidra v naša srca in traja. Tako kot tudi naša Seascape družinica.

Več fotk na: www.picasaweb.google.com/jakica.jesih

Rosario in domov

2010-01-23T01:27:00.015+01:00

Rosario so tri Ljubljane ali tretjina Buenos Airesa. Najboljše mesto za živet, pravi zase. Je zelen, poln urejenih parkov, varen, prijeten in umeščen ob reko Parana. Kaj definira Mesto? Muzej sodobne umetnosti, pa četudi (ali prav zato ker) je postavljen v nekdanji silos. Brezimnost in resignacija zaposlenih, zaradi katere se jim sladko fučka za vse. Psi, ki jih lastniki vodijo na vrvicah in pripadajo izbranim pasmam, števično prekašajo potepuške pse.

Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.

Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.

Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..

Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.

Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.

Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Cordoba para siempre en mi corazon

2010-01-23T01:25:00.004+01:00

Včasih se usoda odloči namesto nas. S Salimo sva si želeli preostanek poti preživeti v Mendozi, na treku do baznega kampa Aconcague. Na voljo sta dva, krajši – štiridnevni in daljši, osemdnevni – in glede na razpoložljivi čas sva izbrali krajšega. Z vznemirjenjem sva pričakovali odhod iz Cachija in prihod v Salto, od koder naj bi uredili rezervacijo. Bilo je jutro – tisto, zgodnje – in morda je bil tudi to razlog, da je Salima, še nekoliko zaspana, narobe stopila in si zvila gleženj. Voila, nič od Aconcague, tudi letos ne..

V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.

Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.

Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.

Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.

Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.

Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.

Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.

Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.

Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.

Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..

Zakaj tako rada potujem

2010-01-17T06:04:00.003+01:00

Ura je devet zvečer in vstopim v avtobus. Na Via Bariloche ali Mercobusu ni bilo več prostega sedeža, zato pristanem na Andesmarju. Za malo razliko v ceni velika razlika v glasbi. Začutim gost vonj po urinu in kemikaliji iz stranišča. Najdem pravo številko in sedem. Noge se mi prilepijo na tla, nekdo pred menoj je polil nekaj sladkega. Vse je umazano, še najraje se ne bi dotaknila ničesar. To bo dolga noč. Še vedno stojimo na postaji, motor teče in mrzlo je. Z očmi iščem zavoj z deko. Shit!! Dekice so v ponudbi na cama busih, v semi-cama ne. Premalo sem oblečena. Poberem svoje stvari, ne želim jih puščati samih, in izstopim, k prtljažniku. Dečku pokažem listek s številko nahrbtnika, ki leži na vrhu kupa prtljage. Mi ga lahko poda za minuto, da vzamem nekaj toplega? Ne more. ?? Pač ne more. Stopim do stevarda in ga prosim, če lahko zmanjša hlajenje. Klima je menda namenjena temu, da nam ne bi bilo vroče, ne temu, da cel bus drgeta od mraza? Ok, ni problema. Čez nekaj minut ni več 17 stopinj, ampak 19. Majhen napredek, a bolje kot nič. Zeblo me bo vseeno. Vrnem se na svoj popast sedež. Speljemo. Zavijem se v vse, kar imam. Stevard postreže večerjo, ki je na meji gnusa. Vseeno, da bi čas hitreje minil, in ker mi je padel sladkor, sprejmem zavojček z alfajoresom, lokalno sladico v obliki male, okrogle tortice z nadevom dulce de leche. Po okusu sodeč s pretečenim rokom trajanja. Pojem vseeno (ker mi je padel sladkor). Zaradi vonja po urinu me začenja boleti glava. Okoli nosu si zavijem rutko, da diham skoznjo. Filtrira smrad in mi daje občutek čistoče, mešanice krem, razdišanih parfumov in mene. Spustim naslon sedeža (ter razkužim roke) in poskusim zaspat. Ura je deset zvečer. Še enajst ur. Bam! Iz zvočnikov zahrumi. Zdaj bomo gledali film, v katerem bodo vpili eden na drugega. Tak preprost, pretepaški film, da ga bomo vsi razumeli. Nadenem si slušalke in vključim i-poda, ki mi ga je Urša podarila za lanskega božička in ki mi rešuje življenje. Rabim nekaj domačega. Šifrerja. Big Foot Mamo, led s severa (zelo na glas). Ja, približno tako mrzlo je. Melodrom, Marčijev. Siddharta, Slon in Sadež, Vlado Kreslin, nekega jutra, ko se zdani.. Kje je še jutro. Moje jutro.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.

Otok Chiloe v reviji Svet in ljudje

2010-01-12T19:38:00.002+01:00

Otoka Chiloe ni na zemljevidu "must see" čilenskih turističnih destinacij. Tudi sama sem tja zašla bolj po srečnem naključju. Otok, ki je nekoliko odmaknjen od celine skozi vso zgodovino živel svoje življenje, še danes verjame v pravljična bitja in čarovništvo, postavlja hiše na lesene kole, jih oblaga s skodlami in vabi k molitvi v številne raznobarvne lesene, pod Unescovo zaščito ohranjene cerkve. Ali pa zgolj na sprehod po samotni, zasanjanji zahodni, pacifiški obali..
Članek o otoku Chiloe sem napisala za revijo Svet in ljudje in je objavljen v januarski številki.

Salta v štirih dneh in nešteto barvah

2010-01-12T19:15:00.007+01:00

Mesto Salta s cca 400 tisoč prebivalci je središče ene od dveh najbolj severnih argentinskih regij (druga je sosednja regija Jujuy). Na severu meji na Bolivijo, na zahodu na Čile. Obe regiji sta s turističnega vidika po krivici prezrti, z mojega lastnega pa je to ena od njunih večjih prednosti. V razdalji tristotih kilometrov severno in jugozahodno od Salte se pokrajina nekajkrat spremeni in od živordečih, s kaktusi posejanih golih hribov postane z vinogradi bogata zelena ravnica. Čeprav je Argentina večinoma zelo bela država, dekleta v BA so recimo po telesnih karakteristikah povsem primerljiva s slovenskimi, pa sta saltska in Jujuy regiji veliko bolj domorodni, prebivalstvo je temne polti in pogosto indijanskih korenin.

S Salimo in Italijančkom smo najeli avto in si za prvi dan izbrali pot na sever, kjer andsko nižavje žari v odtenkih rdeče in se na drugi strani prelaza razprostirajo argentinske soline – Saline Grande. Težko je pristati na manj, ko dobiš priložnost doživeti več – in to velja tudi za potovanja. Lanska bolivijska slana puščava Salar de Uyuni je bila tako veličastna, da so bile argentinske Saline Grande, svojemu zvenečemu imenu navkljub, pač le slab nadomestek. Salima in Italijanček sta si jih želela doživeti, pa smo se po razgibani gorski cesti, polni ovinkov, prepadov in prečudovitih razgledov, odpravili čez 4100 m visok prelaz proti zahodu. Ne morem se upreti subjektivnosti pri opisovanju občutkov – a te vrste pokrajina me prevzame. Hecno (in seveda razumljivo) je, kako s Salimo, ki prihaja iz Maroka, različno doživljava svet okoli sebe. V soncu žareči rdeče-rjavi skalni masivi, puščavski pesek in kaktusi jo (za razliko od mene) pustijo popolnoma hladno, medtem ko se ob zelenem jezeru in travnikih okoli njega (za razliko od mene) navduši in stisne tisoč fotk..

Soline so bleščeče bela slana ravnica, na kateri smo izživeli svojo fotografsko kreativnost, spoznali ekipo mladičkov iz BA, se pustili opeči soncu in se imeli fajn..

Pot nazaj preko prelaza in potem še nekoliko bolj proti severu, proti bolivijski meji in večer v Humahuaci, od boga pozabljenem mestecu, ki pa nas je po prvem odbijajočem vtisu za vedno pridobilo na svojo stran. Svojo dušo je za tisti večer zlilo z našo in bilo je čudovito. Odlična večerja, prijazen hostel, jutranji sprehod po sobotni tržnici..

..In premik južneje, do Tilcare, nekoliko bolj backpackersko turistčne, a vseeno vredne ogleda z ostanki predkolumbijske naselbine.
Na poti nazaj proti Salti se je Italijanček odločil za samostojni premik proti Patagoniji, kar sva soglasno podprli. Zgodi se, da se s človekom ne ujameš in mi trije res nismo bili najboljši par.
Odložili sva ga na avtobusni postaji in si stisnili roke v slovo, a uradni prijatelji na facebooku ne bomo postali.. Sem pa od njega vseeno izvedela nekaj novega – namreč kot biolog dela v laboratoriju za preverjanje kvalitete mleka in baje se bolezen pri kravah spozna iz sestave njenega mleka, ne šele na osnovi krvnih testov. “Oh, how interesting!!” “Yes, sure. I hate it from the day one.” Takšen je bil.

S Salimo sva nadaljevali sami, zdaj v smeri južno od Salte. Prespali sva v še enem tipično-pozabljenem majhnem zaselku, Coronel Moldes, z glavno ulico in nekaj hostli, barom in slaščičarno, kar je bilo za najin pozni večer dovolj.

Nedaleč stran se razprostira zelo lepo jezero Cabra Coral, tisto, ob katerem je stisnila tisoč fotk :) Pot na jug, v Cafayate, se je vila po – zame – spet vzdihov polni pokrajini. Nekoliko drugih oblik, a še vedno rdečih odtenkov so se dvigovali hribi v temno modro nebo in se le malo pred Cafayatom spustili v zeleno, z vinogradi bogato dolino. Včasih se sama sebi zdim kot otrok, tako iskreno se lahko navdušim nad tako preprostimi stvarmi. Raznolike skalne oblike, mladci, ki za podarjen pesos v najbolj akustični od njih igrajo lokalne napeve, tisoč postankov za fotke.. In na koncu poti Cafayate, nekoliko večje turistično središče, mogoče velikosti našega Portoroža, ki živi v ritmu poletja, popotnikov, ki vsak s svojimi mislimi brezdelno poležavajo po parku, mesto vinogradov in odličnega suhega belega vina, ki sva si ga med prvim in drugim dulce de leche božansko dobrim sladoledom privoščili poleg zajčka v pomarančni omaki.

Naslednje jutro sva nadaljevali krog, zdaj že v smeri nazaj proti Salti, a po drugi, nekoliko zahodnješi cesti proti Cachiju. Čeprav so naju v turističnih agencijah v Cafayatu opozarjali, da bo razrita peščena pot za najinega malega VW gola (ne golfa) prenaporna, sva se vseeno odločili slediti prvotnemu načrtu. Za ta majhen pogum sva bili več kot bogato poplačani. Za 160 kilometrov dolgo pot sva potrebovali pet ur, pa ne samo zaradi peščene ceste, ki jo je včasih vmes tudi zmanjkalo, ampak predvsem zaradi neštetih postankov, ko sva družno vzdihovali nad lepotami okoli naju. “God was an artist”, je komentirala Salima.

Pozno popoldne sva prispeli v Cachi, si komaj izborili skromno prosto sobo v hosterii, na edinem trgu (ki je tudi edini prostor, kjer se kaj dogaja) pojedli najini redni empanadi con queso in naredili kratek giro po nekaj bližnjih ulicah. Kraj je majhen in ker nima niti črpalke, sva si zadnjih 160 km do Salte obetali še nekoliko daljših.

Že dolgo nisem vstala pred šesto, današnje jutro pa je bilo tega vredno. Nekoliko na tesnem s časom zaradi dogovorjene ure vračila avta v Salti sva si privoščili toplino vzhajajočega sonca in ravno cesto (tokrat delno tudi asfaltirano..), ki je pokrajino okoli naju pripeljala z divje rdeče puščave v bogato zeleno gričevje – in Salto.

Zvečer imava nočni bus v Cordobo – za zadnji del mojega, zdaj pravzaprav – najinega – potovanja.

Kraj brez imena

2010-01-10T23:08:00.005+01:00

Prašna cesta, podrte, revne hiše, trg, na katerem se igrajo otroci in posedajo mladci, ki bi se jim najraje izognila. Zanemarjen bar, v katerem si ne želim kupiti niti vode, kaj šele kaj pojesti. Morda je pozna ura, ni važno – v kraju moram prenočiti. In potem, nenadoma, ulice zaživijo. Prašna ulica postane “moja ulica”, saj je na njej hostel, v katerem bivam. Na trgu sedita domačina in godeta, njuna glasba pomirja. Sumljivi mladci dobijo nasmehe na usta, ko mi pokažejo pot do svoje najljubše gostilne. Zanemarjen bar je edini, v katerem dela internet, za kar sem mu neskončno hvaležna. Hiše postanejo domovi in čeprav revni, najdem v njih ljubezen. Za pustimi, zaprtimi vrati skrivajo čudovite, negovane vrtove. Kot ljudje so, ki tam prebivajo.

Kraj brez imena dobi barvo, okus, vonj, trenutek, pesem, pogled, nasmeh.. jaz pa odhajam s predsodkom manj in zgodbo več.

Od Montevidea do slapov Iguazu

2010-01-08T05:57:00.009+01:00

Montevideo mi ni bil všeč, zato sem se odločila, da novo leto dočakam v Puertu Iguazu, v tem času zelo popularni popotniško-izletniški destinaciji, tako za turiste z vsega sveta kot domačine, ki božično-novoletne praznike združujejo s poletnimi počitnicami.
Na prvi pogled enostavna ideja je za uresničitev potrebovala kar nekaj sreče – predvsem tiste “več kot pameti” – česar se v trenutku odločitve še nisem zavedala. Lahko bi se vrnila v BA in se od tam odpravila na dvajseturno vožnjo z busom, pa se mi je zdela privlačnejša ideja odriniti direktno naprej, preko Urugvaja. Delno zato, ker se mi v tem primeru ni bilo treba vračati, s čimer sem prihranila kar nekaj ur vožnje, delno zato, da bi spoznala še zahodni del države.
Vzhodni Urugvaj je atlantska obala (katere pristane – brez pretiravanja – zdaj poznam že bolje od povprečnega Urugvajca :)), zahodni (ki meji na Argentino) pa velika, zelena ravnica, ki jo občasno presekajo rokavi lenobne, rjave reke Uruguay, ki ustvarja tudi večja in manjša jezerca. Pokrajina je vseh petsto kilometrov do (urugvajskega) Salta enolična, a prekrasna, vzbujajoča skomine po lastnem prevozu, avtu, kolesarjenju ali ježi.

V Saltu avtobus iz Montivedea zaključi svoje potovanje, popotnik na poti proti argentinskim slapovom pa mora presesti na lokalni bus, ki ga v eni uri pripelje čez mejo v argentinsko Concordio, kot vzeto iz kakšnega Lynchevih filmov. Več sreče kot pameti torej sem imela v Concordii, kjer se prestopi na bus za Puerto Iguazu. Resda se je novoletno rajanje obetalo že naslednjega dne zvečer, a so mi v Montevideu zagotovili, da bo prostora na busih dovolj. No, naletela sem na dvanajst popolnoma razprodanih avtobusov in na zadnja štiri prosta mesta na zadnjem, ob polnoči.

Ker pot traja dobrih dvanajst ur, bi v nasprotnem primeru silvestrovala v od boga pozabljenem mestecu z eno ulico, dvema baroma in obcestnim motelčkom za voznike kamionov. Morda bi na koncu tudi ta bizarnost imela svoj čar, kdo ve, a vseeno sem se nadvse zadovoljna zleknila v skoraj meter širok sedež v mojem cama busu, spustila naslon v ležeč položaj, se lepo zavila v dekico in zaspala.

Če bi po Evropi vozili busi, kakršni povezujejo južnoameriška mesta, bi bile razdalje kratke in naša potovanja po širši nam domovini še veliko pogostejša, pa tudi cenejša. Za cca 1000 km dolgo pot sem plačala okoli 40 evrov. Ljubka, iz papirnate servietke narejena rožica, ki mi jo je na koncu poti podaril prijazen stevard, ni bila vkjučena v ceno :)

K slapovom Iguazu sem odhajala z mešanimi občutki, podobnimi kot lani proti Machu Picchu. Že stokrat videni iz vseh mogočih perspektiv mi niso obljubljali izvirnega doživetja, le bolj ali manj pričakovano osebno izkušnjo nečesa veličastnega. Slapovi ležijo na dvomeji med Argentino in Brazilijo in ogledi so možni z obeh strani. Izhodišče na argentinski strani je simpatično mestece Puerto Iguazu, kjer sem tudi bivala v zelo prijetnem hostlu Hostel Inn (female dorm za 4 bejbe, prijazno osebje, vse lepo urejeno in čisto, cca sto raznoraznih idej polnih popotnikov, vsak večer akcija in caiperinhe v bazenu :)) – vse to in še veliko več za osem evrov na dan..;)

Izhodišče za brazilsko stan pa je nekoliko večji in manj prijazen Foz de Iguacu. Slapovi so državi obdarili neenakopravno. Brazilska stran resda ponuja nekoliko bližnje srečanje, medtem ko je večina slapov in celotnega parka argentinska. Doživetje je bilo enkratno. Slapovi so veličastni, parka na obeh straneh pa urejena, kultivirana (in presenetljivo čista) tropska divjina.. vse je polno metuljev, ki nesramežljivo sedajo povsod, po torbah in ljudeh, iguane se plazijo ob poteh, simpatični mravljinčarji pa kar po njih, saj je tam še najlažje najti hrano v torbah nepazljivih turistov. Po parku je delno speljan vlakec oziroma na brazilski strani bus, delno pa so lepo urejene in označene pešpoti, ki vodijo do razglednih točk od zgoraj in tudi nekoliko nižje. Oba pogleda očarata in navdajata s strahospoštovanjem. Voda dere čez skalne robove s tako neizmerno močjo, da sem si čisto zares zaželela, da mi ne bi spodrsnilo..

Prvovrstna turistična znamenitost kakopak ponuja neštete možnosti dodatnega zapravljanja denarja – oglede in aktivnosti vseh vrst, od kanjoninga, raftanja, raznih “safari” tur po parku, helikopterskega ogleda itd. Popotniške izkušnje so me naučile skrbno izbirati med nadvse privlačno in vse-mogoče-obljubljajočo, pa potem veliko-manj-uresničujočo ponudbo – ker ponavadi razočara. Vseeno sem se odločila za krajši sestop s svojih sem-nad-to-nateguško-turistično-ponudbo višav ter se postavila v vrsto za ogled slapov od blizu, z motornega čolna, ki ga fantje zapeljejo zelo zelo (in mogoče celo malo preveč) blizu glavnih dveh slapov.. Motorji tulijo, da držijo čoln pri miru, voda dere z neizmerno močjo in se neobvladljivo vrtinči, sila vodnega padca ustvarja velik oblak odbitih kapljic, v katerem se komaj diha in ni mogoče ostati suh. Za nameček, da se nam, “avanture” željnim turistom, še malo bolj zadogaja, nas zapeljejo direktno pod nekaj manjših slapov, a kaj, ko smo si pod močnimi pljuski (tople) vode iz reke Iguazu le previdno zatiskali oči. Izkušnja je bila zabavna – pa tudi do kože mokra. Vseeno v takih situacijah vsakič sproti izprašam svoj pogled na svet, kajti nekdo se očitno moti.. Poln čoln ljudi drgeta in vpije od navdušenja, ob vsakem ostrem in z močnimi motorji podprtem zavoju sledijo glasne ovacije, jaz pa se počutim kot marsovec.. Z Markom Twightom bi se verjetno dobro razumela, čeprav niti ne vem, če je to referenca.

Še nekaj zanimivosti je na voljo v okolici slapov, ena od njih na brazilski strani je park ptic. Načeloma sem proti živalskim vrtovom in jih tudi nerada obiskujem, a sem tokrat naredila izjemo – saj je park namenjen tudi vzrejanju nekaterih, v naravi že skoraj ali celo povsem izumrlih ptičjih vrst. Bilo je zanimivo in poučno, večine raznobarvnih ptic še nikoli prej nisem videla v živo. Za nameček sem dobila bližnje srečanje s tukani, ki so z večjimi kljuni od sebe samih zame ene bolj posrečenih ptic, pa tudi z velikimi raznobarvnimi arami – ki pa so si vidno nervozne za novo leto zagotovo zaželele povratka domov, v svobodo.

Naslednja zanimivost je Wanda, odprti rudnik poldragih in dragih kamnov. V Argentini je kar nekaj tovrstnih rudnikov v zasebni lasti. Vse naravno bogastvo do globine 20 metrov namreč pripada lastniku zemlje - kar je najdeno globlje, je narodno bogastvo in si ga prilasti država. Na srečo se tukaj ametisti, kvarci, topazi, pa tudi akvamarini in rubini nahajajo dovolj plitvo v zemlji, da družini, ki si lasti rudnik, še veliko generacij ne bo treba prav veliko delati. Ogled rudnika je organiziran tudi med tednom, ko potekajo redna izkopavanja in se je mogoče sprehoditi med rudarji, ki baje zelo dobro zaslužijo. Naša vodička med številnimi zanimivimi podatki, s katerimi je predstavila rudnik, te številke ni izbrskala. Čeprav majhen, pa je bil poučno odkritje, saj so dotlej zame dragi kamni rasli v prstanih, prav tako kot so krave zadnja leta večinoma lila..:)

Če so bili slapovi prečudovito delo narave, pa me je vsaj enako navdušila tudi hidroelektrarna Itaipu Binacional – v enakopravnem solastništvu Brazilije in sosednjega Paragvaja. Z mislijo na mojega nončkota, ki jih je v svojem življenju sprojektiral kar nekaj, večino od njih na Dravi, sem si jo ogledala tudi zanj.
HE Itaipu je kontroverzna že vse od začetka projekta pred približno tridesetimi leti. A zagovorniki in nasprotniki se strinjajo, da je spremenila obličje tega dela dežele za vedno. Jez, visok je 200 metrov in narejen izključno iz betona, je brez jeklene konstrukcije. Slikovita primerjava količine porabljenega betona bi bila dvopasovna avtocesta od Moskve do Lizbone. V dnevih najbolj intenzivne gradnje so delali z neverjetno hitrostjo, primerljivo z zgrajeno 20-nadstropno stolpnico vsakih 55 minut. Cena projekta – 18 milijard dolarjev.

Se je splačalo – je vprašanje, na katerega ni poštenega odgovora. Proizvedena električna energija pokriva četrtino brazilskih potreb in 90 % paragvajskih. Ekvivalentna količina elektrike bi bila proizvedena iz 434.000 sodčkov nafte na dan – z ustreznimi izpusti ogljikovega dioksida. Nasprotniki ji očitajo uničenje 700 km2 gozda, z njim pa tudi izumrtje nekaterih rastlinskih vrst, med njimi zelo redke vrste orhidej. Uničene so bile številne naselbine domorodnih Guarani in Tupi Indijancev, pa tudi nekatera pomembna arheološka najdbišča in celo baje zelo lepi slapovi Sete Quedas. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo tako velika količina vode, ki sedaj predstavlja poplavljeno področje akumulacijskega jezera, dolgoročno spremenila tudi mikroklimo regije, česar posledice težko predvidimo.
Vodstvo HE Itaipu se na omenjene očitke odziva presenetljivo pozitivno in v duhu trajnostnega razvoja regije. Občutek je, kot bi se hoteli na številne načine odkupiti za posledice, ki so sledile temu gigantskemu projektu.
Ekskurzija po objektu je bila zanimivo doživetje, prav tako proporci votlega jezu, v katerem so nameščene turbine in generatorji, Zanimivo je, da je solastništvo med tako različnima državama, kot sta Brazilija in Paragvaj, lahko tako zelo enakopravno. V kontrolni sobi so v vsakem trenutku prisotni enako številčno zastopani inženirji iz obeh držav, vodji izmene se izmenjujeta vsakih šest ur, vsakič iz druge države. Tudi število zaposlenih, 3000, je razdeljeno natančno na polovico. Da polovica govori špansko in druga polovica portugalsko in da imajo na brazilski strani ves čas eno uro več kot kaže na paragvajski – kot kaže ne moti nikogar, še najmanj pa uspešno delovanje elektrarne.
Gre torej za veliko mojstrovino človeštva ali katastrofo epskih razsežnosti – je vprašanje, ki ostaja.

V hostlu sem spoznala nekaj zanimivih ljudi, med njimi Nailla z Irske, s katerim sva nekaj od teh ogledov opravila skupaj, ter Salimo iz Maroka, s katero sva se ujeli v sekundi. Ker sva se obe odpravljali naprej proti Salti, sva se odločili združiti moči za ta del poti – skupaj z njenim travelling-prijateljem iz Palerma – in danes, ko je za menoj že 27-urni neprekinjeni avtobusni premik v Salto – smo skupaj najeli avto, jutri zjutraj pa odrinemo na petdnedvni izlet po okolici.

Z morja na kopno

2009-12-30T02:41:00.005+01:00

Zame je eden od čarov življenja na barki tudi ponovno najden občutek hvaležnosti. Ne hvaležnosti za tiste stvari, ki so po Maslowu visoko na vrhu piramide. Takšno splošno, filozofsko hvaležnost za vse lepo, kar se mi godi v življenju, znam čutiti vsak dan. Zdaj mislim na hvaležnost za tiste stvari čisto spodaj – ki so v naših življenjih tako samoumevne, da jih ne cenimo več. Pa pridejo dnevi na barki, ko stvari izgubijo ceno, a pridobijo vrednost. Ker je občutek redek in ga nikakor ni mogoče ponarediti, ima zame še posebno vrednost.

Vse skupaj v resnici ni nič posebnega, samo drugače je. Ker je veliko manj stvari kot običajno v naših rokah, ker ni pristanov in možnosti umika na vsakem koraku - kot sem navajena z Jadrana - je ranljivost veliko večja, z njo pa tudi odgovornost do svojih odločitev.

Letošnje jadranje naj bi nas vodilo proti severu Brazilije. Kar nekaj stvari je podrlo načrte.. od nekajkratnih sprememb posadke, poznega odhoda zaradi višje sile – do, v zadnjih dneh – povsem neugodne, za preveč dni vnaprej trajajoče vremenske napovedi, ki nam ne pusti napredovati v zadanem kurzu. V Humarjevi maniri bi mogoče lahko celo rekla, da nas letos morje ni maralo. V moji maniri pa ni, da bi silila. Če ne letos, kdaj drugič, če ne tukaj, kje drugje.. Bile naj bi to počitnice in ne doseganje nekih ciljev, razen prijetnega jadranja in druženja, ki sta izpolnjena. Pogosto, kadar svoje početje predamo v roke naravi, smo obilno poplačani. Kdaj drugič zavrnjeni, ne da bi se ob tem kdo vznemiril. Verjamem, da če s hvaležnostjo sprejemamo, kar nam ustreza, je najbrž edino pošteno, da sprejmemo tudi tisto, kar nam ne. Sometimes you win, sometimes you loose. In še kadar izgubljaš, nikoli ne veš. Morda celo tudi takrat dobivaš.

Tole pišem v Montevideu, Urugvaj - ki je danes dobil svojih pet minut, a jih ni izkoristil. Popolnoma nič me ni pritegnilo v tem mestu, razen prijetnega večernega drinka z lastnikom ene od tukajšnjih knjigarn, filozofom, matematikom in v prostem času tudi rejcem konj, ki je bil v tem betonskem sivem mestu nepričakovano prijetna družba.
Zjutraj nadaljujem na severozahod, v Argentino, proti slapovom Iguazu :)

Skok z Valentino v Rio

2009-12-13T02:59:00.015+01:00

V ponedeljek še vedno nismo uspeli urediti na carini, v torek je bil v Argentini državni praznik in dela prost dan, pogajanja naj bi se nadaljevala v sredo. Valentina, prvič v južni Ameriki, je v slabem tednu dni dobila prvi vtis o mestu, zato si je nekaj naslednjih dni zaželela preživeti v raziskovanju okolice. Termin »okolica« v teh krajih sicer hitro dobi nov pomen, tako kot ga dobi izraz »gorski kraj«, kot sva letos pozimi uspela spoznati z Borom na najinem potovanju po Patagoniji. Vse v razdalji tristotih kilometrov od najbližjega vršaca se je že štelo za »charming climbing resort«.

Ker neposredna okolica BA ne ponuja nič posebno vznemirljivega, je Valentina najprej razmišljala o ogledu slapov Iguacu in ker tudi jaz še nisem bila tam (in ker preživljam dneve »na čakanju«), me kakopak ni bilo prav težko prepričati, da bi se na tole ekspedicijo odpravili skupaj. Po kratkem razmisleku, ko nama je prijazna gospodična v turistični agenciji ponudila avtobusno karto za dvajset ur vožnje v eno smer, nama je kar hitro padla na misel veliko predrznejša ideja. Če sva že na drugem koncu sveta, in če je že do Ria de Janeira samo tri ure leta, karta pa primerno ugodna – bi bila ta priložnost res po nepotrebnem zamujena. Takoj sem se ponudila za vodičko, saj sem v Riu po nekem čudnem naključju že nekaj zadnjih let okoli novega leta kar abonirana. Zame ima poseben šarm in super energijo in se ga ne naveličam. Rio je eno od tistih mest, ki so ti všeč, ali pa te takoj spravijo ob živce in midva sva se ujela.
Mate se je odločil, da izlet spusti, tako da sva se odpravili sami.

Pričakal naju je – v dežju. Neeeee!!!!! Kar sicer ni nenavadno, saj tam pogosto dežuje – je pa popolnoma neprimerna dobrodošlica za nekoga, ki pride prvič in pričakuje vse tiste šlager prizore s Copacabane in Ipaneme, polnih zagorelih postavnih teles. Zdaj sta obe najslavnejši plaži na svetu samevali, midve pa sva se skozi promet, avtov in ljudi, prebijali v strašnih nalivih z odprtimi dežniki. Vseeno, Rio živi svoje življenje tudi v turistom manj naklonjenih dnevih in ni zato nič manj šarmanten. Vesela sem, da je bil tudi Valentini všeč in da je začutila tisti čar velemesta, ki lahko naenkrat pokaže toliko različnih podob – ki tudi mene vsakič sproti prevzamejo. Če se v Buenos Airesu kvalitetno živi, je Rio zame mesto izjemno močnih energij, mesto, ki odpira oči.

V treh dneh sva lepo doživeli mesto, si ogledali Niemayerjev muzej v Niteroiu, pa v meglo oblečenega Kristusa na Corcovadu, največjo favelo v Braziliji s 300.000 prebivalci, zamudili sambo, a jo nadoknadili s kratkim vpogledom v nočno življenje prijateljic brazilskih noči pred slavno diskoteko Helpi. Ko nekaj popoldanskih uric po nama izjemoma ni deževalo, pa so nama močili noge valovi na dolgem, bosem sprehodu po Ipanemi.

Polet nazaj je kakšnih pet minut po vzletu zabelila strela, ki je skozi nevihtne oblake med vzpenjanjem udarila v letalo, da smo se naslednje tri ure spraševali, če smo ok in če bomo uspešno pristali. V bodoče bom skušala v Rio prihajati po kakšni bolj pritlehni poti, pred dvema letoma sem namreč prav na letu iz Ria v Sao Paolo doživela kroženje, da smo porabili gorivo, potem pa napol zasilni pristanek zaradi okvare zavornega sistema. Ghrr.

Drugače pa - super je bilo, z Valentino sva preživeli tri zelo prijetne dneve in Rio je še vedno zakon :)

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Regata za pogumne ...

2009-11-27T22:12:00.006+01:00

... je naslov članka o življenju na VOR barkah med regato, objavljen v decembrski številki revije Men's Health. Še en članek, ki je nastal po junijskem obisku zaključka regate Volvo Ocean Race v St. Petersburgu v Rusiji.

-- Polly Gough, medicinska sestra in koordinatorka za športne poškodbe na zadnji VOR regati, je osupla: »Med to regato je pojem »športnih poškodb« dobil nov pomen. Te jadrnice znajo biti neverjetno nevarne.«
Mehko Pollyjino srce bi lahko bilo tudi premehko, a statistika ne pokaže milosti. V prvih petih etapah je med jadrnicami in medicinskim osebjem zakrožilo preko petsto elektronskih sporočil, v katerih so jadralci poročali o poškodbah in iskali nasvete. Za natančno spremljanje zdravstvenega stanja članov posadke so morali ti po koncu vsake etape anonimno izpolniti vprašalnik, ki je pokazal dramatično sliko. V uvodni etapi med španskim Alicantejem in Cape Townom, dolgo 23 dni, je kar 88 jadralcev prijavilo skupaj kar 137 poškodb ali bolezni. Med njimi je bilo sedem poškodb glave oziroma obraza, gljivične infekcije in infekcije ustne votline, pa tudi evakuacija jadralca zaradi hude poškodbe kolena.
»V prvi etapi je bilo največ poškodb,« pravi Goughova, »saj so se ljudje navajali na jadrnico,« skiper jadrnice Puma Ken Read pa dodaja: »Ko se začne dirka, se poveča tudi napetost med ekipo. Nič več se ne zadržujemo, jadramo s polnimi močmi in okoliščine postanejo v trenutku neprizanesljive. Močni valovi nas premetavajo po palubi, marsikdo prileti v kaj trdega ali ostrega in nekaj časa mine, preden se vsi skupaj navadimo na gibanje po jadrnici v novih razmerah.«
Med poškodbe letošnjega VOR-a sodijo še zlomljena rebra, vneta ledvica in zmečkanine vseh vrst, pa hemeroidi, morske bolezni in celo opeklina z grelcem vode. Najbolj pogoste pa so bile težave s kožo, predvsem razna vnetja kot posledica vlažnih in slanih oblačil, velikega nihanja v temperaturah zraka ter pomanjkanja gibanja.

Andraž Mihelin, slovenski jadralec in dvakratni udeleženec solo regate Transat 650 čez Atlantik, se spominja: »Vnetje kože je nedvomno najbolj zahrbtna in najmanj junaška poškodba, ki si je lahko deležen na oceanski regati. Pomembna je disciplina pri osebni higieni, uporaba otroških pudrov za sušenje kože in mazil za krotenje infekcij.
Osnovna napaka, ki jo jadralci delamo zaradi vlažnega in hladnega okolja, je premajhen vnos tekočine, kar se pozna pri razpoloženju, imunski odpornosti in ostalih, za delovanje pomembnih dejavnikih. Največji izziv oceanskega regatnega jadranja pa se skriva v stresu, ki izhaja iz priganjanja ljudi in opreme do samih limitov. Pri solo jadranju je bil izziv v hoji po robu med stresom, ki te motivira, in tistim, ki te pahne čez rob, iz katerega se sam težko izvlečeš. Če popustiš za hip, si izgubil mesta, če se preforsiraš, si izgubil regato.« --

Evo, odlomek, za cel članek vas pa vabim, da kupite revijo in se za borih 3,99 evrov spravite tudi v vrhunsko formo, spoznate popoln smučarski zavoj, odkrijete hrano za um, zdravje in raven trebuh (hmm, vse hkrati??) ... :))

Objava intervjuja v Playboyu

2009-08-25T21:38:00.010+02:00

V St. Petersburgu sva se z Borom borila kot leva za intervju s skiperjem zmagovalne barke Ericsson 4 Torbnom Graelom. Torben, razumljivo velika zvezda zaključne slovesnosti, je bil popolnoma razprodan. Vseeno sva se z Ericssonovo piarovko Vicky uspela dogovoriti za termin štiridesetih minut, v katerih bi mu zastavila 20 vprašanj za istoimensko Playboyevo rubriko.

Jasno se je na dan najinega intervjuja situacija zakomplicirala, center St.P. se je zaradi mestnega maratona zaprl za promet in novinarska konferenca se je zaradi zamude akterjev, vključno z obema Ericssonovima skiperjema Torbnom Graelom in Magnusom Olssnom, začela z izdatno zamudo, zaradi česar je potem zmanjkalo časa za najin intervju - Torben je bil v nadaljevanju zaseden.
Ni nama preostalo drugega, kot da se mu pod odrom, pred razglasitvijo zmagovalcev, predstaviva in se z njim na hitro dogovoriva za intervju vsaj po mejlu, mimogrede sva mu zastavila nekaj vprašanj ("kaj pa zdaj, po tej zmagi - solo okrog sveta?" - "oh, come on, solo sailing is far beyond me.."), pa ga že ni bilo več. Ostalo pa preko Vicky elektronsko.

Tovrstno jadranje je velik projekt, za člane VOR jadralskih ekip vključuje tudi prijeten kupček denarja in najbrž je tudi to eden od razlogov, da je Torben ostal v svojih odgovorih (za moj okus) celo preveč politično korekten. Kolikor je Torben vrhunski jadralec, je vsaj enako tudi skromen, introvertiran in zaprt sogovornik.

Vseeno, intervju je nastal, morski volkovi smo od takšnega asa pričakovali morda nekoliko več verbalne drznosti, vseeno pa - naj vam bo v prijetno branje. Septembrska številka, rubrika 20V.

http://www.playboy.si/branje/clanki/20v_torben_grael-25350.aspx

Kaj vzeti s seboj, sidranje in cene privezov

2009-08-19T23:23:00.010+02:00

Mogoče sva vzela kakšno stvar preveč in je nisva uporabila, v kakšnih drugih (vremenskih) okoliščinah pa bi jo.. vseeno, večino vsega sva redno uporabljala in se je pokazalo kot koristno, če ne celo nujuno potrebno. Zapisala bom spisek opreme, ki sva jo imela na barki.
SSC je zaradi koncepta navtičnega kampinga nekoliko specifična barka, ki ne ponuja prav veliko udobja, vseeno pa omogoča prav vse, kar (ne preveč razvajen) morjeplovec potrebuje, z dodatnim bonusom vrhunskega jadranja. Nenazadnje pa barka niti ni namenjena ljudem, ki bolj kot svobodnega duha cenijo udobje velikih jaht, zato – let's go back to the routs (je rekla jaka s polno barko raznih gadgetov.. ;)) Ok, po vrsti..
Opremljena sva bila – poleg SSC standardne opreme – z elektromotorčkom Torqeedo T401 Travel (s kratko nogo), ki nama pri najbolj ekonomični vožnji omogoča približno eno uro oziroma 5 milj avtonomije, zato ga imava le kot pomoč pri manevrih vezanja oz. sidranja. Če se baterija popolnoma izprazni, potrebuje za polnjenje cca 9 ur. Dolgo sva razmišljala in se odločala v zvezi z motorjem. Bencinski je močnejši in ima bistveno več avtonomije, vendar nisva želela tanka posebej, tisti na motorju pa tudi redko 100% tesni. Pri obratu z vetrom, ko je glavno jadro zelo odprto, se zadnji del buma pri preletu jadra zelo spusti in takrat se a-frame ponavadi zatakne pod motor – zato motorček med plovbo snemava in pospravljava v kabino. V tem primeru bi nama bil po bencinu smrdeč v kabini res zelo odveč.. Minusi električnega so predvsem v zelo borni avtonomiji, poleg tega pa njegovi dve KM komaj omogočata manevriranje v slabem vetru, v valovih in močnem vetru pa je prešibek in zato neodziven. S tem v mislih sva še nekoliko bolj odvisna od vremena, pa tudi od svojih (pravilnih) odločitev. Zaenkrat se nama dobro obnese, veseli naju tudi njegova eko-naravnanost in prijazna tihost delovanja, vendar v posebej ekstremnih okoliščinah (na srečo) še nisva bila in verjetno bi bila takrat kar kriza.. K motorju sodi ena baterija.

Ostala oprema, ki sva jo imela s seboj:
- sidro maček 6 kg plus 3 metre verige plus 5 kg uteži na koncu verige, vse skupaj na 30 m vrvi;
- vreča za sidro;
- tri privezne vrvi dolžine 15 m;
- 4 bokobrani in dve vesli, ki služita tudi kot čaklja;
- vedro/vilede;
- VHF postaja;
- baterijski radio;
- velocitek,
- daljnogled;
- kompas za navigacijo in dodaten na Maretovi uri;
- peljar Atlas pristanišč in sidrišč – 808 pristanov in zalivov (odličen in ga srčno priporočam);
- navtične karte za severni Jadran;
- 3 fotoaparati (en podvodni);
- 2 laptopa;
- en i-pod nano ;)
- dva telefona;
- približno 50 m raznih kablov in polnilcev za vse zgoraj našteto ;))
- podaljšek;
- marine vtikač in razdelilec za tri vtičnice;
- elastike za povezovanje glavnega jadra, da ga ni treba snemat, s čimer pridobiva prostor v kokpitu;
- osnovni set orodja;
- kamping stolček;
- trda vodotesna škatla za hrano oz. vse, kar se ne sme zmočit;
- plinski kuhalnik;
- nekaj rolic papirnatih brisač in kuhinjska krpa;
- dva plastična krožnika in osnovni pribor, potapljaški nož;
- leatherman;
- dve čelki in ena mala lučka na sončne celice;
- bela lučka 360, v samotnih zalivih ponoči obešena na dvižnico genakerja;
- tenda – obvezno (odkar sem zadnjič pri Tometu na Kornatih sama izdelala svojo prvo modelčekbarko, sem postala zelo suverena in tokrat naredila zelo funkcionalno (in lepo kakopak) tendo :))
- ter, nenazadnje, midva z Marčijem, kljub napovedim skeptikov ves čas gitice v idiličnem vzdušju. Moje trdo delo skozi celo pomlad je le obrodilo sadove, Muksi se je malce skuliral (beri; spustil kriterije glede marsičesa :)) et voila, za nama so vrhunske počitnice :))))))

Sidranje in cene privezov
Fažana: gradski vez je namenjen samo domačinom in turističnim barkačam, ki vozijo na Brione. Vseeno sva se privezala kar na glavni pomol, prijazen lučki kapitan nama je dovolil nočitev in izplutje pred deveto uro zjutraj, ko začnejo vozit turiste. Brezplačno.

Medulin: marina, dobila sva prvi notranji privez z nekoliko nižjo vodo; elektrika, voda, mrzel tuš, wc; skupaj 131 kun

Unije: zaliv Maračol; na desni strani zaliva so boje, na levi strani so trije betonski pomoli; dovoljeno je sidranje na prvem, vendar tako, da ostane prostor za pomožne čolne. Drug pomol je zaseben, vendar so domačini prijazni in z lepo besedo dovolijo sidranje tudi tukaj, vendar bolj proti koncu pomola (na severni imajo svoje čolne); v vodi je nekaj corpomortov, na katere se z masko lahko odnese in priveže vrv. Sicer sidro, dno je kamnito/peščeno. Na zadnjem pomolu vezanje ni zaželeno. Čisto na koncu pri mostu dovolj globoka voda za sidranje, morda nekoliko neprijetno pri močnem maestralu. Brezplačno.

Susak: zunanji del pomola neprijeten na burjo in burin; noter možnost sidranja na levi strani z dvignjeno kobilo; prijazen dečko (ki pobira denar za priveze) pomaga in svetuje; 70 kun za privez + 30 kun za elektriko (po želji).

Ilovik: dovoljeno se je vezati povsod, kjer so vezi označeni z rdečimi številkami in imajo v vodi muringe, tudi v mandračih. Ob najinem prihodu je bilo v nizki vodi še dovolj prostora. Priveze pred gostilnami se prav tako plača koncesionarju; 80 kun.

Premuda: zaliv Premuda, sidro na travi drži dobro, brezplačno; mestni mandrač – v desnem mandraču so privezi na levi strani rezervirani tudi za turiste; nekateri brez muringov, sidro se lahko zaplete v potopljeno debelo verigo; do polovice dvignjena kobilica. Brezplačno.

Lošinj, zaliv Balvanida: dno delno peščeno, delno trava; sidranje ali sidranje z vezanjem na obalo; zvečer pripeljejo na gumenjaku sadje, zjutraj svež kruh in pecivo; baje bo od prihodnjega leta naprej pod koncesijo. Brezplačno.
Mali Lošinj desna marina; običajna ponudba marin, cena 150 kun.

Po hrvaški zakonodaji se podeljuje koncesija na zaliv in ne na boje. To pomeni, da ima v takšnem zalivu koncesionar pravico zaračunati tudi barki, ki se ni privezala na bojo, ampak je na svojem sidru. Koncesionar - čeprav pobira denar za boje - za njihovo kvaliteto ne odgovarja, naloga in dolžnost skiperja je, da ob vezanju preveri kakovost boje oz. priveza.

Opomba: zgoraj navedena opozorila glede vetrov veljajo dodatno k tistim vetrovom, na katere so privezi izpostavljeni.

Več fotografij na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

S Seascapeom po severnem Jadranu

2009-08-12T00:10:00.042+02:00

Sobota, 8.8., 2.22. pm (Vrsar - Fažana)

Po dveh dneh hudih priprav sva z Marčijem le izplula iz najine matične luke. Navdahnjena s Štibrino pripovedjo o prekomerni količini robe sva poskušala potrebe kar se da zmanjšat, pa nama jasno ni uspelo, tudi midva sva imela poln prtljažnik, z nekaj nujno potrebnimi dodatki še na zadnjih sedežih. Neverjeten pojav se je zgodil kakšne pol ure kasneje, ko je bilo vse lepo zloženo tako, da je bila barka še vedno napol prazna (meni je bilo sicer takoj žal za vse, kar sem po nepotrebnem pustila doma; kadar se nekaj vozi in tega ni treba nosit, ni razloga, da ne bi šlo zraven..).

Še zadnji pozdrav Vrsarju in pri Longi se je v soncu zableščal najin zaščitni znak, rdeč genakerček, smer jug. Pred nama je bila najina prva solo gitica. Osnovna ideja in želja je bila, da prečkava Kvarner in jo v desetih dneh potegneva nekje do Premude, Škarde.. z možnimi odstopanji, odvisno od vremena. Da bi si prihranila pot nazaj, sva se zmenila s prijateljem Jakeom, da naju z mojim avtom in prikolo pobere na Lošinju.
S šibkim maestralom sva se spuščala proti Puli z namenom, da tega dne prideva vsaj do Peroja. Vetrič je zdržal do Fažane, kjer sva se privezala kar na glavnem pomolu poleg ene od turističnih bark, ki vozijo na Brione - čeprav to tam ni tako mišljeno. Vendar – kot sva kasneje še ničkolikokrat ugotovila – če prideš s Seascapeom so ti vrata v glavnem odprta. Vsem pravim morskim volkovom – kar lučki kapitani običajno so – se razveseli srce in zaigra nasmeh na ustih, ko namesto gliserjev in jaht/velikih turističnih jadrnic, ki včasih cel teden ne dvignejo jader – zagledajo dirkalnega Skejpa (kot SSC ljubkovalno kličejo v Piratu) s provizoričnim motorčkom. Kakšna prepoved vezanja, celo kakšno plačilo – lučki kapitan nama izreče le prijazno dobrodošlico.

Prišla sva na najbrž najbolj živahen dan v letu – mimo naju hodi milijarda turistov, 30 m stran se v vsesplošno veselje dogaja akrobatsko košarkarsko zabijanje. Večerjava z Urško in Damjanom, Maretovim partnerjem iz firme, ki med skokom s pomola na barčico pristane v morju – zelo elegantno in brez posledic za vso elekroniko v opasani torbici. Sveže preoblečen v Marčijeve fišermenke in Transat 6,5 (Ažotovo/Marčijevo) majčko (ki so jo najbrž imeli na sebi že vsi boljši jadralci srednje Evrope) je zgledal prav seksi. Po večerji in še kar bizarnih karaokah v bližnjem lokalu sva zatisnila oko, a zaradi vsesplošne žurke in vpitja lokalnih mladcev nekaj metrov stran spanec ni bil kaj prida. Ob šestih sva vstala in se razveselila božanskega dne in rahlega burinčka, ki naj bi obrnil v maestral in naju ponesel preko, vsaj tako sva upala, Kvarnerja.

Nedelja, 9.8. ob 6.00 (Fažana - Medulin)

Fažano sva zapustila v blagem jutranjem burinčku in pred nama je bilo nekaj ur prijetnega lahkotnega jadranja mimo Brionov in Pule, ko je vetrič začel jenjati in po nekajminutni bonaci okoli pol desetih dopoldne obrnil v zelo blag maestral (do 5 kts). Genaker naju je s slabimi štirimi vozli pripeljal do svetilnika Porer pred Kamenjakom, kjer je veter kot kaže dokončno naletel na rdečo luč. Z motorčkom se zaradi močnega toka komaj privlečeva do otočka Fenoliga, krepko potrebna osvežitve se vrževa v vodo in čez pet minut v prijetni senčki nove tendice že oba spiva.. Upanje, da bi še tega dne prečkala najin Atlantik, je pokopano, še toliko bolj ob pogledu na oddaljene večje barke, ki jim sredi Kvarnerja zapira špinakerje..
Popoldne se naju usmili lahen vetrič, ravno dovolj ga je bilo, da naju je popeljal do rta, kjer sva obrnila proti Medulinu kot najini spalni postojanki – predvsem pa mestu, kjer bova napolnila že do polovice prazno baterijo motorja. V kanalu se je maestral stisnil in v slabe pol ure sva že sidrala v medulinski marini. Med potjo, na čeri pred otočkom Fenere, le kakšnih deset metrov stran od kardinalne oznake, naletiva na nasedlo jahto.. Kar zelo žalosten pogled..

V marini najin Skejp spet krade poglede in namesto naju navezuje stike, tako da sva čez nekaj minut že na konjaku na sosednji barki.. Le nekaj kasneje pride mimo moj bivši fant Sašo, ki ima prav na njinem pontonu zasidrano barko, skupaj s punco Davorko, ki ima v Medulinu hišo. Večer zaključiva pri njiju doma na odlični Saševi ribji juhici.. Kljub 70 decibelom, ki prihajajo iz bližnjega lunaparka, omahneva v zaslužen spanec – zelo zadovoljna, da sva uspela vmes napolniti tudi motorčkovo baterijo.

Ponedeljek, 10.8. ob 6.00 (Medulin - Unije)

Zbudijo naju alarm na telefonu, sonček in blag burin; v pričakovanju vetra – in njegovega obrata proti jugu – zasedeva edini hotspot v Medulinu pri pošti za še zadnji internetni pregled jutranje vremenske napovedi, ki potrdi blag jugo. Pred nama je laška orca do Unij, midva pa nestrpna kot le kaj.
Ob 10.30 le odrineva in se kot drugi SSC podava čez Kvarner. Primat nad tem podvigom gre Hijenam, ki so ga opravile že v spomladanskih mesecih, prav hijensko kul pa je to pred nekaj dnevi ponovil še Konte, ki je podvigu dodal osebni presežek v smislu solo jadranja tudi mimo Unij vse do Ilovika. Kapo dol!! Mogoče pa sva bila prvi SSC, ki je Kvarner zorcal :)) Čeprav je bilo na Kamenjaku v regatnem polju kvarnerskega zaliva videti še kar nekaj odprtih jader, pa sva bila že kmalu sama, ostale barke so obrnile proti Osorju.
V začetku sva na enih uzdah vozila v VMG smeri le dober vozel, na drugih pa le dobre tri, kar je pretilo z dolgotrajno plovbo in komajda prihodom v dnevnem času, potem pa je veter le začel jačati in obračati v najin prid in nekje na polovici poti sva že lepo orcala direktno v kurzu. Uživaško! Plič Galiolo sva dosegla po natančno štirih urah plovbe, severni rt Unij uro kasneje, tam pa je padla tudi odločitev, da se najprej zapeljeva do mesta in oprezneva za kakšnim smiselnim privezom, čeprav po najinih izkušnjah Unije v tem pogledu nikoli niso bile pretirano gostoljubne.

Veter naj bi ponoči preko JZ obračal vedno bolj proti severu, za ponoči so bile napovedane tudi navihte. Po pričakovanju v mestu zanju ni bilo nočitve, zato sva jo kar potegnila naprej proti jugu in po notranji strani otoka z genakerčkom nazaj gor v zaliv Maračol. Od 50 boj sta bili prazni samo še dve, vendar ne za naju. Z napol dvignjeno kobilico sva se raje privezala na (zaseben) drugi pomol (od treh) na levi strani zaliva in po približno osmih urah plovbe stopila na trdna tla.
Poleg naju je bila vezana barka Big Six gospoda Rudija – kot sva ugotovila že takoj naslednji dan na Susku – prave legende. Povabilo na grapico in zgodbice, začenši s tisto, kako je v 60-ih letih na Unijah, prav tam, kjer je danes letališka steza – kosil rž v zameno za liter kozjega mleka. Pa še številne druge zanimive, brodolomske in ganljive.

Rudi naju je posvetil tudi v režim sidranja in vezanja v Maračolu, ki gre takole: prvi pomol na levi strani je bil včasih od nekdanje tovarne rib, kasneje vojske, danes pa se nanj načeloma sme vezati vsakdo, vendar ga koncesionar, ki upravlja z bojami, raje čuva za pomožne čolne na boje vezanih bark. Drugi pomol, na katerega sva se privezala midva, je zaseben – Rudi je za njegovo obnovo prispeval celo nekaj denarja – in prijazni domačini, dokler se jim ne vežeš na njihovo mesto – so gostoljubni.

Zadnji pomol je zaseden s čolni domačinov in čeprav za nas dovolj globok, bi z vezanjem povzročili nekaj hude krvi. Zato Rudijev namig ne bo odveč: povsem na koncu zaliva, pri mostu, je voda dovolj globoka in tudi najbolj mirno je – za SSC idealno. Globino sva preverila na lastne oči in šlo bi tudi s spuščeno kobilo, seveda na sidru, le močan maestral bi utegnil zapihati ravno med hriboma..
Marči, ki je bil res junak dneva, saj je v celoti prevozil vso pot od Medulina, se je podal še v vodo in v duhu prihajajočih nočnih neviht in spreminjajočih se smeri vetra najino vrv na eni strani privezal na potopljen betonski kloc, na drugi strani pa obtežil sidro, skratka – moška posla. Jaz sem medtem reševala problem z vodo, ki nama je močila sredino postelje (pušča vijak od okna), spalko na Maretovi desni strani (pušča nekaj vijakov od lesenih letvic) in kar nekaj vode v sprednjem levem prekatu pri kobilici – za kar sem po tehtnem opazovanju okrivila notranji vijak od kasete za kobilico. Najprej zadovoljna, da bo dovolj le nekaj dodatne sike na vijaku, pa se je dva dni kasneje pokazalo, da se nama je v kaseti za kobilo (spodaj, v vodi) zlomil teflonski ležaj, ki drži kobilo na sredini kasete. Posledica je razmajana kobilica, ki ob večjih valovih buta v kaseto ter posledično pod pritiski razrahljan vijak v barki, zaradi katerega nama je v notranjost pronicala voda. Prav to isto težavo sva enkrat že imela in jo pripisujeva otroškim boleznim razvoja barke in privilegiju, da imava eno od prvih serijsko izdelanih bark. Sčasoma se bodo najbrž pokazale vse njene šibke točke, ki jih fantje pri razvoju niso mogli predvideti in zagotovo jih bodo tudi uspešno odpravili. Po vrnitvi bo šla najina barka na servis, da se reši še tale težavica.

Drobna hišna opravila so sedaj opravljena, barka je dobro privezana in suha in sledi trenutek, ki nadvse godi najini nečimrnosti: vedno se namreč najde nekdo – ali več njih – ki pridejo z navdušenjem in tistom žarom v očeh: “Tole pa leti, ane!” A seveda :)
Po simpatični potki se po 15-minutni hoji pride na drugo stran otoka v mesto Unije, kjer sva v zadnji gostilni proti jugu v sicer kar prijetnem vrtu pojedla komaj omembe vredno večerjo, sladoled na poti nazaj pa brez dvoma odsvetujem :))

Torek, 11.8. (Unije – Susak)

Nočna nevihta, ki je na sosednjem Susku nasedla tri barke, je Unije obšla v velikem loku. Čeprav so si ga domačini močno želeli, na nas ni padla niti kaplja dežja. Vseeno sva z Marčijem noč bolj predremala, še posebej on. Oblačno jutro najprej ni obetalo večjih premikov, a kmalu se je zjasnilo in po Rudijevem priporočilu sva se podala na vidikovac na vrh Unij, severno od mesta, na vrh klifov. Prav v tej steni ima eden od boljših slovenskih plezalcev navrtano svojo športno-plezalno smer težavnosti 8a.

Na vrhu so se nama najprej pokazali številni bunkerji, nad njimi pa v prelepem umitem sončnem dnevu celoten Kvarner, delfini in – neeeeeeeee, saj to ne more biti res!!!!! Bi lahko bilo mogoče, da je med tremi barkami na obzorju, prav sredi Kvarnerja – še en Seascape?? Res je, Konte, Hijene – ki se je ravno naveličal orce in pospravlja jadro ter se prepuščal Sandijevi (??) vleki na eni od večjih bark. Bilanca: en Seascape / Kvarner / dan :))) Ni slabo, ane :))

Maestral naju je vzpodbudil, da sva tudi midva dvignila jadra in po slabih dveh urah plovbe z vetrom v polkrmo po nekoliko razburkanem morju vplula na Susak.
Najprej narediva krog po mandraču, pa je bilo že okoli petih popoldne vse polno. Izplujeva in se veževa na zunanjo stran pomola, zadovoljna, da sva dobila vsaj nekaj. Napoved je obetala burin, ki na zunanjem delu mandrača ni najbolj prijazen, saj so privezi odprti za severne vetrove.

Prijazen dacar, ki naju je olajšal za 70 kun priveza in 30 kun elektrike, naju je v zameno za najino poštenost (glede elektrike) prijazno napotil v notranjost mandrača, skozi ozek prehod in levo do konca. Vezala sva se kar bočno in preživela mirno noč. Na zunanji strani bi nama valovi kratili spanec, ne samo direktni, ampak tudi tisti odbiti iz zadnjega pomola.

Po prijaznem insajderskem priporočilu sva se povzpela na hrib in v gostilno Barbara, kjer sva proti vsem pričakovanjem (na Susku res še nikoli nisem dobro jedla, trinajstico pa še posebej srčno odsvetujem) naletela na izbornega brancina v pečici, da sva si obliznila vseh deset prstov. Ta res ni umrl zaman.
Žurka pod najinim oknom naju ni motila, da ne bi, po zadnji noči precej neprespana, še na hitro preverila vreme in v sekundi utonila v spanec.

Sreda, 12.8. (Susak – Ilovik)

Zbudila sva se kot rožici in takšno je bilo tudi vreme. Premik v bližnjo valico na kopanje, med 150 jadrnic, pa sva bila vseeno najlepša. Če že ne najlepša, pa zagotovo najmanjša in najboj občudovana :))
Privoščila sva si malo kopanja, fotkanja barčice v kristalno turkizni čisti vodi in poležavanja, popoldne pa sva z vetrom v krmo odrinila naprej, proti Iloviku. Prijetna vožnja, le vetra je bilo malo.

V ožino med Ilovikom in Sv. Petrom sva vplula v zahajajočem soncu in nekoliko močnejšem vetru, saj je na južnem rtu Lošinja nekoliko obrnil in med otoki pojačal. Nevedoč, da se lahko veževa na vse s številkami označene priveze (mislila sva, da so rezervirani za domačine) – na bojo pa tudi nisva želela, saj sva rabila dostop do elektrike – sva počasi priplula do pomola pred gostilno Porto. Navajena, da se na priveze gostiln vežeš in potem pri njih tudi obeduješ, sva sprejela gostilničarjev namig in se privezala kar na zadnjo barko.

Čeprav smo na Iloviku na bojah spali že večkrat, pa sem si tokrat prvič ogledala tudi kraj, majhen in simpatičen, poln bujnega primorskega rastja in po morju dišečih vrtov, pa tudi praznih, zapuščenih hiš.

Večerjala sva v najini gostilni – in res slabo jedla, pa sva bila vseeno zadovoljna, da sva le v tisti gneči dobila (celo brezplačen) privez na obali.
Noč je bila polna utrinkov in z armičem in napolitankami jadro, da bi si vsaj malo popravila okus, sva se odpravila na vrh otoka, daleč od luči in bližje nebu :) Legla sva kar na neko razpotje in gledala v noč, polno želja. Tudi takšnih najbrž, ki bodo za vedno ostale neuresničene.

Četrtek, 13.8. (Ilovik – Premuda)

Vstala sva zgodaj, saj sva morala opraviti še nekaj manjših nakupov, kruh, voda, sadje – in napolniti telefone, kompjuterje – ter se predvsem tudi povezati na internet in preveriti vremensko napoved. Opraviva vse potrebno in pred nama je le še slaba urica za aladina, mejle in elektriko, ko z barke potegneva podaljšek in ga vklopiva v na pomolu ležeč kabel, vanj pa so bili že vklopljeni tudi kabli s sosednjih bark. Ne mine minuta, ko se na gumonu pripelje gospoda z računom – 80 kun. Pomol očitno ni gostilničarjev, tako da sva zanič jedla zaman. Še vedno polna optimizma pa kakšno minuto kasneje ostaneva dolgih nosov še enkrat. Nenadoma vse crkne oz. se neha polnit?? Mare prijazno pobara gostiničarja, pa človek skoraj doživi živčni zlom. Da je elektrika njegova, da jo mora on plačat, če se nama je zmešalo, s kakšno pravico sva se sploh priklopila nanjo in da naju je seveda izklopil. Ta isti gostilničar, ki se je prav sluzasto vrtel okoli naju še prejšnji večer. Vsakršen človeški pogovor je bil izključen, na toliko gneva v enem človeku res ne naletiš pogosto. Najino zagotovilo, da sva včeraj pri njem pustila zelo korekten kupček denarja (za zelo nekorektno večerjo) ni niti malo zalegel – “kod mene nema fair playa”, je rekel, “samo novac.” Je treba še kaj dodati? Ja, gostilna Porto – da se ne bo še kdo zmotil..

Zdaj veva: na Iloviku se sme vezati na obalo povsod tam, kjer so pred privezi številke in v vodi muringi, tudi znotraj mandračev. Takih je bilo, predvsem v nizki vodi, ob najinem prihodu še kar nekaj prostih.
Odplujeva torej z včerajšnjo večerno vremensko napovedjo bolj po občutku in tega dne prvič določiva tudi “kapitana”. Javim se na dolžnost, odplujeva med jadrnicami in bojami, v prelivu dvigneva jadra in lepo orcava do rta, kjer veter pade, najina pot na Premudo pa naenkrat postane dolga. Muksi zaspi, jaz se sončim in skušam hitrost s 3,2 povzpeti vsaj na 3,5 kts :)

Proti Premudi se jugo dvigne in na koncu že prav solidno orcava, v nama obema tako dragem prelivu med otokom in čermi Masarine pa vrževa sidro, povezneva tendico in si privoščiva uživaško potapljanje na dah na njihovi zunanji strani, kjer se stena spusti v globino.
Doslej sva vedno spala v marinah ali na mestnih privezih, zato sva že nekaj dni načrtovala, da bova na Premudi prenočila na sidru v istoimenskem zalivu, le nekaj sto metrov južno od naselja. Proti SZ gledava oblake, ki napovedujejo z zahoda prihajajočo blago vremensko motnjo, ki pa so jo po radiu napovedali zelo nežno kot “mogučnost kratkih pljusaka.” Nobenega “upozorenja”, nobenih neverinov. Ostaneva pri prvotnem planu in se prestaviva v zaliv Premuda, ki je zaščiten za vse vetrove, razen za maestral, ki ga ponoči menda ne bo. Sidrava v južnem delu in sidro v travi odlično prime.

Zvečer si prvič tudi skuhava na plinskem gorilniku in paštica, ki zagotovo ni bila nič posebnega, je bila presenetljivo okusna. Skupaj z vinčkom v zahajajočem soncu – neprecenljivo. Marči se pred umikom v notranjost, saj je večerna vlaga pronicala že skozi vse pore, poda še enkrat v vodo in preveri sidro, ki drži kot pribito in pred nama je mirna noč ...

Petek, 14.8. (Premuda)
… Zato pa toliko bolj nemirno jutro, saj naju že pred sedmo zbudi zavijanje vetra in težko, sivo nebo nad nama, v smeri severa pa povsod okoli tudi bliskanje in grmenje. Hmmm, naji prvi neverin na Skejpu, midva pa na sidru?

Skočim v vodo (predvsem zaradi jutranjih fizioloških potreb :)) pa si vseeno nadenem še masko in se potopim do sidra, ga še nekoliko odprem, zataknem in še malo zarijem v tla, menda bo držal. Bolj kot to so me skrbele strele, čeprav je udar na morju baje zelo redek. Pa vendar, sva na barki s superprevodnim karbonskim jamborom, bumom.. in predvsem z bolj malo prostora, kamor bi se človek lahko umaknil. Ok, najbrž pretiravam ;))
Oblečeva se za dež in odločiva, da bova na najino prvo nevihto počakala kar zunaj, nenazadnje si to čast tudi zasluži ;) Severni veter je malo pojačal, vendar ni bilo hujšega, mogoče do 12 vozlov – najina valica je dobro opravljala svoje poslanstvo. Prvi sunek je šel mimo, tudi središče nevihte se naju je izognilo. Deževalo je še nekaj ur, ki sva jih v glavnem prespala ali prebrala, lepo na toplem (in nekoliko vlažnem) v notranjosti barke.

Popoldne, ko se je Marči vrnil s potopa na zunanji strani zaliva, medtem ko sem jaz dodobra odcedila barko in posušila vse spalke, brisače, blazini in ostalo, sva se prestavila v mesto, v lokalni mandrač.

Izstopiva in se podava proti prvi gostilni, kjer v duhu slabe iloviške izkušnje prav previdno vprašava za elektriko. Takoj se pozna, če je človek preplul že vsa svetovna morja, kot tale dečko na vratih. “Pa normalno, nema problema.” Z veseljem jo tudi plačava, sami nujno jo potrebujeva, ker morava na kompjuterju preveriti vremensko napoved – preko vipovega internet sticka. “Ma nemojte, nema problema, jednom ćete jesti kod nas i to je to.” Vip pa da lovi samo na hribu, v vasi. Naročiva hobico izpod peke za zvečer, računalnik, po eni pijači že dovolj poln za sprehod v hrib, pa odneseva s seboj v klanec. Povzpneva se na vrh otoka, pa naprej do opuščene vojaške karavle – in ostaneva brez besed. Soglasno jo izglasujeva za najboljši jadranski vidikovac, brez konkurence. Do Pule na eni in do Zadra na drugi strani se je kopalo morje v sončnem zahodu prelepih barv.

Net je delal le toliko, da sva se zazrla v sinoptično karto, ki ni napovedovala dramatičnih sprememb, jugo je bil mimo, malce burjice in naprej maestral. V redu bo, naslednjega dne sva načrtovala pot nazaj proti Lošinju.

Večerja v gostilni Masarina je bila božanska... Lastniku in popotniku svetovnih morij poveva svojo SSC zgodbo. Kako sva na dobrih pet metrov dolgi barki praktično brez motorja priplula iz Vrsarja – in ostaneta brez besed. “Takvih što ste vi – takvih tu nema...” Hehe, Skejp povsod privlači poglede, občudovanje in zanimanje mimoidočih, pa četudi stoji zasidran poleg 20-metrskega katamarana..

Sobota, 15.8. (Premuda - zaliv Balvanida, Lošinj)

Naj spet vstaneva zgodaj in izkoristiva burin za premik do Lošinja, ali naj si raje privoščiva ljudski spanec in še jutranji potep po mestu (hmmm, Premuda ;) kafetek v najini prijazni oštariji in potem počasi naprej? Odločitev je bila lahka in jutro na otoku prelepo.

Zato pa naju je zelo kmalu po izplutju doletela bonaca in da bi si malo popestrila življenje, se je Mux odločil za preizkus pripravljenosti za solo jadralca. Lepo sistematično, kot le on zna ;) si je pripravil vse vrvi (ena boljših: "edina resna težava solo jadralca je, kako se namazati po hrbtu") in ostalo, kar bi mu utegnilo priti prav, jaz pa sem se z veseljem vdala v vlogo vrhovnega razsodnika, ki tudi v najbolj dramatični situaciji ne bo naredil nič takega, kar bi lahko ovrglo Marčijev solo sloves. No, najbolj dramatično je bilo, da je veter crknil do nule, ravno prav, da je Marči potreniral tack ali dva na daljavo, potem pa sem se smela vržt v vodo. Pri hitrosti pod enim vozlom in še slabimi desetimi miljami pred seboj (in brez dovolj motorja ;) sva se odločila za "pomagaj si sam...", nadela sem si dolge potapljaške plavutke in v vodo. Ha, moj nožni pogon je hitrost z 0,7 vozla takoj dvignil na 1,8 kts, kar je bil kar lep doprinos :) Da ne omenjam, kakšna izborna rekreacija je bila to, namesto da bi se človek po nepotrebnem potil na fitnesu in delal te iste gibe vnemar, jih lahko na takle način vsaj smiselno vnovčiš. No, veselje ni dolgo trajalo, mogoče kakšne pol milje, pa sem zaradi kroničnih bolečin v križu zamenjala položaj in postala izvenkrmni motorček.

Potem pa sva vlogi zamenjala in je šel v vodo tudi Marči. Vendar - on seveda kot solo jadralec :)) Kako se kopati, poganjati barko in jo zraven še krmariti?

Za najin trud in optimizem sva bila bogato poplačana, vetrc je zapihal, midva pa naprej v zaliv Krivice, ki sva ga soglasno zapustila, še preden sva resno začela z manevrom sidranja. Sto bark na zaliv je res preveč.. Prestaviva se v naslednji zaliv Balvanida (Mux vmes suvereno izvede tudi solo manever spuščanja in dvigovanja jadra) in vrževa sidro. Neeeee, a je to mogoče?? Ne mine pet minut, ko se na četici šestih skupaj zvezanih gliserjev začne žur.. Glasba tako na glas, da sva se komaj slišala, dretje, groza.. Lokalna ekipa je očitno nekaj slavila.. Barke so ena za drugo zapuščale sicer prav prijeten zaliv, saj je bilo objestno dretje nevzdržno.. Naslednjo paštico sva zato pojedla v nekoliko manj prijetnem vzdušju kot prvo na Premudi, potem pa sva se na hitro prestavila na drug konec zaliva, kjer nama je velika italijanska jahta nudila vsaj nekaj zvočne zaslombe. Kopanje z masko po zalivu, prijeten večer pa sva zaključila ob svečki z vinčkom in nekaj rezinah pršuta izvrstne posedarske pršutarne, pa seveda ob vnetem zapisovanju dnevnih dogodivščin in napetem spremljanju vremenske napovedi :)

Aha, še to: Marči je za prvo solo jadranje dobil skupno oceno 4. Manevre je izvajal za 4-5, v bonaci se je na ne-veter jezil za 2-3, tako da si je na koncu za vzpodbudo prislužil pošteno štirico. Mislim, da je bil sicer nekoliko razočaran, najbrž je pričakoval odličen red, vendar - sem stroga, ampak pravična :)) Ne dvomim, da si bo petico prislužil prav kmalu :))

Nedelja, 16.8. (Lošinj, Balvanida - Mali Lošinj)

Prijetno dopoldne - zadnje na najini gitici - je minilo prehitro. V vodi, pa pod tendico ob knjigi.. bila sem pridna in očistila spodnji del barke sluzcev, ki so se prijeli v treh tednih od zadnjega čiščenja. Antivegetativni premaz Nautex odlično dela in sva z njim zelo zadovoljna. Barka je bila zdaj neprekinjeno v vodi dober mesec in razen nekaj sluzi, ki jo z enim potegom obriše vileda, se nanjo ni prijela nobena druga živad.
Seveda se nisem mogla izogniti vrženi rokavici, naj bo danes moj solo dan. Z Marčijem sva v neki večni namišljeni tekmi, pa ni razloga, da bi bilo prav pri jadranju kaj drugače. Če zmore Muksi, zmorem tudi jaz ;))
Odvezala sva se skupaj, zaradi preblizu sidrane italijanske jahte - da ne bi po nepotrebnem vznemirjala strička - potem pa v super maestralu dobrih desetih vozlov odsoliram do vhoda v zaliv pred Malim Lošinjem. Kakšno uživaško jadranje je bilo to, kot darilo za konec!

Takoj sva si našla tudi sotekmovalko, ki je svojo velikost in pol milje prednosti presenetljivo slabo vnovčila, tako da je že kmalu krepko zaostala.. V prelivu je veter še nekoliko pojačal in tudi promet se je zgostil, tako da sva obrate z vetrom potem delala skupaj (sem pa pred marino sama spustila jadro, usposobila motorček itd ;)) - in si na koncu prav tako prislužila štirico ;))
Na Lošinju sva se zvezala na rivi v desni marini, med same barke velikanke - pa sva vseeno imela kar naprej radovedne ogledovalce. Kar hecno je bilo gledati, kako se ob vseh megajahtah gručice sprehajalcev zbirajo samo pred najinim Skejpom ;)

Bil je zadnji večer, končno tuš, večerja in v lov za slipom, kjer naj bi naslednje jutro dvignili barko.
Naslednje jutro sva se odločila, da bo enostavneje in hitreje (in tudi relativno poceni), če barko dvignemo kar z dvigalom. Jaka, ki nama je pripeljal prikolico, je že čakal, naložili smo barko, se srečali še z Juretom, Nejo in dojenčico Ajdo (Muksi potreniral ;)) - potem pa na dolgo pot preko Vrsarja v Ljubljano.

Kaj naj rečem za konec.. bila je super gitica, prevozila sva okrog 125 milj. Seascape se je še enkrat odlično izkazal - tudi za takle turizem. Zahteva sicer nekoliko prilagodljivosti, še posebej, če se na pot podaš brez zanesljivega motorja, ki bi te odrešil bonace ali močnih vetrov/valov/tokov. Midva sva se te pomanjkljivosti zavedala vnaprej in se zavestno odločila za koncept popolnega prilagajanja naravi in vetrovom, kar je dalo potovanju še dodaten čar. V veliki meri sva izkoriščala prednost dvižne kobilice, zaradi katere sva lahko sidrala v vseh mestnih ribiških mandračih, ki so bili vedno zelo dobro zaščiteni za vetrove in običajno zastonj. Tokrat prvič s takšno barko sva vedno znova naletela tudi na nekakšno tiho odobravanje domačinov, očitno sitih "čarter turistov" (kar seveda midva tudi v bodoče občasno bova..), ki so naju gledali bolj kot sedmo čudo, ki pluje naokoli na tako mali barki in brez motorja.. Kot nekoga, ki je tako veliko bližje morju in naravi - in sva zato marsikje naletela na večje gostoljubje in še toplejši in pristnejši odnos.

Več fotografij na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Kornatska avantura

2009-07-22T21:23:00.008+02:00

Iz St. Petersburga sva se z Borom vrnila v torek zvečer, v sredo zjutraj ob 9h naj bi odrinili iz Sukošana na našo petdnevno kornatsko Seascape avanturo. Mogoče se sliši kot natrpan urnik, a ne gre prezreti dejstva, da je človek izjemno vzdržljivo bitje, na adrenalinu in ob ustrezni dozi motivacije pa še toliko bolj :) Torej, pridem domov, ta in oni opravek, spat okoli enih, vstat ob treh, dve urci – zadnji teden sem preživela na povprečno toliko spanja na dan.. Vseeno, leta se poznajo, hehe.. malce me je oblivalo, vroče in hladno, od utrujenosti, pomešane z večdnevnimi dozami energetskih krilatih napitkov. Žal ni šlo drugače, a man has to do what a man has to do. Marči, ki je prav tako zabluzil to zadnjo noč, si z menoj na poti ni mogel kaj dosti pomagati. Kinkala sem tako bolj ali manj celo pot do Zadra, tam pa ekipca, kakršno bi si le želela. Prav zanimivo je, kako se na vseh SSC druženjih vedno naberejo ljudje iz vseh mogočih vetrov, tudi najbolj na prvi pogled različni, pa smo čez trenutek popolnoma uigrana in na vseh takih in drugačnih nivojih nalinkana družinica. Res zanimiv fenomen, tale Seascape, kako druži in povezuje.

Ideja tokratnega druženja je bila bolj športno-rekreativno-družabne narave. Nobene regate, nobenega resnega treninga. Tri barke – Tome in Marina na eni, režiserja Miha in Nejc na drugi in midva z Marčijem na tretji. Sama uživancija in kje bi lahko bilo lepše kot na Kornatih. Odrinemo torej iz Sukošana, pa lepo počasi do Kornata, skozi Ždrelac na Tometov motor, lepo kot račke navezani Tometova in Nejčeva/Mihatova barčica, midva z Marčijem pa solo, na najin električni Torqueedo, a smo eko ali nismo.

Krasen vetrič nam piha, malo pade, pa spet potegne, na Vrulje, v objem Tometove nazaj-k-naravi Pink Floyd ekipce, ki je bila ravno sredi obnovitvenih del – tako se je že dalo slutiti – kmalu prave domače haciende – prav tam, kamor bi jo postavil, če bi imel cel svet na voljo. Malce na samo, pa le nekaj minut hoda od naselja. Na drugo stran sončnega zahoda, tja, kjer se zberejo vse najlepše barve zahajajočega sonca in kristalno čiste vode. Hacienda, kot jih imamo najraje – v katero si povabljen, če smo si všeč. In ekipa v njej – prava. Spanje na naših barčicah, pod zvezdnim nebom. Hrana v bližnjem Robinzonu, samo za nas pripravljene kornatske sladkosti, ribje, dimljene, mesne, božanske, v neizmernih količinah, ki smo jim težko sledili – nenazadnje je bila naša fizična poraba karseda mala. Lenuharili smo na polno. Ampak z užitkom, to pa. Čez dan pa jadranje po Kornatih, z odličnim vetrom in tudi brez njega, pa smo se znašli, pod Maninimi impresivnimi previsi, med otočki gor in dol, iščoč najboljši veter – tudi do 20 kts nam je pihalo na poti nazaj – in zalivčke z najbolj kristalno zeleno vodo. Malo potapljanja, malo poležavanja. Pravljično.

In – modelarska delavnica. Da ne bi samo zabušavali. Najprej Tometov kratek intro – zakaj so barke, kakršne so. Malo fizike, aerodinamike, hidrodinamike. Potem pa – Scrapheap project. Pred našo haciendo kupi in kupi odpadnega materiala, saj je bila hiška sredi renovacije. No rules. Vse je štelo, lahko smo uporabili karkoli, le barčico smo morali narediti – takšno, ki bo plula, pomožnosti celo zmagala na naši modelarski regati. Kakšne izvirne domislice so se rodile!! Barke iz stiropora, iz praznih plastenk vode, pa Marinina eko barčica, za katero nihče ni resno verjel, da bo kdaj plula – pa je na koncu suvereno rezala vodo. Zmagal je – Marči, jasno. Naš veliki modelarski guru – nenazadnje, pri osmih letih je modelček rakete z Ljubljanskega barja pognal nekam do Zagreba. Torej zaslužena zmaga, tudi na račun minulega dela. Vseeno, čeprav v prvem trenutku rahlo skeptična nad svojimi ročnimi spretnostmi, da ne omenjam pomanjkanja modelarskih izkušenj (vse, kar sem v življenju sestavljala, so moji Spitfire aviončki, sicer kar nekaj njih, ampak to gre malo drugače.. :) – je tudi meni uspelo sestaviti barko, ki pluje :)) Jupiiii!!! Hehe, nikoli si ne bi mislila.

Druženje, ki ostane v spominu. Zadnji dan sta se nam pridružila še Ana in Ažo – in energija je zaokrožila spet nekoliko drugače. Vsak je dodal svojo in vsi skupaj smo bili vse, kar smo potrebovali. Nepozabno prav zaradi preprostosti in iskrenosti vseh sodelujočih, ravno pravšnjih duhovitih in iskrivih domislic, zaradi Marininega sončka, Nejčevih odmerjenih, ampak toliko vrednejših izrečenosti, Mihatove sproščenosti, Marčijevega nič-spregledajočega uma, pa zaradi Tometove vseobsegajoče pozitivne energije in vedno enako lahkotne organizacije – ki vedno štima, pa čeprav izgleda, kot da se vse dogaja samo po sebi. Saj – mogoče pa je ravno v tem lepota in skrivnost vsega.

Hvala vsem, tudi z moje strani.

Fotkice na ogled na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/KornatskaAvanturaVrulje2009#

Kako priti iz Ljubljane v St. Petersburg, če zamudiš letalo - ali - Na cilju Volvo Ocean Race regate (KOMPLETNO POROČILCE :)

2009-07-22T21:21:00.028+02:00

Kmalu po prihodu z zimskega potovanja po južni Ameriki me je prešinilo. Konec junija bo v St. Petersburgu v Rusiji zaključek Volvo Ocean Race-a, regate 70-čeveljskih high teck jadrničk, ki od novembra plujejo okoli sveta. Kaj če bi bila zraven, napisala kakšno reportažo, dve ali tri, si s tem pokrila stroške – in doživela nekaj veličastnega? Preverim letalske karte – in ker se v takšnih trenutkih ponavadi vse poklopi, je bila tudi cena prijaznih 200 evrov. Pokličem še Bora, greš zraven, boš fotkal? – in je bilo zmenjeno.
Pride dan d, midva še nekaj motoviliva po Ljubljani, naletiva na manjši cestni zastoj malo naprej od Trsta (letela iz Benetk) in zamudiva letalo. Preden bi se resno lotila alternativnih poletov, pade predlog: avto? Bova videla še baltske države – Litvo, Latvijo, Estonijo, Rusijo pa malo drugače, počasi in doživeto. 2400 km v eno smer, od tega 600 km avtocest, ostalo pa prepuščeno naključjem.. Naj to zmoti velikega duha? 29 ur neto vožnje, vmes pa tri ure spanja. Še dobro, da oba z Borom rada voziva in še posebej v redu, da sem nedavno za protivrednost 3000 evrov (jebemti..) zamenjala vse vitalne dele mojega avta, tako da na to temo ne bi smelo biti težav.

Odrineva torej kar direktno iz Benetk in najin road trip se začne. Odločiva se, da bova pot do Rusije ubrala brez večjih postankov, nazaj grede, ko nama bo bolj jasno, kaj lahko pričakujeva, pa si bova vzela nekaj časa za oglede Talina, Rige, Varšave.
Ljubljana – Dunaj – Bratislava (tukaj si privoščiva odličen gulaž soup in borovničeve cmočke (posute z jedilno čokolado, ghrrrr..) v mojem omiljenem Slovak Pubu..:) – Varšava – Litva – Latvija – adios EU – pozdravljena mother Russia :)
Na mejo sva prišla okoli polnoči, en avto pred nama - in projekt za uro in pol. Najprej napad komarjev. Resen napad komarjev. Odpreva vrata in jih čez sekundo zapreva - izkupiček v notranjosti avta - kakšnih 20. Bila sem milostna z njimi, umrli so hitro. Davek močvirjem, polderjem, vlagi povsod okoli nas.
Še na latvijski strani dobiva insajderski tip - da je najugodnejši trenutek za prečkanje meje prav noč. Zjutraj se prebivalci EU namreč postavijo v vrsto, čakajo ure in ure, da potem na ruski strani napolniji tank. Za pol prišparanega evra pri litru bencina - razumljivo. Le da se čakanje lahko včasih zavleče na cel dan, takisto pa doleti tudi nič hudega sluteče turiste, ki prav takrat vstopijo v vrsto za njimi.
In - pozdravljena, birokracija. Malo smo se je že odvadili, vsaj take prave, same sebi namenjene. Napisala sva kakšnih ducat različnih formularjev. Kdo sva in kaj hočeva - formularji so v ruščini in v grabljicah (dobila svojo osebno svetovalko, s katero smo se le nekako sporazumeli :); formular za "avto passport" - našo prometno; plačilo (plus formularji, seveda) za avto zavarovanje (naše ne velja) - pa še in še; pišeš tukaj, oddaš pet metrov stran drugemu cariniku. Pregled avta, bolj v smislu - imate noter kakšnega človeka ali kamelo? Brez kakšnih resnejših ambicij po odkrivanju vsega hudo prepovedanega, kar sva tovorila s seboj :)) Pa rampa za naprej, pred katero spet stojiš in čakaš, da bo nadrejeni poklical uslužbenca in mu dal navodilo, naj jo dvigne. Kdaj pa bo to? Ah, tega pa ne vem.. Še kar bizarno. In oddaja novega pildka temule gospodu. S tem ramp še ni konec. Nova rampa, ponovi vajo. Izvirna dogodivščina, še posebej, ker nihče ne govori angleško (ali pa sploh nič drugega kot rusko) in ker so vsi kljub temu neskončno prijazni. Vse bi naredili, da bi ti le dopovedali, kaj želijo.
Prečkava mejo in pred nama so še tri zadnje urice vožnje v romantiki belih noči - in jutranji St. Petersburg.

Celo pot od Ljubljane do St.P dežuje, ruska nekajkrat prestolnica pa do konca utrujena popotnika pričaka z zametki jasnega neba in praznih ulic, ki jih nameni le zares zgodnjim. Tako utrujena, da sva se zadnjih nekaj sto kilometrov menjavala že na slabih 50, več jih nisva zmogla - naju je mesto tako prevzelo, da sva se v hipu zbudila. Namesto naravnost v hostel sva se tako kar vozila, vzdihovala ob veličastnih zgradbah in vpijala široko slovansko dušo.

Bele noči in dnevi brez spanca
St. Petersburg je mesto, v katerem se v času okoli poletnega solsticija – prav v tednu najinega obiska – ne spi. »White nights« ali pojav belih noči wiki opiše kot: »Že na 50° zemljepisne širine je v času solsticija mrak dolg osem ur, celoten čas od Sončevega zahoda do vzhoda (torej noč) pa znaša 7 ur in 51 minut. To pomeni, da se na tej lokaciji večerni in jutranji mrak spojita ter izničita pojav noči, kar se imenuje bela noč. Ta se natanko en dan v letu pojavi na 48° 33' 24"; vedno dalje na sever je vedno več belih noči v letu, dokler pojav na tečajniku ne pride do izraza v tej meri, da Sonce en dan v letu (ob solsticiju) sploh ne zaide. St. Petersburg sicer leži dobrih 6° pod severnim tečajnikom, vendar v juniju sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.«
V praksi pojav izgleda veliko bolj romantično.. ob enajstih zvečer je svetlo kot sredi dneva, ob polnoči snameš sončna očala, okoli dveh zjutraj se blago zmrači, da bi se okoli treh na obzorju že začel delati dan. Bilo je res božansko, meščani St.P. ga dojemajo kot velik praznik in seveda odlično priložnost za zabavo pozno v noč, pardon, dan. Mesto ob polnoči živi enako intenzivno kot Ljubljana v torek ob štirih popoldne.

Ni nama preostalo drugega, kot da se zapodiva v akcijo, nekaj malega odspiva, dovolj, da lahko pokrpava dneve z dnevi. Tudi bioritem se nama je takoj prilagodil. Čeprav skurjena do konca, sva bila ob polnoči – sredi dneva takorekoč – še popolnoma prisebna in polna energije, okoli dveh sva se prisilila k spancu, zgodaj zjutraj pa sva že spet blaznela naokoli.. nenavadno je bilo opazovati svoje telo, ki bi po vseh pravilih moralo omedlevati od utrujenosti (in doma tudi bi), kako se v hipu prilagodi naravi in začne delovati povsem usklajeno z novim ritmom dneva in noči.
Samo štiri dni sva imela na voljo, od tega sva dva kanila nameniti VOR-u, torej dva. Za mesto z nekaj manj kot petimi milijoni prebivalcev in zgodovino, kot jo ima St.P – jasno da odločno premalo. Ampak že kar navadila sem se na tak tempo, zadnje čase mi čas vedno beži..
Mesto, ki mu zaradi številnih umetno narejenih kanalov, ki dopolnjujejo strugo reke Neve, pravijo tudi Severne Benetke, sva v glavnem prehodila. Hostel, ki sva ga po stari navadi rezervirala nekaj dni pred odhodom, torej prepozno, je ležal nekaj kilometrov od strogega centra, če za to okličemo okolico Ermitaža. Bila sva pogumna in sva avenijo Nevski Prospekt večinoma in v velikem delu prepešačila. Vožnja z ladjico po kanalu, pa Ermitaž, za katerega je direktor nekoč dejal, da ne ve, če je najboljši muzej na svetu – zagotovo pa ni drugi najbojši – kakšna cerkev tu in tam, kakšna knjigarna tu in tam, muzej ruskega osvajanja vesolja, znamenita vojna ladja Aurora, baletna predstava, ruska večerja.. pa sva v dveh dneh uspela vsaj nekoliko doživeti utrip mesta, ki v najinih dneh res ni prav veliko spal. Priporočam.

Ta noč je bila moj dan
Petek zvečer je, z Borom sediva na večerji in razglabljava o soboti, velikem dnevu prihoda bark v cilj, vrhuncu najinega potovanja.. Ura je bila okoli pol polnoči, sonček še visoko, hrana dobra, japonska, suši. Rusko večerjo sva načrtovala za zadnji večer, tega dne sva bila preveč utrujena, da bi nama doživetje kaj pomenilo, pa sva si vzela hranjenje bolj za nujno zlo – ki se je vendarle izkazalo za nadpovprečno okusno.
V soboto zjutraj naj bi fotografi/novinarji štartali izpred media centra ob sedmih zjutraj z gliserji in pričakali prihajajoče barke okoli 12h-13h. Tako je bilo planirano in napovedano še popoldne. Torej, jeva, pa pozvoni telefon. Naj bova v press centru čez eno uro, veter je tako potegnil, da barke letijo hitreje kot so pričakovali in bodo na cilju že okoli štirih zjutraj. Cilj je bil postavljen cca 30 milj ven proti Švedski/Finski, kjer globina vode še omogoča normalno jadranje.. voda pred St.P pa je prenizka in za vplovitev so poglobili kanal.
Torej, zapustiva najin okusen suši kar sredi grižljaja, odhitiva domov (taksist: nor), pobereva foto in ostalo opremo, pa predvsem topla in vodoodporna oblačilca, dirkava nazaj, zberemo se s preostalimi novinarji/fotografi, ki so jih uspeli priklicati sredi noči – in krenemo z jahtico.
Dela se dan, mi drvimo z dobrimi 25 vozli na uro, piha, ura je okoli treh, nebo na severu žari v jutranjih barvah, fotke še niso dobre, ker je pretemno za nas, ki se gibamo.. daleč na obzorju pa že prvi dve prihajajoči barki, Telefonica Black in Puma.. čisto se vznemirim, je to res??? Barke, ki sem jih z velikimi očmi spremljala po netu od lanskega novembra, bodo čez nekaj minut na dosegu roke.. Bor tudi, ostali (ruski) novinarji pa nimajo pojma, kaj se sploh dogaja. »Te barke so šle okoli sveta?« Jp. »Katera bo pa zmagala?« Ericsson 4. »Kako pa to vesta, če še ni konec dirke?« Ghrrrr.. Midva z Borom sva vedela, kdaj je nazadnje kateri član ekipe na vsaki barki posebej kihnil, ostali fotografi niso vedeli niti tega, kaj so sploh prišli fotkat. Je pa ta njihova indiferenca imela tudi dobro plat, namreč kaj hitro sva na splošno zadovoljstvo (kot vemo so ljudje običajno zelo veseli, če jim ni treba preveč mislit :) prevzela pobudo in usmerjala naš gliserček kamor nama je poželelo fotografsko srce – ostali so bili pa tudi veseli, da so prišli do boljših shotov. »Gas!!! Ok, zdaj pa ustavite, barka bo naredila tack, da ji ne bomo na poti..« »WTF is tack – in kako tadva vesta, da bo naredila tack???« .. ki se medtem seveda zgodi, ampak v resnici ga ni bilo prav težko napovedat.. :) (Hvala, Tome :) Tako nekako se je odvijalo in nama je bilo kar prav..

Sončni vzhod, ki se je v vseh žarečih barvnih odtenkih pripravljal kakšne štiri ure, se zgodi točno, ko Telefonica Black zmaga svoj prvi leg na dirki – prav tega zadnjega – in kot prva zapluje skozi cilj.. kakšen tajming, kakšna romantika.. nore barve, oranžno rdeče, vijolične, tople, jadrnice veličastne v barvah in silhuetah.. ljudje na njih pa do konca utrujeni.. okoli nas švigajo press čolni, obalna straža, ki čuva, da se tekmovalnim barkam preveč ne približamo, raznorazne jadrnice, ki so jih prišle pričakat in pozdravit po devetmesečni plovbi okoli sveta.. Kakšna dobra energija, zelo mi je bilo žal za vse vas, ki ste jadralci po duši in niste bili zraven, uživali bi..
Potem, kot peta, se pripelje zmagovalka celotnega VOR-a, ekipa Ericsson 4, že vnaprej glavna favoritka dirke. V skupnem seštevku so zmagali že pred tem zadnjim legom iz Stokholma do St.P, tako da so se pripeljali lepo ležerno in brez stresa..
Težko opišem vse občutke, ampak to je bila zame ena najlepših noči in doživetij v življenju.. ne vem, kdaj sem nazadnje videla nekaj tako energetsko močnega, s toliko doživetij, občutkov, čustev, zmag, porazov za sabo..

Jadrničke so se zbrale na cilju, še zadnjič spustile jadra in prižgale motor. Pred njimi je bilo 30 milj plovbe skozi koridorček do StP, carinske formalnosti, potem pa slovesno vplutje skozi dvignjene mostove prav v središče mesta.
Mi pa gas do konca, dobra ura nabijanja po valovih na našem desetmetrskem gliserju – ozroma jahti :) in omedlevica na poti do hostla. Naporna noč je bila to, od zadnjega spanca je minilo že kakšnih 35 ur, pa še od prej sva bila precej sesuta.. Adrenalin je popustil, midva pa za tri urice v komo.
Popoldne so počasi prispele tudi jadrnice v zaliv pred mestom, dvignili so mostove (prvič podnevi po ne vem koliko letih..) lepo ena za drugo, najprej ruska Kosatka, sicer neuvrščena ekipa – kot gostiteljica – potem pa po vrsti od zadnjeuvrščene proti zmagovalki. Mi spet na čolnih, v zalivu nešteto bark, še veliko več kot zjutraj, vsi bregovi in mostovi polni ljudi, ki so prišli pozdravit ekipe, vreme se čisto spremeni, o jutranjem soncu niti sledu, kapljice dežja postanejo resen naliv, mi na čolnih, foto oprema čist mokra.. potem pa pristanek, ena za drugo VOR barke in tudi mi, oder pred palačo Petra in Pavla, špalir ekip, slavnostna podelitev nagrad za zadnji leg, govor županje, šampanjec šprica, mi premočeni že itak.. super.

Intervju s Torbnom Graelom
Naslednjega dne sva si obetala intervju s skiperjem zmagovalne barke, brazilskim jadralcem Torbnom Graelom. Zaradi maratona, ki je zaprl center St.P. in naredil cel prometni kolaps, se je tajming jutranje novinarske konference popolnoma porušil in tiste slabe urice vmes, ki bi jo sicer Torben namenil nama z Borom, nenadoma ni bilo več. Popoldne skupna podelitev za dirko, spet veliko čustev in nekoliko manj dežja, pa ogled barčic od blizu, celo na in v Pumo so naju spustili, le fotkat niso pustili v notranjosti barke. Kljub vsej špijonaži so nekateri detajli ostali ostalim ekipam skriti in želeli so, da tako tudi ostane. Ok, obljubila sva z Borom in držala obljubo, tako da slika iz notranjosti ostaja le nekoliko temačen, stisnjen, vlažen, poln sodobne informacijske tehnologije in komajda za dostojnega moškega visok spomin.

Torben je po podelitvi ušel vnaprej dogovorjenim obveznostim naproti, tako da sva se zadovoljila s piarovko, ki nama je obljubila intervju po mejlu. Za Playboy, rubrika 20V, točno toliko vprašanj. Pošljem jih za vsak slučaj nekoliko več, da bom lahko kakšno povzela tudi v članku za Val, pa je bil Torben nekaj dni po zaključku VOR-a že spet na vodi.. Pogajamo se okoli deadline-a in nekako le uspem s pomočjo prijazne naklonjenosti Playboyevega urednika pravočasno priti do odgovorov – pa me skoraj zadane kap. Resda so v igri veliki denarci in se Torben kot kaže ne želi izpostavljati ali bognedaj komu zameriti, a tako politično korektnih odgovorov le nisem pričakovala. Vseeno, intervju je oddan in čaka na objavo, le žal mi je, ker bi lahko bil tudi veliko sočnejši, provokativneši.. človek kot on ima toliko zgodb v svojem srcu in glavi..

Čez Talin, Rigo, Varšavo domov
Da ne bi potovala po isti poti in da bi – če sva že tam – vsaj na hitro pogledala še mesta baltskih držav, sva vandranje domov splanirala preko Talina (Estonija), Rige (Latvija) in potem naprej po isti poti kot gor grede. Prestavila sva se torej iz lepote St.P. belih noči v lepote talinskih enako belih noči. Ležita cca na isti zemljepisni širini, tako da efekt dela enako dobro tudi tam. In kaj sva doživela, ko sva se pripeljala!! Ok, najprej pot – iz St.P. – izogibanje luknjam, takim konkretnim, po še kar zelo podrti cesti, kakšnih 100 km, pokrajina pa čist na izi, podeželje, sonček, ful lepo, cesta ravna, avtov malo, ura pol sedmih zvečer, ko sva se odpravila.. Meja – če ne bi gospoda ravno začela z malico, ko sva prišla, deset avtov pred nama, ne bi izgubila dveh ur.. potem pa naprej v Estonijo, dobrodošli doma, draga EU. Komplicirali so na EU meji vsaj toliko kot za izstop iz Rusije.. in goodbye mother Russia, hope to be back. Lepo je bilo, res lepo.
Pot naprej, cesta popolnoma ravna, odlična, široka, popolnoma prazna, nobene potrebe po avtocesti.. še 200 km do Talina.. le na zelo redke čase kakšna hiška tu in tam, drugače pa samo ravnina, barve večernega svetlega neba, meglice nad travniki, vmes sva se ustavljala za fotke, res je bilo pravljično.. Se pripeljeva v Talin, popolnoma brez pričakovanj, razen evrovizije, baje, enkrat v preteklosti – mi ime ni vzbujalo nobenih asociacij.
Kakšno ODKRITJE!!!! I was impressed!!!!!! Pripeljeva se v center in obnemiva.. kakšne stavbe – mesto je biser moderne arhitekture!! Samo vzdihovala sva!! Se čuti vpliv skandinavskega oblikovanja, njihove estetike, minimalzima, itak pa so Estonci napol vesoljčki, spadajo k Fincem in Madžarom in niso iz našega slovanskega sveta.. Baje jih je 1,4 milijona v državi, enkrat večji od slo.. zato tako redka poselitev, ki sva jo opazovala med potjo.. razviti ful, wifi na vsakem koraku, v mestih povsod, tudi v parkih, vse skupaj ena sama wireless cona :)) V hotelu sva imela recimo tri različne open ponudnike na voljo. Kot da bi se kakšnih 15 let nazaj nekdo pametno odločil, kam in kako želijo naprej – in zdaj temu zmagovalnemu konceptu sledijo na vseh področjih..
Zvečer – luči, zadaj tisto globoko modro večerno white nights nebo, ki dela nore silhuete zgradb, hiše pa vsaka zase čisti presežek oblikovanja.. center mesta je staro mestno jedro, urejeno z občutkom do zadnjega detajla. Podoben občutek kot v Ljubljani, le da z veliko večjo mero odličnosti, ki jo pri nas tako zelo pogrešam..

Nekoliko manjše navdušenje sva pokazala nad Rigo, čuti se vpliv socializma, ki ga moderni časi še niso povsem zbrisali s sveta.. Le redke zanimive stavbe pritegnejo najino pozornost, čuti se nižji standard kot v Estoniji, vse skupaj je veliko manj urejeno, ljudje – kolikor sva imela z njimi stika – pa veliko bolj zaprti vase, manj z veseljem zroči v svet..

Rigo vzameva bolj hitro, sprehod po centru, odlična večerjica in dalje, pot do Varšave bo dolga kakšnih osem ur. Kar hecen občutek, ko obcestna tabla pokaže še 225 km, pa se ti zdi, da si zdaj pa res že skoraj tam. V Varšavo prideva okoli petih zjutraj, pa sva še kar fit in po kratkem giru po mestu se odločiva, da jo kar potegneva naprej. Ne prav veliko kasneje v izjemnem krču komaj odprtih vek iščeva kakršnokoli obcestno ležišče, četudi z roza prevlekami.. za par uric, potem pa mimo Bratislave in Dunaja domov.
Prispeva zvečer, ob devetih zjutraj naslednjega dne pa naju z Marčijem že čakajo v Sukošanu, da se s Tometovo ekipo odpravimo na našo Seascape podaljšani vikend kornatsko avanturo.

Več fotogtafij na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Fiumanka, Rijeka

2009-07-22T21:20:00.001+02:00

Pišem malo z zamudo in za nazaj, in tudi tole poročilo še pride :))

Razpad sistema

2009-06-03T20:41:00.008+02:00

Po dobrem jadranju na Marinadi in naslednjega dne na SSC regati smo se ambiciozno in s statusom velikih favoritov nadvse veselili sobotne in nedeljske dirke v Piranskem zalivu, tokrat prvič v okviru Justinten Cupa. Kot se nam je očitno takrat vse poklopilo, od naše pozitivne energije, dobro izvedenih manevrov, pravilnih taktičnih odločitev, do, nenazadnje, napak konkurence - tako je šlo tokrat vse narobe.

Sobotno regatno polje se je začelo pri solinah, boja je bila nekje v sredini zaliva, nasproti Pirata. Prvo orco smo zvozili kar dobro in obrnili bojo z veliko prednostjo pred ostalimi SSC, dobro odpeljali tudi z vetrom, dokler ta ni padel tako dramatično, da nam je moj dragi rdeč genakerček samo še žalostno obvisel ob jamboru in obstali smo na mestu. Ker je naslednji reful vetra prišel s hrbta, so ga najprej dobile barke za nami, ki so se - medtem ko smo mi še vedno stali, lepo odpeljale mimo. Kot prvi smo se boji približali na slabih petdeset metrov, obrnili smo jo nekaj minut kasneje kot zadnji. Če bi bili sposobni to sprejeti kot del igre, bi se nam najbrž bolje pisalo, tako pa se nam je v tistem trenutku sesul jadralski svet in tudi pravice za nas ni bilo več.

Naslednjih plovov - v izogib nepotrebnemu dodatnemu vznemirjanju - ne bom detaljno popisovala. Jadrali smo kot telebajski, manevre delali slabo, se odločali povsem brez koncepta in kakopak tudi našo slogo, dobro voljo in pozitivno energijo je odnesel že prvi refulček. V nedeljo je bilo vreme še bolj muhasto, prvi plov smo odpeljali s kar krepkim vetričem, drugi pa je bil prekinjen in s tem tudi regata zaključena - zaradi popolne bonace.

Tokrat prvič smo SSC regatirali v polju skupaj z Justinteni, ki so meni zelo drage barke, tako da sem imela vsaj s tem nekaj veselja. Justini so štartali pet minut pred nami in odpeljali tri kroge, medtem ko smo mi vozili dva. Res lepo jih je bilo občudovat, kako režejo vodo in letijo kot raznobarvne puščice mimo nas ... Upam, da se bo Ažo odzval njihovemu povabilu in za nas organiziral še kakšno takšno združeno regato, ki se je tokrat zvečer razvila v zelo prijetno druženje.

Dejstvo je, da nekoliko močnejšemu in povrhu še nestabilnemu vetru, kakršna je bila sobotna burja, nismo dorasli. Ne znamo še pravilno opazovati regatnega polja, ne znamo predvideti vetra, ne znamo sprejemati dobrih taktičnih odločitev in seveda ne poznamo še neštetih detajlov trimanja barke. Prav tako nismo dorasli konkurenci, ki so jo na ostalih SSC barkah tokrat sestavljali bistveno bolj izkušeni jadralci, tekmovalci laseraši itd.

Po drugi strani pa - vsaj meni - ta znana dejstva niso bila dovolj dober argument, da bi bila zadovoljna s pozicijo, ki nam trenutno pripada. Peter, lastnik in krmar zmagovalnega Justintena, mi je kasneje na večerji vzpodbudno rekel: "Mi smo bili v naši prvi regatni sezoni vedno zadnji, razen enkrat, ko smo bili predzadnji - in tega uspeha smo se res veselili." Občudujem takšen pristop in tekmovalno zrelost. Jadram deset let - pa najbrž v vsem tem času nisem prejadrala več kot deset čarter tednov, regatiramo pa dva meseca - kar nam daje vso pravico biti zadnji še zelo zelo dolgo. Pa me vseeno vsak tak "neuspeh" potre in moti..

Ta vikend je bil tudi dobra šola naše jadralske zrelosti: dokler nam gre dobro ali vsaj po planu, je vse super. Ko se malo zatakne, sledi razpad sistema na celi črti. Še kar veliko dela nas čaka ...

Jah, ni vsak dan nedelja.. Torej, ta teden počasi razpihujem svoj ranjeni ego, ki se je pravzaprav napihnil brez vsake realne osnove. Nekako sem navajena, da sem/smo v vseh športih, ki se jih lotim-o, kar hitro precej dobri rekreativci. Regatno jadranje bo torej, kot kaže, nova izkušnja tudi v tem pogledu. Sicer pa, vsak dan, v vsakem pogledu ...

Ekipa: Mare, Bor, Jaka
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvi Seascape SLO Cup, Portorož 2009

2009-05-27T23:18:00.004+02:00

V nedeljo, po naporni Marinada noči smo se ekipe SSC zbrale pred pomolom v centru Portoroža na štartu prve Seascape SLO Cup regate.

Zasedba - poleg nas še Kristian, Mojca in Uroš na eni barki, Jan Kobler z bratom na drugi, Hijene na tretji in ekipa punc prvič na SSC na četrti, skupaj pet bark. Veter nam je bil tokrat bolj naklonjen, pihal je zmeren maestral moči okoli 10 vozlov.

Odjadrali smo štiri plove, v treh od njih je Kristian premočno vodil vse od začetka, mi pa smo ponovili dobro sobotno jadranje in trikrat zaključili kot drugi, zadnji plov pa je krepko premešal štrene - mi smo se po neumnosti dotaknili boje od orce - in to (preveč) pošteno tudi priznali, kar nam je prineslo kazenski 360 stopinjski obrat pred ciljem in izgubo drugega mesta. V tem plovu so zablestele Hijene in si zapisale svojo prvo zmago, drugi je bil Kristian. Bravo Hijene!!!!!!

Še skupen rezultat po dveh dneh jadranja - Kristian prvi, mi drugi, Jan tretji. Čopi je zmagovalcu prijazno namenil tudi super nagrado, Velocitek Speedpuck, ki ga je (da bo pravica na svetu) Kristianu na koncu prižrebala Mojca. Naša ekipa je jadrala v enaki zasedbi kot dan prej, na Marinadi.

Sledi regata v okviru Justin Ten Cupa, 30.-31. maja v Portorožu.

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Marinada 2009 - napeto do konca

2009-05-27T21:37:00.015+02:00

Marinada je mednarodna regata v organizaciji Burin Yachting Cluba, ki sama sebe imenuje "navtični dogodek leta", na njej pa je letos tekmovalo nekaj čez 110 jadrnic različnih razredov. V okviru Marinade je imel svojo regato (s svojim štartom pet minut kasneje) tudi razred Seascape 18.

Regata se je odvijala v soboto, 16. maja s štartom pred izolsko marino - najprej tehnični plov - palčka orca/downwind nazaj do štarta, potem pa malo daljši navigacijski plov do piranske boje, obrat in plovba z vetrom do cilja pred hotelom Metropol. Predviden čas regate je bil od 12h do 16h, vendar so čas za prihod v cilj na koncu podaljšali za pribižno 25 minut.

Kako bi lahko bilo drugače, če pa je bila regata - jasno, da nam je vreme postreglo s tipičnim regatnim vetrom, torej bonaco. Velike barke - Shinnig, Amis, Viharnik so se odpeljale naprej, za nas pa je ostalo le pobiranje ostankov in lovljenje sapic v naša (premajhna) jadra.. Toliko bolj je zato prišla do izraza iznajdljivost in dobri živci, z mikroskopom smo iskali refulčke, po katerih smo dosegli hitrost dneva 3,2 vozla :)) Večino časa smo se prebijali tam nekje med 0,5 in 1.5.. Zanimivo je bilo opazovati, kako vsaka barka išče svojo pot, ene so se podale pod strunjanske klife in tvegale bonaco, pa so jo na koncu vsled termike, ki se je sredi dneva šibko dvignila, dobro odnesli, drugi so se odpeljali krepko ven proti Trstu - nekaj izgubili zaradi dolge poti, pa vseeno na koncu nadoknadili z boljšim vetrom in večjo hitrostjo, tretji s(m)o iskali svojo pot nekje vmes, iščoč zaplate vetra na najbolj direktni liniji.

Pri tako majhnih hitrostih in šibkem vetru se na barki, kot je SSC, marsikaj dogaja. En napačen premik, en odvečen korak, pa se pol vozla pretvori v nič vozlov.. Zelo redko žal obratno :))
Kako velika je bila naša zaveza dobremu jadranju in čimboljši uvrstitvi naj oriše tudi tale prigoda - raje sem se odpovedala mojemu dragemu po kokosu dišečemu hawaian tropic faktorju 50, zapostavljenemu nekje v podpalubju - in tvegala opekline - kot pa da bi zaradi prekopicevanja v notranjosti barke to spravila iz ravnotežja in ji odvzela kakšno desetinko takrat tako zelo potrebnega vozliča. Najbrž ni treba posebej omenjat, da sem bila na večerni Tony Cetinski zabavi rakun in blazno zabavna iztočnica vsem fantom, ki so se navzlic mojemu fancy videzu opogumili in pristopili :))

Naše jadranje je tokrat doživelo vesoljski preboj in prvič lahko rečem, da smo naredili veliko stvari prav. To se je pokazalo tudi v poziciji glede na konkurenco - še najbolj smo bili ponosni, da smo vmes ustvarili celo nekaj čez 400 metrov prednosti pred Kristianom, ki se je regate udeležil kot krmar enega od Seascapov. Jan Kobler je z očetom izbral notranjo linijo pod klifi, ki se jima je bogato obrestovala in ustvarila (in do konca obdržala) sta neujemljivo prednost, medtem ko smo se mi stabilno pozibavali na drugem mestu.
Zunanja linija je Kristianu, našemu največjemu konkurentu (in seveda vzorniku) prinesla dobro izhodišče za bojo na piranski punti, kjer nas je kljub prejšnjemu zaostanku skoraj ujel, potem pa je odločala vožnja v krmo do cilja. Dejstvo je, da je Piranski zaliv veliko bolj njegovo igrišče kot naše, pa tudi vožnja z genakerjem zahteva nekoliko več spretnosti, tako da smo prej tako težko pridobljeno prednost počasi izgubljali - Kristianove izkušnje in znanje so bile za nas, greenhorne, pač prevelik zalogaj. Vseeno smo se borili kot levi, upoštevali trike in napotke s Tometovih treningov in na koncu, po štirih urah in 21 minutah dirke, prijadrali v cilj v pravem mach raceu - natančno pet sekund pred Kristianom!! Kakšen napet zaključek!!
Tri minute kasneje so zaprli cilj dirke, tako da smo ravno še ujeli tudi uradni čas zaključka regate, v dovoljenem času pa so kot četrte zaključile tudi Hijene.

Glede na konkurenco smo tokratno regato zaključili z dobrim občutkom. Najprej zato, ker smo dobro jadrali in naredili bistveno manj napak kot kdajkoli prej, predvsem pa tudi zato, ker smo uspeli premagat tako resnega jadralca, kot je Kristian. Ki pa nam seveda ni ostal dolžen in nas je postavil na svoje mesto že naslednji dan, na prvi SLO Seascape Cup regati.

Marinada Crvenkapa crew:
Marko Pihlar - krmar in glavno jadro
Bor Dobrin - glavno jadro in dviganje/spuščanje genakerja
Jakica - flok in trimanje genakerja

Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvomajska Seascape regata v Sukošanu - tretji :))

2009-05-05T20:09:00.015+02:00

Prvomajski oddih sem z Maretom in Borom preživela v Sukošanu, na še eni Seascape Cup regati, tokrat uradno imenovani "Drugi Seascape cup & prvi Microsoft Dynamics IT cup".

Petek je bil namenjen neuradnemu samostojnemu treningu, h kateremu smo kanili pristopiti karseda resno, pa nas je Mate v četrtek zvečer predstavil lokalni konobici Kaleta (z vrhunsko črno rižoto) in lastniku - prijatelju Domagoju. Še pred ribjo juhico je padla prva runda "orahovcev", ki potem niso nehali prihajat, v takih luškanih malih kozarčkih, da ga sploh ni zgledalo veliko :))

Naslednjega jutra smo se sicer zbudili, to pa je bilo tudi več ali manj vse, kar smo bili sposobni do nadaljnega. Počasi in z užitkom smo potem do poznega popoldneva sestavljali barko, Mare je po inženirsko izboljšal nekaj detajlov, pridružila se nam je tudi Tometova prijateljica Marina, eno najbolj simpatičnih in nasmejanih bitij, kar jih poznam. Mare in Bor sta kljub bojnim ranam odrinila na vodo, medtem ko sem se jaz podala v lov za najbližjim internetom, saj mi je ostala na vesti še ena službena malenkost.

Zvečer smo se odpravili v bližnji Stari Grad v pakleniškem narodnem parku na projekcijo klajmberskih fotk. Malo sem se v zadnjem času oddaljila od te scene, plezam samo še enkrat na teden na stenci, v skali pa že dobrega pol leta nisem bila.. lušno je bilo, kot je med plezalci običaj.

Sobota, dirkamo!!!!! V kanalu pred Sukošanom je lepo vleklo, burja z refuli do 20 vz, mi pa v pravem tekmovalnem zanosu. Mare je prijel za krmilo, Bor škota glavnega jadra in odpiranje ter pospravljanje genakerja, jaz flok in trimanje genakerja. Po nekaj dobro odpeljanih plovih, pa tudi nekaj taktičnih, tehničnih in kar jih je še na voljo napakah smo na koncu delili tretje mesto v konkurenci petih ekip, kar je malenkostno prizadelo naš sicer precej pogumen ego, ampak nenazadnje smo še na začetku in niti jadrati ne znamo dobro, kaj šele regatirati.
Zvečer prijetna ekipna in dostojanstveno zaključena večerjica, kje drugje kot na kraju zločina v Kaleti :))

V nedeljo smo jadrali samo v zalivu, pa tudi veter je padel na okoli 10 vz. Po jutranjem bojnem posvetu, na katerem smo natančno obdelali vse sobotne napake, smo se odločili za novo taktiko, ki je predvsem temeljila na (za spremembo) avtokratskem sprejemanju taktičnih odločitev, kar je bilo dodeljeno meni. Z boljšim jadranjem smo si prijadrali štiri druga mesta in eno četrto, tokrat v konkurenci štirih bark, saj so Hijene zaradi družinskih obveznosti odstopile.

Skupaj tretji smo zvečer ponosno sprejeli pokal iz rok našega dragega trenerja, organizatorja SSC dirk in velikega idola Tometa Bašića. Po Borovi zaslugi imamo zdaj tudi zelo lepe Crvenkapa majčke, tako da smo res prava ekipa :))

Čez vikend treniramo v Piranu, potem pa dirka na Internautici in naslednja Seascape Cup regata v okviru Fiumanke na Rijeki.

Juhuuuuuuu :)))

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Video na: http://www.seascape18.com/blog/
Track enega od plovov: http://www.youtube.com/watch?v=8MJPVcqchKU

Velikonočno jadranje in prva solo Seascape avantura

2009-04-26T19:08:00.010+02:00

Človek se na prijetno in udobno hitro navadi in tudi nama prvih nekaj vikendov jadranja v Dalmaciji, pod budnim Tometovim (in njegovih fantov) očesom ni bilo prav nič odveč. Za velikonočne praznike pa sva z Maretom v Vrsarju jadra na Seascapu prvič razvila sama.

Prvi dan je bilo vetra zgolj za občutek, komajda se nama je napolnil genakerček, tako da se nisva naužila posebnih jadralskih radosti, je bilo pa prijetno toplo in bila sva na vodi, prvič sama in z dragim vrsarskim morjem okoli naju.

V nedeljo naju je obiskal prijatelj Marko, sicer izkušen jadralec, veter pa je bil le malo pogumnejši kot dan prej. Ker je ves čas obračal, smo si ga lahko pogosto privoščili v krmo in z genakerjem dosegli hitrost dneva 5 kts ter naredili kakšnih 30 milj. Zelo na izi jadranje, sladkano z izvrstno velikonočno potičko Maretove mame, prav praznično :))

V ponedeljek zjutraj je Mare proučil vetrne modele. Slovenski in hrvaški Aladin sta se strinjala okoli napovedanih 5-10 vozlov burje, ki naj bi popoldne padla, le Windguru je napovedal kakšen vozel več, a nič dramatičnega.

Brez večjih skrbi in popolnoma prepričana v lastne sposobnosti sva se po šolsko (in tudi blazno ponosna nase) izmotala iz priveza in elegantno izplula le na flok (še vedno nimava motorja). Takoj v prvem zalivu (za domačine - u vali :) sva nameravala razviti še glavno jadro, pa naju je že med manevrom dvigovanja reful položil na bok.. Začudena nad močjo tokratnih desetih vozlov sva se odločila, da počakava na napovedan padec vetra ter ponoviva vajo. Pol ure kasneje je pihalo 20 vozlov, dobro uro kasneje so imeli refuli 30 kts..

Do tukaj sva, večino časa položena na boku upajoč, da naju naslednji reful ne bo prevrnil, še vzdrževala vsaj navidezen nivo optimizma v smislu "uauu, kako noro jadranje, hudooo".. Nobeden ni želel glasno izraziti tesnobe, ki se naju je pospešeno lotevala, nenazadnje bi o takšnem trenutku slabosti lahko govorile še generacije.. Menjala sva se na krmilu in se krepko trudila obdržati barko na meji orce; da ne bi dobila ponavljajočih se močnih refulov vetra preveč v bok, kar bi naju zagotovo prevrnilo, pa hkrati ne zavila preveč v orco, kar bi se končalo z vetrom iz druge strani in nekontroliranim obratom. Še vedno se natančno spomnim trenutka resnice, ko sva si morala priznati, da veter ne bo padel, nsprotno - da je iz minute v minuto močnejši. Kakšen zoprn občutek nemoči. Še precej nevešča rokovanja s tako majhno in občutljivo barko v tako močnem vetru nisva imela prav veliko možnosti, saj je situacija postala popolnoma neobvladljiva. V orco, ki bi naju pripeljala v domač zaliv, zaradi premočnega vetra nisva več mogla, krma naju je vodila stran od obale.

Ni nama preostalo drugega, kot da zrolava flok in ker se v takšnih, najbolj neprimernih trenutkih, še najraje kaj pokvari ali zaplete, se je seveda tudi tokrat; zunaj nama je ostalo slabega pol metra floka, kar je zadoščalo za hitrost 6 vozlov v krmo, proti Italiji. V tem trenutku sva se žal morala strinjat, da je čas, da dvigneva telefon in aktivirava akcijo. Elvisa sem prosila, če fante iz marine prosi za vleko, medtem pa se nama je že približala italijanska jahta, ki se je odzvala mojemu mahanju, ujela vrv in naju varno privlekla v marino.

Gospoda rešitelja sva v znak hvaležnosti povabila na pijačo, ki se je veliko ur kasneje končala z obliznjenimi prsti po odlični večerji. Ne samo dobrega srca, ampak tudi izredno zanimivih življenjskih zgodb sta sprejela vabilo, da se še kdaj srečamo, če ne v Vrsarju pa v Ljubljani ali v kateri od kornatskih konobic.

Iz dogodivščine, ki se ji zdaj le prizanesljivo nasmehneva, čeprav nama je bilo v danih trenutkih krepko manj do smeha, sva se nekaj malega naučila. Če nič drugega, da je ni zanesljivejše vremenske napovedi od bark, ki v gosjem redu plujejo v marino ravno takrat, ko imaš ti namen izpluti..

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih pod "Velikonočno jadranje".

Najin Seascape izplul!!!!

2009-04-02T17:04:00.044+02:00

Kar dolgo je trajalo, da sva se z Maretom odločila. Jadranje da ali ne ni bilo vprašanje, sva pa imela več dilem z natančno definicijo najinih želja, ambicij in pričakovanj ter posledičnim izborom barke.

Za potovalne jadrničke ranga desetih metrov in več se nikoli nisva resno zanimala, ne samo iz finančnih, ampak tudi iz praktičnih, če ne celo načelnih razlogov. Tovrstnih jadranj se sicer oba veseliva; največkrat gre za počitniške variante, ko se v lahnem vetriču prekladamo iz enega v drug romantičen zalivček, pomožnosti s kakšno dobro ribarsko konobico v bližini, ali pa vsaj z dolgimi plavutmi in puško, dobro skrito nekje v podpalubju. Seveda imajo tudi tovrstna jadranja svoj neustavljiv šarm in se jim nisem pripravljena kar zlahka odreči, le da zelo redko ponudijo kaj jadralskega adrenalina - za sabo pa potegnejo večno iskanje ekipe in nezanemarljive stroške. Odkrito pa rada priznam, da je v pravih vremenskih razmerah in s pravo ekipo jadranje na tovrstnih barkah čisti užitek, le žal preredko nam je dostopen :)

Pravo stvar sva si z Marčijem zato zamislila kot nekaj malega in mobilnega, da se nama ne bo treba zavezati določeni marini in da jo bova lahko sama sestavljala in vozila okoli; z dobrimi, še raje pa odličnimi jadralnimi lastnostmi; dovolj enostavno, da bova lahko z njo sama rokovala in dovolj zahtevno, da se bova od nje še nekaj časa učila; barčico, s katero bova imela veselje tudi na regatah in ki nama bo hkrati nudila mehko ležišče, če si bova zaželela vikend izleta. Vse to za primerno ceno. Kadar si človek zaželi veliko glasbe za malo denarja, ponavadi potegne kratko, kadar pa si zaželi celo nekaj med seboj izključujočih si pogojev, je rezultat jasen. Tudi nama je kar nekaj časa kazalo, da bova morala pristati na nekakšen meni zelo nepriljubljen kompromis, ob katerem sem potem vedno vsaj malo nezadovoljna, pa se je na koncu le izkazalo drugače.

Maretov sošolec iz srednje šole Andraž Mihelin, v jadralskih krogih znan kot Ažo, je po uspešni karieri na jadrnici mini 6,5m, s katero je sam v regati Transat preplul Atlantik, skupaj z jadalskim in Transat kolegom Kristianom Hajnškom, francoskim jadralcem Samuelom Manuardom in hrvaško jadralsko legendo Tometom Bašićem razvil barko Seascape 18 (SSC), ki že postavlja na noge tudi svoj razred. Jadrnica je velika 5,5 metrov in - verjeli ali ne - izpolnjuje tako rekoč vse najine želje.

Komaj nekaj ur po prihodu iz južne Amerike sva tako z Maretom zapela prikolico in oddrvela proti Murterju, eni od jadranskih Seascape postojank.
Do takrat sva na SSC preživela natančno dve prejadrani uri in pol, obe pod budnim Ažovim očesom, ko sva si privoščila dve testni jadranji. Zakaj bi torej izgubljala čas z navajanjem na barko, če pa je bila glavni dogodek tistega murterskega vikenda pravzaprav SSC regata. Tako kot midva so bile na srečo tudi ostale ekipe večinoma nevešče rokovanja z novo barko, prva serijska je bila narejena lanske jeseni, zato so nam vsem prijazno dodelili profesionalne krmarje. Midva sva jadrala z odličnim hrvaškim jadralcem Šimetom Stipanićevim, prav tako udeležencem solo regate čez Atlantik Transat, o svoji dogodivščini pa je napisal tudi knjigo "Ocean i sam" in posnel dokumentarni film.

Prvi dan regate je bilo vetra ravno prav malo, da smo se lahko v miru spoznali z barko (čeprav smo bili tako midva z Maretom kot Šime po stari navadi zelo tekmovalno razpoloženi).

Zato pa je v nedeljo zapihalo do 18 kts in naše ambicije so dobile krila, naše barke pa poleg glavnega jadra in floka za z vetrom tudi ljubke genakerje, vse pač za zmago! Edini genakerček v barvi je bil najin živo rdeč, ki je botroval Maretovi domislici partizanskega imena najine barke - Crvenkapa. Ker je bil Šime v nedeljo zadržan, sva jadrala skupaj s Štibro in v navalu zmagovalnega zanosa, v tistem plovu smo namreč vodili, uspeli celo nekoliko preveč nagniti barko :)

Temu naj bi se sicer reklo ognjeni krst, pa je bil za nas - in predvsem za Marčija - bolj vodeni krst, saj je stal v morju do kolen. Seveda se nismo vdali, že nekaj sekund kasneje smo jadrali naprej na polno, na cilj pa seveda prišli za prvouvrščeno Ažotovo ekipo.

V naslednjih dveh vikendih sva se udeležila še ene regate in treninga regatnega jadranja, obojega pod vodstvom Tometa Bašića, enega najboljših jadralcev na svetu, trenerja ekip na America's Cupu in enega redkih, ki se lahko pohvali tudi z vodstvom v match racih proti Russlu Couttsu.

Barčico ta konec tedna peljeva v Istro, kjer jo bova privezala v Poreču oziroma v Vrsarju, potem pa začneva zares. Ne morem povedati, v kakšno veselje nama je in kako vneto nagrajuje najine dobre zamisli, a s prav enako skrbnostjo tudi kaznuje vse najine (zdaj še preštevilne) napake.

Objavljene fotke sta prijazno odstopila prijatelja Ana Lukanc, piarovka projekta Mini Transat in Seascape 18 ter fotograf Bor Dobrin, obema se lepo zahvaljujem :)

Povezave:
www.seascape18.com
www.nautica-portal.com/forum/index.php?topic=91.0

Nasca iz zraka in Lima pred odhodom domov :))

2009-02-25T02:08:00.013+01:00

Po celem dnevu vožnje iz Cusca (vzela rent-a-car, ovinkasta cesta, padajoče kamenje-skale na cesti, vmes sneg in taka megla, da sem na desni strani, nagnjena skozi odprto okno, komaj še videla desni rob ceste :)) sva zvečer le prišla v Nasco. Mesto je podrto, ampak simpatično. Sicer pa - nisva prišla zaradi mesta, prišla sva zaradi slavnih, v puščavski pesek in kamenje vrisanih linij najrazličejših oblik, vidnih samo iz zraka.

Nisem čisto verjela, da jih bom kdaj res gledala iz zraka, čeprav sem o tem sanjala že leta nazaj, ko sem brala Danikenovo knjigo z divjimi teorijami o risbah kot letališki platformi za prihod vesoljčkov. Težko bi rekla, da sem med slikami opic, kondorjev, astronavta, drevesa, roke, krogov, trapezoidov in še marsičesa lahko prepoznala recimo kakšen "RWY 31", ali pa "holding point foxtrot" :)) Pa saj tudi towerja ni bilo nikjer, razen turistom namenjenega miradorja, s katerega sva se povsem očarana zazrla v prva dva v pesek vrisana lika.

Konsenz glede ogleda likov iz zraka sva z Borom sprejela soglasno. S štirisedežno Cessno 172 in pilotom, ki je imel med vzletom kar nekaj opravka tudi z zakrilci, ki nikakor niso hotela nazaj na svoje mesto, in ki se (v skladu s psihološkim profilom pilotov :)) ni mogel upreti publiki na miradorju namenjenemu low passu (je pa potem zgledno pristal :)), sva obletela kamnito puščavsko področje v neposredni bližini Nasce in si ogledala, kar so vesoljčki videli že veliko pred nama. Liki, vidni samo iz zraka, so res nekaj posebnega, pravilni, razmetani po planoti, skrivnostni.. Še danes, po številnih raziskavah, ostajata njihov izvor in pomen nejasna. Eden od nespornih highlightov te poti.

Še nočna vožnja do Lime in današnji hiter ogled mesta, ki naju ni očaralo. Mogoče sva videla preveč lepega, da bi se pustila omrežiti temu ne posebno urejenemu, velikemu in precej nevarnemu mestu.

Bor ureja še zadnje včerajšnje fotke, da z njimi pospremiva tale zadnji tekst, potem se odpraviva na večerjo in se jutri razideva. Bor gre navsezgodaj v Miami, jaz pa popoldne domov.

Še enkrat hvala vsem, ki ste zvesto spremljali najine dogodivščine in kaj vzpodbudnega tudi pripomnili :)) Za nama je nepozabno potovanje, ki se s tem zaključuje, seveda ne brez želja in odličnih idej za naslednja :))

V petek pa dalje na Murter, kjer bova z Maretom splovila najino prvo barčico.
www.seascape18.com
Poročilo sledi!!

Iz La Paza mimo jezera Titicaca na Machu Picchu

2009-02-25T01:44:00.014+01:00

Iz La Paza sva se mimo jezera Titicaca odpravila na severozahod, proti Peruju, končni destinaciji najinega potovanja. Lepot slovenske dežele (raz)vajeno oko se težko navduši le nad velikim in visoko ležečim jezerom (jezero Titicaca (3820 m) ni niti najvišje ležeče jezero na svetu niti ni najvišje plovno ležeče jezero na svetu – kot ga nadebudno promovirajo nekatere turistične agencije). Pokrajina je lepa, jezero veliko (230 km dolgo in 97 km široko), a na naju žal ni naredilo posebnega vtisa. Najbrž je k nekoliko slabi energiji še najbolj pripomoglo dejstvo, da je bila vasica Copacabana in izlet na otok Isla del Sol, ki ga tržijo kot zibelko inkovske kulture (v resnici pa pokažejo le stopnice, ki naj celo ne bi datirale v inkovsko obdobje), najina daleč najbolj neprijetna turistična izkušnja. Seveda sva bila na celotni poti ničkolikokrat soočena z bolj ali manj “turističnimi” kraji in ponudbami, pa vseeno je bil odnos domačinov nekako v mejah normalnega izkoriščanja turističnih denarcev. Že tukaj, še veliko bolj očitno pa na izletu na Machu Picchu, pa sva se počutila le kot zadnji turistični ovčici. Domačini, predvsem tudi otroci, na vsakem koraku agresivno prodajajo svoj ceneni kič, in ko ga še tisočprvič prijazno zavrneš, slišiš za svojim hrbtom nesramno pošiljanje “tja”. Za ukradeno fotko pa kamen v glavo. Res neprijetno.

Titicaco sva zato vzela zelo na hitro in se z nočnim busom odpravila naprej, v Peru. Na meji tokat ni bilo zapletov, le pot z dvakratnim prestopanjem do Cusca se je do petih zjutraj neskončno vlekla.
Cusco (cca 320.000 prebivalcev) je bil v boljših časih resnična zibelka inkovske civilizacije in najpomembnejše perujsko mesto. Ko mu je primat pomembnosti po prihodu Špancev prevzela Lima, je mesto začelo izgubljati na pomenu in počasi stagnirati. Danes najbrž v njem ne bi bilo ne lepo urejenega centra, ne nadležnih prodajalcev in ne hord otepajočih se jih turistov, če ne bi leta 1911, v spremstvu domačinov, razvalin bližnjega mesta Machu Picchu slučajno odkril angleški zgodovinar Hiram Birgham, iščoč neko povsem drugo “izgubljeno mesto”, Vilcamambo.

Zanimivo je, da MP baje ne omenja niti eden od številnih zapiskov španskih zavojevalcev, kar daje slutiti, da je Špancem mesto v odročni dolini, na vrhu strmega hriba, ostalo skrito. Čeprav so ga od ponovnega odkritja pred skoraj stotimi leti natančno študirali številni zgodovinarji in arheologi, pa njegov pomen do danes ostaja uganka. Nekateri menijo, da je mesto nastalo kot skrivno zatočišče inkovske kulture pred agresivnimi Španci, druge teorije dokazujejo, da je bilo mesto v času španskega zavojevanja že izumrlo, tretje, da je bil MP prebivališče inkovskih vladarjev in v času Špancev že zapuščeno, četrti ga opisujejo kot verski oziroma obredni center, še najbolj zaradi nekaterih astronomsko natančih postavitev kamnov oziroma stavb.

MP dnevno obišče 2500 turistov, zato se za zmanjšanje na 500 oseb že nekaj let obupno prizadeva predvsem Unesco, zaenkrat še brez uspeha. MP velja za najpomembnejšo južnoameriško turistično destinacijo in za “must see” vsakega obiska Peruja in bližnje okolice. Temu primerno naduto se obnaša tudi lokalna turistična skupnost.

MP leži v povsem odročni dolini, cca 100 km oddaljeni od Cusca, ki je približno do polovice dosegljiva tudi po cesti, od polovice naprej pa samo še z vlakom. Obstajata dva vlaka, eden z nazivom “backpackers” in drugi “vistadom” za nekoliko petičnejše goste. Za oba je treba karte kupiti najmanj dan vnaprej na postaji, kjer se blagajna mirno zapre ob petih popoldne (ne da bi o tem kje kaj pisalo). Midva sva jo zamudila za pet minut in ostala brez. Edina varianta (razen nakupa celotnega agencijskega aranžmaja, ki pa ga prav tako ne moreš dobiti za dan vnaprej) je bila tvegana; vstati ob štirih zjutraj, biti 4.45 na postaji in upati, da sta prejšnji dan ostali neprodani še dve karti. Lahko si je predstavljati, kako sva izgledala (in katere besede dva uporabljala :)), ko sva se nekaj pred peto postavila v vrsto na štacionu.. in dobila dve karti v eno smer; oba vlaka za nazaj sta bila razprodana. Spet sva se odločila za preverjeno varianto "no risk no fun" in se vsedla na vlak. Takoj po prihodu v štiri ure oddaljen Aguas Calientes, izhodišče za 8 km dolgo vožnjo z minibusom na vrh hriba (še en death road.. ), sva se še enkrat postavila v vrsto, tokrat za povratni vozovnici – in po nekaj dodatnih peruanskih solih, ki so našli svoje mesto v denarnici managerja oddelka prodaje kart - imela v rokah tudi dve karti za nazaj. Mirne vesti sva se potem prepustila ogledu enega od svetovnih čudes, žal že po pol ure v konkrenem nalivu, ki ni ponehal ves dan...

MP je bil zame eden od sajtov, ki se jih nisem preveč veselila. Videla sem ga že na tisočih fotkah, gledala o njem dokumentarce, tako da sem pričakovala v najboljšem primeru le manjše razočaranje. Proti pričakovanjem – ali pa prav zato – pa me je, čeprav najbrž v eni svojih slabših, deževnih podob, impresioniral. Zame je bil precej nezemeljski, skrit na majhni planoti na vrhu prepadnega hriba, urejen, samozadosten, skrivnosten, mističen.

Še povzetek stroškov za najcenejšo varianto obiska MP:
Vlak, backpackers: 96 dolarjev, povratna vozovnica
Avtobus na vrh hriba: 14 usd
Vstopnina na MP: 35 usd
Skupaj: 145 usd