Tajska maserka in adios Chiang Maiu

Tajske masaže sem bila pred prihodom v CM deležna samo dvakrat, obakrat na osnovi podarjenih darilnih bonov. Bilo je raztegljivo, na trenutke boleče, na koncu pa vseeno koristno, če že ne ves čas tudi prijetno. Že doma, ko sem guglala za več informacij o drugem največjem tajskem mestu Chiang Maiu, deset ur vožnje z avtobusom oddaljenem od Bangkoka proti severu, je bilo jasno, da mu je treba nekaj dati in v zameno od njega nekaj dobiti. Da je CM mesto, v katerem se je prav treba nečesa tudi naučiti. Bodisi kaj novega o številnih, po okoliških džunglah živečih (večinoma burmanskih) plemenih, o jahanju slonov, crkljanju tigrov, tajski kuhariji, meditaciji, jogi, ali pa predvsem – o tajski masaži. CM je poleg Bangkoka center tega izobraževanja in kar nekaj svetovno priznanih šol masaže izhaja od tukaj. Masaža mi nikoli ni bila odveč, še posebno, kadar sem je bila deležna kot tista ležeča in uživajoča jo. Na voljo sem imela teden dni časa in odločitev je padla. Če o nečem ne vem ničesar, lahko v enem tednu izvem zelo veliko. Bila je privlačna misel, ki me je napotila v ITM, eno najboljših šol, ki jo je pred mano (po podatkih z njihove spletne strani) obiskovalo že tudi čez sto Slovencev, ki sedaj tajsko masažo prakticirajo profesionalno ali zgolj zase. Tedenski tečaj (ki stane nekaj čez 120 evrov) obsega petdnevno šolanje, od ponedeljka do petka, vsak dan od devetih zjutraj do treh popoldne, vmes je ura namenjena kosilu. Od treh do petih popoldne so prostori šole odprti za vadbo. Poučujejo različne nivoje, od prve do četrte stopnje za prakticiranje masaže in naprej za inštruktorje in učitelje. Vsi tečaji so potekali hkrati, vsak v svojem nadstropju prijetno čiste in urejene stavbe. Vsako jutro smo najprej po turško (ali japonsko :) posedli k skupinski molitvi v sanskrtu, ki je sicer nihče od nas ni zares razumel, se je pa kar dobro slišala – v zahvalo indijskemu mojstru Shivagu, utemeljitelju tajske (!!) masaže. Sledila je enourna rekreacija – jogijske vaje oziroma chi gong, kakor kdaj. Zanimivo je primerjati, kako veliko pozornosti zahodnjaki namenjamo krepitvi moči, dvigovanju uteži, ponavljanju vaj na fitnesu – in kako nepomembno se to zdi tukaj, kjer je vrhovna paradigma raztegljivost – in ne moč. Naše vaje so bile povsem enostavne in celo zelo prijetne, a smo bili po eni uri raztegnjeni kot elastike vseeno deležni krepkega musklfibra.

Zajtrk s kavo in čajčki, potem pa akcija. Najprej demonstracija vaj oziroma položajev, vsak dan smo jih spoznali približno 15-20, od stopal, nog in rok, preko masiranja trebuha, hrbta in glave. Popoldne pa ponavljanje, samostojna vadba in odhod domov v hostel, kjer sem od utrujenosti ponavadi komaj še našla posteljo. Zvečer domača naloga in učenje. Uff, veliko bolj resno je bilo, kot sem pričakovala. Vsak dan je nad nami visel tudi petkov izpit, ki naj bi ga bilo vzeti karseda resno in kjer naj bi pravilno prikazali vseh 62 vaj, eno za drugo (za vrstni red in navodila smo lahko gledali v knjige), učitelji pa so sedeli ob nas in nas sicer prijazno popravljali, a nam hkrati tudi vestno odbijali točke. Četrtkovo popoldne je bilo, tako kot pred izpiti na faksu, namenjeno vadbi, dobili smo se z ekipo in ponavljali.. hehe, sami piflarji. Na koncu je šlo presenetljivo dobro. Seveda smo vsi naredili, pa saj tudi ni bil namen, da bi nas vrgli, a smo tudi zares pokazali vse, kar so od nas pričakovali. Naj skromno pripomnim, da sem bila sama nad sabo precej očarana. V ponedeljek si še nisem niti zares predstavljala, za kaj pri tajski masaži gre, v petek sem precej suvereno opravila dvourno masažo celega telesa, in to z 91 % točk :)), kar sploh ni bilo slabo.



Sledila je prijetna zaključna ceremonija s podelitvijo certifikatov, v tem so res dobri, potem pa večerni božiček. Po celem tednu in petkovem celodnevnem izpitu smo bili tako utrujeni, da nismo prav dolgo zdržali, a zabava je bila vseeno vroča in reggie. Na tečaju (na začetni stopnji nas je bilo 18) sem spoznala nekaj zelo prijetnih ljudi, tri odbite Američane, eno modelko Francozinjo, pa nekaj žurerskih (kakopak) Italijanov, dečka z otoka Reunion.. tako da se moje življenje (pa tudi moj fb..) počasi polnita z novimi lepimi prijateljstvi, bivanje tukaj pa s precej prijetnimi trenutki.



Soboto sva z Eli from Paris preživeli na tečaju tajske kuhinje, kjer sem (spet nekaj prvič..) lastnoročno pripravila zeleni curry in moj dragi phad thai, včerajšnjo nedeljo pa namenili – končno, po enem tednu – ogledu mesta in zelo lepega, čeprav nadturističnega templja Wat Suthep nad njim.



Ob koncu dneva (in skorajšnjem koncu mojega bivanja v CM) je bil čas, da tudi jaz mestu nekaj vrnem, pa sem se odločila narediti biznis nekdanjim zapornicam, ki v »zaporniškem« salonu ponujajo odlično masažo, s tem pa se po prestani kazni (tokrat pošteno) vključujejo v normalno življenje. Prelepi deklici maserki, ki je mojo starost ocenila na 27 let, sem njeno nenadejano iskrenost seveda poplačala z lepo napitnino.. Precej hektičen in naporen sprehod po kultnemu CM nočnem bazarju pa se je tokrat zaključil celo z enim majhnim nakupom :)



Tole pišem čakajoč na avtobus, ki me bo popeljal še nekoliko severneje, v šriti ure oddaljen Chiang Rai. Še pol ure, pa odrinemo.

Azija, prvič

Vedno se mi je zdelo zanimivo slediti razvoju svojega lastnega dojemanja in doživljanja, opazovati, kako se moj pogled na stvari sčasoma spreminja. V življenju se to dogaja počasi, skozi leta, na potovanjih je ta proces toliko hitrejši. Še posebej močno ga začutim, ko se po dnevih, morda tednih, vrnem v izhodiščni kraj svojega vsakokratnega potovanja. Ob prvem stiku je bil nov, tuj in skrivnosten, jaz pa nebogljena in radovedna. Naslednjič ga gledam poznavalsko in samozavestno, poznam njegove pasti, vem, kaj ponuja in kaj le obljublja.

Isti proces doživljam vsakič znova, in prav zdaj, ob mojem prvem srečanju z Azijo, še toliko bolj intenzivno. Južna Amerika, meni tako neizmerno draga, bo vedno imela velik del mojega srca. Vseeno, da ohranim odprtega duha in vidim še kaj drugega sveta, sem za letošnje zimsko potovanje izbrala Tajsko, Laos in Kambodžo, klasično ruto, ki jo bom zaradi pomanjkanja časa prikrajšala za pripadajoči Vietnam. Ker še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, bo moje popotovanje (s tem pa tudi tole pisanje) zagotovo vsaj nekoliko naivno in za vse azijske stare mačke bržkone prav dolgočasno. Hodila bom po vaših poteh in zagotovo obiskala marsikaj, čemur bi se vi na daleč izognili, se na prvo žogo navduševala nad stvarmi, ki ležijo kje drugje večje, lepše in boljše, v nebo kovala, kar vi brez pomisleka zavržete.. a naj vas to ne zmoti, kajti tudi mene ne bo.

Bangkok me je pričakal vroč, soparen in precej hektičen. Po precej zmedenem urniku spanja v zadnjih dneh sem si zmogla za začetek privoščiti zgolj kratek večerni ogled šlager turistične "must see" ulice Kao San, da sem se začenjala vživljati v sceno.



Še dobro, da sem sobico v hostlu delila s petimi pubeci iz Južnoafriške republike, ki so se vselili hkrati z mano in trpeli za podobnimi jet-lag simptomi, tako da smo nespečnost preganjali s kar posrečenimi zgodbicami in se valjali od smeha nekje do zjutraj, ko je bilo treba vstati za prvi silni izlet. Ni razloga, da bi človek odlašal in se predajal lenobi, saj ga ta še kako rada sama ujame, še posebej takole neprespanega. Rezervirala sem si torej še eno disneyland uvajalno dogodivščino - paketek plavajoče tržnice, most na reki Kwai in tempelj tigrov. Troje sem si na daleč ogledala že doma in ker znajo Tajci vse skupaj smiselno zapakirati v enodnevni in precej ugodno poceni izlet, sem se odločila, da se kar prepustim varnemu vodstvu (in spanju v kombiju..). Še posebej, ker bi bil solo transport kar logističen zalogaj.

Zgodba s tigri - za turiste - gre takole: pred cca 20 leti je na tempelj menihov naletel zablodel in precej bolan tiger, ki jih je sicer na širšem območju zahodne Tajske kar precej. Menihi so ga pozdravili in tako se je žival odločila ostati pri njih. Ne dolgo pozneje so domačini, vedoč za opisano ozdravljenje, v tempelj prinesli majhnega nebogljenega mladička, kateremu so divji lovci ubil mamo. Od tukaj naprej so si zgodbe bolj ali manj podobne, tigrčki so začeli prihajati, iz takšnh ali drugačnih razlogov, menihi so z njimi lepo ravnali in dober glas se je razširil okoli. Danes jih tam ždi nekaj deset, marsikateri med njimi se je v templju rodil in odrasel, ves čas v bližnjem kontaktu z ljudmi. Dopoldanske ure so namenjene hranjenju in dresuri, popoldne pa se tempelj odpre za javnost. Tudi menihi niso več, kar so (ali pa - naj bi..) bili, obnašajo se komercialno - in kaj bi lahko bil boljši biznis od nekaj apatičnih tigrov, po katerih se lahko vesimo turisti. Veliko je mogoče prebrati o razlogih, zaradi katerih so tigri tako mirni, tudi o drogiranju se govori. Dejstvo je, da turistične urice preživljajo na verigah, krajših od dolžine svojih teles, in če bi bila sama na njihovem mestu, bi verjetno vse skupaj doživljala vsaj enako resignirano. Kakorkoli že, tigri so tam, mogoče jih je videti od blizu, jih celo božati in če bo 600 bathov po glavi, kolikor znaša "obvezna prostovoljna donacija", kakšnega tigra ozdravila ali mu olajšala življenje, naj jim bo. Meni so tigrčki všeč in ker nimam pav veliko priložnosti za bližnja srečanja, vzamem, kar se mi ponuja.



Včeraj sem pot nadaljevala v Ayutthayo, dobro uro z vlakom oddaljeno za pol Ljubljane veliko mestece na otoku, obdanem s tremi rekami. Nekoč prestolnica cvetočega tajskega cesarstva, se je po dveh letih napadov morala predati Burmi in kasneje svoj primat prestolnice Bangkoku. O boljših časih priča nekaj lepo ohranjenih razvalin, v katerih danes hranijo pepel treh tajskih kraljev, prvič pa sem si prav tam sezula čeveljce in pokleknila tudi pred velikim zlatim Budo.



Nočni bus (ki se pač v ničemer ne more meriti z mojimi dragimi cama in ejecutivo busi iz Argentine in Čila..) me je po dvanajstih urah pripeljal na sever, v Chiang Mai, soba v hostlu za tri evre na noč pa me je zjutraj tudi že gostoljubno čakala. Jutri začnem s tečajem tajske masaže, kajti poleg trekov v džunglo, ki jih bom prihranila za Laos, so prav najrazličnejši tečaji tisti motiv, ki večino popotnikov pripelje v to še kar simpatično mestece. Prejle sem ujela še nedeljski semenj na sosednji ulici, polnega najrazličnejšega barvitega kiča, ki sem se mu vsled komoditete uspela upreti (ni ga čez lahek in napol prazen ruzak.. :)) božanske dišave na gurmanskem oddelku pa so me le premamile, da sem tokrat prvič poskusila tudi "street food". So far, so good, pišem kakšne tri ure kasneje, naložim še te zadnje fotke in se odpravim spat.

Še po pokal, medalje in rdeč genakerček

Vsaka poštena regatna sezona si zaključi dostojno zaključno slovesnost s podelitvijo nagrad najboljšim ekipam. Že tradicionalno smo se zbrali v naši postojanki v Knafljevem prehodu in Asova ekipa nas je tudi letos lepo pogostila. Sproščeno prijateljsko vzdušje vročih (jadralskih) debat in ambicioznih idej za prihodnje leto je prekinil le uradni del slovesnosti, ko sta si mikrofon izmenjala glavni organizator letošnjega Jix & SSC pokala Jože - ter Ažo, ki je v razredu Seascapov za prihodnje leto napovedal še številčnejšo udeležbo ter dve dodatni regati – eno na Velenjskem in drugo na Vrbskem jezeru. Tudi Jože je izrazil zadovoljstvo ob tako uspešno izpeljani prvi skupni sezoni in seveda napovedal še boljšo prihodnjo. Medalje so se zasvetile na ponosnih prsih zmagovalcev, pokali pa danes tudi že stojijo na častnih mestih. Najboljši v razredu Seascape smo odšli domov tudi z bogatimi nagradami – Vuk s ščitnikom za vinč kobilice, Igor z zaščitno prevleko za jambor, midva pa celo s še kako potrebnim novim rdečim genakerčkom.

Jože se je za predano fotografiranje skozi celo regatno sezono zahvalil našemu fotografu Mihi Mačku (ki je za fotoaparat prijel tudi tokrat) ter Urši Drofenik, ki je fotografirala zadnjo, deževno regato. Zahvala je bila namenjena tudi sodnikom Andražu Koželju, Janezu Kuntariču in Bojanu Galetu.

Prijetno nas je presenetil prihod našega dobrega prijatelja, legende hrvaškega jadranja Tometa Bašića, pri katerem se je na regatnih treningih kalilo že veliko slovenskih jadralcev, tudi udeležencev našega pokala. Pogovori z njim so vedno zabavni, zanimivi in poučni, tako da mu sogovornikov tudi tokrat ni zmanjkalo.

Pred nami je nekaj mirnejših mesecev, ki jih bodo nekatere ekipe namenile počitku in druge zimskim treningom, zadnji vikend v marcu pa se spet srečamo na vodi :))

Mala punca na veliki barki

Pogovor z Ažom je potekal približno takole:

Ažo: Offshore je zakon. Ga kar malo pogrešam. Še dobro, da grem čez nekaj dni na Malto, na Middle Sea. Na Ericssona, prva generacija VOR 70 ft bark, E1. Posadka bo delno tudi slovenska, jaz pa navigator.

Jaka: Wauuu, huda barka!! Pa tudi fajn regata, ti privoščim! Jaz tudi pogrešam veliko morje. Lani in predlani ob tem času smo načrtovali jadranje v južni Ameriki, letos pa iz tega ne bo nič. Se pravi, Piranski zaliv na skejpu. Saj je fajn, ampak vseeno.. moje srce pripada širokim obzorjem :)

Ažo: Zakaj pa ne bi šla na transfer našega Ericssona nazaj z Malte v Trst? Lahko vprašam Toša, če ima še kakšno prosto mesto v posadki.

Eno mesto je še bilo in ostalo je zgodovina. Pa sem dobila svoj letošnji "offshore", in to kakšnega!! :))

Tale zapis težko ne bi bil "babji". Ob velikih jadrih in velikih vinčih se pač vznemirim. Naj uvodoma dodam, da Toš ni bil najbolj navdušen nad Ažovo idejo. Naj tega ne vzamem osebno, ampak žensk na barki res ne mara. Nisem vzela osebno, pa je šlo. Ah ja.. Je jadranje - ali samo slovensko jadranje - mačističen šport?


Precej neprespani (ne samo jaz.. ;) smo zadnji oktobrski petek dopoldne zapustili Valeto v toplem, skoraj poletnem soncu in blagi sapici. V ekipi, poleg mene - turistke - še šefe Toš, pa Alek in Corrado ter Damjan, Tit, Luka in Tim. Prvi trije pro jadralci, ostali fantje že kdaj prej na tej barki, tudi na transferju, vedno v blagem vetru. Jaz prvič na tako veliki in regatni, če odštejem ogled na pomol privezane Pume lani v St. Petersburgu, kar pa težko štejem kot resno jadralsko izkušnjo.
Toš nas je razdelil v dve skupini po štiri. Damjana, Corrada, sebe in mene v eno, ostale v drugo. Skupini sta se menjali na štiri ure, dan in noč: vsak član po eno uro na krmilu, ostali trije za dobro voljo na palubi. Druga skupina vmes prosto, beri - spanje. Manevre smo delali vsi.


Najprej je bila barka zame samo neoseben, zelo tehničen kos. Zunaj velika in polna sistemov, s katerimi še nikoli prej nisem rokovala. Recimo - grinder, na prestave. Prva, druga, do četrte. Kako naj ostanem hladna ob grindu na prestave?? Pa "panic button" na tleh pri krmilu, ki sprosti hidravlični vang. Oh, kako fancy.. Nagibna kobila, "daggerboardi", jadra, ki jim ne vem imen - A0, A1, A2, J1, J2..., uporabna po natančno določenem polarnem diagramu, krmarjenje glede na vpadni kot vetra (in nikakor ne po mojem prefinjenem Seascape občutku.. ;)) cifre, cifre, cifre... notri pa črna, minimalistična, asketska in v svojem kaosu povsem urejena. Kmalu tudi domača in prijetna. Zakaj bi imela karkoli več, če ima vse?




Začeli smo zelo udobno. Nekaj vozlov vetra, pa smo se lepo peljali. Jaz na manevrih običajno na krmilu, kajti ta del sem nekako obvladala, vsaj v vetru do 15 vozlov. Od krmarke na skejpu do krmarke na VOR 70 v enem letu, pa če to ni nobel :))
Za karkoli drugega sem bila, resnici na ljubo, precej neuporabna. Namreč - tole res ni običajna barka. Vsi smo vajeni vožnje avtomobilov, a se najbrž ne bi znašli v formuli 1. Je kot avto, ampak v bistvu niti ni. Ta barka je F1 na vodi. Sistemi so, konceptualno gledano, seveda enaki kot drugje. Izvedba in rokovanje z njimi pa ne. Zdaj tudi iz prve roke razumem, zakaj na VOR-u ni več ženskih posadk. Ne predstavljam si žensk, sposobnih tako surove moči, kot jo za najbolj enostaven manever zahteva ta jadrnica. Nekoliko lažje zdaj lahko razumem tudi Toša. Če na barki ne moreš uporabno sodelovati, si pač odveč. In ženska je - kakor težko priznam - na takšni barki vedno nekoliko bolj odveč kot moški član. Izključujem seveda vrhunske krmarke in navigatorke.

Do Otranta smo se peljali v blagem vetru, noč in dan sta se lepo zamenjala, kot urica je tekla tudi menjava naših posadk. Jadransko morje nam je prineslo tudi naraščajoči jugo, ki so ga že nekaj dni napovedovali vremenski modeli. Štraorca, ki je našo izmeno vrgla iz popoldanskega dremeža, je bila tisti prelomni trenutek, ki je napovedal bližajočo se resnost situacije. Veter je počasi jačal do tridesetih vozlov in se zaganjal tudi čez, vozili smo najmanjši (pa še vedno nekaj čez 200 m2 velik) genaker in polno glavno jadro in delali norih 24 vozlov hitrosti. "This is not a friendly boat", je komentiral Corrado, ko so za krmilo lahko prijeli le še on, Alek in Toš, mi pa smo se pred prihajajočo nočjo previdno pripeli na "life line" in z velikimi očmi gledali v inštrumente, vedno večje valove za nami in vodo, ki je brzela mimo nas.



Od trenutka, ko je Toš odredil spuščanje genakerja do vezanja v Visu je minilo nekaj ur, ki so minile kot minute. Vmes smo se na premcu bojevali z genakerjem, ga že skoraj potegnili dol in zbasali v podpalubje, ko nam ga je močan reful spet odnesel, na srečo brez zapletov v po palubi ležečo škoto, ki se je vrtinčila med našimi telesi.. da je vmes padla noč in da so nas zalivali valovi, kot na pravi VOR regati, spada zraven.. potem nam je odneslo pokrov podpalubja, ki ga je Luka na srečo uspel ujet. Razneslo je pokrov vinča.. odbilo kompas.. se zataknilo glavno jadro.. se poslovili od genakerja.. kot vedno, ko je najmanj treba, se zaplete vse. Na srečo smo bili vsi skupaj dovolj prisebni, fantje pa tudi dovolj vešči, da smo po nekaj napetih urah varno pristali v Visu, barko zvezali na pet muringov in ob štirih zjutraj zaspali kot ubiti.



Ponedeljek je bil namenjen počitku in čakanju, da jugo oslabi. V viškem zalivu, zaprtem za jugo, ga je bilo krepko čez trideset vozlov. Corradu se je mudilo na naslednji transfer in nas je popoldne zapustil. V torek zjutraj se je vreme umirilo, začelo je deževati in bil je čas za mirno izplutje domov.

Zaključek: vstajanje vsake štiri ure, pašta in naslednji dan, za spremembo, spet pašta, pa zibanje na valovih juga, dež in ostala voda povsod okoli nas in celo zelo omejena osebna higiena me niso pretirano vznemirjali, hitro sem se prilagodila špartanskim razmeram. Že v južni Ameriki, ko smo približno tisoč milj prepluli samo trije, z dvema vmesnima postankoma, se mi je zazdelo - in zdaj vem zagotovo: offshore mi ugaja. Pot si lahko vzamem za cilj in komoditeto moje vsakdanjosti brez težav (vsaj za nekaj časa..) zamenjam za vznemirjenje življenja na barki. Še toliko raje na jadrnici, ki sem ji dorasla, ki jo razumem in znam z njo vsaj približno upravljati, kar tokrat seveda ni bil primer. Bila pa je to zame neprecenljiva izkušnja; priložnost jadrati na VOR barki dobijo le redki in kot ne bom nikoli pozabila, kako so se po devetih mesecih plovbe okoli sveta VOR barčice v rumeno-oranžno-lila odtenkih zgodnjega jutra lani junija približevale St. Petersburgu - ne bom nikoli pozabila naše tokratne noči in tudi ne juter pred in po njej.




Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/MaltaTrstNaE1#

Barcolana 2010

Prvi Jix & Seascape Cup je naš

Po dolgem, vročem poletju smo vsi skupaj že komaj čakali na zaključno, sedmo regato Jix & Seascape pokala. Da je poletja nepreklicno konec, je bilo jasno že nekaj dni pred regato, a smo vseeno upali na nekoliko prijaznejše vreme. Sobotno jutro nas je v Izoli pričakalo z burjo med 15 in 20 vozli, močan dež, ki je medtem zalival Ljubljano (menda ga je ta vikend padlo povprečno celo 300 litrov na m²), pa je izdatno močil tudi prizorišče naše zaključne regate. Organizatorji in sodnik Andraž Koželj so zaskrbljeno gledali v nebo, Justini v Kopru čakali na znak za premik v Izolo, med prvouvrščenima ekipama Seascapov - Lukatom, Tomažem in Igorjem - in nami pa je ob vročih kakavih in blagem taktiziranju naraščala napetost. Še toliko bolj, ker so zaradi močne burje (na oceanografski boji pred piransko punto so izmerili sunke do 30 vozlov) preostali Seascapi, ki bi morali v Izolo iz Portoroža pripluti po vodi, že takoj zjutraj odpovedali svojo udeležbo.


Vreme nam je na letošnjih regatah dobro služilo, zato bi bilo nepošteno, da bi se ob prvih nekoliko slabših pogojih vdali brez boja. Nenazadnje so razmere, v katerih smo jadrali v soboto, za marsikoga bolj pravilo kot izjema, tako rekoč običajno lep jadralski dan ... Oziroma, kot bi rekel naš jadralski guru Tome - "sve su to uvjeti za jedrenje" :) Odločitev je padla, regata bo. Na regatnem polju so se začeli ogrevati Justini Target 10 Lumba Baloh Match Race Teama, ki je imel skupno zmago tako rekoč že v žepu, pa Blue Sardina, Peter R in Scorpio Rosso. Na žalost sta se vznemirjenju deževne in vetrovne regate odpovedali ekipi Pile in Lucy in the Sky in tako ostali prikrajšani za nekaj adrenalinskih trenutkov na vodi, pa tudi za kakšno dragoceno točko, ki je Pili zmanjkala za uvrstitev med najboljše tri.


Prav tako se je »match raceu« z našo ekipo Crvenkape, ki je pred zadnjo regato vodila za eno točko, v zadnjem trenutku odpovedala ekipa Mojce 13. Bil bi to napet dvoboj, zmagovalec te zadnje regate bi bil namreč tudi skupni zmagovalec pokala. Eden od razlogov, zakaj imam naše jadranje tako rada, je tudi energija med nami. Najprej prijateljsko kramljaš, skupaj analiziraš situacije, si svetuješ in pomagaš, da bi se le nekaj trenutkov kasneje lahko na regatnem polju pomeril na nož.

Zunaj je lilo, z Maretom sva Lukatu, Igorju in Tomažu priskočila na pomoč pri sestavljanju barke.. Vseeno, fantje so se tik pred zdajci odločili deževno soboto preživeti nekje bolj na suhem in nam s tem predati tudi letošnji pokal. Veseli skupne zmage, a nekoliko razočarani nad zadnjim podarjenim in ne prisluženim uspehom smo si z Maretom in Mitjo segli v roke. Je ta zmaga zdaj kaj manj vredna? Zagotovo je vsaj manj sladka. Tolažim se s tem, da smo zanjo delali celo sezono, da so do nje vodili številni dobro odpeljani plovi. In da je v soboto deževalo tudi na nas.
Luka in Tomaž, pa tudi nekateri drugi udeleženci letošnjega Seascape pokala, so veliko boljši in bolj izkušeni jadralci od naju, zato si ne delava utvar. Tudi poraz proti njima in skupno drugo mesto bi si štela za velik uspeh.


Naša barka je bila v vodi, pred nami deževni transfer do Pirata, regatno polje pa ravno na poti :)) Kot edini Seascape smo se zato vseeno pojavili na štartu in odpeljali častni plov, prvič v letošnji sezoni z Maretom za krmilom. S petnajstimi vozli in genakerjem smo lovili ravnotežje med valovi.. in uživali.


Med Justini ni bilo presenečenj, Target z Žigo na krmilu je suvereno zmagal oba plova (2 točki) pred Blue Sardino in Semikom (5 točk) ter barko Peter R Aleša Smokvine (5 točk). Žal je Scorpio Rosso v prvem plovu štraorcal, nato reševal človeka iz morja in potem zapustil regato, tako da so se v drugem, zadnjem plovu, pomerile samo tri jadrnice.


Naš prvi SSC Cup je tako za nami, čaka nas samo še zaključna fešta enkrat novembra :) Midva pa že trenirava za drugo leto.. :)

Za celoletno predano fotografiranje se zahvaljujem Mihi Mačku. Fotke z zadnje regate je naredila Urša Drofenik. Več fotk in rezultati so na www.jix.si

Veliki Vrsi

Najprej je bil Vrsi vasica nekje pri Ninu pri Zadru. Kar nekaj mailov smo si izmenjali s karto google eartha, predno smo se zedinili, kje natančno ga najti. V naših glavah je odmeval le kot nadvse ljubeznivo in domače prizorišče ene od lanskih SSC regat, kot mestece, ki živi za ta dogodek in ki bi ga bilo letos škoda, če ne celo nevljudno, zamuditi. Maretov rojstni dan je bil odlična iztočnica, da ga preživiva na vodi, v družbi dragih ljudi.


Maretovih skoraj 38C temperature in virusi, ki so razsajali zadnje dni, so plan postavili pod vprašaj. Motivacija je tudi tokrat premagala pomisleke in v petek zvečer, po nekajurni odvečni vožnji skozi podvelebitske vasice, ki smo jih spoznavali po zaslugi "olujne bure" (ki nam zadnje čase že kar redno zapira Maslenički most), smo pozno zvečer le prispeli. Kot da ne bi eni krenili iz Murske Sobote in drugi iz Ljubljane, smo se s Kristianom in Barbi srečali prav na križišču za Vrsi. Ni ga čez tajming. Tome in Marina, Nina, Štibra in Hrvoje ter ekipa domačinov so nas pričakali v majhni hišici, ravno prav topli, zadimljeni in še dišeči po nedolgo nazaj pripravljeni "peki", da smo se kar razlezli po mehkih blazinah.. Po stenah ribolovske trofeje in suvenirji nekega pozabljenega časa, ki nam v pravih trenutkih še vedno vzbuja nostalgične spomine. Pa odlično domače vino, popečen kruh in dalmatinska glasba.. Žal, po napornem delovnem tednu in dolgi vožnji smo bili preutrujeni, da bi se lahko prav vživeli. Gostoljubni fantje so nas razumeli brez vprašanj, nas razvozili po hišah in nam ponudili toplo posteljo in miren spanec.
Jutro ni razočaralo. Burja se je še naprej valila z Velebita in se upirala v naša telesa, da je bilo vsaj ženskemu delu posadk včasih nekoliko težje obstati na mestu. Tome je štart prestavil na popoldanske ure, ko naj bi se vsaj malo razpihalo. Okoli treh smo še vedno izmerili refule moči 25 vozlov, tako da smo vsi skupaj pogumno skrajšali jadra in se podali na turkizno zeleno in v zalivu povsem mirno morje. Od daleč bi bilo videti skoraj kot spokojen poletni dan, če nas ne bi refuli vedno znova polagali in uživali bi še veliko bolj, če bi bil Mare bolj pri močeh. Regato sva vzela tudi kot trening pred zaključno dirko našega Jix & SSC Cupa prihodnji teden v Izoli, zato se nama je kot tretji član ekipe pridružil Miha Slekovec. Barbi in Krisi sta medse povabila Marino, Štibra je predal krmilo Hrvoju, zadnjo barko pa so zasedli fantje stalne zasedbe Peterpanovcev s krmarjem Petrom Kragičem. Sobota je bila namenjena tehničnim plovom, vozili smo palico in trikotnike, vmes bili z vzkliki navdušenja glasnejši od burje, ali pa se jezili sami nase, ko nas je Hrvoje praviloma puščal za sabo. Nedavni izolski match race jih je še vedno držal na adrenalinu in pravi regatni duh (v katerega se mi nekako nismo uspeli spraviti..) jih je pripeljal do več kot zaslužene skupne zmage.


V nedeljo je burja nekoliko oslabela, pa smo si lahko privoščili navigacijo proti Velebitskemu kanalu. Za najdaljši in najbolj naporen plov tega dne smo se tudi mi zbrali in odjadrali kot znamo. Zelo lep akvatorij nam je bil popolna neznanka in je nekoliko spominjal na Kornate. Regatno polje je bilo spretno speljano glede na različne kote vetra, najprej nekoliko boka, pa dolga orca v nekoliko močnejšem vetru in finiš z genakerjem nazaj skozi preliv med dvema otokoma. Uživaško.




Soušalajzing te regate je bil zgodba zase. Naša jadralska druščina je bila sprejeta s toliko ljubeznivosti in topline, da nam je bilo na trenutke nerodno. Navajeni smo, da je pri Tometu vedno tako, in fantje iz Vrsi so iz istega testa. "Ne sprašujte, če imamo in če lahko," so nam rekli. "Samo zaželite si, vse imamo ali bomo uredili." Sobotni večer je dišal po božanskih biftkih na žaru, slavljenca Mare in Marina sta na koncu dobila celo doma narejeno torto. Vzdušje je bilo odlično, glasba prava.. a smo bili od napornega dne na vodi vsi skupaj preveč izčrpani, da bi se lahko zabava potegnila dlje v noč.
Če je morda za sobotni večer delala samo polovica Vrsi, pa so na nedeljsko popoldne svoje prispevali najbrž kar vsi domačini. Jure in njegova ekipa fantov so spet odlično skuhali in nas crkljali na vsakem koraku, njihove žene so spekle fritule, kruhke in druge dobrote, matere in očetje so nam priredili pravo folklorno predstavo.. Namesto običajnih pokalov smo prejeli ročno izdelane kamnite Vrsi, polne duhovitih detajlov in lepih barv..











Kaj sploh še ostane velikim? Da lahko svoj kraj, pa četudi šteje le nekaj hiš, tako gostoljubno odpreš svetu, je dovolj le nekaj ponosnih in srčnih ljudi. Ne želimo si, da bi Vrsi kdaj zrasel, želimo ga takega kot je. Hvala vam, draga ekipa, za ves vaš trud in dobro voljo, za prijaznost in vaše prijateljstvo. Če ne prej, prihodnje leto se spet srečamo.

Ps. Regata se odslej tradicionalno imenuje "Vrška plazulja", po tako imenovanem lokalnem ribiškem čolnu na vesla.

Fiumanka

Poletna Seascape gitica

Letošnjo poletno gitico sva z Maretom zastavila namenoma nekoliko drugače kot lani. Iz logističnih razlogov sva barčico pripeljala na srednji Jadran, jo dala v vodo v Sukošanu in se odpravila naprej brez plana, z vetrom. Okviren plan so bili otočki v Murterskem morju, če pa bi naju veter odnesel kam drugam, ne bi imela veliko proti. Nekoliko bolj izkušena glede opreme sva bila skromnejša tudi v tem pogledu, pa še vedno bi se lahko marsičemu odrekla. Premiki niso bili dolgi, cca tri do štiri ure dnevno sva jadrala; veter nama je bil naklonjen, srednje močan maestral, vseh deset dni. Vseeno, ujel naju je vročinski val, v senci je bilo čez 30, midva pa cel dan na soncu. Cedili so se nama med in mleko, obilo krem za sončenje, vode in v najbolj vročih dneh tudi H2SO4. Sukošan - Vrgada - Žirije - Tijat - Prvić - Murter - Pašman - Žut - Lavdara in nazaj v Sukošan.



Na gradskem vezu v Muni na Žirijah, ki je ponudil gostoljubje natančno štirim barkam, smo se znašli bivši minister Miklavčič s svojo motornjačo, par iz Ljubljane, ki je dopolnil lani v Maračolu na Unijah povedano brodolomsko zgodbo gospoda Rudija, pa posrečena Niozemca Jop in Hilde, s katerima sva preživela nekaj prijetnih trenutkov tudi v nadaljevanju najine poti. Bilo je kakšnih 40 stopinj, ko sva sredi dneva vplula v zaliv. Limonada in hlad ruskega režima skozi zadnja poglavja Politkovskine zadnje knjige so bili moji spremljevalci skozi prevroče popoldne.


Aladin je napovedoval blago vremensko motnjo, dan ali dva burje nekaj čez dvajset vozlov. Odrinila sva proti zaklonu na Prviću, a je bila plitvina malce južno od otočka Kraljak tako mikavna, da sva vrgla sidro kar sredi kanala, nadela potapljašo opravo in se predala prijetnemu hladu. Tisto noč sva prespala v zalivu Tijaščica na otočku Tijat, kakšno miljo oddaljenem od najine burji namenjene postojanke v Prvić Luki. To je bilo moje prvo srečanje z murterskimi otočki, in nisem si jih predstavljala tako lepe.


So dnevi, ki se začnejo povsem nedolžno, pa potem zlagajo skupaj dogodke tako spretno, da se jih prav zaveš šele, ko minejo. Čeprav nas je burja razočarala in je Jop ostal brez izkušnje “elementov”, smo z Renatom vseeno naredili nekaj zabavnih milj na skejpku in se pozdravili s štirimi delfini. Miren maestral na poti proti Murterju se je kmalu bogato razživel in naredil tudi kar precej živahne valove, ki sva jih rezala vso pot proti vetru. Zame, ki mi orca ni tako zelo odveč, je bil ta del poti daleč najbolj uživaški del cele najine gitice. Mare na krmilu in sama na glavnem jadru sem refule izkoriščala za trening trebušnjakov, kar se mi je v skoraj petih urah jadranja seveda poplačalo, da se še danes s hvaležnim zadovoljstvom zazrem v zrcalce. Vplula sva v murterski zaliv in pristala direktno pred Fabrom, zame eno najboljših gostiln na Jadranu. Predjedi so bile – kaj naj rečem, da ne bom osladna? Mega. Tako kot tudi vse, kar je sledilo.


Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih