sreda, 10. avgust 2011

»Do you remember when diving was dangerous and sex was safe?«

Pol ure vožnje s tramvajem iz centra Bruslja stoji med razraščenim grmovjem siva, nezanimiva stavba, ki razen napisa Nemo 33 ne razkriva ničesar. Vhod vodi naravnost v restavracijo. Topla, pridušena svetloba, črne stene, na njih pa za kontrastno dekoracijo obešene rumene jeklenke, verjetno prazne. V oči najprej pade nekaj velikih oken, ki delujejo kot turkizne, ves čas spreminjajoče se slike. Skoznje vidimo v prvih deset metrov najglobljega bazena na svetu, 35-metrskega Nema. Potapljači na svoji poti proti dnu in nazaj opazujejo goste v restavraciji; ta je med domačini priljubljen lokal tudi za nekoliko izvirnejše prve zmenke in ko zaljubljencema med drago fusion cuisine večerjo zmanjka besed, so mimoplavajoči potapljači verjetno dobra iztočnica.
Najprej je kazalo, da bo moj obisk Bruslja prekratek, da bi vanj lahko vključila tudi Nema, čeprav sem že od odprtja leta 2004 potihem upala tudi na to priložnost. Na koncu mi je obveznosti uspelo urediti tako, da sem se sredi dneva, nenajavljena, a s kopalkami pod roko, le prikazala na recepciji. Nikjer nikogar. Gospodične v restavraciji prijazno povedo, da trenutno poteka tečaj, sicer pa so potopi možni zgolj po predhodni najavi in s svojim »buddyjem«, obvezno tudi s svojo potapljaško uro-računalnikom, pa seveda izkaznico, s katero formalno izkažeš potapljaške veščine. Ob izostanku vsega naštetega je mojemu potapljanju v Nemu kazalo precej slabo. Lahko pa počakam na receptorko, ki mi bo vse to ponovila iz pooblaščenih ust. Ok torej. Med čakanjem imam ravno dovolj časa, da skujem plan B. Namesto potapljaške potegnem na plano novinarsko izkaznico in povem, da prihajam iz Slovenije in bi rada o Nemu napisala članek. Da avtentičnost zgodbe zahteva lastno izkušnjo, je bilo prijazni gospodični takoj razumljivo. Press je magična beseda, ki odpira vrata in vse tisto, kar je še minuto prej kazalo povsem nemogoče, je začelo postajati meso. Kaj meso, najlepše zapečen skrbno zorjen biftek. Povabi me, da se vrnem zvečer na organizirano, a samostojno potapljanje za licencirane potapljače – potrebne formalnosti pa bomo tudi nekako uredili. Ni ga čez PR. Odličen napredek sicer, a v resnici me je bolj kot potapljanje z opremo mikal prosti potop. Nič hudega sluteče izrečena beseda »freediving« med naju v trenutku postavi zid. Kot bi izrekla urok, besedo na skrajnem koncu tunela. Pred časom da so imeli »nesrečo« in od takrat je s potapljanjem na dah do nadaljnega konec. O podrobnostih molči, tako kot tudi vsi ostali, od katerih sem zvečer poskusila izvedeti kaj več. Škoda, saj je bazen sanjsko pripraven prav za apneo. 33 stopinj Celzija na globini 35 metrov, fiksne vrvi na petih in desetih metrih, plavajoče boje, nobenega toka ali valov, kristalno čista in celo neklorirana voda, prostor za ogrevanje .. česa več naj si človek želi sredi Bruslja?
