Kornatska avantura

Iz St. Petersburga sva se z Borom vrnila v torek zvečer, v sredo zjutraj ob 9h naj bi odrinili iz Sukošana na našo petdnevno kornatsko Seascape avanturo. Mogoče se sliši kot natrpan urnik, a ne gre prezreti dejstva, da je človek izjemno vzdržljivo bitje, na adrenalinu in ob ustrezni dozi motivacije pa še toliko bolj :) Torej, pridem domov, ta in oni opravek, spat okoli enih, vstat ob treh, dve urci – zadnji teden sem preživela na povprečno toliko spanja na dan.. Vseeno, leta se poznajo, hehe.. malce me je oblivalo, vroče in hladno, od utrujenosti, pomešane z večdnevnimi dozami energetskih krilatih napitkov. Žal ni šlo drugače, a man has to do what a man has to do. Marči, ki je prav tako zabluzil to zadnjo noč, si z menoj na poti ni mogel kaj dosti pomagati. Kinkala sem tako bolj ali manj celo pot do Zadra, tam pa ekipca, kakršno bi si le želela. Prav zanimivo je, kako se na vseh SSC druženjih vedno naberejo ljudje iz vseh mogočih vetrov, tudi najbolj na prvi pogled različni, pa smo čez trenutek popolnoma uigrana in na vseh takih in drugačnih nivojih nalinkana družinica. Res zanimiv fenomen, tale Seascape, kako druži in povezuje.

Ideja tokratnega druženja je bila bolj športno-rekreativno-družabne narave. Nobene regate, nobenega resnega treninga. Tri barke – Tome in Marina na eni, režiserja Miha in Nejc na drugi in midva z Marčijem na tretji. Sama uživancija in kje bi lahko bilo lepše kot na Kornatih. Odrinemo torej iz Sukošana, pa lepo počasi do Kornata, skozi Ždrelac na Tometov motor, lepo kot račke navezani Tometova in Nejčeva/Mihatova barčica, midva z Marčijem pa solo, na najin električni Torqueedo, a smo eko ali nismo.



Krasen vetrič nam piha, malo pade, pa spet potegne, na Vrulje, v objem Tometove nazaj-k-naravi Pink Floyd ekipce, ki je bila ravno sredi obnovitvenih del – tako se je že dalo slutiti – kmalu prave domače haciende – prav tam, kamor bi jo postavil, če bi imel cel svet na voljo. Malce na samo, pa le nekaj minut hoda od naselja. Na drugo stran sončnega zahoda, tja, kjer se zberejo vse najlepše barve zahajajočega sonca in kristalno čiste vode. Hacienda, kot jih imamo najraje – v katero si povabljen, če smo si všeč. In ekipa v njej – prava. Spanje na naših barčicah, pod zvezdnim nebom. Hrana v bližnjem Robinzonu, samo za nas pripravljene kornatske sladkosti, ribje, dimljene, mesne, božanske, v neizmernih količinah, ki smo jim težko sledili – nenazadnje je bila naša fizična poraba karseda mala. Lenuharili smo na polno. Ampak z užitkom, to pa. Čez dan pa jadranje po Kornatih, z odličnim vetrom in tudi brez njega, pa smo se znašli, pod Maninimi impresivnimi previsi, med otočki gor in dol, iščoč najboljši veter – tudi do 20 kts nam je pihalo na poti nazaj – in zalivčke z najbolj kristalno zeleno vodo. Malo potapljanja, malo poležavanja. Pravljično.











In – modelarska delavnica. Da ne bi samo zabušavali. Najprej Tometov kratek intro – zakaj so barke, kakršne so. Malo fizike, aerodinamike, hidrodinamike. Potem pa – Scrapheap project. Pred našo haciendo kupi in kupi odpadnega materiala, saj je bila hiška sredi renovacije. No rules. Vse je štelo, lahko smo uporabili karkoli, le barčico smo morali narediti – takšno, ki bo plula, pomožnosti celo zmagala na naši modelarski regati. Kakšne izvirne domislice so se rodile!! Barke iz stiropora, iz praznih plastenk vode, pa Marinina eko barčica, za katero nihče ni resno verjel, da bo kdaj plula – pa je na koncu suvereno rezala vodo. Zmagal je – Marči, jasno. Naš veliki modelarski guru – nenazadnje, pri osmih letih je modelček rakete z Ljubljanskega barja pognal nekam do Zagreba. Torej zaslužena zmaga, tudi na račun minulega dela. Vseeno, čeprav v prvem trenutku rahlo skeptična nad svojimi ročnimi spretnostmi, da ne omenjam pomanjkanja modelarskih izkušenj (vse, kar sem v življenju sestavljala, so moji Spitfire aviončki, sicer kar nekaj njih, ampak to gre malo drugače.. :) – je tudi meni uspelo sestaviti barko, ki pluje :)) Jupiiii!!! Hehe, nikoli si ne bi mislila.















Druženje, ki ostane v spominu. Zadnji dan sta se nam pridružila še Ana in Ažo – in energija je zaokrožila spet nekoliko drugače. Vsak je dodal svojo in vsi skupaj smo bili vse, kar smo potrebovali. Nepozabno prav zaradi preprostosti in iskrenosti vseh sodelujočih, ravno pravšnjih duhovitih in iskrivih domislic, zaradi Marininega sončka, Nejčevih odmerjenih, ampak toliko vrednejših izrečenosti, Mihatove sproščenosti, Marčijevega nič-spregledajočega uma, pa zaradi Tometove vseobsegajoče pozitivne energije in vedno enako lahkotne organizacije – ki vedno štima, pa čeprav izgleda, kot da se vse dogaja samo po sebi. Saj – mogoče pa je ravno v tem lepota in skrivnost vsega.



Hvala vsem, tudi z moje strani.

Fotkice na ogled na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/KornatskaAvanturaVrulje2009#

Kako priti iz Ljubljane v St. Petersburg, če zamudiš letalo - ali - Na cilju Volvo Ocean Race regate (KOMPLETNO POROČILCE :)

Kmalu po prihodu z zimskega potovanja po južni Ameriki me je prešinilo. Konec junija bo v St. Petersburgu v Rusiji zaključek Volvo Ocean Race-a, regate 70-čeveljskih high teck jadrničk, ki od novembra plujejo okoli sveta. Kaj če bi bila zraven, napisala kakšno reportažo, dve ali tri, si s tem pokrila stroške – in doživela nekaj veličastnega? Preverim letalske karte – in ker se v takšnih trenutkih ponavadi vse poklopi, je bila tudi cena prijaznih 200 evrov. Pokličem še Bora, greš zraven, boš fotkal? – in je bilo zmenjeno.
Pride dan d, midva še nekaj motoviliva po Ljubljani, naletiva na manjši cestni zastoj malo naprej od Trsta (letela iz Benetk) in zamudiva letalo. Preden bi se resno lotila alternativnih poletov, pade predlog: avto? Bova videla še baltske države – Litvo, Latvijo, Estonijo, Rusijo pa malo drugače, počasi in doživeto. 2400 km v eno smer, od tega 600 km avtocest, ostalo pa prepuščeno naključjem.. Naj to zmoti velikega duha? 29 ur neto vožnje, vmes pa tri ure spanja. Še dobro, da oba z Borom rada voziva in še posebej v redu, da sem nedavno za protivrednost 3000 evrov (jebemti..) zamenjala vse vitalne dele mojega avta, tako da na to temo ne bi smelo biti težav.



Odrineva torej kar direktno iz Benetk in najin road trip se začne. Odločiva se, da bova pot do Rusije ubrala brez večjih postankov, nazaj grede, ko nama bo bolj jasno, kaj lahko pričakujeva, pa si bova vzela nekaj časa za oglede Talina, Rige, Varšave.
Ljubljana – Dunaj – Bratislava (tukaj si privoščiva odličen gulaž soup in borovničeve cmočke (posute z jedilno čokolado, ghrrrr..) v mojem omiljenem Slovak Pubu..:) – Varšava – Litva – Latvija – adios EU – pozdravljena mother Russia :)
Na mejo sva prišla okoli polnoči, en avto pred nama - in projekt za uro in pol. Najprej napad komarjev. Resen napad komarjev. Odpreva vrata in jih čez sekundo zapreva - izkupiček v notranjosti avta - kakšnih 20. Bila sem milostna z njimi, umrli so hitro. Davek močvirjem, polderjem, vlagi povsod okoli nas.
Še na latvijski strani dobiva insajderski tip - da je najugodnejši trenutek za prečkanje meje prav noč. Zjutraj se prebivalci EU namreč postavijo v vrsto, čakajo ure in ure, da potem na ruski strani napolniji tank. Za pol prišparanega evra pri litru bencina - razumljivo. Le da se čakanje lahko včasih zavleče na cel dan, takisto pa doleti tudi nič hudega sluteče turiste, ki prav takrat vstopijo v vrsto za njimi.
In - pozdravljena, birokracija. Malo smo se je že odvadili, vsaj take prave, same sebi namenjene. Napisala sva kakšnih ducat različnih formularjev. Kdo sva in kaj hočeva - formularji so v ruščini in v grabljicah (dobila svojo osebno svetovalko, s katero smo se le nekako sporazumeli :); formular za "avto passport" - našo prometno; plačilo (plus formularji, seveda) za avto zavarovanje (naše ne velja) - pa še in še; pišeš tukaj, oddaš pet metrov stran drugemu cariniku. Pregled avta, bolj v smislu - imate noter kakšnega človeka ali kamelo? Brez kakšnih resnejših ambicij po odkrivanju vsega hudo prepovedanega, kar sva tovorila s seboj :)) Pa rampa za naprej, pred katero spet stojiš in čakaš, da bo nadrejeni poklical uslužbenca in mu dal navodilo, naj jo dvigne. Kdaj pa bo to? Ah, tega pa ne vem.. Še kar bizarno. In oddaja novega pildka temule gospodu. S tem ramp še ni konec. Nova rampa, ponovi vajo. Izvirna dogodivščina, še posebej, ker nihče ne govori angleško (ali pa sploh nič drugega kot rusko) in ker so vsi kljub temu neskončno prijazni. Vse bi naredili, da bi ti le dopovedali, kaj želijo.
Prečkava mejo in pred nama so še tri zadnje urice vožnje v romantiki belih noči - in jutranji St. Petersburg.


Celo pot od Ljubljane do St.P dežuje, ruska nekajkrat prestolnica pa do konca utrujena popotnika pričaka z zametki jasnega neba in praznih ulic, ki jih nameni le zares zgodnjim. Tako utrujena, da sva se zadnjih nekaj sto kilometrov menjavala že na slabih 50, več jih nisva zmogla - naju je mesto tako prevzelo, da sva se v hipu zbudila. Namesto naravnost v hostel sva se tako kar vozila, vzdihovala ob veličastnih zgradbah in vpijala široko slovansko dušo.



Bele noči in dnevi brez spanca
St. Petersburg je mesto, v katerem se v času okoli poletnega solsticija – prav v tednu najinega obiska – ne spi. »White nights« ali pojav belih noči wiki opiše kot: »Že na 50° zemljepisne širine je v času solsticija mrak dolg osem ur, celoten čas od Sončevega zahoda do vzhoda (torej noč) pa znaša 7 ur in 51 minut. To pomeni, da se na tej lokaciji večerni in jutranji mrak spojita ter izničita pojav noči, kar se imenuje bela noč. Ta se natanko en dan v letu pojavi na 48° 33' 24"; vedno dalje na sever je vedno več belih noči v letu, dokler pojav na tečajniku ne pride do izraza v tej meri, da Sonce en dan v letu (ob solsticiju) sploh ne zaide. St. Petersburg sicer leži dobrih 6° pod severnim tečajnikom, vendar v juniju sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.«
V praksi pojav izgleda veliko bolj romantično.. ob enajstih zvečer je svetlo kot sredi dneva, ob polnoči snameš sončna očala, okoli dveh zjutraj se blago zmrači, da bi se okoli treh na obzorju že začel delati dan. Bilo je res božansko, meščani St.P. ga dojemajo kot velik praznik in seveda odlično priložnost za zabavo pozno v noč, pardon, dan. Mesto ob polnoči živi enako intenzivno kot Ljubljana v torek ob štirih popoldne.

Ni nama preostalo drugega, kot da se zapodiva v akcijo, nekaj malega odspiva, dovolj, da lahko pokrpava dneve z dnevi. Tudi bioritem se nama je takoj prilagodil. Čeprav skurjena do konca, sva bila ob polnoči – sredi dneva takorekoč – še popolnoma prisebna in polna energije, okoli dveh sva se prisilila k spancu, zgodaj zjutraj pa sva že spet blaznela naokoli.. nenavadno je bilo opazovati svoje telo, ki bi po vseh pravilih moralo omedlevati od utrujenosti (in doma tudi bi), kako se v hipu prilagodi naravi in začne delovati povsem usklajeno z novim ritmom dneva in noči.
Samo štiri dni sva imela na voljo, od tega sva dva kanila nameniti VOR-u, torej dva. Za mesto z nekaj manj kot petimi milijoni prebivalcev in zgodovino, kot jo ima St.P – jasno da odločno premalo. Ampak že kar navadila sem se na tak tempo, zadnje čase mi čas vedno beži..
Mesto, ki mu zaradi številnih umetno narejenih kanalov, ki dopolnjujejo strugo reke Neve, pravijo tudi Severne Benetke, sva v glavnem prehodila. Hostel, ki sva ga po stari navadi rezervirala nekaj dni pred odhodom, torej prepozno, je ležal nekaj kilometrov od strogega centra, če za to okličemo okolico Ermitaža. Bila sva pogumna in sva avenijo Nevski Prospekt večinoma in v velikem delu prepešačila. Vožnja z ladjico po kanalu, pa Ermitaž, za katerega je direktor nekoč dejal, da ne ve, če je najboljši muzej na svetu – zagotovo pa ni drugi najbojši – kakšna cerkev tu in tam, kakšna knjigarna tu in tam, muzej ruskega osvajanja vesolja, znamenita vojna ladja Aurora, baletna predstava, ruska večerja.. pa sva v dveh dneh uspela vsaj nekoliko doživeti utrip mesta, ki v najinih dneh res ni prav veliko spal. Priporočam.







Ta noč je bila moj dan
Petek zvečer je, z Borom sediva na večerji in razglabljava o soboti, velikem dnevu prihoda bark v cilj, vrhuncu najinega potovanja.. Ura je bila okoli pol polnoči, sonček še visoko, hrana dobra, japonska, suši. Rusko večerjo sva načrtovala za zadnji večer, tega dne sva bila preveč utrujena, da bi nama doživetje kaj pomenilo, pa sva si vzela hranjenje bolj za nujno zlo – ki se je vendarle izkazalo za nadpovprečno okusno.
V soboto zjutraj naj bi fotografi/novinarji štartali izpred media centra ob sedmih zjutraj z gliserji in pričakali prihajajoče barke okoli 12h-13h. Tako je bilo planirano in napovedano še popoldne. Torej, jeva, pa pozvoni telefon. Naj bova v press centru čez eno uro, veter je tako potegnil, da barke letijo hitreje kot so pričakovali in bodo na cilju že okoli štirih zjutraj. Cilj je bil postavljen cca 30 milj ven proti Švedski/Finski, kjer globina vode še omogoča normalno jadranje.. voda pred St.P pa je prenizka in za vplovitev so poglobili kanal.
Torej, zapustiva najin okusen suši kar sredi grižljaja, odhitiva domov (taksist: nor), pobereva foto in ostalo opremo, pa predvsem topla in vodoodporna oblačilca, dirkava nazaj, zberemo se s preostalimi novinarji/fotografi, ki so jih uspeli priklicati sredi noči – in krenemo z jahtico.
Dela se dan, mi drvimo z dobrimi 25 vozli na uro, piha, ura je okoli treh, nebo na severu žari v jutranjih barvah, fotke še niso dobre, ker je pretemno za nas, ki se gibamo.. daleč na obzorju pa že prvi dve prihajajoči barki, Telefonica Black in Puma.. čisto se vznemirim, je to res??? Barke, ki sem jih z velikimi očmi spremljala po netu od lanskega novembra, bodo čez nekaj minut na dosegu roke.. Bor tudi, ostali (ruski) novinarji pa nimajo pojma, kaj se sploh dogaja. »Te barke so šle okoli sveta?« Jp. »Katera bo pa zmagala?« Ericsson 4. »Kako pa to vesta, če še ni konec dirke?« Ghrrrr.. Midva z Borom sva vedela, kdaj je nazadnje kateri član ekipe na vsaki barki posebej kihnil, ostali fotografi niso vedeli niti tega, kaj so sploh prišli fotkat. Je pa ta njihova indiferenca imela tudi dobro plat, namreč kaj hitro sva na splošno zadovoljstvo (kot vemo so ljudje običajno zelo veseli, če jim ni treba preveč mislit :) prevzela pobudo in usmerjala naš gliserček kamor nama je poželelo fotografsko srce – ostali so bili pa tudi veseli, da so prišli do boljših shotov. »Gas!!! Ok, zdaj pa ustavite, barka bo naredila tack, da ji ne bomo na poti..« »WTF is tack – in kako tadva vesta, da bo naredila tack???« .. ki se medtem seveda zgodi, ampak v resnici ga ni bilo prav težko napovedat.. :) (Hvala, Tome :) Tako nekako se je odvijalo in nama je bilo kar prav..






Sončni vzhod, ki se je v vseh žarečih barvnih odtenkih pripravljal kakšne štiri ure, se zgodi točno, ko Telefonica Black zmaga svoj prvi leg na dirki – prav tega zadnjega – in kot prva zapluje skozi cilj.. kakšen tajming, kakšna romantika.. nore barve, oranžno rdeče, vijolične, tople, jadrnice veličastne v barvah in silhuetah.. ljudje na njih pa do konca utrujeni.. okoli nas švigajo press čolni, obalna straža, ki čuva, da se tekmovalnim barkam preveč ne približamo, raznorazne jadrnice, ki so jih prišle pričakat in pozdravit po devetmesečni plovbi okoli sveta.. Kakšna dobra energija, zelo mi je bilo žal za vse vas, ki ste jadralci po duši in niste bili zraven, uživali bi..
Potem, kot peta, se pripelje zmagovalka celotnega VOR-a, ekipa Ericsson 4, že vnaprej glavna favoritka dirke. V skupnem seštevku so zmagali že pred tem zadnjim legom iz Stokholma do St.P, tako da so se pripeljali lepo ležerno in brez stresa..
Težko opišem vse občutke, ampak to je bila zame ena najlepših noči in doživetij v življenju.. ne vem, kdaj sem nazadnje videla nekaj tako energetsko močnega, s toliko doživetij, občutkov, čustev, zmag, porazov za sabo..




Jadrničke so se zbrale na cilju, še zadnjič spustile jadra in prižgale motor. Pred njimi je bilo 30 milj plovbe skozi koridorček do StP, carinske formalnosti, potem pa slovesno vplutje skozi dvignjene mostove prav v središče mesta.
Mi pa gas do konca, dobra ura nabijanja po valovih na našem desetmetrskem gliserju – ozroma jahti :) in omedlevica na poti do hostla. Naporna noč je bila to, od zadnjega spanca je minilo že kakšnih 35 ur, pa še od prej sva bila precej sesuta.. Adrenalin je popustil, midva pa za tri urice v komo.
Popoldne so počasi prispele tudi jadrnice v zaliv pred mestom, dvignili so mostove (prvič podnevi po ne vem koliko letih..) lepo ena za drugo, najprej ruska Kosatka, sicer neuvrščena ekipa – kot gostiteljica – potem pa po vrsti od zadnjeuvrščene proti zmagovalki. Mi spet na čolnih, v zalivu nešteto bark, še veliko več kot zjutraj, vsi bregovi in mostovi polni ljudi, ki so prišli pozdravit ekipe, vreme se čisto spremeni, o jutranjem soncu niti sledu, kapljice dežja postanejo resen naliv, mi na čolnih, foto oprema čist mokra.. potem pa pristanek, ena za drugo VOR barke in tudi mi, oder pred palačo Petra in Pavla, špalir ekip, slavnostna podelitev nagrad za zadnji leg, govor županje, šampanjec šprica, mi premočeni že itak.. super.










Intervju s Torbnom Graelom
Naslednjega dne sva si obetala intervju s skiperjem zmagovalne barke, brazilskim jadralcem Torbnom Graelom. Zaradi maratona, ki je zaprl center St.P. in naredil cel prometni kolaps, se je tajming jutranje novinarske konference popolnoma porušil in tiste slabe urice vmes, ki bi jo sicer Torben namenil nama z Borom, nenadoma ni bilo več. Popoldne skupna podelitev za dirko, spet veliko čustev in nekoliko manj dežja, pa ogled barčic od blizu, celo na in v Pumo so naju spustili, le fotkat niso pustili v notranjosti barke. Kljub vsej špijonaži so nekateri detajli ostali ostalim ekipam skriti in želeli so, da tako tudi ostane. Ok, obljubila sva z Borom in držala obljubo, tako da slika iz notranjosti ostaja le nekoliko temačen, stisnjen, vlažen, poln sodobne informacijske tehnologije in komajda za dostojnega moškega visok spomin.





Torben je po podelitvi ušel vnaprej dogovorjenim obveznostim naproti, tako da sva se zadovoljila s piarovko, ki nama je obljubila intervju po mejlu. Za Playboy, rubrika 20V, točno toliko vprašanj. Pošljem jih za vsak slučaj nekoliko več, da bom lahko kakšno povzela tudi v članku za Val, pa je bil Torben nekaj dni po zaključku VOR-a že spet na vodi.. Pogajamo se okoli deadline-a in nekako le uspem s pomočjo prijazne naklonjenosti Playboyevega urednika pravočasno priti do odgovorov – pa me skoraj zadane kap. Resda so v igri veliki denarci in se Torben kot kaže ne želi izpostavljati ali bognedaj komu zameriti, a tako politično korektnih odgovorov le nisem pričakovala. Vseeno, intervju je oddan in čaka na objavo, le žal mi je, ker bi lahko bil tudi veliko sočnejši, provokativneši.. človek kot on ima toliko zgodb v svojem srcu in glavi..





Čez Talin, Rigo, Varšavo domov
Da ne bi potovala po isti poti in da bi – če sva že tam – vsaj na hitro pogledala še mesta baltskih držav, sva vandranje domov splanirala preko Talina (Estonija), Rige (Latvija) in potem naprej po isti poti kot gor grede. Prestavila sva se torej iz lepote St.P. belih noči v lepote talinskih enako belih noči. Ležita cca na isti zemljepisni širini, tako da efekt dela enako dobro tudi tam. In kaj sva doživela, ko sva se pripeljala!! Ok, najprej pot – iz St.P. – izogibanje luknjam, takim konkretnim, po še kar zelo podrti cesti, kakšnih 100 km, pokrajina pa čist na izi, podeželje, sonček, ful lepo, cesta ravna, avtov malo, ura pol sedmih zvečer, ko sva se odpravila.. Meja – če ne bi gospoda ravno začela z malico, ko sva prišla, deset avtov pred nama, ne bi izgubila dveh ur.. potem pa naprej v Estonijo, dobrodošli doma, draga EU. Komplicirali so na EU meji vsaj toliko kot za izstop iz Rusije.. in goodbye mother Russia, hope to be back. Lepo je bilo, res lepo.
Pot naprej, cesta popolnoma ravna, odlična, široka, popolnoma prazna, nobene potrebe po avtocesti.. še 200 km do Talina.. le na zelo redke čase kakšna hiška tu in tam, drugače pa samo ravnina, barve večernega svetlega neba, meglice nad travniki, vmes sva se ustavljala za fotke, res je bilo pravljično.. Se pripeljeva v Talin, popolnoma brez pričakovanj, razen evrovizije, baje, enkrat v preteklosti – mi ime ni vzbujalo nobenih asociacij.
Kakšno ODKRITJE!!!! I was impressed!!!!!! Pripeljeva se v center in obnemiva.. kakšne stavbe – mesto je biser moderne arhitekture!! Samo vzdihovala sva!! Se čuti vpliv skandinavskega oblikovanja, njihove estetike, minimalzima, itak pa so Estonci napol vesoljčki, spadajo k Fincem in Madžarom in niso iz našega slovanskega sveta.. Baje jih je 1,4 milijona v državi, enkrat večji od slo.. zato tako redka poselitev, ki sva jo opazovala med potjo.. razviti ful, wifi na vsakem koraku, v mestih povsod, tudi v parkih, vse skupaj ena sama wireless cona :)) V hotelu sva imela recimo tri različne open ponudnike na voljo. Kot da bi se kakšnih 15 let nazaj nekdo pametno odločil, kam in kako želijo naprej – in zdaj temu zmagovalnemu konceptu sledijo na vseh področjih..
Zvečer – luči, zadaj tisto globoko modro večerno white nights nebo, ki dela nore silhuete zgradb, hiše pa vsaka zase čisti presežek oblikovanja.. center mesta je staro mestno jedro, urejeno z občutkom do zadnjega detajla. Podoben občutek kot v Ljubljani, le da z veliko večjo mero odličnosti, ki jo pri nas tako zelo pogrešam..





Nekoliko manjše navdušenje sva pokazala nad Rigo, čuti se vpliv socializma, ki ga moderni časi še niso povsem zbrisali s sveta.. Le redke zanimive stavbe pritegnejo najino pozornost, čuti se nižji standard kot v Estoniji, vse skupaj je veliko manj urejeno, ljudje – kolikor sva imela z njimi stika – pa veliko bolj zaprti vase, manj z veseljem zroči v svet..


Rigo vzameva bolj hitro, sprehod po centru, odlična večerjica in dalje, pot do Varšave bo dolga kakšnih osem ur. Kar hecen občutek, ko obcestna tabla pokaže še 225 km, pa se ti zdi, da si zdaj pa res že skoraj tam. V Varšavo prideva okoli petih zjutraj, pa sva še kar fit in po kratkem giru po mestu se odločiva, da jo kar potegneva naprej. Ne prav veliko kasneje v izjemnem krču komaj odprtih vek iščeva kakršnokoli obcestno ležišče, četudi z roza prevlekami.. za par uric, potem pa mimo Bratislave in Dunaja domov.
Prispeva zvečer, ob devetih zjutraj naslednjega dne pa naju z Marčijem že čakajo v Sukošanu, da se s Tometovo ekipo odpravimo na našo Seascape podaljšani vikend kornatsko avanturo.

Več fotogtafij na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih