Hihi soriiiiiii, sem bila poredna, ampak ni bilo signala ali pa ni bilo časa, ali pa je bil kompjuter čist moker in je odpovedal poslušnost.. Evo, tokrat malo daljši report iz Mendoze, za vse za nazaj :)
Najprej na barko.. Jaka, 10 vozlov v krmo je bilo, kot se je kaj hitro izkazalo, zgolj kratkotrajna preizkušnja naše potrpežljivosti, ali pač prijazno darilo z neba, da bi nas ne zapustila pogum in jadralska vnema. Ne dolgo po izplutju z otoka svete Katarine, ki nam ni poleg v nenadnem refulu vetra skoraj pobegle jadrnice, medtem ko smo nič hudega sluteč ob kozarčku lokalnih osvežilnih napitkov na obali obnavljali svojo in naših pripomočkov energijo, postregla z nobenim presežno všečnim detajlom, se je naše jadranje nadaljevalo v znanem nam slogu.
Pred nami je bilo 650 milj neprekinjenega jadranja do mondene Punte del Este v Urugvaju, ki jim je Boštjan velikodušno odmeril štiri dni. Dvignili smo jadra, se spet razdelili v izmene po tri dežurne ure in oddrveli proti jugozahodu, ki sta nam, tako jug kot zahod, z vsakimo prepluto miljo ponudila kakšno minuto dneva več, bolj proti koncu jadranja se je znočilo šele okrog devetih. Bilo bi nam to nepričakovano januarsko razkošje v veliko zadovoljstvo, v kolikor bi imeli od njega kakšno dodatno minuto sonca koristi, pa nas je spet zajela fronta (ki jih baje na tem delu sveta ni ...) in po svetlobi smo hrepeneli le še skozi redke pretrgane nevihtne oblake in v soju nočnih petzlovih čelnih svetilk. Trije dnevi neprekinjenega dežja, valov z boka, ki so občasno presegli višino petih metrov (ne jadranskih, kot jih je duhovito umeril Ažo, ampak atlantskih :) in vetra med 30 in 40 vozli, ki je občasno ojačal na dobrih 50 kts, so pomenili predvsem konstantno delo z jadri in dneve/noči brez spanca. Neskončno premetavanje barke v kombinaciji z divjimi zvoki vetra, ki nam kljub utrujenosti niso dali spati, in dež brez konca, zaradi katerega smo vedno znova oblačili mokra oblačila, so naše prioritete z običajno visokih standardov spustili na zavidljivo prvinski nivo. Kdo bi si mislil, kako malo je potrebno, da postanejo stvari, ki jih doma “nikoli ne bi naredila”, nekaj povsem sprejemljivega.
Vremenskim neprilikam navkljub, ali pa morda še bolj prav zaradi njih, je bila naša morala na vrhuncu, počutje pa vedno znova boljše od pričakovanega. K temu je izdatno prispevala tudi Boštjanova nepremagljiva ljubezen do palačink, pa ne samo do uživanja le-njih, ampak nam v veliko veselje še toliko bolj do njihove priprave. Zagotovo se naših skupaj 1420 preplutih milj lahko poleg hitrostnega skoraj rekorda (cca 170 milj v enem dnevu, nekaj od tega sicer nekoliko počasnejših – z motorjem) pohvali z neizpodbitnim rekordom števila palačink na prepluto miljo, za katerega verjamem, da bo še dolgo ostal v naših rokah.
Med tem štiridnevnim precej podivjanim jadranjem nisem niti za trenutek občutila, da bi nam situacija kakorkoli ušla izpod kontrole. Boštjan se je izkazal za zelo dobro pripravljenega, izkušenega in zdravo razsodnega krmarja, Bor je pa tudi odličen jadralec, tako da sem se od obeh veliko naučila. V dolgih triurnih nočnih dežurstvih, ko sem premagovala nalive, slabo vidljivost, neprepoznavne lučke bark nekje v temi in močan veter v jadrih, sem velikokrat pomislila na Ažota in Kristjana, ki sta v 6,5m jadrnicah sama prečkala Atlantik. Napornost našega jadranja se v ničemer ni mogla primerjati z njunim, pa vendar je bilo zame daleč najtežja jadralska izkušnja doslej – in po njej lahko njuno nekoliko bolje razumem in le še veliko bolj cenim.
Punta del Este nas je pustila precej neprizadete, vsaj v smislu težko pričakovanih dečkov in deklin, ki so očitno letos izbrali drugo počitniško destinacijo, tako da od srečancev in srečank tokrat ne bo nič, žal, fantje :) Urugvaj se je predstavil kot povsem evropsko urejena država, z vsem, kar bi pričakovala kjerkoli na domači strani morja. Edina res dobra novica je bila, da morski lev, ki je v marini na rampi za spuščanje čolnov komaj še spravil skupaj kakšen globok vzdihljaj in me je že skoraj pripravil do reševalne akcije petstokilske živali, dejansko ni imel večjih zdravstvenih težav, očitno ga je le dajal dolgčas morskih globin ali pa manjše pomanjkanje D vitamina :) Punti smo namenili eno popoldne za ureditev mejnih formalnosti in večer, da smo osvojili center – ter dve uri spanca, potem pa smo ob treh zjutraj zapluli proti našemu cilju, Buenos Airesu.
Še cca 250 milj je bilo pred nami in slaba dva dneva plovbe, ko se je vreme odkupilo za vse za nazaj. S 25 kts v krmo smo v sončnem dnevu dirkali z desetimi vozli, Bor se je pogumno povzpel na jambor zibajoče se barke in naredil nekaj super fotk našega metuljčka, jaz sem se kot prava ženska ukvarjala s hišnimi opravili, predvsem seveda s sušenjem perila, Boštjan je imel pa vse pod kontrolo. Prava idila :)
BA in sexi, nekaj čez sto let stara marina v samem centru sta nas pričakala ob petih zjutraj naslednjega dne z jasnim zvezdnim nebom in prijetno poletno temperaturo.
Dnevi, ko nisem prišla niti do kompjuterja, so stekli mimo nas. Mesto je simpatično, sicer precej evropsko, a s šarmom velikih večmilijonskih mest (14 mio) in sončno energijo latino sveta. Videli smo glavne stvari: čuten cestni tango v San Thelmi sem uživala še malo za Lukasa, MALBO, muzej sodobnih umetnosti in ogromno skulpturo – rožo, ki se odpira na sončno svetlobo – še malo za Marčija, najboljši stejk v mestu (in najboljšo čokoladno slaščico ever) pa za vse nas.. Bor je Natašino prijateljico Valerijo, sicer učiteljico španščine in modno oblikovalko, razveselil s pravim foto šutingom po nekaj res fotogeničnih lokacijah po mestu (jaz lahko držala fleš :) včeraj smo skupaj z množico navdušencev s ploskanjem nagradili zmagovalce rejlija Dakar, ki so se veličastno predstavili na cilju.. (zamudili Stanovnika za 5 minut ghrr).. pa je bil tukaj včerajšnji nedeljski večer, ko sva z Borom zasedla prvo vrsto prvega nadstropja avtobusa z boljšimi sedeži kot Lufthansin business class (www.nuevachevallier.com.ar). Trije 80 cm široki sedeži v vrsti ter topla večerja, pa je kar šlo.. in danes zjutraj sva se zbudila čila in naspana v nekaj čez 1000 km oddaljeni, nam Slovencem prijateljski Mendozi.Nastanjena v strogem centru, v zelo prijetnem, napol klajmberskem hostlu Campo Base (www.campobase.com.ar).
Mendoza zgleda ljubko mesto, po velikosti in energiji podobno Ljubljani, ki slovi kot vinska prestolnica in kot izhodišče za vzpon na Aconcaguo (6962m), najvišjo (in baje plezalsko še kar nezahtevno, vremensko pa precej nepredvidljivo) goro obeh Amerik, ki se nahaja cca 200 km stran v centralnih Andih. Jutri zjutraj tako odhajava na enodnevni izlet skoraj do baznega kampa, tam prespiva, pojutrišnjem pa prečkava preko od tam 20 km oddaljene meje v Čile, kjer naju bo počakal Borov prijatelj Miran. Tudi on je ljubljansko zimo zamenjal za tukajšnje poletje in nama bo ponudil svoj dom za nekaj dni v Santiagu. Od tam pa dalje na jug, v Patagonijo.
Žal mi je na jadranju odpovedal poslušnost fotlec, tako da mi je Bor prijazno posodil svojega, zaenkrat pa tudi nisem imela časa, da bi šla skozi fotke in naredila selekcijo za popestritev tehle suhoparnih vrstic. Če bo vse po planu, mi bo to uspelo pojutrišnjem v Santiagu.
Še enkrat hvala za vaše komentarje, jih z velikim veseljem prebiram in zagotavljam, da mi je težko vsakič, ko iz njih zaslutim kakšen dihec foušije :)) Ni potrebe, kot vidite, vse delim z vami!!
Hasta luego (zdaj znam že sama naročit pomarančni sok po špansko :)
Upam, da bom zdaj kaj bolj odzivna, sicer pa ne skrbite zame, vse je ok!
