Že lani sva se z urednikom Playboya Borutom Omerzelom pogovarjala o intervjuju s Tometom za letošnjo številko Playboyevega navtičnega dela revije - Playboata. Tome je bil ponudbe seveda vesel in šesturen nadvse zanimiv pogovor je rodil intervju, objavljen v majski številki. Čeprav nama je urednik namenil kar osem strani, kar je bilo več kot sem si upala želeti v najdrznejših sanjah, pa je bilo Tometovih zanimivih, zabavnih, poučnih zgodb za vsaj še trikrat toliko. Enkrat, ko bo čas... jih bom popisala in objavila.
Tome je res legenda in po takšnem pogovoru in odkrivanju številnih doslej zamolčanih zgodb postane še večja, pa ne samo kot jadralec, ampak predvsem kot človek.. Mislim, da se v jadralskem svetu premalo zavedamo, kakšno srečo imamo, da ga imamo tako blizu nas in koliko dobrega bi lahko sprejemali od njega, če bi le želeli.
Nekaj odlomkov..
"Ko sem aktivno tekmoval v match racu, sem naredil nekakšen amaterski psihološki profil vsakega od naših konkurentov, da bi razumel njihove šibke točke. Pri Couttsu me je fascinirala njegova neizmerna želja po učenju, pa ne glede, od koga je spoznaval nove stvari. Še vedno, po petih osvojenih AC, jadra tudi na raznih marginalnih regatah, v »one design« razredih, na jezerih ... še vedno se z zanimanjem in iskrenim navdušenjem pusti podučiti tudi veliko manj izkušenim jadralcem, ki pa morda v danem primeru bolje poznajo nek detajl dotične jadrnice."
"Med njimi je bil tudi mladi Dean Barker, ki je z njim jadral leto prej, ko so v finalu s pet proti nič premagali Prado. Po štirih dobljenih plovih, ko je bilo že vse odločeno, mu je Coutts takrat prepustil krmilo, da je lahko pripeljal barko zmagovito v cilj, prvi stopil z jadrnice in se na neštetih fotografijah, ki so obkrožile svet, z visoko v zrak dvignjenim pokalom zapisal v zgodovino. Coutts, čeprav v največji meri zaslužen za njihov uspeh, mu je tako dal priložnost, ga afirmiral in izstrelil v nebo – s tem pa pokazal tudi svojo človeško veličino ..."
"Spomnim se nekega testiranja razteznosti jambora. Po njem so namestili senzorje, da bi ugotovili, na kakšen način in koliko jadralci obremenjujejo material. Inženirji niso mogli verjeti rezultatom. Izkazalo se je, da je bil material obremenjen bolj, kot bi po njihovih izračunih smel zdržati, a da so jadralci vedno popustili napetost natančno na meji, preden bi počil. Tako izostrenega občutka je sposoben samo človek. Pred računalnikom ima tri velike prednosti – realno izkušnjo, intuicijo in zmožnost predvidevanja, na osnovi česar lahko deluje vnaprej, medtem ko računalnik odreagira šele na osnovi dane situacije, kar je v jadranju največkrat prepozno."
"Iskreno – mi smo prišli z ambicijo, da ne bi bili zadnji. Zgodilo se je, da smo prvi plov zmagali in tako postali prvi zmagovalci razreda RC 44, na koncu tistega jadralnega dne v Trstu pa smo imeli v petih regatah osvojene tri zmage. Bilo je nepopisno. Naslednje leto in pol smo pobirali samo prva in druga mesta."
"Potem smo dobili v roke spisek Coutseve posadke. Pet vrhunskih jadralcev iz America's Cup posadk, ki jih pogodbe z njihovimi AC ekipami zavezujejo k popolni lojalnosti, izjemoma pa lahko štiri regate na leto odjadrajo s Couttsem. No, Russell je kot eno od teh štirih regat letno zanje izbral Biograd. Skoraj nas je zadela kap."
"Ja, o bodočem Seascapu sva se z Andražem pogovarjala že na najini skupni regati Fastnet tam nekje v francoskih vodah, veliko let, preden je prva barka ugledala luč sveta. Vesel sem, da sta tako močno verjela v ta projekt, da sta uspela preseči vse ovire in na koncu narediti barko, ki se je izkazala za več kot odlično, kar potrjuje tudi letošnji naziv »Evropska jadrnica leta 2010«."
"V Dalmaciji gre vse bolj na način »lako ćemo«, vi pa si znate vzeti čas in se na jadranje tudi osredotočiti. Na vsa leta jadranja s številnimi slovenskimi jadralci, Petrom Podunavcem, Mitjem Kosmino, Brankom Brčinom, Juretom Orlom – s Tomažem Čopijem sva skupaj trenirala tudi skozi ves olimpijski ciklus – me vežejo izjemno lepi spomini in same pozitivne izkušnje. Tudi zato smo Seascape sailing center postavljali s slovenskimi obiskovalci v mislih. Vaša mentaliteta mi je blizu, saj prosti čas preživljate v naravi, kar zame pomeni kvalitetno. Med vikendi odhajate jadrat, v hribe, kolesarit ... in to se mi zdi odlično."
"Po drugi strani od sodelujočih tudi jaz sprejemam veliko novega in dobrega, od vsakega se naučim nečesa, kar mi koristi v življenju ali celo konkretno v jadranju. Jaz samo jadram bolje od njih, vsak med njimi pa dela nekaj drugega bolje od mene. Vsi skupaj si dajemo in rastemo in to me osrečuje ter drži v realnem svetu. Svet America's Cupov je fikcija."
"Zame je olimpijski nastop še danes najboljša regata v življenju. Začela sva iz nič, po Hrvaški sva prosjačila klube, da so nama posodili odslužene jadrnice za trening, saj nama je v najinem klubu v začetku niso dali. Bila sva brez trenerja, brez denarja, brez podpore, a imela sva močno voljo in odločila sva se, da bova resna. Vsako jutro sva hodila na vodo ob 10h, ne glede na vreme. Če je bila bonaca, sva izplula, ležala v barki in se pogovarjala štiri ure. Vedela sva, da samo disciplina prinaša rezultate, da bova zmogla samo v primeru, da ohraniva motivacijo in predanost – in da delava več od ostalih."
"Danes vem, da je najpomembnejša stvar v jadranju, pa najbrž tudi v življenju – nekaj hoteti. Tega ne moreš doseči na silo, ta občutek mora priti iz tebe, iz prepričanja in zaupanja vase, da to zares hočeš, najbolj od vsega na svetu. Potem se vedno zgodi."
Celoten intervju lahko preberete v slovenski izdaji majskega Playboya.
Avtorica prve objavljene fotografije je Ana Lukanc.
