Sobotno regatno polje se je začelo pri solinah, boja je bila nekje v sredini zaliva, nasproti Pirata. Prvo orco smo zvozili kar dobro in obrnili bojo z veliko prednostjo pred ostalimi SSC, dobro odpeljali tudi z vetrom, dokler ta ni padel tako dramatično, da nam je moj dragi rdeč genakerček samo še žalostno obvisel ob jamboru in obstali smo na mestu. Ker je naslednji reful vetra prišel s hrbta, so ga najprej dobile barke za nami, ki so se - medtem ko smo mi še vedno stali, lepo odpeljale mimo. Kot prvi smo se boji približali na slabih petdeset metrov, obrnili smo jo nekaj minut kasneje kot zadnji. Če bi bili sposobni to sprejeti kot del igre, bi se nam najbrž bolje pisalo, tako pa se nam je v tistem trenutku sesul jadralski svet in tudi pravice za nas ni bilo več.
Naslednjih plovov - v izogib nepotrebnemu dodatnemu vznemirjanju - ne bom detaljno popisovala. Jadrali smo kot telebajski, manevre delali slabo, se odločali povsem brez koncepta in kakopak tudi našo slogo, dobro voljo in pozitivno energijo je odnesel že prvi refulček. V nedeljo je bilo vreme še bolj muhasto, prvi plov smo odpeljali s kar krepkim vetričem, drugi pa je bil prekinjen in s tem tudi regata zaključena - zaradi popolne bonace.
Tokrat prvič smo SSC regatirali v polju skupaj z Justinteni, ki so meni zelo drage barke, tako da sem imela vsaj s tem nekaj veselja. Justini so štartali pet minut pred nami in odpeljali tri kroge, medtem ko smo mi vozili dva. Res lepo jih je bilo občudovat, kako režejo vodo in letijo kot raznobarvne puščice mimo nas ... Upam, da se bo Ažo odzval njihovemu povabilu in za nas organiziral še kakšno takšno združeno regato, ki se je tokrat zvečer razvila v zelo prijetno druženje.
Dejstvo je, da nekoliko močnejšemu in povrhu še nestabilnemu vetru, kakršna je bila sobotna burja, nismo dorasli. Ne znamo še pravilno opazovati regatnega polja, ne znamo predvideti vetra, ne znamo sprejemati dobrih taktičnih odločitev in seveda ne poznamo še neštetih detajlov trimanja barke. Prav tako nismo dorasli konkurenci, ki so jo na ostalih SSC barkah tokrat sestavljali bistveno bolj izkušeni jadralci, tekmovalci laseraši itd.
Po drugi strani pa - vsaj meni - ta znana dejstva niso bila dovolj dober argument, da bi bila zadovoljna s pozicijo, ki nam trenutno pripada. Peter, lastnik in krmar zmagovalnega Justintena, mi je kasneje na večerji vzpodbudno rekel: "Mi smo bili v naši prvi regatni sezoni vedno zadnji, razen enkrat, ko smo bili predzadnji - in tega uspeha smo se res veselili." Občudujem takšen pristop in tekmovalno zrelost. Jadram deset let - pa najbrž v vsem tem času nisem prejadrala več kot deset čarter tednov, regatiramo pa dva meseca - kar nam daje vso pravico biti zadnji še zelo zelo dolgo. Pa me vseeno vsak tak "neuspeh" potre in moti..
Ta vikend je bil tudi dobra šola naše jadralske zrelosti: dokler nam gre dobro ali vsaj po planu, je vse super. Ko se malo zatakne, sledi razpad sistema na celi črti. Še kar veliko dela nas čaka ...
Jah, ni vsak dan nedelja.. Torej, ta teden počasi razpihujem svoj ranjeni ego, ki se je pravzaprav napihnil brez vsake realne osnove. Nekako sem navajena, da sem/smo v vseh športih, ki se jih lotim-o, kar hitro precej dobri rekreativci. Regatno jadranje bo torej, kot kaže, nova izkušnja tudi v tem pogledu. Sicer pa, vsak dan, v vsakem pogledu ...
Ekipa: Mare, Bor, Jaka
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
