Prvi Seascape SLO Cup, Portorož 2009

V nedeljo, po naporni Marinada noči smo se ekipe SSC zbrale pred pomolom v centru Portoroža na štartu prve Seascape SLO Cup regate.

Zasedba - poleg nas še Kristian, Mojca in Uroš na eni barki, Jan Kobler z bratom na drugi, Hijene na tretji in ekipa punc prvič na SSC na četrti, skupaj pet bark. Veter nam je bil tokrat bolj naklonjen, pihal je zmeren maestral moči okoli 10 vozlov.



Odjadrali smo štiri plove, v treh od njih je Kristian premočno vodil vse od začetka, mi pa smo ponovili dobro sobotno jadranje in trikrat zaključili kot drugi, zadnji plov pa je krepko premešal štrene - mi smo se po neumnosti dotaknili boje od orce - in to (preveč) pošteno tudi priznali, kar nam je prineslo kazenski 360 stopinjski obrat pred ciljem in izgubo drugega mesta. V tem plovu so zablestele Hijene in si zapisale svojo prvo zmago, drugi je bil Kristian. Bravo Hijene!!!!!!







Še skupen rezultat po dveh dneh jadranja - Kristian prvi, mi drugi, Jan tretji. Čopi je zmagovalcu prijazno namenil tudi super nagrado, Velocitek Speedpuck, ki ga je (da bo pravica na svetu) Kristianu na koncu prižrebala Mojca. Naša ekipa je jadrala v enaki zasedbi kot dan prej, na Marinadi.

Sledi regata v okviru Justin Ten Cupa, 30.-31. maja v Portorožu.

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Marinada 2009 - napeto do konca

Marinada je mednarodna regata v organizaciji Burin Yachting Cluba, ki sama sebe imenuje "navtični dogodek leta", na njej pa je letos tekmovalo nekaj čez 110 jadrnic različnih razredov. V okviru Marinade je imel svojo regato (s svojim štartom pet minut kasneje) tudi razred Seascape 18.



Regata se je odvijala v soboto, 16. maja s štartom pred izolsko marino - najprej tehnični plov - palčka orca/downwind nazaj do štarta, potem pa malo daljši navigacijski plov do piranske boje, obrat in plovba z vetrom do cilja pred hotelom Metropol. Predviden čas regate je bil od 12h do 16h, vendar so čas za prihod v cilj na koncu podaljšali za pribižno 25 minut.



Kako bi lahko bilo drugače, če pa je bila regata - jasno, da nam je vreme postreglo s tipičnim regatnim vetrom, torej bonaco. Velike barke - Shinnig, Amis, Viharnik so se odpeljale naprej, za nas pa je ostalo le pobiranje ostankov in lovljenje sapic v naša (premajhna) jadra.. Toliko bolj je zato prišla do izraza iznajdljivost in dobri živci, z mikroskopom smo iskali refulčke, po katerih smo dosegli hitrost dneva 3,2 vozla :)) Večino časa smo se prebijali tam nekje med 0,5 in 1.5.. Zanimivo je bilo opazovati, kako vsaka barka išče svojo pot, ene so se podale pod strunjanske klife in tvegale bonaco, pa so jo na koncu vsled termike, ki se je sredi dneva šibko dvignila, dobro odnesli, drugi so se odpeljali krepko ven proti Trstu - nekaj izgubili zaradi dolge poti, pa vseeno na koncu nadoknadili z boljšim vetrom in večjo hitrostjo, tretji s(m)o iskali svojo pot nekje vmes, iščoč zaplate vetra na najbolj direktni liniji.



Pri tako majhnih hitrostih in šibkem vetru se na barki, kot je SSC, marsikaj dogaja. En napačen premik, en odvečen korak, pa se pol vozla pretvori v nič vozlov.. Zelo redko žal obratno :))
Kako velika je bila naša zaveza dobremu jadranju in čimboljši uvrstitvi naj oriše tudi tale prigoda - raje sem se odpovedala mojemu dragemu po kokosu dišečemu hawaian tropic faktorju 50, zapostavljenemu nekje v podpalubju - in tvegala opekline - kot pa da bi zaradi prekopicevanja v notranjosti barke to spravila iz ravnotežja in ji odvzela kakšno desetinko takrat tako zelo potrebnega vozliča. Najbrž ni treba posebej omenjat, da sem bila na večerni Tony Cetinski zabavi rakun in blazno zabavna iztočnica vsem fantom, ki so se navzlic mojemu fancy videzu opogumili in pristopili :))



Naše jadranje je tokrat doživelo vesoljski preboj in prvič lahko rečem, da smo naredili veliko stvari prav. To se je pokazalo tudi v poziciji glede na konkurenco - še najbolj smo bili ponosni, da smo vmes ustvarili celo nekaj čez 400 metrov prednosti pred Kristianom, ki se je regate udeležil kot krmar enega od Seascapov. Jan Kobler je z očetom izbral notranjo linijo pod klifi, ki se jima je bogato obrestovala in ustvarila (in do konca obdržala) sta neujemljivo prednost, medtem ko smo se mi stabilno pozibavali na drugem mestu.
Zunanja linija je Kristianu, našemu največjemu konkurentu (in seveda vzorniku) prinesla dobro izhodišče za bojo na piranski punti, kjer nas je kljub prejšnjemu zaostanku skoraj ujel, potem pa je odločala vožnja v krmo do cilja. Dejstvo je, da je Piranski zaliv veliko bolj njegovo igrišče kot naše, pa tudi vožnja z genakerjem zahteva nekoliko več spretnosti, tako da smo prej tako težko pridobljeno prednost počasi izgubljali - Kristianove izkušnje in znanje so bile za nas, greenhorne, pač prevelik zalogaj. Vseeno smo se borili kot levi, upoštevali trike in napotke s Tometovih treningov in na koncu, po štirih urah in 21 minutah dirke, prijadrali v cilj v pravem mach raceu - natančno pet sekund pred Kristianom!! Kakšen napet zaključek!!
Tri minute kasneje so zaprli cilj dirke, tako da smo ravno še ujeli tudi uradni čas zaključka regate, v dovoljenem času pa so kot četrte zaključile tudi Hijene.





Glede na konkurenco smo tokratno regato zaključili z dobrim občutkom. Najprej zato, ker smo dobro jadrali in naredili bistveno manj napak kot kdajkoli prej, predvsem pa tudi zato, ker smo uspeli premagat tako resnega jadralca, kot je Kristian. Ki pa nam seveda ni ostal dolžen in nas je postavil na svoje mesto že naslednji dan, na prvi SLO Seascape Cup regati.

Marinada Crvenkapa crew:
Marko Pihlar - krmar in glavno jadro
Bor Dobrin - glavno jadro in dviganje/spuščanje genakerja
Jakica - flok in trimanje genakerja

Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvomajska Seascape regata v Sukošanu - tretji :))

Prvomajski oddih sem z Maretom in Borom preživela v Sukošanu, na še eni Seascape Cup regati, tokrat uradno imenovani "Drugi Seascape cup & prvi Microsoft Dynamics IT cup".

Petek je bil namenjen neuradnemu samostojnemu treningu, h kateremu smo kanili pristopiti karseda resno, pa nas je Mate v četrtek zvečer predstavil lokalni konobici Kaleta (z vrhunsko črno rižoto) in lastniku - prijatelju Domagoju. Še pred ribjo juhico je padla prva runda "orahovcev", ki potem niso nehali prihajat, v takih luškanih malih kozarčkih, da ga sploh ni zgledalo veliko :))

Naslednjega jutra smo se sicer zbudili, to pa je bilo tudi več ali manj vse, kar smo bili sposobni do nadaljnega. Počasi in z užitkom smo potem do poznega popoldneva sestavljali barko, Mare je po inženirsko izboljšal nekaj detajlov, pridružila se nam je tudi Tometova prijateljica Marina, eno najbolj simpatičnih in nasmejanih bitij, kar jih poznam. Mare in Bor sta kljub bojnim ranam odrinila na vodo, medtem ko sem se jaz podala v lov za najbližjim internetom, saj mi je ostala na vesti še ena službena malenkost.



Zvečer smo se odpravili v bližnji Stari Grad v pakleniškem narodnem parku na projekcijo klajmberskih fotk. Malo sem se v zadnjem času oddaljila od te scene, plezam samo še enkrat na teden na stenci, v skali pa že dobrega pol leta nisem bila.. lušno je bilo, kot je med plezalci običaj.

Sobota, dirkamo!!!!! V kanalu pred Sukošanom je lepo vleklo, burja z refuli do 20 vz, mi pa v pravem tekmovalnem zanosu. Mare je prijel za krmilo, Bor škota glavnega jadra in odpiranje ter pospravljanje genakerja, jaz flok in trimanje genakerja. Po nekaj dobro odpeljanih plovih, pa tudi nekaj taktičnih, tehničnih in kar jih je še na voljo napakah smo na koncu delili tretje mesto v konkurenci petih ekip, kar je malenkostno prizadelo naš sicer precej pogumen ego, ampak nenazadnje smo še na začetku in niti jadrati ne znamo dobro, kaj šele regatirati.
Zvečer prijetna ekipna in dostojanstveno zaključena večerjica, kje drugje kot na kraju zločina v Kaleti :))



V nedeljo smo jadrali samo v zalivu, pa tudi veter je padel na okoli 10 vz. Po jutranjem bojnem posvetu, na katerem smo natančno obdelali vse sobotne napake, smo se odločili za novo taktiko, ki je predvsem temeljila na (za spremembo) avtokratskem sprejemanju taktičnih odločitev, kar je bilo dodeljeno meni. Z boljšim jadranjem smo si prijadrali štiri druga mesta in eno četrto, tokrat v konkurenci štirih bark, saj so Hijene zaradi družinskih obveznosti odstopile.







Skupaj tretji smo zvečer ponosno sprejeli pokal iz rok našega dragega trenerja, organizatorja SSC dirk in velikega idola Tometa Bašića. Po Borovi zaslugi imamo zdaj tudi zelo lepe Crvenkapa majčke, tako da smo res prava ekipa :))







Čez vikend treniramo v Piranu, potem pa dirka na Internautici in naslednja Seascape Cup regata v okviru Fiumanke na Rijeki.

Juhuuuuuuu :)))

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Video na: http://www.seascape18.com/blog/
Track enega od plovov: http://www.youtube.com/watch?v=8MJPVcqchKU