sreda, 30. december 2009

Z morja na kopno


Zame je eden od čarov življenja na barki tudi ponovno najden občutek hvaležnosti. Ne hvaležnosti za tiste stvari, ki so po Maslowu visoko na vrhu piramide. Takšno splošno, filozofsko hvaležnost za vse lepo, kar se mi godi v življenju, znam čutiti vsak dan. Zdaj mislim na hvaležnost za tiste stvari čisto spodaj – ki so v naših življenjih tako samoumevne, da jih ne cenimo več. Pa pridejo dnevi na barki, ko stvari izgubijo ceno, a pridobijo vrednost. Ker je občutek redek in ga nikakor ni mogoče ponarediti, ima zame še posebno vrednost.


Vse skupaj v resnici ni nič posebnega, samo drugače je. Ker je veliko manj stvari kot običajno v naših rokah, ker ni pristanov in možnosti umika na vsakem koraku - kot sem navajena z Jadrana - je ranljivost veliko večja, z njo pa tudi odgovornost do svojih odločitev.


Letošnje jadranje naj bi nas vodilo proti severu Brazilije. Kar nekaj stvari je podrlo načrte.. od nekajkratnih sprememb posadke, poznega odhoda zaradi višje sile – do, v zadnjih dneh – povsem neugodne, za preveč dni vnaprej trajajoče vremenske napovedi, ki nam ne pusti napredovati v zadanem kurzu. V Humarjevi maniri bi mogoče lahko celo rekla, da nas letos morje ni maralo. V moji maniri pa ni, da bi silila. Če ne letos, kdaj drugič, če ne tukaj, kje drugje.. Bile naj bi to počitnice in ne doseganje nekih ciljev, razen prijetnega jadranja in druženja, ki sta izpolnjena. Pogosto, kadar svoje početje predamo v roke naravi, smo obilno poplačani. Kdaj drugič zavrnjeni, ne da bi se ob tem kdo vznemiril. Verjamem, da če s hvaležnostjo sprejemamo, kar nam ustreza, je najbrž edino pošteno, da sprejmemo tudi tisto, kar nam ne. Sometimes you win, sometimes you loose. In še kadar izgubljaš, nikoli ne veš. Morda celo tudi takrat dobivaš.



Tole pišem v Montevideu, Urugvaj - ki je danes dobil svojih pet minut, a jih ni izkoristil. Popolnoma nič me ni pritegnilo v tem mestu, razen prijetnega večernega drinka z lastnikom ene od tukajšnjih knjigarn, filozofom, matematikom in v prostem času tudi rejcem konj, ki je bil v tem betonskem sivem mestu nepričakovano prijetna družba.
Zjutraj nadaljujem na severozahod, v Argentino, proti slapovom Iguazu :)

nedelja, 13. december 2009

Skok z Valentino v Rio

V ponedeljek še vedno nismo uspeli urediti na carini, v torek je bil v Argentini državni praznik in dela prost dan, pogajanja naj bi se nadaljevala v sredo. Valentina, prvič v južni Ameriki, je v slabem tednu dni dobila prvi vtis o mestu, zato si je nekaj naslednjih dni zaželela preživeti v raziskovanju okolice. Termin »okolica« v teh krajih sicer hitro dobi nov pomen, tako kot ga dobi izraz »gorski kraj«, kot sva letos pozimi uspela spoznati z Borom na najinem potovanju po Patagoniji. Vse v razdalji tristotih kilometrov od najbližjega vršaca se je že štelo za »charming climbing resort«.


Ker neposredna okolica BA ne ponuja nič posebno vznemirljivega, je Valentina najprej razmišljala o ogledu slapov Iguacu in ker tudi jaz še nisem bila tam (in ker preživljam dneve »na čakanju«), me kakopak ni bilo prav težko prepričati, da bi se na tole ekspedicijo odpravili skupaj. Po kratkem razmisleku, ko nama je prijazna gospodična v turistični agenciji ponudila avtobusno karto za dvajset ur vožnje v eno smer, nama je kar hitro padla na misel veliko predrznejša ideja. Če sva že na drugem koncu sveta, in če je že do Ria de Janeira samo tri ure leta, karta pa primerno ugodna – bi bila ta priložnost res po nepotrebnem zamujena. Takoj sem se ponudila za vodičko, saj sem v Riu po nekem čudnem naključju že nekaj zadnjih let okoli novega leta kar abonirana. Zame ima poseben šarm in super energijo in se ga ne naveličam. Rio je eno od tistih mest, ki so ti všeč, ali pa te takoj spravijo ob živce in midva sva se ujela.
Mate se je odločil, da izlet spusti, tako da sva se odpravili sami.



Pričakal naju je – v dežju. Neeeee!!!!! Kar sicer ni nenavadno, saj tam pogosto dežuje – je pa popolnoma neprimerna dobrodošlica za nekoga, ki pride prvič in pričakuje vse tiste šlager prizore s Copacabane in Ipaneme, polnih zagorelih postavnih teles. Zdaj sta obe najslavnejši plaži na svetu samevali, midve pa sva se skozi promet, avtov in ljudi, prebijali v strašnih nalivih z odprtimi dežniki. Vseeno, Rio živi svoje življenje tudi v turistom manj naklonjenih dnevih in ni zato nič manj šarmanten. Vesela sem, da je bil tudi Valentini všeč in da je začutila tisti čar velemesta, ki lahko naenkrat pokaže toliko različnih podob – ki tudi mene vsakič sproti prevzamejo. Če se v Buenos Airesu kvalitetno živi, je Rio zame mesto izjemno močnih energij, mesto, ki odpira oči.



V treh dneh sva lepo doživeli mesto, si ogledali Niemayerjev muzej v Niteroiu, pa v meglo oblečenega Kristusa na Corcovadu, največjo favelo v Braziliji s 300.000 prebivalci, zamudili sambo, a jo nadoknadili s kratkim vpogledom v nočno življenje prijateljic brazilskih noči pred slavno diskoteko Helpi. Ko nekaj popoldanskih uric po nama izjemoma ni deževalo, pa so nama močili noge valovi na dolgem, bosem sprehodu po Ipanemi.








Polet nazaj je kakšnih pet minut po vzletu zabelila strela, ki je skozi nevihtne oblake med vzpenjanjem udarila v letalo, da smo se naslednje tri ure spraševali, če smo ok in če bomo uspešno pristali. V bodoče bom skušala v Rio prihajati po kakšni bolj pritlehni poti, pred dvema letoma sem namreč prav na letu iz Ria v Sao Paolo doživela kroženje, da smo porabili gorivo, potem pa napol zasilni pristanek zaradi okvare zavornega sistema. Ghrr.

Drugače pa - super je bilo, z Valentino sva preživeli tri zelo prijetne dneve in Rio je še vedno zakon :)


Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

petek, 27. november 2009

Regata za pogumne ...

... je naslov članka o življenju na VOR barkah med regato, objavljen v decembrski številki revije Men's Health. Še en članek, ki je nastal po junijskem obisku zaključka regate Volvo Ocean Race v St. Petersburgu v Rusiji.

-- Polly Gough, medicinska sestra in koordinatorka za športne poškodbe na zadnji VOR regati, je osupla: »Med to regato je pojem »športnih poškodb« dobil nov pomen. Te jadrnice znajo biti neverjetno nevarne.«
Mehko Pollyjino srce bi lahko bilo tudi premehko, a statistika ne pokaže milosti. V prvih petih etapah je med jadrnicami in medicinskim osebjem zakrožilo preko petsto elektronskih sporočil, v katerih so jadralci poročali o poškodbah in iskali nasvete. Za natančno spremljanje zdravstvenega stanja članov posadke so morali ti po koncu vsake etape anonimno izpolniti vprašalnik, ki je pokazal dramatično sliko. V uvodni etapi med španskim Alicantejem in Cape Townom, dolgo 23 dni, je kar 88 jadralcev prijavilo skupaj kar 137 poškodb ali bolezni. Med njimi je bilo sedem poškodb glave oziroma obraza, gljivične infekcije in infekcije ustne votline, pa tudi evakuacija jadralca zaradi hude poškodbe kolena.
»V prvi etapi je bilo največ poškodb,« pravi Goughova, »saj so se ljudje navajali na jadrnico,« skiper jadrnice Puma Ken Read pa dodaja: »Ko se začne dirka, se poveča tudi napetost med ekipo. Nič več se ne zadržujemo, jadramo s polnimi močmi in okoliščine postanejo v trenutku neprizanesljive. Močni valovi nas premetavajo po palubi, marsikdo prileti v kaj trdega ali ostrega in nekaj časa mine, preden se vsi skupaj navadimo na gibanje po jadrnici v novih razmerah.«
Med poškodbe letošnjega VOR-a sodijo še zlomljena rebra, vneta ledvica in zmečkanine vseh vrst, pa hemeroidi, morske bolezni in celo opeklina z grelcem vode. Najbolj pogoste pa so bile težave s kožo, predvsem razna vnetja kot posledica vlažnih in slanih oblačil, velikega nihanja v temperaturah zraka ter pomanjkanja gibanja.

Andraž Mihelin, slovenski jadralec in dvakratni udeleženec solo regate Transat 650 čez Atlantik, se spominja: »Vnetje kože je nedvomno najbolj zahrbtna in najmanj junaška poškodba, ki si je lahko deležen na oceanski regati. Pomembna je disciplina pri osebni higieni, uporaba otroških pudrov za sušenje kože in mazil za krotenje infekcij.
Osnovna napaka, ki jo jadralci delamo zaradi vlažnega in hladnega okolja, je premajhen vnos tekočine, kar se pozna pri razpoloženju, imunski odpornosti in ostalih, za delovanje pomembnih dejavnikih. Največji izziv oceanskega regatnega jadranja pa se skriva v stresu, ki izhaja iz priganjanja ljudi in opreme do samih limitov. Pri solo jadranju je bil izziv v hoji po robu med stresom, ki te motivira, in tistim, ki te pahne čez rob, iz katerega se sam težko izvlečeš. Če popustiš za hip, si izgubil mesta, če se preforsiraš, si izgubil regato.« --

Evo, odlomek, za cel članek vas pa vabim, da kupite revijo in se za borih 3,99 evrov spravite tudi v vrhunsko formo, spoznate popoln smučarski zavoj, odkrijete hrano za um, zdravje in raven trebuh (hmm, vse hkrati??) ... :))

torek, 25. avgust 2009

Objava intervjuja v Playboyu

V St. Petersburgu sva se z Borom borila kot leva za intervju s skiperjem zmagovalne barke Ericsson 4 Torbnom Graelom. Torben, razumljivo velika zvezda zaključne slovesnosti, je bil popolnoma razprodan. Vseeno sva se z Ericssonovo piarovko Vicky uspela dogovoriti za termin štiridesetih minut, v katerih bi mu zastavila 20 vprašanj za istoimensko Playboyevo rubriko.

Jasno se je na dan najinega intervjuja situacija zakomplicirala, center St.P. se je zaradi mestnega maratona zaprl za promet in novinarska konferenca se je zaradi zamude akterjev, vključno z obema Ericssonovima skiperjema Torbnom Graelom in Magnusom Olssnom, začela z izdatno zamudo, zaradi česar je potem zmanjkalo časa za najin intervju - Torben je bil v nadaljevanju zaseden.
Ni nama preostalo drugega, kot da se mu pod odrom, pred razglasitvijo zmagovalcev, predstaviva in se z njim na hitro dogovoriva za intervju vsaj po mejlu, mimogrede sva mu zastavila nekaj vprašanj ("kaj pa zdaj, po tej zmagi - solo okrog sveta?" - "oh, come on, solo sailing is far beyond me.."), pa ga že ni bilo več. Ostalo pa preko Vicky elektronsko.



Tovrstno jadranje je velik projekt, za člane VOR jadralskih ekip vključuje tudi prijeten kupček denarja in najbrž je tudi to eden od razlogov, da je Torben ostal v svojih odgovorih (za moj okus) celo preveč politično korekten. Kolikor je Torben vrhunski jadralec, je vsaj enako tudi skromen, introvertiran in zaprt sogovornik.

Vseeno, intervju je nastal, morski volkovi smo od takšnega asa pričakovali morda nekoliko več verbalne drznosti, vseeno pa - naj vam bo v prijetno branje. Septembrska številka, rubrika 20V.

http://www.playboy.si/branje/clanki/20v_torben_grael-25350.aspx


sreda, 19. avgust 2009

Kaj vzeti s seboj, sidranje in cene privezov


Mogoče sva vzela kakšno stvar preveč in je nisva uporabila, v kakšnih drugih (vremenskih) okoliščinah pa bi jo.. vseeno, večino vsega sva redno uporabljala in se je pokazalo kot koristno, če ne celo nujuno potrebno. Zapisala bom spisek opreme, ki sva jo imela na barki.
SSC je zaradi koncepta navtičnega kampinga nekoliko specifična barka, ki ne ponuja prav veliko udobja, vseeno pa omogoča prav vse, kar (ne preveč razvajen) morjeplovec potrebuje, z dodatnim bonusom vrhunskega jadranja. Nenazadnje pa barka niti ni namenjena ljudem, ki bolj kot svobodnega duha cenijo udobje velikih jaht, zato – let's go back to the routs (je rekla jaka s polno barko raznih gadgetov.. ;)) Ok, po vrsti..
Opremljena sva bila – poleg SSC standardne opreme – z elektromotorčkom Torqeedo T401 Travel (s kratko nogo), ki nama pri najbolj ekonomični vožnji omogoča približno eno uro oziroma 5 milj avtonomije, zato ga imava le kot pomoč pri manevrih vezanja oz. sidranja. Če se baterija popolnoma izprazni, potrebuje za polnjenje cca 9 ur. Dolgo sva razmišljala in se odločala v zvezi z motorjem. Bencinski je močnejši in ima bistveno več avtonomije, vendar nisva želela tanka posebej, tisti na motorju pa tudi redko 100% tesni. Pri obratu z vetrom, ko je glavno jadro zelo odprto, se zadnji del buma pri preletu jadra zelo spusti in takrat se a-frame ponavadi zatakne pod motor – zato motorček med plovbo snemava in pospravljava v kabino. V tem primeru bi nama bil po bencinu smrdeč v kabini res zelo odveč.. Minusi električnega so predvsem v zelo borni avtonomiji, poleg tega pa njegovi dve KM komaj omogočata manevriranje v slabem vetru, v valovih in močnem vetru pa je prešibek in zato neodziven. S tem v mislih sva še nekoliko bolj odvisna od vremena, pa tudi od svojih (pravilnih) odločitev. Zaenkrat se nama dobro obnese, veseli naju tudi njegova eko-naravnanost in prijazna tihost delovanja, vendar v posebej ekstremnih okoliščinah (na srečo) še nisva bila in verjetno bi bila takrat kar kriza.. K motorju sodi ena baterija.

Ostala oprema, ki sva jo imela s seboj:

- sidro maček 6 kg plus 3 metre verige plus 5 kg uteži na koncu verige, vse skupaj na 30 m vrvi;
- vreča za sidro;
- tri privezne vrvi dolžine 15 m;
- 4 bokobrani in dve vesli, ki služita tudi kot čaklja;
- vedro/vilede;
- VHF postaja;
- baterijski radio;
- velocitek,
- daljnogled;
- kompas za navigacijo in dodaten na Maretovi uri;
- peljar Atlas pristanišč in sidrišč – 808 pristanov in zalivov (odličen in ga srčno priporočam);
- navtične karte za severni Jadran;
- 3 fotoaparati (en podvodni);
- 2 laptopa;
- en i-pod nano ;)
- dva telefona;
- približno 50 m raznih kablov in polnilcev za vse zgoraj našteto ;))
- podaljšek;
- marine vtikač in razdelilec za tri vtičnice;
- elastike za povezovanje glavnega jadra, da ga ni treba snemat, s čimer pridobiva prostor v kokpitu;
- osnovni set orodja;
- kamping stolček;
- trda vodotesna škatla za hrano oz. vse, kar se ne sme zmočit;
- plinski kuhalnik;
- nekaj rolic papirnatih brisač in kuhinjska krpa;
- dva plastična krožnika in osnovni pribor, potapljaški nož;
- leatherman;
- dve čelki in ena mala lučka na sončne celice;
- bela lučka 360, v samotnih zalivih ponoči obešena na dvižnico genakerja;
- tenda – obvezno (odkar sem zadnjič pri Tometu na Kornatih sama izdelala svojo prvo modelčekbarko, sem postala zelo suverena in tokrat naredila zelo funkcionalno (in lepo kakopak) tendo :))
- ter, nenazadnje, midva z Marčijem, kljub napovedim skeptikov ves čas gitice v idiličnem vzdušju. Moje trdo delo skozi celo pomlad je le obrodilo sadove, Muksi se je malce skuliral (beri; spustil kriterije glede marsičesa :)) et voila, za nama so vrhunske počitnice :))))))

Sidranje in cene privezov
Fažana: gradski vez je namenjen samo domačinom in turističnim barkačam, ki vozijo na Brione. Vseeno sva se privezala kar na glavni pomol, prijazen lučki kapitan nama je dovolil nočitev in izplutje pred deveto uro zjutraj, ko začnejo vozit turiste. Brezplačno.

Medulin: marina, dobila sva prvi notranji privez z nekoliko nižjo vodo; elektrika, voda, mrzel tuš, wc; skupaj 131 kun

Unije: zaliv Maračol; na desni strani zaliva so boje, na levi strani so trije betonski pomoli; dovoljeno je sidranje na prvem, vendar tako, da ostane prostor za pomožne čolne. Drug pomol je zaseben, vendar so domačini prijazni in z lepo besedo dovolijo sidranje tudi tukaj, vendar bolj proti koncu pomola (na severni imajo svoje čolne); v vodi je nekaj corpomortov, na katere se z masko lahko odnese in priveže vrv. Sicer sidro, dno je kamnito/peščeno. Na zadnjem pomolu vezanje ni zaželeno. Čisto na koncu pri mostu dovolj globoka voda za sidranje, morda nekoliko neprijetno pri močnem maestralu. Brezplačno.

Susak: zunanji del pomola neprijeten na burjo in burin; noter možnost sidranja na levi strani z dvignjeno kobilo; prijazen dečko (ki pobira denar za priveze) pomaga in svetuje; 70 kun za privez + 30 kun za elektriko (po želji).

Ilovik: dovoljeno se je vezati povsod, kjer so vezi označeni z rdečimi številkami in imajo v vodi muringe, tudi v mandračih. Ob najinem prihodu je bilo v nizki vodi še dovolj prostora. Priveze pred gostilnami se prav tako plača koncesionarju; 80 kun.

Premuda: zaliv Premuda, sidro na travi drži dobro, brezplačno; mestni mandrač – v desnem mandraču so privezi na levi strani rezervirani tudi za turiste; nekateri brez muringov, sidro se lahko zaplete v potopljeno debelo verigo; do polovice dvignjena kobilica. Brezplačno.


Lošinj, zaliv Balvanida: dno delno peščeno, delno trava; sidranje ali sidranje z vezanjem na obalo; zvečer pripeljejo na gumenjaku sadje, zjutraj svež kruh in pecivo; baje bo od prihodnjega leta naprej pod koncesijo. Brezplačno.
Mali Lošinj desna marina; običajna ponudba marin, cena 150 kun.


Po hrvaški zakonodaji se podeljuje koncesija na zaliv in ne na boje. To pomeni, da ima v takšnem zalivu koncesionar pravico zaračunati tudi barki, ki se ni privezala na bojo, ampak je na svojem sidru. Koncesionar - čeprav pobira denar za boje - za njihovo kvaliteto ne odgovarja, naloga in dolžnost skiperja je, da ob vezanju preveri kakovost boje oz. priveza.

Opomba: zgoraj navedena opozorila glede vetrov veljajo dodatno k tistim vetrovom, na katere so privezi izpostavljeni.

Več fotografij na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

sreda, 12. avgust 2009

S Seascapeom po severnem Jadranu

Sobota, 8.8., 2.22. pm (Vrsar - Fažana)

Po dveh dneh hudih priprav sva z Marčijem le izplula iz najine matične luke. Navdahnjena s Štibrino pripovedjo o prekomerni količini robe sva poskušala potrebe kar se da zmanjšat, pa nama jasno ni uspelo, tudi midva sva imela poln prtljažnik, z nekaj nujno potrebnimi dodatki še na zadnjih sedežih. Neverjeten pojav se je zgodil kakšne pol ure kasneje, ko je bilo vse lepo zloženo tako, da je bila barka še vedno napol prazna (meni je bilo sicer takoj žal za vse, kar sem po nepotrebnem pustila doma; kadar se nekaj vozi in tega ni treba nosit, ni razloga, da ne bi šlo zraven..).

Še zadnji pozdrav Vrsarju in pri Longi se je v soncu zableščal najin zaščitni znak, rdeč genakerček, smer jug. Pred nama je bila najina prva solo gitica. Osnovna ideja in želja je bila, da prečkava Kvarner in jo v desetih dneh potegneva nekje do Premude, Škarde.. z možnimi odstopanji, odvisno od vremena. Da bi si prihranila pot nazaj, sva se zmenila s prijateljem Jakeom, da naju z mojim avtom in prikolo pobere na Lošinju.
S šibkim maestralom sva se spuščala proti Puli z namenom, da tega dne prideva vsaj do Peroja. Vetrič je zdržal do Fažane, kjer sva se privezala kar na glavnem pomolu poleg ene od turističnih bark, ki vozijo na Brione - čeprav to tam ni tako mišljeno. Vendar – kot sva kasneje še ničkolikokrat ugotovila – če prideš s Seascapeom so ti vrata v glavnem odprta. Vsem pravim morskim volkovom – kar lučki kapitani običajno so – se razveseli srce in zaigra nasmeh na ustih, ko namesto gliserjev in jaht/velikih turističnih jadrnic, ki včasih cel teden ne dvignejo jader – zagledajo dirkalnega Skejpa (kot SSC ljubkovalno kličejo v Piratu) s provizoričnim motorčkom. Kakšna prepoved vezanja, celo kakšno plačilo – lučki kapitan nama izreče le prijazno dobrodošlico.

Prišla sva na najbrž najbolj živahen dan v letu – mimo naju hodi milijarda turistov, 30 m stran se v vsesplošno veselje dogaja akrobatsko košarkarsko zabijanje. Večerjava z Urško in Damjanom, Maretovim partnerjem iz firme, ki med skokom s pomola na barčico pristane v morju – zelo elegantno in brez posledic za vso elekroniko v opasani torbici. Sveže preoblečen v Marčijeve fišermenke in Transat 6,5 (Ažotovo/Marčijevo) majčko (ki so jo najbrž imeli na sebi že vsi boljši jadralci srednje Evrope) je zgledal prav seksi. Po večerji in še kar bizarnih karaokah v bližnjem lokalu sva zatisnila oko, a zaradi vsesplošne žurke in vpitja lokalnih mladcev nekaj metrov stran spanec ni bil kaj prida. Ob šestih sva vstala in se razveselila božanskega dne in rahlega burinčka, ki naj bi obrnil v maestral in naju ponesel preko, vsaj tako sva upala, Kvarnerja.

Nedelja, 9.8. ob 6.00 (Fažana - Medulin)

Fažano sva zapustila v blagem jutranjem burinčku in pred nama je bilo nekaj ur prijetnega lahkotnega jadranja mimo Brionov in Pule, ko je vetrič začel jenjati in po nekajminutni bonaci okoli pol desetih dopoldne obrnil v zelo blag maestral (do 5 kts). Genaker naju je s slabimi štirimi vozli pripeljal do svetilnika Porer pred Kamenjakom, kjer je veter kot kaže dokončno naletel na rdečo luč. Z motorčkom se zaradi močnega toka komaj privlečeva do otočka Fenoliga, krepko potrebna osvežitve se vrževa v vodo in čez pet minut v prijetni senčki nove tendice že oba spiva.. Upanje, da bi še tega dne prečkala najin Atlantik, je pokopano, še toliko bolj ob pogledu na oddaljene večje barke, ki jim sredi Kvarnerja zapira špinakerje..
Popoldne se naju usmili lahen vetrič, ravno dovolj ga je bilo, da naju je popeljal do rta, kjer sva obrnila proti Medulinu kot najini spalni postojanki – predvsem pa mestu, kjer bova napolnila že do polovice prazno baterijo motorja. V kanalu se je maestral stisnil in v slabe pol ure sva že sidrala v medulinski marini. Med potjo, na čeri pred otočkom Fenere, le kakšnih deset metrov stran od kardinalne oznake, naletiva na nasedlo jahto.. Kar zelo žalosten pogled..

V marini najin Skejp spet krade poglede in namesto naju navezuje stike, tako da sva čez nekaj minut že na konjaku na sosednji barki.. Le nekaj kasneje pride mimo moj bivši fant Sašo, ki ima prav na njinem pontonu zasidrano barko, skupaj s punco Davorko, ki ima v Medulinu hišo. Večer zaključiva pri njiju doma na odlični Saševi ribji juhici.. Kljub 70 decibelom, ki prihajajo iz bližnjega lunaparka, omahneva v zaslužen spanec – zelo zadovoljna, da sva uspela vmes napolniti tudi motorčkovo baterijo.


Ponedeljek, 10.8. ob 6.00 (Medulin - Unije)

Zbudijo naju alarm na telefonu, sonček in blag burin; v pričakovanju vetra – in njegovega obrata proti jugu – zasedeva edini hotspot v Medulinu pri pošti za še zadnji internetni pregled jutranje vremenske napovedi, ki potrdi blag jugo. Pred nama je laška orca do Unij, midva pa nestrpna kot le kaj.
Ob 10.30 le odrineva in se kot drugi SSC podava čez Kvarner. Primat nad tem podvigom gre Hijenam, ki so ga opravile že v spomladanskih mesecih, prav hijensko kul pa je to pred nekaj dnevi ponovil še Konte, ki je podvigu dodal osebni presežek v smislu solo jadranja tudi mimo Unij vse do Ilovika. Kapo dol!! Mogoče pa sva bila prvi SSC, ki je Kvarner zorcal :)) Čeprav je bilo na Kamenjaku v regatnem polju kvarnerskega zaliva videti še kar nekaj odprtih jader, pa sva bila že kmalu sama, ostale barke so obrnile proti Osorju.
V začetku sva na enih uzdah vozila v VMG smeri le dober vozel, na drugih pa le dobre tri, kar je pretilo z dolgotrajno plovbo in komajda prihodom v dnevnem času, potem pa je veter le začel jačati in obračati v najin prid in nekje na polovici poti sva že lepo orcala direktno v kurzu. Uživaško! Plič Galiolo sva dosegla po natančno štirih urah plovbe, severni rt Unij uro kasneje, tam pa je padla tudi odločitev, da se najprej zapeljeva do mesta in oprezneva za kakšnim smiselnim privezom, čeprav po najinih izkušnjah Unije v tem pogledu nikoli niso bile pretirano gostoljubne.

Veter naj bi ponoči preko JZ obračal vedno bolj proti severu, za ponoči so bile napovedane tudi navihte. Po pričakovanju v mestu zanju ni bilo nočitve, zato sva jo kar potegnila naprej proti jugu in po notranji strani otoka z genakerčkom nazaj gor v zaliv Maračol. Od 50 boj sta bili prazni samo še dve, vendar ne za naju. Z napol dvignjeno kobilico sva se raje privezala na (zaseben) drugi pomol (od treh) na levi strani zaliva in po približno osmih urah plovbe stopila na trdna tla.
Poleg naju je bila vezana barka Big Six gospoda Rudija – kot sva ugotovila že takoj naslednji dan na Susku – prave legende. Povabilo na grapico in zgodbice, začenši s tisto, kako je v 60-ih letih na Unijah, prav tam, kjer je danes letališka steza – kosil rž v zameno za liter kozjega mleka. Pa še številne druge zanimive, brodolomske in ganljive.

Rudi naju je posvetil tudi v režim sidranja in vezanja v Maračolu, ki gre takole: prvi pomol na levi strani je bil včasih od nekdanje tovarne rib, kasneje vojske, danes pa se nanj načeloma sme vezati vsakdo, vendar ga koncesionar, ki upravlja z bojami, raje čuva za pomožne čolne na boje vezanih bark. Drugi pomol, na katerega sva se privezala midva, je zaseben – Rudi je za njegovo obnovo prispeval celo nekaj denarja – in prijazni domačini, dokler se jim ne vežeš na njihovo mesto – so gostoljubni.

Zadnji pomol je zaseden s čolni domačinov in čeprav za nas dovolj globok, bi z vezanjem povzročili nekaj hude krvi. Zato Rudijev namig ne bo odveč: povsem na koncu zaliva, pri mostu, je voda dovolj globoka in tudi najbolj mirno je – za SSC idealno. Globino sva preverila na lastne oči in šlo bi tudi s spuščeno kobilo, seveda na sidru, le močan maestral bi utegnil zapihati ravno med hriboma..
Marči, ki je bil res junak dneva, saj je v celoti prevozil vso pot od Medulina, se je podal še v vodo in v duhu prihajajočih nočnih neviht in spreminjajočih se smeri vetra najino vrv na eni strani privezal na potopljen betonski kloc, na drugi strani pa obtežil sidro, skratka – moška posla. Jaz sem medtem reševala problem z vodo, ki nama je močila sredino postelje (pušča vijak od okna), spalko na Maretovi desni strani (pušča nekaj vijakov od lesenih letvic) in kar nekaj vode v sprednjem levem prekatu pri kobilici – za kar sem po tehtnem opazovanju okrivila notranji vijak od kasete za kobilico. Najprej zadovoljna, da bo dovolj le nekaj dodatne sike na vijaku, pa se je dva dni kasneje pokazalo, da se nama je v kaseti za kobilo (spodaj, v vodi) zlomil teflonski ležaj, ki drži kobilo na sredini kasete. Posledica je razmajana kobilica, ki ob večjih valovih buta v kaseto ter posledično pod pritiski razrahljan vijak v barki, zaradi katerega nama je v notranjost pronicala voda. Prav to isto težavo sva enkrat že imela in jo pripisujeva otroškim boleznim razvoja barke in privilegiju, da imava eno od prvih serijsko izdelanih bark. Sčasoma se bodo najbrž pokazale vse njene šibke točke, ki jih fantje pri razvoju niso mogli predvideti in zagotovo jih bodo tudi uspešno odpravili. Po vrnitvi bo šla najina barka na servis, da se reši še tale težavica.

Drobna hišna opravila so sedaj opravljena, barka je dobro privezana in suha in sledi trenutek, ki nadvse godi najini nečimrnosti: vedno se namreč najde nekdo – ali več njih – ki pridejo z navdušenjem in tistom žarom v očeh: “Tole pa leti, ane!” A seveda :)
Po simpatični potki se po 15-minutni hoji pride na drugo stran otoka v mesto Unije, kjer sva v zadnji gostilni proti jugu v sicer kar prijetnem vrtu pojedla komaj omembe vredno večerjo, sladoled na poti nazaj pa brez dvoma odsvetujem :))

Torek, 11.8. (Unije – Susak)

Nočna nevihta, ki je na sosednjem Susku nasedla tri barke, je Unije obšla v velikem loku. Čeprav so si ga domačini močno želeli, na nas ni padla niti kaplja dežja. Vseeno sva z Marčijem noč bolj predremala, še posebej on. Oblačno jutro najprej ni obetalo večjih premikov, a kmalu se je zjasnilo in po Rudijevem priporočilu sva se podala na vidikovac na vrh Unij, severno od mesta, na vrh klifov. Prav v tej steni ima eden od boljših slovenskih plezalcev navrtano svojo športno-plezalno smer težavnosti 8a.


Na vrhu so se nama najprej pokazali številni bunkerji, nad njimi pa v prelepem umitem sončnem dnevu celoten Kvarner, delfini in – neeeeeeeee, saj to ne more biti res!!!!! Bi lahko bilo mogoče, da je med tremi barkami na obzorju, prav sredi Kvarnerja – še en Seascape?? Res je, Konte, Hijene – ki se je ravno naveličal orce in pospravlja jadro ter se prepuščal Sandijevi (??) vleki na eni od večjih bark. Bilanca: en Seascape / Kvarner / dan :))) Ni slabo, ane :))

Maestral naju je vzpodbudil, da sva tudi midva dvignila jadra in po slabih dveh urah plovbe z vetrom v polkrmo po nekoliko razburkanem morju vplula na Susak.
Najprej narediva krog po mandraču, pa je bilo že okoli petih popoldne vse polno. Izplujeva in se veževa na zunanjo stran pomola, zadovoljna, da sva dobila vsaj nekaj. Napoved je obetala burin, ki na zunanjem delu mandrača ni najbolj prijazen, saj so privezi odprti za severne vetrove.

Prijazen dacar, ki naju je olajšal za 70 kun priveza in 30 kun elektrike, naju je v zameno za najino poštenost (glede elektrike) prijazno napotil v notranjost mandrača, skozi ozek prehod in levo do konca. Vezala sva se kar bočno in preživela mirno noč. Na zunanji strani bi nama valovi kratili spanec, ne samo direktni, ampak tudi tisti odbiti iz zadnjega pomola.

Po prijaznem insajderskem priporočilu sva se povzpela na hrib in v gostilno Barbara, kjer sva proti vsem pričakovanjem (na Susku res še nikoli nisem dobro jedla, trinajstico pa še posebej srčno odsvetujem) naletela na izbornega brancina v pečici, da sva si obliznila vseh deset prstov. Ta res ni umrl zaman.
Žurka pod najinim oknom naju ni motila, da ne bi, po zadnji noči precej neprespana, še na hitro preverila vreme in v sekundi utonila v spanec.


Sreda, 12.8. (Susak – Ilovik)

Zbudila sva se kot rožici in takšno je bilo tudi vreme. Premik v bližnjo valico na kopanje, med 150 jadrnic, pa sva bila vseeno najlepša. Če že ne najlepša, pa zagotovo najmanjša in najboj občudovana :))
Privoščila sva si malo kopanja, fotkanja barčice v kristalno turkizni čisti vodi in poležavanja, popoldne pa sva z vetrom v krmo odrinila naprej, proti Iloviku. Prijetna vožnja, le vetra je bilo malo.


V ožino med Ilovikom in Sv. Petrom sva vplula v zahajajočem soncu in nekoliko močnejšem vetru, saj je na južnem rtu Lošinja nekoliko obrnil in med otoki pojačal. Nevedoč, da se lahko veževa na vse s številkami označene priveze (mislila sva, da so rezervirani za domačine) – na bojo pa tudi nisva želela, saj sva rabila dostop do elektrike – sva počasi priplula do pomola pred gostilno Porto. Navajena, da se na priveze gostiln vežeš in potem pri njih tudi obeduješ, sva sprejela gostilničarjev namig in se privezala kar na zadnjo barko.

Čeprav smo na Iloviku na bojah spali že večkrat, pa sem si tokrat prvič ogledala tudi kraj, majhen in simpatičen, poln bujnega primorskega rastja in po morju dišečih vrtov, pa tudi praznih, zapuščenih hiš.

Večerjala sva v najini gostilni – in res slabo jedla, pa sva bila vseeno zadovoljna, da sva le v tisti gneči dobila (celo brezplačen) privez na obali.
Noč je bila polna utrinkov in z armičem in napolitankami jadro, da bi si vsaj malo popravila okus, sva se odpravila na vrh otoka, daleč od luči in bližje nebu :) Legla sva kar na neko razpotje in gledala v noč, polno želja. Tudi takšnih najbrž, ki bodo za vedno ostale neuresničene.


Četrtek, 13.8. (Ilovik – Premuda)

Vstala sva zgodaj, saj sva morala opraviti še nekaj manjših nakupov, kruh, voda, sadje – in napolniti telefone, kompjuterje – ter se predvsem tudi povezati na internet in preveriti vremensko napoved. Opraviva vse potrebno in pred nama je le še slaba urica za aladina, mejle in elektriko, ko z barke potegneva podaljšek in ga vklopiva v na pomolu ležeč kabel, vanj pa so bili že vklopljeni tudi kabli s sosednjih bark. Ne mine minuta, ko se na gumonu pripelje gospoda z računom – 80 kun. Pomol očitno ni gostilničarjev, tako da sva zanič jedla zaman. Še vedno polna optimizma pa kakšno minuto kasneje ostaneva dolgih nosov še enkrat. Nenadoma vse crkne oz. se neha polnit?? Mare prijazno pobara gostiničarja, pa človek skoraj doživi živčni zlom. Da je elektrika njegova, da jo mora on plačat, če se nama je zmešalo, s kakšno pravico sva se sploh priklopila nanjo in da naju je seveda izklopil. Ta isti gostilničar, ki se je prav sluzasto vrtel okoli naju še prejšnji večer. Vsakršen človeški pogovor je bil izključen, na toliko gneva v enem človeku res ne naletiš pogosto. Najino zagotovilo, da sva včeraj pri njem pustila zelo korekten kupček denarja (za zelo nekorektno večerjo) ni niti malo zalegel – “kod mene nema fair playa”, je rekel, “samo novac.” Je treba še kaj dodati? Ja, gostilna Porto – da se ne bo še kdo zmotil..

Zdaj veva: na Iloviku se sme vezati na obalo povsod tam, kjer so pred privezi številke in v vodi muringi, tudi znotraj mandračev. Takih je bilo, predvsem v nizki vodi, ob najinem prihodu še kar nekaj prostih.
Odplujeva torej z včerajšnjo večerno vremensko napovedjo bolj po občutku in tega dne prvič določiva tudi “kapitana”. Javim se na dolžnost, odplujeva med jadrnicami in bojami, v prelivu dvigneva jadra in lepo orcava do rta, kjer veter pade, najina pot na Premudo pa naenkrat postane dolga. Muksi zaspi, jaz se sončim in skušam hitrost s 3,2 povzpeti vsaj na 3,5 kts :)

Proti Premudi se jugo dvigne in na koncu že prav solidno orcava, v nama obema tako dragem prelivu med otokom in čermi Masarine pa vrževa sidro, povezneva tendico in si privoščiva uživaško potapljanje na dah na njihovi zunanji strani, kjer se stena spusti v globino.
Doslej sva vedno spala v marinah ali na mestnih privezih, zato sva že nekaj dni načrtovala, da bova na Premudi prenočila na sidru v istoimenskem zalivu, le nekaj sto metrov južno od naselja. Proti SZ gledava oblake, ki napovedujejo z zahoda prihajajočo blago vremensko motnjo, ki pa so jo po radiu napovedali zelo nežno kot “mogučnost kratkih pljusaka.” Nobenega “upozorenja”, nobenih neverinov. Ostaneva pri prvotnem planu in se prestaviva v zaliv Premuda, ki je zaščiten za vse vetrove, razen za maestral, ki ga ponoči menda ne bo. Sidrava v južnem delu in sidro v travi odlično prime.


Zvečer si prvič tudi skuhava na plinskem gorilniku in paštica, ki zagotovo ni bila nič posebnega, je bila presenetljivo okusna. Skupaj z vinčkom v zahajajočem soncu – neprecenljivo. Marči se pred umikom v notranjost, saj je večerna vlaga pronicala že skozi vse pore, poda še enkrat v vodo in preveri sidro, ki drži kot pribito in pred nama je mirna noč ...

Petek, 14.8. (Premuda)
… Zato pa toliko bolj nemirno jutro, saj naju že pred sedmo zbudi zavijanje vetra in težko, sivo nebo nad nama, v smeri severa pa povsod okoli tudi bliskanje in grmenje. Hmmm, naji prvi neverin na Skejpu, midva pa na sidru?

Skočim v vodo (predvsem zaradi jutranjih fizioloških potreb :)) pa si vseeno nadenem še masko in se potopim do sidra, ga še nekoliko odprem, zataknem in še malo zarijem v tla, menda bo držal. Bolj kot to so me skrbele strele, čeprav je udar na morju baje zelo redek. Pa vendar, sva na barki s superprevodnim karbonskim jamborom, bumom.. in predvsem z bolj malo prostora, kamor bi se človek lahko umaknil. Ok, najbrž pretiravam ;))
Oblečeva se za dež in odločiva, da bova na najino prvo nevihto počakala kar zunaj, nenazadnje si to čast tudi zasluži ;) Severni veter je malo pojačal, vendar ni bilo hujšega, mogoče do 12 vozlov – najina valica je dobro opravljala svoje poslanstvo. Prvi sunek je šel mimo, tudi središče nevihte se naju je izognilo. Deževalo je še nekaj ur, ki sva jih v glavnem prespala ali prebrala, lepo na toplem (in nekoliko vlažnem) v notranjosti barke.

Popoldne, ko se je Marči vrnil s potopa na zunanji strani zaliva, medtem ko sem jaz dodobra odcedila barko in posušila vse spalke, brisače, blazini in ostalo, sva se prestavila v mesto, v lokalni mandrač.


Izstopiva in se podava proti prvi gostilni, kjer v duhu slabe iloviške izkušnje prav previdno vprašava za elektriko. Takoj se pozna, če je človek preplul že vsa svetovna morja, kot tale dečko na vratih. “Pa normalno, nema problema.” Z veseljem jo tudi plačava, sami nujno jo potrebujeva, ker morava na kompjuterju preveriti vremensko napoved – preko vipovega internet sticka. “Ma nemojte, nema problema, jednom ćete jesti kod nas i to je to.” Vip pa da lovi samo na hribu, v vasi. Naročiva hobico izpod peke za zvečer, računalnik, po eni pijači že dovolj poln za sprehod v hrib, pa odneseva s seboj v klanec. Povzpneva se na vrh otoka, pa naprej do opuščene vojaške karavle – in ostaneva brez besed. Soglasno jo izglasujeva za najboljši jadranski vidikovac, brez konkurence. Do Pule na eni in do Zadra na drugi strani se je kopalo morje v sončnem zahodu prelepih barv.

Net je delal le toliko, da sva se zazrla v sinoptično karto, ki ni napovedovala dramatičnih sprememb, jugo je bil mimo, malce burjice in naprej maestral. V redu bo, naslednjega dne sva načrtovala pot nazaj proti Lošinju.



Večerja v gostilni Masarina je bila božanska... Lastniku in popotniku svetovnih morij poveva svojo SSC zgodbo. Kako sva na dobrih pet metrov dolgi barki praktično brez motorja priplula iz Vrsarja – in ostaneta brez besed. “Takvih što ste vi – takvih tu nema...” Hehe, Skejp povsod privlači poglede, občudovanje in zanimanje mimoidočih, pa četudi stoji zasidran poleg 20-metrskega katamarana..

Sobota, 15.8. (Premuda - zaliv Balvanida, Lošinj)

Naj spet vstaneva zgodaj in izkoristiva burin za premik do Lošinja, ali naj si raje privoščiva ljudski spanec in še jutranji potep po mestu (hmmm, Premuda ;) kafetek v najini prijazni oštariji in potem počasi naprej? Odločitev je bila lahka in jutro na otoku prelepo.


Zato pa naju je zelo kmalu po izplutju doletela bonaca in da bi si malo popestrila življenje, se je Mux odločil za preizkus pripravljenosti za solo jadralca. Lepo sistematično, kot le on zna ;) si je pripravil vse vrvi (ena boljših: "edina resna težava solo jadralca je, kako se namazati po hrbtu") in ostalo, kar bi mu utegnilo priti prav, jaz pa sem se z veseljem vdala v vlogo vrhovnega razsodnika, ki tudi v najbolj dramatični situaciji ne bo naredil nič takega, kar bi lahko ovrglo Marčijev solo sloves. No, najbolj dramatično je bilo, da je veter crknil do nule, ravno prav, da je Marči potreniral tack ali dva na daljavo, potem pa sem se smela vržt v vodo. Pri hitrosti pod enim vozlom in še slabimi desetimi miljami pred seboj (in brez dovolj motorja ;) sva se odločila za "pomagaj si sam...", nadela sem si dolge potapljaške plavutke in v vodo. Ha, moj nožni pogon je hitrost z 0,7 vozla takoj dvignil na 1,8 kts, kar je bil kar lep doprinos :) Da ne omenjam, kakšna izborna rekreacija je bila to, namesto da bi se človek po nepotrebnem potil na fitnesu in delal te iste gibe vnemar, jih lahko na takle način vsaj smiselno vnovčiš. No, veselje ni dolgo trajalo, mogoče kakšne pol milje, pa sem zaradi kroničnih bolečin v križu zamenjala položaj in postala izvenkrmni motorček.

Potem pa sva vlogi zamenjala in je šel v vodo tudi Marči. Vendar - on seveda kot solo jadralec :)) Kako se kopati, poganjati barko in jo zraven še krmariti?

Za najin trud in optimizem sva bila bogato poplačana, vetrc je zapihal, midva pa naprej v zaliv Krivice, ki sva ga soglasno zapustila, še preden sva resno začela z manevrom sidranja. Sto bark na zaliv je res preveč.. Prestaviva se v naslednji zaliv Balvanida (Mux vmes suvereno izvede tudi solo manever spuščanja in dvigovanja jadra) in vrževa sidro. Neeeee, a je to mogoče?? Ne mine pet minut, ko se na četici šestih skupaj zvezanih gliserjev začne žur.. Glasba tako na glas, da sva se komaj slišala, dretje, groza.. Lokalna ekipa je očitno nekaj slavila.. Barke so ena za drugo zapuščale sicer prav prijeten zaliv, saj je bilo objestno dretje nevzdržno.. Naslednjo paštico sva zato pojedla v nekoliko manj prijetnem vzdušju kot prvo na Premudi, potem pa sva se na hitro prestavila na drug konec zaliva, kjer nama je velika italijanska jahta nudila vsaj nekaj zvočne zaslombe. Kopanje z masko po zalivu, prijeten večer pa sva zaključila ob svečki z vinčkom in nekaj rezinah pršuta izvrstne posedarske pršutarne, pa seveda ob vnetem zapisovanju dnevnih dogodivščin in napetem spremljanju vremenske napovedi :)


Aha, še to: Marči je za prvo solo jadranje dobil skupno oceno 4. Manevre je izvajal za 4-5, v bonaci se je na ne-veter jezil za 2-3, tako da si je na koncu za vzpodbudo prislužil pošteno štirico. Mislim, da je bil sicer nekoliko razočaran, najbrž je pričakoval odličen red, vendar - sem stroga, ampak pravična :)) Ne dvomim, da si bo petico prislužil prav kmalu :))

Nedelja, 16.8. (Lošinj, Balvanida - Mali Lošinj)

Prijetno dopoldne - zadnje na najini gitici - je minilo prehitro. V vodi, pa pod tendico ob knjigi.. bila sem pridna in očistila spodnji del barke sluzcev, ki so se prijeli v treh tednih od zadnjega čiščenja. Antivegetativni premaz Nautex odlično dela in sva z njim zelo zadovoljna. Barka je bila zdaj neprekinjeno v vodi dober mesec in razen nekaj sluzi, ki jo z enim potegom obriše vileda, se nanjo ni prijela nobena druga živad.
Seveda se nisem mogla izogniti vrženi rokavici, naj bo danes moj solo dan. Z Marčijem sva v neki večni namišljeni tekmi, pa ni razloga, da bi bilo prav pri jadranju kaj drugače. Če zmore Muksi, zmorem tudi jaz ;))
Odvezala sva se skupaj, zaradi preblizu sidrane italijanske jahte - da ne bi po nepotrebnem vznemirjala strička - potem pa v super maestralu dobrih desetih vozlov odsoliram do vhoda v zaliv pred Malim Lošinjem. Kakšno uživaško jadranje je bilo to, kot darilo za konec!

Takoj sva si našla tudi sotekmovalko, ki je svojo velikost in pol milje prednosti presenetljivo slabo vnovčila, tako da je že kmalu krepko zaostala.. V prelivu je veter še nekoliko pojačal in tudi promet se je zgostil, tako da sva obrate z vetrom potem delala skupaj (sem pa pred marino sama spustila jadro, usposobila motorček itd ;)) - in si na koncu prav tako prislužila štirico ;))
Na Lošinju sva se zvezala na rivi v desni marini, med same barke velikanke - pa sva vseeno imela kar naprej radovedne ogledovalce. Kar hecno je bilo gledati, kako se ob vseh megajahtah gručice sprehajalcev zbirajo samo pred najinim Skejpom ;)

Bil je zadnji večer, končno tuš, večerja in v lov za slipom, kjer naj bi naslednje jutro dvignili barko.
Naslednje jutro sva se odločila, da bo enostavneje in hitreje (in tudi relativno poceni), če barko dvignemo kar z dvigalom. Jaka, ki nama je pripeljal prikolico, je že čakal, naložili smo barko, se srečali še z Juretom, Nejo in dojenčico Ajdo (Muksi potreniral ;)) - potem pa na dolgo pot preko Vrsarja v Ljubljano.



Kaj naj rečem za konec.. bila je super gitica, prevozila sva okrog 125 milj. Seascape se je še enkrat odlično izkazal - tudi za takle turizem. Zahteva sicer nekoliko prilagodljivosti, še posebej, če se na pot podaš brez zanesljivega motorja, ki bi te odrešil bonace ali močnih vetrov/valov/tokov. Midva sva se te pomanjkljivosti zavedala vnaprej in se zavestno odločila za koncept popolnega prilagajanja naravi in vetrovom, kar je dalo potovanju še dodaten čar. V veliki meri sva izkoriščala prednost dvižne kobilice, zaradi katere sva lahko sidrala v vseh mestnih ribiških mandračih, ki so bili vedno zelo dobro zaščiteni za vetrove in običajno zastonj. Tokrat prvič s takšno barko sva vedno znova naletela tudi na nekakšno tiho odobravanje domačinov, očitno sitih "čarter turistov" (kar seveda midva tudi v bodoče občasno bova..), ki so naju gledali bolj kot sedmo čudo, ki pluje naokoli na tako mali barki in brez motorja.. Kot nekoga, ki je tako veliko bližje morju in naravi - in sva zato marsikje naletela na večje gostoljubje in še toplejši in pristnejši odnos.



Več fotografij na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih