Velikonočno jadranje in prva solo Seascape avantura

Človek se na prijetno in udobno hitro navadi in tudi nama prvih nekaj vikendov jadranja v Dalmaciji, pod budnim Tometovim (in njegovih fantov) očesom ni bilo prav nič odveč. Za velikonočne praznike pa sva z Maretom v Vrsarju jadra na Seascapu prvič razvila sama.

Prvi dan je bilo vetra zgolj za občutek, komajda se nama je napolnil genakerček, tako da se nisva naužila posebnih jadralskih radosti, je bilo pa prijetno toplo in bila sva na vodi, prvič sama in z dragim vrsarskim morjem okoli naju.



V nedeljo naju je obiskal prijatelj Marko, sicer izkušen jadralec, veter pa je bil le malo pogumnejši kot dan prej. Ker je ves čas obračal, smo si ga lahko pogosto privoščili v krmo in z genakerjem dosegli hitrost dneva 5 kts ter naredili kakšnih 30 milj. Zelo na izi jadranje, sladkano z izvrstno velikonočno potičko Maretove mame, prav praznično :))






V ponedeljek zjutraj je Mare proučil vetrne modele. Slovenski in hrvaški Aladin sta se strinjala okoli napovedanih 5-10 vozlov burje, ki naj bi popoldne padla, le Windguru je napovedal kakšen vozel več, a nič dramatičnega.

Brez večjih skrbi in popolnoma prepričana v lastne sposobnosti sva se po šolsko (in tudi blazno ponosna nase) izmotala iz priveza in elegantno izplula le na flok (še vedno nimava motorja). Takoj v prvem zalivu (za domačine - u vali :) sva nameravala razviti še glavno jadro, pa naju je že med manevrom dvigovanja reful položil na bok.. Začudena nad močjo tokratnih desetih vozlov sva se odločila, da počakava na napovedan padec vetra ter ponoviva vajo. Pol ure kasneje je pihalo 20 vozlov, dobro uro kasneje so imeli refuli 30 kts..

Do tukaj sva, večino časa položena na boku upajoč, da naju naslednji reful ne bo prevrnil, še vzdrževala vsaj navidezen nivo optimizma v smislu "uauu, kako noro jadranje, hudooo".. Nobeden ni želel glasno izraziti tesnobe, ki se naju je pospešeno lotevala, nenazadnje bi o takšnem trenutku slabosti lahko govorile še generacije.. Menjala sva se na krmilu in se krepko trudila obdržati barko na meji orce; da ne bi dobila ponavljajočih se močnih refulov vetra preveč v bok, kar bi naju zagotovo prevrnilo, pa hkrati ne zavila preveč v orco, kar bi se končalo z vetrom iz druge strani in nekontroliranim obratom. Še vedno se natančno spomnim trenutka resnice, ko sva si morala priznati, da veter ne bo padel, nsprotno - da je iz minute v minuto močnejši. Kakšen zoprn občutek nemoči. Še precej nevešča rokovanja s tako majhno in občutljivo barko v tako močnem vetru nisva imela prav veliko možnosti, saj je situacija postala popolnoma neobvladljiva. V orco, ki bi naju pripeljala v domač zaliv, zaradi premočnega vetra nisva več mogla, krma naju je vodila stran od obale.

Ni nama preostalo drugega, kot da zrolava flok in ker se v takšnih, najbolj neprimernih trenutkih, še najraje kaj pokvari ali zaplete, se je seveda tudi tokrat; zunaj nama je ostalo slabega pol metra floka, kar je zadoščalo za hitrost 6 vozlov v krmo, proti Italiji. V tem trenutku sva se žal morala strinjat, da je čas, da dvigneva telefon in aktivirava akcijo. Elvisa sem prosila, če fante iz marine prosi za vleko, medtem pa se nama je že približala italijanska jahta, ki se je odzvala mojemu mahanju, ujela vrv in naju varno privlekla v marino.



Gospoda rešitelja sva v znak hvaležnosti povabila na pijačo, ki se je veliko ur kasneje končala z obliznjenimi prsti po odlični večerji. Ne samo dobrega srca, ampak tudi izredno zanimivih življenjskih zgodb sta sprejela vabilo, da se še kdaj srečamo, če ne v Vrsarju pa v Ljubljani ali v kateri od kornatskih konobic.



Iz dogodivščine, ki se ji zdaj le prizanesljivo nasmehneva, čeprav nama je bilo v danih trenutkih krepko manj do smeha, sva se nekaj malega naučila. Če nič drugega, da je ni zanesljivejše vremenske napovedi od bark, ki v gosjem redu plujejo v marino ravno takrat, ko imaš ti namen izpluti..

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih pod "Velikonočno jadranje".

Najin Seascape izplul!!!!

Kar dolgo je trajalo, da sva se z Maretom odločila. Jadranje da ali ne ni bilo vprašanje, sva pa imela več dilem z natančno definicijo najinih želja, ambicij in pričakovanj ter posledičnim izborom barke.



Za potovalne jadrničke ranga desetih metrov in več se nikoli nisva resno zanimala, ne samo iz finančnih, ampak tudi iz praktičnih, če ne celo načelnih razlogov. Tovrstnih jadranj se sicer oba veseliva; največkrat gre za počitniške variante, ko se v lahnem vetriču prekladamo iz enega v drug romantičen zalivček, pomožnosti s kakšno dobro ribarsko konobico v bližini, ali pa vsaj z dolgimi plavutmi in puško, dobro skrito nekje v podpalubju. Seveda imajo tudi tovrstna jadranja svoj neustavljiv šarm in se jim nisem pripravljena kar zlahka odreči, le da zelo redko ponudijo kaj jadralskega adrenalina - za sabo pa potegnejo večno iskanje ekipe in nezanemarljive stroške. Odkrito pa rada priznam, da je v pravih vremenskih razmerah in s pravo ekipo jadranje na tovrstnih barkah čisti užitek, le žal preredko nam je dostopen :)



Pravo stvar sva si z Marčijem zato zamislila kot nekaj malega in mobilnega, da se nama ne bo treba zavezati določeni marini in da jo bova lahko sama sestavljala in vozila okoli; z dobrimi, še raje pa odličnimi jadralnimi lastnostmi; dovolj enostavno, da bova lahko z njo sama rokovala in dovolj zahtevno, da se bova od nje še nekaj časa učila; barčico, s katero bova imela veselje tudi na regatah in ki nama bo hkrati nudila mehko ležišče, če si bova zaželela vikend izleta. Vse to za primerno ceno. Kadar si človek zaželi veliko glasbe za malo denarja, ponavadi potegne kratko, kadar pa si zaželi celo nekaj med seboj izključujočih si pogojev, je rezultat jasen. Tudi nama je kar nekaj časa kazalo, da bova morala pristati na nekakšen meni zelo nepriljubljen kompromis, ob katerem sem potem vedno vsaj malo nezadovoljna, pa se je na koncu le izkazalo drugače.



Maretov sošolec iz srednje šole Andraž Mihelin, v jadralskih krogih znan kot Ažo, je po uspešni karieri na jadrnici mini 6,5m, s katero je sam v regati Transat preplul Atlantik, skupaj z jadalskim in Transat kolegom Kristianom Hajnškom, francoskim jadralcem Samuelom Manuardom in hrvaško jadralsko legendo Tometom Bašićem razvil barko Seascape 18 (SSC), ki že postavlja na noge tudi svoj razred. Jadrnica je velika 5,5 metrov in - verjeli ali ne - izpolnjuje tako rekoč vse najine želje.



Komaj nekaj ur po prihodu iz južne Amerike sva tako z Maretom zapela prikolico in oddrvela proti Murterju, eni od jadranskih Seascape postojank.
Do takrat sva na SSC preživela natančno dve prejadrani uri in pol, obe pod budnim Ažovim očesom, ko sva si privoščila dve testni jadranji. Zakaj bi torej izgubljala čas z navajanjem na barko, če pa je bila glavni dogodek tistega murterskega vikenda pravzaprav SSC regata. Tako kot midva so bile na srečo tudi ostale ekipe večinoma nevešče rokovanja z novo barko, prva serijska je bila narejena lanske jeseni, zato so nam vsem prijazno dodelili profesionalne krmarje. Midva sva jadrala z odličnim hrvaškim jadralcem Šimetom Stipanićevim, prav tako udeležencem solo regate čez Atlantik Transat, o svoji dogodivščini pa je napisal tudi knjigo "Ocean i sam" in posnel dokumentarni film.



Prvi dan regate je bilo vetra ravno prav malo, da smo se lahko v miru spoznali z barko (čeprav smo bili tako midva z Maretom kot Šime po stari navadi zelo tekmovalno razpoloženi).







Zato pa je v nedeljo zapihalo do 18 kts in naše ambicije so dobile krila, naše barke pa poleg glavnega jadra in floka za z vetrom tudi ljubke genakerje, vse pač za zmago! Edini genakerček v barvi je bil najin živo rdeč, ki je botroval Maretovi domislici partizanskega imena najine barke - Crvenkapa. Ker je bil Šime v nedeljo zadržan, sva jadrala skupaj s Štibro in v navalu zmagovalnega zanosa, v tistem plovu smo namreč vodili, uspeli celo nekoliko preveč nagniti barko :)



Temu naj bi se sicer reklo ognjeni krst, pa je bil za nas - in predvsem za Marčija - bolj vodeni krst, saj je stal v morju do kolen. Seveda se nismo vdali, že nekaj sekund kasneje smo jadrali naprej na polno, na cilj pa seveda prišli za prvouvrščeno Ažotovo ekipo.







V naslednjih dveh vikendih sva se udeležila še ene regate in treninga regatnega jadranja, obojega pod vodstvom Tometa Bašića, enega najboljših jadralcev na svetu, trenerja ekip na America's Cupu in enega redkih, ki se lahko pohvali tudi z vodstvom v match racih proti Russlu Couttsu.





Barčico ta konec tedna peljeva v Istro, kjer jo bova privezala v Poreču oziroma v Vrsarju, potem pa začneva zares. Ne morem povedati, v kakšno veselje nama je in kako vneto nagrajuje najine dobre zamisli, a s prav enako skrbnostjo tudi kaznuje vse najine (zdaj še preštevilne) napake.

Objavljene fotke sta prijazno odstopila prijatelja Ana Lukanc, piarovka projekta Mini Transat in Seascape 18 ter fotograf Bor Dobrin, obema se lepo zahvaljujem :)

Povezave:
www.seascape18.com
www.nautica-portal.com/forum/index.php?topic=91.0