Hiter skok na internet razkrije skrivnost. Sredi letošnjega junija se je zvečer – bazen je bil že uradno zaprt – nekdo od zaposlenih odločil za prost potop v najgloblji tank. Čeprav brez potapljaških izkušenj ga je zamikala globina. Potopil se je sam, pregloboko, in ob vračanju na površino izgubil zavest. Našli so ga na dnu, ko mu ni bilo več pomoči. Nemo 33 je od takrat do nadaljnega zaprt za proste potope, tragedija v bazenu, ki slovi po visokih varnostnih standardih, pa še vedno odmeva. Ko bo bolečina ob izgubi sodelavca nekoliko popustila upam, da bo Nemo svoje poslanstvo videl tudi v še intenzivnejšem izobraževanju potapljačev na dah in širjenju zavesti, da je prosto potapljanje varen šport, če se le upoštevajo vsaj najosnovnejše varnostne zakonitosti – kar dosledno potapljanje v paru brez dvoma je.
Nekaj minut pred sedmo spoznam svoja buddyja, kar dva. Pridružili so me namreč že formiranemu paru – mlademu Korejcu in športni dami v zrelih letih, ženi glavnega hišnega inštruktorja. Bili smo skupina kakšnih desetih ljudi, kjer vsak skrbi zase – in za svojega sopotapljača. Potop traja eno uro in vključuje ogrevanje, potop do dna in počasno vrnitev na površino. Vzamemo maske in plavuti ter hop v vodo. Izkoristim priložnost za nekaj prostih potopov do globine desetih metrov, kar je dovoljeno in celo priporočen način ogrevanja. Nazaj ven, kjer si vsak zase zložimo skupaj opremo, ter še enkrat v vodo. Ok? Ok, gremo dol. Počasi smo se spuščali do dna, kjer so na petintridesetih metrih pod vodno gladino ljudje nenadoma začutili silno potrebo po vseh mogočih vragolijah. Globinska pijanost, nenadni napad infantilnosti ali zgolj prostodušno izkazovanje sreče ob tako prijetnem petkovem večeru? Nekateri so si podajali majhno sloko podmornico, drugi vadili jogo/strečing/kama sutro, zaljubljen parček je svojih deset minut na dnu izkoristil za fotografiranje neštetih zapeljivih poz (bejbikinih plahutajočih sto kil v kopalkah, potapljaški opremi in zapeljivem nastavljanju je bilo kar hecnih..).. potem pa počasi nazaj, skozi izdihane mehurčke proti gladini. Kot bi plavali v radenski! Na globini desetih metrov sta vzidani dve »votlini«, ki sicer nista arhitekturni ali oblikovalski presežek, a vseeno dobro služita svojemu namenu, mehkemu in nenasilnemu dekompresijskemu postanku. Delujeta kot zvona, v katerih je vode do pasu, tako da je v njih mogoče stati in se nadihati svežega (pač nekoliko bolj stisnjenega) bruseljskega zraka, pa mimogrede še kakšno reči. Še pet minut na petih metrih, ki smo jih skozi okno delili z gosti v restavraciji, pozdravček namesto predjedi ter mirno ven.
Čeprav sem si vedno predstavljala, da se bom v Nemu potopila na dah, pa je bilo tudi to instant scuba potapljanje simpatična pika na i hitremu obisku Bruslja, ki je prijetno presenetil več kot enkrat. V prestolnici Evropske skupnosti, kjer so Nema prvič odprli prav na dan slovenske priključitve 1. maja 2004, sta bili takrat med prvimi v vrsti tudi dve Slovenki. Obet mednarodnega uspeha in mogoče čisto malo tudi čustvena naveza, ki kot kaže še vedno traja.

www.nemo33.com

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Bruselj2011

Airborne

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Airborne

re-Port-o-rož

Prvo polovico regatne sezone pokala Seascape18 smo pretekli vikend zaključili s spopadom v Portorožu. Prehod fronte je prekinil obdobje sončnega vremena in v soboto poskrbel za občutek jadranja v pralnem stroju. Premočene in premražene ekipe smo kljub temu odpeljale 4 plove v burji moči do 20 vozlov. Posadke so bile tokrat nekoliko spremenjene - v ekipi Gaea+ je Roka Poropata nadomestil Mitja Nevečny. Panda teamu je manjkal lastnik Igor Požar, ki ga je nadomestil Vid Jeranko. Tovarniško ekipo je zaradi odsotnosti Jona Breclja vodil Uroš Pečauer. Poleg vodilnega Tomasa Tuleje iz Slovaške in ostalih konkurentov je tokrat stopila v napad še barka s številko SLO 89, ki jo je vozil izkušeni Željko Planinšič. Line-up torej, ki je obetal krvav boj. Po dirki mi je član regatnega odbora, ki je vse skupaj opazoval v zavetju tende regatne barke dejal, da je trpel ob dejstvu, da je bil lahko zgolj opazovalec. Ob glisiranju, neposrednih dvobojih, menjavah mest in fotofiniših človek očitno hitro pozabi na dež in mraz. Rezultati kot vedno tukaj, o regati pa na kratko takole: s težo malce podhranjeni Gaea+ team se je dobro držal in se ostro boril s Pandami za najvišjo uvrstitev. Par zapletenih škotin in ena večja taktična napaka sta bili žal dovolj, da so slavile Pande, preostalo floto pa je šolsko kontroliral Uroš Pečauer, ki je privozil bron prvega dne. Prvi dan torej srebro za Gaeo+. Sončna nedelja z ostankom burje moči do 12 vozlov je bila prijaznejša do tekmovalcev. Ekipa Gaea+ je ponovno izvedla rošado - tokrat je Mitjo Nevečnya je zamenjal Tit Plevnik, ki je bil doslej vsega dvakrat na Seascapeu. Morda pa je ravno zavedanje, da tovrstne menjave zagotovo ne prinašajo prednosti povzročilo, da smo tokrat vstopili v regatno polje brez pričakovanj, a kljub temu bojeviti. Že po prvem štartu je postalo jasno, da smo hitri in takoj smo prevzeli taktično iniciativo. Nagrada sta bili zmagi v prvih dveh plovih. Tretji plov smo po masovnem kaosu na štartu začeli na zadnjem mestu, se zbrali in končali na četrtem mestu. Zadnji plov pa znova match race s Pandami. Luki Baeblerju je kljub našemu vodstvu po drugi orci uspelo ohraniti prekrivanje na privetrni boji in peljal nas je visoko... Previsoko... Tomas Tuleja je izkoristil priložnost in se znašel v zastonj vodstvu, medtem ko smo mi v ostrih luffih davili Pande. Ko se je ta dvoboj razpletel, je bil Tomas žal predaleč in končali smo na drugem mestu. Nedeljo smo tako končali v zlati barvi, kar je za nas izjemno pomembno, ker so bili nasprotniki najmočnejši doslej. Le tovarniška ekipa je imela tokrat smolo z barko, saj s poškodovanim slot-stripom ni mogla držati tempa. V skupni razvrstitvi zato po novem zaostajajo za dve točki za nami, mi pa ravno toliko za vodilnima Tomasom Tulejo in Pandami. Po polovici sezone nas vodilne štiri ločijo le 4 točke in s tem so vse možnosti še vedno odprte. Naslednja regata bo čez 14 dni, tokrat pri sosedih na Vrbskem jezeru. Jezero... loterija.. hkrati pa nov ambient in poleg nas še 15 avstrijskih ekip. To bo nedvomno spektakel za razred Seascape18, za nas pa nora izkušnja... Over and out.

Posted by Marko P.

http://sailing.gaeaplus.si

Kaj bi Seascape pokal brez izolske burje?

Po lanskem izolskem Jix & Seascape Cup vikendu, ko je bila nedeljska regata zaradi burje, ki se je v refulih bližala celo tridesetim vozlom, po dveh plovih (in počenem bumu na Mojci 13, štraorcadah ...) prekinjena, pa letošnje razmere na regatnem polju niso bile kaj dosti prijaznejše. Še posebej sobotna dirka se je spet odvijala v močni burji, v zadnjem plovu je v sunkih pihalo celo do 25 vozlov, in valovih, ki so predvsem Seascapom kar dobro mešali štrene in tudi dobre uvrstitve.

Spet se nas je na štartu zbralo kar enajst. Namesto Janezove Žverce nas je tokrat obiskal belgijski lastnik, simpatični zobozdravnik Eric, ki se je na štartu sobotnega plova pogumno pojavil kar z enajstletnim sinom in svojim očetom! Močan veter je nekatere ekipe prepričal, da so skrajšale jadra, druge so se preko štartne črte zapodile na polnih, Pande pa so dokazale, da je Seascape zares tako enostavna jadrnica, kot lahko beremo v prospektih – saj zna (vsaj prvih nekaj metrov ...) voziti celo sama. Iz morja je fante – in resnici na ljubo je treba povedati, da tokrat za krmilom ni sedel najlepši krmar Luka – rešil sodniški gumon, a je bila žal dirka za naše mokre prijatelje po prvem plovu sobotnega dne končana. Nekaj bo najbrž tudi na tem, da baje v trenutku prevračanja na barki ni bilo njihovega lucky totema, odslej imenovane vudu-pande. Dovolj težka posadka je bil predpogoj za uspešno jadranje predvsem v soboto, zato zgolj dvočlanska ekipa favorita Slovaka Tomasa Tuleje (trenutno vodečega v SSC pokalu) kljub dobremu jadranju ni imela realnih možnosti za visoko uvrstitev, zaključili so na sedmem mestu. Odlično je jadrala tovarniška ekipa Jona Breclja na jadrnici Harle Queen in si prijadrala zmago pred našo Gaea+ (6 točk, JK Pirat, Gaea+, Sailing Point), v klasični zasedbi jaz na krmilu, Mare trim/taktika, pridružil se nama je pa Mitja Beltram trim/main/taktika. Že pred meseci smo se z Mitjo dogovorili, da bo z nami zajadral na prvi regati z novimi jadri, pri katerih razvoju je kot zastopnik za North Sails aktivno sodeloval. Čeprav so nova jadra nekoliko globlja in naša posadka z vidika kilogramov ni bila prav težka, so se močnemu vetru navkljub odlično odrezala, le nekoliko bolj smo se morali nagibati čez rob barke. Zahtevne vetrovne razmere, nova jadra in neuigrana posadka so sicer botrovale celo kakšni štraorcadi, a smo bili na koncu z našim jadranjem in visoko uvrstitvijo zelo zadovoljni. Presenetil je Hine, ki je prišel, videl, zmagal – na jadrnici Boat of the Year. Ekipa, ki so jo poleg Hinka Goliasa sestavljali še Teja Plešec in Aleš Musič, se je namreč sestavila tik pred zdajci in čeprav Hinko in Aleš še nista imela izkušenj na Seascapu, so odjadrali za tretje mesto (Aleš pa je pred štartom sobotne dirke tudi na hitro zaplaval). Ažo je komentiral: lanski pokal je bil v znamenju uničevanja opreme, letošnji pa v znamenju padcev v vodo. Kar se opreme tiče naj vseeno dodam, da je naš izkupiček škode po teh dveh dneh naslednji: močan veter je dokončno uničil vrečo za genaker, zaradi česar smo se sredi druge orce prvega dne spraševali, kako da naša pregovorno hitra barka ne gre nikamor; kako bi le šla, ko pa nam je genaker prav potihem spolzel iz (strgane) vreče in smo ga vlekli ob boku..; strgana vrv – retriver za penon; udarjen premec po trku pred štartom. Ni kaj, we're playing hard, kot bi rekel Mrkva.

Nedeljska regata v nekoliko šibkejši burji, sunki niso presegli dvajsetih vozlov, je bila že ugodnejša tudi za Tomasa Tulejo, ki je z dvema zmagama in enim drugim mestom še utrdil svoj položaj vodečega tudi v skupnem seštevku. Na drugo mesto so se uvrstile Pande na Mojci 13, tokrat spet v stalni zasedbi z Luko Baeblerjem na krmilu in vudu-pando kot neuradno četrto članico ekipe. Po nekaj zapletih, med enim nas je recimo kot ribič ribo na škoto, ki so jo vlekli za seboj – ujela velenjska ekipa in nas ravno na obratu privetrne boje skoraj potisnila vanjo ... pa še kakšen bi se našel ... smo nedeljsko regato zaključili na tretjem mestu in bili s skupnim izkupičkom tega regatnega vikenda – drugim in tretjim mestom skupno – zelo zadovoljni. Dve dobri uvrstitvi sta močno popravili nekoliko slab priokus po koprskem vikendu, in kar ni odveč, nas močno dvignili tudi v skupnem seštevku po štirih regatah. Trenutno zasedamo tretje mesto skupno in drugo v slovenski konkureci, za Jonom in pred Luko.

Več fotografij je v galeriji. Za fotografije se zahvaljujemo Mihu Mačku in Mihu Slekovcu.

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/2RegataJixSSCCupIzola

http://sailing.gaeaplus.si/

Seascape klinika na Velenjskem jezeru

Sobota, 9. april, sončno jutro ob Velenjskem jezeru. Modro nebo, bele penice na vodi. Vetra je dovolj, v refulih celo preko dvajset vozlov. Veliko več, kot smo ga pričakovali. Severnik živahne narave, z vsemi značilnostmi burje. Idilično okolje, urejen klub, prijazni gostitelji. V daljavi, namesto kulise, pa dim iz TEŠ-a, ki bi nam pomagal, če bi bilo vetra malo. Namen naše prve Seascape klinike je bil druženje »stare« ekipe z novimi lastniki, izmenjava izkušenj in trening na vodi – vaja obratov na privetrni in zavetrni boji, gibanje po barki, »boat-handling«. Vse skupaj nekoliko bolj dinamično kot smo vajeni na regatah, na kratkem polju, med dvema bojama, ki nista več kot sto metrov narazen. Gor, dol, gor dol ... Prišle so štiri barke in jadrali naj bi v dveh parih. Tovarniška jadrnica Harlekin z Jonovo ekipo in Mojca 13 z Lukovo v enem, velenjska klubska barka in naša ekipa Gaee+ z Janezom na njegovi Žverci v drugem. Ker so imeli fantje iz velenjskega kluba poleg svojega treninga napovedanih še nekaj promocijskih voženj, smo se v ekipo združili preostali trije. Tokrat brez tekmovalnih ambicij, usklajenih štartov in napadalne vožnje smo se lotili zastavljenih nalog. Za dodano vrednost je poskrbel nestabilen veter, po moči in po smeri, ki nam je pognal adrenalin po žilah, poskrbel za nasmehe na obrazih, Janeza pa celo okopal v jezeru. Kmalu je bilo jasno, da bi bilo tega prelepega sončnega in močno vetrovnega dne pač škoda za rutinske treninge obratov ... ko pa je bilo očitno, da je bil kot ustvarjen za užitke ... zato smo si ga vzeli zase in priredili po svoje. Še vedno okoli boj (po Ažovem planu) smo se podili bolj vsak zase in za lastno veselje – a je bilo to tolikšno, da je tokratni dogodek več kot dosegel naša pričakovanja. Spoznali smo lokalne vetrovne posebnosti, povadili manevre v močnem vetru, zraven pa na glas predli od veselja. Da so nas fantje in dekleta iz velenjskega kluba nosili po rokah, je bila pika na i. Škoda, da se dogodka ni udeležil niti eden od novih lastnikov, ki jim je bil trening prvenstveno namenjen, saj bi imeli odlično priložnost zajadrati v nekoliko zahtevnejših pogojih skupaj z izkušenimi jadralci ter se spoznati z Velenjskim jezerom, kjer bo septembra ena od regat za letošnji SSC pokal. Prisotnim so se ob tokratnem obisku Velenjskega jezera cedile sline in zato hočemo še.

http://sailing.gaeaplus.si/

Pred nami je napeta sezona

Kar napeto in tako zelo drugače kot lani je bilo na štartu prvega plova prve regate letošnje sezone. Navajeni ne dosti več kot kakšne barke ali treh okoli sebe se je bilo treba tokrat v gneči enajstih kar dobro smukati in iskati svoj prostor pod soncem – ki najbolj toplo greje prav tiste na priviligiranih štatnih pozicijah. Devet slovenskih bark, med katerimi so nam bile nekatere nove ekipe popolna neznanka, z drugimi smo se spopadali že lani, s tretjimi smo bili doslej le dobri prijatelji na kopnem, poleg nas pa še dve slovaški ekipi, ki sta prav tako obetali dobro jadranje, vsi smo se drenjali pred štartno črto.

Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.

Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.

Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.

Fotografije: Urša Drofenik

https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik

http://sailing.gaeaplus.si

petek, 4. februar 2011

Muenchen Sunrise

South of the border, west of the sun. Slovo od sveta tam daleč na vzhodu, od sonca, ki ob tej uri tam greje najmočneje. Svet, kot kaže, le ni samo južna Amerika. Jutranji pogled z u-bahna, na poti z letališča do hauptštaciona v MUC. Finally, home.