Najin Seascape izplul!!!!

Kar dolgo je trajalo, da sva se z Maretom odločila. Jadranje da ali ne ni bilo vprašanje, sva pa imela več dilem z natančno definicijo najinih želja, ambicij in pričakovanj ter posledičnim izborom barke.



Za potovalne jadrničke ranga desetih metrov in več se nikoli nisva resno zanimala, ne samo iz finančnih, ampak tudi iz praktičnih, če ne celo načelnih razlogov. Tovrstnih jadranj se sicer oba veseliva; največkrat gre za počitniške variante, ko se v lahnem vetriču prekladamo iz enega v drug romantičen zalivček, pomožnosti s kakšno dobro ribarsko konobico v bližini, ali pa vsaj z dolgimi plavutmi in puško, dobro skrito nekje v podpalubju. Seveda imajo tudi tovrstna jadranja svoj neustavljiv šarm in se jim nisem pripravljena kar zlahka odreči, le da zelo redko ponudijo kaj jadralskega adrenalina - za sabo pa potegnejo večno iskanje ekipe in nezanemarljive stroške. Odkrito pa rada priznam, da je v pravih vremenskih razmerah in s pravo ekipo jadranje na tovrstnih barkah čisti užitek, le žal preredko nam je dostopen :)



Pravo stvar sva si z Marčijem zato zamislila kot nekaj malega in mobilnega, da se nama ne bo treba zavezati določeni marini in da jo bova lahko sama sestavljala in vozila okoli; z dobrimi, še raje pa odličnimi jadralnimi lastnostmi; dovolj enostavno, da bova lahko z njo sama rokovala in dovolj zahtevno, da se bova od nje še nekaj časa učila; barčico, s katero bova imela veselje tudi na regatah in ki nama bo hkrati nudila mehko ležišče, če si bova zaželela vikend izleta. Vse to za primerno ceno. Kadar si človek zaželi veliko glasbe za malo denarja, ponavadi potegne kratko, kadar pa si zaželi celo nekaj med seboj izključujočih si pogojev, je rezultat jasen. Tudi nama je kar nekaj časa kazalo, da bova morala pristati na nekakšen meni zelo nepriljubljen kompromis, ob katerem sem potem vedno vsaj malo nezadovoljna, pa se je na koncu le izkazalo drugače.



Maretov sošolec iz srednje šole Andraž Mihelin, v jadralskih krogih znan kot Ažo, je po uspešni karieri na jadrnici mini 6,5m, s katero je sam v regati Transat preplul Atlantik, skupaj z jadalskim in Transat kolegom Kristianom Hajnškom, francoskim jadralcem Samuelom Manuardom in hrvaško jadralsko legendo Tometom Bašićem razvil barko Seascape 18 (SSC), ki že postavlja na noge tudi svoj razred. Jadrnica je velika 5,5 metrov in - verjeli ali ne - izpolnjuje tako rekoč vse najine želje.



Komaj nekaj ur po prihodu iz južne Amerike sva tako z Maretom zapela prikolico in oddrvela proti Murterju, eni od jadranskih Seascape postojank.
Do takrat sva na SSC preživela natančno dve prejadrani uri in pol, obe pod budnim Ažovim očesom, ko sva si privoščila dve testni jadranji. Zakaj bi torej izgubljala čas z navajanjem na barko, če pa je bila glavni dogodek tistega murterskega vikenda pravzaprav SSC regata. Tako kot midva so bile na srečo tudi ostale ekipe večinoma nevešče rokovanja z novo barko, prva serijska je bila narejena lanske jeseni, zato so nam vsem prijazno dodelili profesionalne krmarje. Midva sva jadrala z odličnim hrvaškim jadralcem Šimetom Stipanićevim, prav tako udeležencem solo regate čez Atlantik Transat, o svoji dogodivščini pa je napisal tudi knjigo "Ocean i sam" in posnel dokumentarni film.



Prvi dan regate je bilo vetra ravno prav malo, da smo se lahko v miru spoznali z barko (čeprav smo bili tako midva z Maretom kot Šime po stari navadi zelo tekmovalno razpoloženi).







Zato pa je v nedeljo zapihalo do 18 kts in naše ambicije so dobile krila, naše barke pa poleg glavnega jadra in floka za z vetrom tudi ljubke genakerje, vse pač za zmago! Edini genakerček v barvi je bil najin živo rdeč, ki je botroval Maretovi domislici partizanskega imena najine barke - Crvenkapa. Ker je bil Šime v nedeljo zadržan, sva jadrala skupaj s Štibro in v navalu zmagovalnega zanosa, v tistem plovu smo namreč vodili, uspeli celo nekoliko preveč nagniti barko :)



Temu naj bi se sicer reklo ognjeni krst, pa je bil za nas - in predvsem za Marčija - bolj vodeni krst, saj je stal v morju do kolen. Seveda se nismo vdali, že nekaj sekund kasneje smo jadrali naprej na polno, na cilj pa seveda prišli za prvouvrščeno Ažotovo ekipo.







V naslednjih dveh vikendih sva se udeležila še ene regate in treninga regatnega jadranja, obojega pod vodstvom Tometa Bašića, enega najboljših jadralcev na svetu, trenerja ekip na America's Cupu in enega redkih, ki se lahko pohvali tudi z vodstvom v match racih proti Russlu Couttsu.





Barčico ta konec tedna peljeva v Istro, kjer jo bova privezala v Poreču oziroma v Vrsarju, potem pa začneva zares. Ne morem povedati, v kakšno veselje nama je in kako vneto nagrajuje najine dobre zamisli, a s prav enako skrbnostjo tudi kaznuje vse najine (zdaj še preštevilne) napake.

Objavljene fotke sta prijazno odstopila prijatelja Ana Lukanc, piarovka projekta Mini Transat in Seascape 18 ter fotograf Bor Dobrin, obema se lepo zahvaljujem :)

Povezave:
www.seascape18.com
www.nautica-portal.com/forum/index.php?topic=91.0