Nasca iz zraka in Lima pred odhodom domov :))

Po celem dnevu vožnje iz Cusca (vzela rent-a-car, ovinkasta cesta, padajoče kamenje-skale na cesti, vmes sneg in taka megla, da sem na desni strani, nagnjena skozi odprto okno, komaj še videla desni rob ceste :)) sva zvečer le prišla v Nasco. Mesto je podrto, ampak simpatično. Sicer pa - nisva prišla zaradi mesta, prišla sva zaradi slavnih, v puščavski pesek in kamenje vrisanih linij najrazličejših oblik, vidnih samo iz zraka.

Nisem čisto verjela, da jih bom kdaj res gledala iz zraka, čeprav sem o tem sanjala že leta nazaj, ko sem brala Danikenovo knjigo z divjimi teorijami o risbah kot letališki platformi za prihod vesoljčkov. Težko bi rekla, da sem med slikami opic, kondorjev, astronavta, drevesa, roke, krogov, trapezoidov in še marsičesa lahko prepoznala recimo kakšen "RWY 31", ali pa "holding point foxtrot" :)) Pa saj tudi towerja ni bilo nikjer, razen turistom namenjenega miradorja, s katerega sva se povsem očarana zazrla v prva dva v pesek vrisana lika.

Konsenz glede ogleda likov iz zraka sva z Borom sprejela soglasno. S štirisedežno Cessno 172 in pilotom, ki je imel med vzletom kar nekaj opravka tudi z zakrilci, ki nikakor niso hotela nazaj na svoje mesto, in ki se (v skladu s psihološkim profilom pilotov :)) ni mogel upreti publiki na miradorju namenjenemu low passu (je pa potem zgledno pristal :)), sva obletela kamnito puščavsko področje v neposredni bližini Nasce in si ogledala, kar so vesoljčki videli že veliko pred nama. Liki, vidni samo iz zraka, so res nekaj posebnega, pravilni, razmetani po planoti, skrivnostni.. Še danes, po številnih raziskavah, ostajata njihov izvor in pomen nejasna. Eden od nespornih highlightov te poti.

Še nočna vožnja do Lime in današnji hiter ogled mesta, ki naju ni očaralo. Mogoče sva videla preveč lepega, da bi se pustila omrežiti temu ne posebno urejenemu, velikemu in precej nevarnemu mestu.

Bor ureja še zadnje včerajšnje fotke, da z njimi pospremiva tale zadnji tekst, potem se odpraviva na večerjo in se jutri razideva. Bor gre navsezgodaj v Miami, jaz pa popoldne domov.

Še enkrat hvala vsem, ki ste zvesto spremljali najine dogodivščine in kaj vzpodbudnega tudi pripomnili :)) Za nama je nepozabno potovanje, ki se s tem zaključuje, seveda ne brez želja in odličnih idej za naslednja :))

V petek pa dalje na Murter, kjer bova z Maretom splovila najino prvo barčico.
www.seascape18.com
Poročilo sledi!!

Iz La Paza mimo jezera Titicaca na Machu Picchu

Iz La Paza sva se mimo jezera Titicaca odpravila na severozahod, proti Peruju, končni destinaciji najinega potovanja. Lepot slovenske dežele (raz)vajeno oko se težko navduši le nad velikim in visoko ležečim jezerom (jezero Titicaca (3820 m) ni niti najvišje ležeče jezero na svetu niti ni najvišje plovno ležeče jezero na svetu – kot ga nadebudno promovirajo nekatere turistične agencije). Pokrajina je lepa, jezero veliko (230 km dolgo in 97 km široko), a na naju žal ni naredilo posebnega vtisa. Najbrž je k nekoliko slabi energiji še najbolj pripomoglo dejstvo, da je bila vasica Copacabana in izlet na otok Isla del Sol, ki ga tržijo kot zibelko inkovske kulture (v resnici pa pokažejo le stopnice, ki naj celo ne bi datirale v inkovsko obdobje), najina daleč najbolj neprijetna turistična izkušnja. Seveda sva bila na celotni poti ničkolikokrat soočena z bolj ali manj “turističnimi” kraji in ponudbami, pa vseeno je bil odnos domačinov nekako v mejah normalnega izkoriščanja turističnih denarcev. Že tukaj, še veliko bolj očitno pa na izletu na Machu Picchu, pa sva se počutila le kot zadnji turistični ovčici. Domačini, predvsem tudi otroci, na vsakem koraku agresivno prodajajo svoj ceneni kič, in ko ga še tisočprvič prijazno zavrneš, slišiš za svojim hrbtom nesramno pošiljanje “tja”. Za ukradeno fotko pa kamen v glavo. Res neprijetno.

Titicaco sva zato vzela zelo na hitro in se z nočnim busom odpravila naprej, v Peru. Na meji tokat ni bilo zapletov, le pot z dvakratnim prestopanjem do Cusca se je do petih zjutraj neskončno vlekla.
Cusco (cca 320.000 prebivalcev) je bil v boljših časih resnična zibelka inkovske civilizacije in najpomembnejše perujsko mesto. Ko mu je primat pomembnosti po prihodu Špancev prevzela Lima, je mesto začelo izgubljati na pomenu in počasi stagnirati. Danes najbrž v njem ne bi bilo ne lepo urejenega centra, ne nadležnih prodajalcev in ne hord otepajočih se jih turistov, če ne bi leta 1911, v spremstvu domačinov, razvalin bližnjega mesta Machu Picchu slučajno odkril angleški zgodovinar Hiram Birgham, iščoč neko povsem drugo “izgubljeno mesto”, Vilcamambo.

Zanimivo je, da MP baje ne omenja niti eden od številnih zapiskov španskih zavojevalcev, kar daje slutiti, da je Špancem mesto v odročni dolini, na vrhu strmega hriba, ostalo skrito. Čeprav so ga od ponovnega odkritja pred skoraj stotimi leti natančno študirali številni zgodovinarji in arheologi, pa njegov pomen do danes ostaja uganka. Nekateri menijo, da je mesto nastalo kot skrivno zatočišče inkovske kulture pred agresivnimi Španci, druge teorije dokazujejo, da je bilo mesto v času španskega zavojevanja že izumrlo, tretje, da je bil MP prebivališče inkovskih vladarjev in v času Špancev že zapuščeno, četrti ga opisujejo kot verski oziroma obredni center, še najbolj zaradi nekaterih astronomsko natančih postavitev kamnov oziroma stavb.

MP dnevno obišče 2500 turistov, zato se za zmanjšanje na 500 oseb že nekaj let obupno prizadeva predvsem Unesco, zaenkrat še brez uspeha. MP velja za najpomembnejšo južnoameriško turistično destinacijo in za “must see” vsakega obiska Peruja in bližnje okolice. Temu primerno naduto se obnaša tudi lokalna turistična skupnost.

MP leži v povsem odročni dolini, cca 100 km oddaljeni od Cusca, ki je približno do polovice dosegljiva tudi po cesti, od polovice naprej pa samo še z vlakom. Obstajata dva vlaka, eden z nazivom “backpackers” in drugi “vistadom” za nekoliko petičnejše goste. Za oba je treba karte kupiti najmanj dan vnaprej na postaji, kjer se blagajna mirno zapre ob petih popoldne (ne da bi o tem kje kaj pisalo). Midva sva jo zamudila za pet minut in ostala brez. Edina varianta (razen nakupa celotnega agencijskega aranžmaja, ki pa ga prav tako ne moreš dobiti za dan vnaprej) je bila tvegana; vstati ob štirih zjutraj, biti 4.45 na postaji in upati, da sta prejšnji dan ostali neprodani še dve karti. Lahko si je predstavljati, kako sva izgledala (in katere besede dva uporabljala :)), ko sva se nekaj pred peto postavila v vrsto na štacionu.. in dobila dve karti v eno smer; oba vlaka za nazaj sta bila razprodana. Spet sva se odločila za preverjeno varianto "no risk no fun" in se vsedla na vlak. Takoj po prihodu v štiri ure oddaljen Aguas Calientes, izhodišče za 8 km dolgo vožnjo z minibusom na vrh hriba (še en death road.. ), sva se še enkrat postavila v vrsto, tokrat za povratni vozovnici – in po nekaj dodatnih peruanskih solih, ki so našli svoje mesto v denarnici managerja oddelka prodaje kart - imela v rokah tudi dve karti za nazaj. Mirne vesti sva se potem prepustila ogledu enega od svetovnih čudes, žal že po pol ure v konkrenem nalivu, ki ni ponehal ves dan...

MP je bil zame eden od sajtov, ki se jih nisem preveč veselila. Videla sem ga že na tisočih fotkah, gledala o njem dokumentarce, tako da sem pričakovala v najboljšem primeru le manjše razočaranje. Proti pričakovanjem – ali pa prav zato – pa me je, čeprav najbrž v eni svojih slabših, deževnih podob, impresioniral. Zame je bil precej nezemeljski, skrit na majhni planoti na vrhu prepadnega hriba, urejen, samozadosten, skrivnosten, mističen.

Še povzetek stroškov za najcenejšo varianto obiska MP:
Vlak, backpackers: 96 dolarjev, povratna vozovnica
Avtobus na vrh hriba: 14 usd
Vstopnina na MP: 35 usd
Skupaj: 145 usd

“Death Road Survivors”

Cesta med La Pazom in krajem Coroico nosi uraden naziv najnevarnejše ceste na svetu: vsak mesec je v prepade, najgloblji med njimi sega 600 metrov v globel, zgrmelo povprečno štiri do šest avtomobilov, smrtnih žrtev je bilo dvesto do tristo na leto. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1983, ko je v prepad padel prenaložen avtobus, v nesreči je umrlo sto ljudi.

Do pred dvema letoma edina cesta, ki je povezovala kraja, je bila ozka, nekaj čez tri metre široka enopasovna makadamska pot, po kateri se je promet odvijal v obe smeri. Močno zavita hribovska cesta brez varovalnih ograj, vzpne se na višino čez 4600 metrov, prepadi, redka izogibališča in pogosta megla so bili razlog številnim nesrečam. Domačini so cesto kmalu poimenovali “death road”, nanjo pa so se odpravili le po izdatnem predhodnem priporočilu bogovom; še danes, ko je cesta zaprta za promet in jo je nadomestila nova, asfaltirana in z ograjami varovana dvopasovnica, je zla slutnja nekdanje ceste premočna; domačini se zato tudi na novi cesti priporočajo za varstvo kar obcestnim psom, saj verjamejo, da duh psa čuva tudi voznike; tako predvsem tovornjakarji in redni uporabniki zdaj veliko varnejše nove ceste vsakih nekaj kilometrov zmanjšajo hitrost in kar skozi odprto okensko šipo nahranijo obcestne pse.

Celotna nova cesta je v celoti dvopasovna, namenjena rednemu prometu in poteka po drugi trasi kot stara “death road”. Stara cesta je od odprtja nove zaprta za redni promet, postala pa je atraktiven avanturističen kolesarski izziv. Za razliko od običajnih turističnih aktivnosti, ki so popolnoma varne in prilagojene povprečnemu obiskovalcu, je spust po “death roadu” v resnici kar adrenalinski in čeprav redke, so bile žrtve tudi med nepazljivimi kolesarji. Na najino (ne)srečo se je prvi del slikovite poti odvijal v popolni megli, tako da sva bila prikrajšana za poglede v globino, verjetno pa prav zaradi tega tudi nekoliko bolj pogumna. Predvem Bor, ki baje ne kolesari prav redno, je dokazal svojo srčnost in prav enako mero kolesarske spretnosti, saj sva ga tako jaz (razumljivo :)) kot tudi najin osebni vodič Javier (manj razumljivo: Javier je bolivijski tekmovalec v downhillu :)), le težko dohajala. Ni čudno, da hudemu tempu ni mogla slediti niti njegova zadnja pnevmatika, ki jo je Javier spretno zamenjal v času, ki se ga ne bi sramoval noben mehanik na formuli ena :)

Kot uspešno preživela 3345 višinskih metrov in 64 kilometrov dolgega, čisto norega spusta, sva si na koncu prislužila majčko z napisom “Death Road Survivor”. Resnični survajverji te ceste pa so šoferji, ki so se po njej vozili redno, dan za dnem, leto za letom – in preživeli.

www.madness-bolivia.com

*****
Boštjan in Nataša, thx for the tip. To je bilo pa res amazing. Afm :))

La Paz - turistični kič in neodobravanje domačinov

La Paz leži stisnjen v kanjon med dva vzpenjajoča se bregova, oba popolnoma pozidana z nedokončanimi, rdeče opečnatimi hišami. Mesto z nekaj manj kot milijonom prebivalcev leži na nadmorski višini 3660 m in je najvišje ležeča prestolnica na svetu. Že nekaj časa zato domače nogometno moštvo ne sme več gostiti mednarodnih tekem, saj je bila zaradi neprilagojenosti na višino in neaklimatiziranosti gostujočih ekip prednost domačega terena le prevelika.

Mesto gravitira proti jugu, ki je tudi najnižji in najbogatejši del. Najin zelo luškan hotelček je bil v zgornjem, bolj severnem delu, kjer so ulice polne prodajalcev najrazličnejše krame, od turističnega kiča do plinskih kuhalnikov, pustnih mask, sadja in lokalnih oreškov, raznovrstnih izdelkov iz srebra in lamine volne, kvazi inkovskega kiča, do penastih bombonov, otroških frač in laminih fetusov, ki jih je po verovanju domačinov treba za srečo zakopati pod temelje novonastajajoče hiše (Bolivija ima devet milijonov prebivalcev in tri milijone lam, ki jih vzrejajo za volno in za meso; če je ubita lama slučajno breja, zarodka ne zavržejo..). Mesto je kar umazano in v povprečju revno (Bolivija velja za najrevnejšo južnoameriško državo), v tradicionalne (še vedno) kmečke noše (z obveznim klobučkom na glavi) odete gospe – večinoma obcestne prodajalke – sedijo kar po tleh, promet je hektičen, a celo nekako deluje; mimoidoči so naju opozarjali, naj bova previdna z denarjem in fotoaparati, na vsakih nekaj metrov pa za varnost stojijo policaji ali vojska.

La Paz so leta 1548 ustanovili španski zavojevalci, sluteč zlato v reki Choqueyapu, ki danes teče pod mestom. V prostih uricah so kot kaže dovolj uspešno dvorili lokalnim gospodičnam, ki so podlegle španskemu šarmu in se preselile v novonastajajoče mesto. Čeprav je zlata kmalu zmanjkalo, pa je medtem La Paz postal pomembna tranzitna točka za srebro, ki so ga kopali v Potosiju in vozili naprej proti pacifiškim pristaniščem.

Bolivija in La Paz danes postajata na novo odkrita turistična destinacija. Kot običajno, sta tudi tukaj trčila skupaj najmanj dva svetova in veliko različnih motivov. Večinoma zelo revni domačini, ki na vsakem koraku prodajajo tudi tujcem in od njih nekaj malega res zaslužijo, že v naslednjem trenutku izrecno ne dovoljujejo fotografiranja; prav čuti se njihovo neodobravanje in odpor do množic turistov, ki, če smo pošteni, precej nevljudno posegajo/mo v njihovo vsakodnevno rutino in intimo. Mesto je za nas izredno slikovito in fotogenično; ženske nosijo na hrbtu oprtane živopisane rute in v njih od otrok do raznorazne krame, življenje se aktivno dogaja na ulicah in zanimivih motivov je ogromno. Za ukradeno, a ne dovolj dobro skrito fotko sva bila deležna zmerljivk, v okolici jezera Titicaca pa celo kamenjanja. Za ponujen bolivijano pa se seveda z veseljem nastavijo objektivu, a kaj, ko si takšnih “narejenih” fotk z Borom niti nisva želela.

Decembra 2005 je v Boliviji prvič zmagal predsednik lokalne krvi, nekdanji pridelovalec kokinih listov Evo Morales. Evo skrbno goji kult svoje osebnosti in skrbi za dobrobit staroselcev. Svet si ga je zapomnil predvsem po prvem nastopu v palači ZN, ko je visoko v zrak dvignil kokin list s komentarjem, da je kokina rastilna zelena in ne bela, s čimer je hotel poudarit, da je koka tradicionalno zdravilo, ki ne bi smelo biti apriori nezakonito zato, ker je mogoče izrabljati njen derivat – kokain. Koka je v Boliviji zelo čislana rastlina še iz predkolumbovih časov. Pripisujejo ji zdravilne učinke pri preprečevanju višinske bolezni, učinkuje na zdravje zob in dlesni ter v veliko večjih količinah deluje tudi rahlo anestetično. Za domačine je kokin list povsem običajno zelišče, ki ga žvečijo ali pijejo v obliki čaja in ga ne povezujejo z drogo, kokainom. V času pred Moralesovo vladavino je bila Bolivija razdeljena na regije, kjer je bilo gojenje koke dovoljeno, in na druge, kjer je bilo to prepovedano. Morales kot velik zagovornik vzgoje kokinih rastlin je takoj spremenil zakonodajo in odslej se sme koko gojiti povsod po državi. Domačini vidijo težavo v tem, da je kokina rastlina zelo agresivna, saj že po prvem letu gojenja tako močno izčrpa zemljo, da je ta naslednjih deset let popolnoma neuporabna za gojenje katere koli druge rastline. Ker je zaslužek s kokinimi listi boljši v primerjavi z gojenjem žita ali zelenjave, se danes celotna območja orientirajo na gojenje kokinih rastlin. Na ta način se siromaši zemlja, po drugi strani pa ustvarja pomanjkanje in posledično draginja zelenjave in sadja.
Za prodajo kokinih listov v La Pazu je potrebno posebno dovoljenje, ki uravnava količino kokinih listov na tržišču in preprečuje, da bi se v prestolnici razvijala proizvodnja kokaina.

Z Borom sva v La Pazu preživela tri dni, od tega dva nekoliko izčrpana po slani avanturi – in le v raziskovanju mesta, tretjega pa na celodnevni kolesarski avanturi. Preživela :))

Prvi trije dnevi Bolivije ali zakaj aklimatizacija ni nikoli odveč

Ojooooj :)))) Tole je pa bila dogodivščina :))

Iz San Pedra smo se navsezgodaj s kombijem odpravili do dobro uro oddaljene bolivijske meje, kjer je bilo poleg obvezne papirologije potrebno za vstop v državo tudi nekaj malega plačati. Mejne formalnosti smo opravili v precej podrti baraki sredi meni zelo všečnega ničesar, na vrhu planote, pod skalnatim očesom vulkana Licancabur (5960 m), v katerega krater naj bi Inki pred mnogimi stoletji skrivali svoje zaklade. Izjemoma sva morala tokrat svojo slo po odkrivanju zakladov z Borom zatreti vsled banalne formalnosti, saj se je od nas pričakovalo, da se razdelimo v skupine po šest in zdaj že na bolivijski strani presedemo v Toyotine landcruiserce; najini sopotniki so tako postali en fajn par z Nizozemske in dva simpatična mladička iz Kanade, eden od njiju zaprisežen hokejist in navijač našega Anžeta Kopitarja. Zagotovilom agenta, da avtomobili ne bodo starejši od osem let, smo se kar hitro le nasmehnili, saj je bila najmlajša Toyota stara cca 20 let :))))) Jasno, izbrali smo prav njo in tridnevna pustolovščina se je začela.

Naj za začetek omenim še eno malenkost: naši bolivijski gostitelji ne verjamejo v aklimatizacijo; z višine 2500 m (San Pedro) smo se na nadmorsko višino 4400 m (meja) dvignili v eni uri, le nekaj ur kasneje pa še malo višje, na slabih 5000 m. To so višine, ki zahtevajo nekoliko resnejši pristop in če bi šlo za osvajanje kakšnega pettisočaka, bi se ga lotili precej bolj odgovorno. Tako pa je vse skupaj izgledalo, kot da tudi mi, tako kot naši vodiči, celo življenje preživljamo nekje med oblaki.. Tako za naju z Borom kot za večino ostalih udeležencev je bila to kar zanimiva izkušnja, saj smo se v najboljšem primeru aklimatizirali dan prej na izletu pri gejzirjih, pa še to samo zelo na hitro in na nižjih višinah. Čeprav nam redek zrak na začetku ni delal težav, meni je bil še celo kar simpatičen (razmišljala tudi o eni testni statični apnei na 5000m, pa potem žal ni bilo časa..), pa se je ta neprilagojenost na višino, razumljivo in pričakovano, nedolgo kasneje kar lepo poigrala z nami.

Dodaten razlog, ki nam je jemal dih, pa je bila prečudovita narava okoli nas. Tako kot me je pred dnevi očaral ledenik Perito Moreno, me je na povsem drugačen način očarala narava na Altiplanu. Lagune neverjetnih barv, od turkizno modre (Laguna Verde) do bele, roza, rdeče in vseh odtenkov vmes, se za svojo barvno raznolikost lahko zahvalijo najrazličnejšim bolj ali manj strupenim mineralom in rudninam; flamingi, ki iščejo hrano prav v tem, ljudem tako neprijaznem okolju; fumarole in blatni gejzirji; vrelci termalne vode; neverjetne, v tisočletnih erozijah nastale skalne skulpture ... pa razgledi brez konca, ravnine in vulkani, šesttisočaki, na katere še ni stopila človeška noga in ki razen adaptacije na višino ne zahtevajo nobenih posebnih gorniških spretnosti ... in neskončna belina slanega jezera (Salar de Uyuni), ki deluje kot z drugega sveta. Božansko lepo.

Dogodivščina, ki se je začela z vzdihovanjem ob lepotah prvih slikovitih lagun, pa se je kaj kmalu nadaljevala z drugačnim vzdihovanjem – bolj lovljenjem zraka – pa ne zaradi višine, ampak zaradi prahu v notranjosti našega terenca. Že zelo kmalu se je namreč izkazalo, da naš avto ni tista zaupanja vredna toyota iz reklame, ki se nikoli ne pokvari, ampak je svoje oddelala že davno in nam dodatne kilometre pravzaprav samo še poklanja. Gverilskim poskusom navkljub, da bi z raznimi sredstvi zadelali armaturo, zračnike in nekaj centimetrsko režo pri vratih prtljažnika, ki se tudi niso zaprla, je bil cestni prah (vse poti so peščene) še vedno spretnejši od nas ... ker pa je resnost situacije ponavadi zelo odvisna od točke, s katere nanjo pogledaš, se nam je že zelo kmalu zdel bel cestni prah v kabini pač veliko manjše zlo kot popolnoma gost bel dim iz našega izpuha, ki nam je kradel razglede na okoliške lepote. Naš šofer/vodič se nad situacijo ni kaj dosti vznemirjal, zato smo povzeli njegovo stališče in se tudi mi še naprej predajali dobri volji. Ne prav dosti kasneje je sredi velike peščene ravnine motorju dokončno zmanjkalo moči. Rešil nase je drug terenec iste agencije in napeljal vlečno vrv, ko pa je popustila tudi ta, ni bilo druge izbire, kot da nas v izmenah odpeljejo do ne prav oddaljenega prenočišča.

Pred večerjo sva se z Borom odpravila še na izlet do bližnje lagune in razgledne točke, ki se le nekaj deset metrov visoko vzpenja nad jato flamingov. Po jutranjem hitrem dvigu na višino, celodnevnem vdihovanju prahu in izpuhov, bližnjem srečanju z žveplenim dimom iz fumarol in tudi (za to višino) nepotrebni dodatni fizični aktivnosti ob vzponu na omenjeni flamingo-mirador, sva oba, ustrezno neaklimatizirana, že čutila rahel glavobol kot prvi znak višinske bolezni. Ker odziv na višinsko bolezen baje ni pogojen ne s spolom, ne s fizično kondicijo ali katerim drugim oprijemljivim dejavnikom, ampak se lahko bolj ali manj močno loti neaklimatiziranega kogarkoli, se je tokrat nekoliko bolj posvetila Boru. Jaz sem svoj glavobol odpravila z aspirinom in žvečenjem kokinih listov, Bor pa se je počutil čedalje slabše. Prvo noč v nič kaj prijetnem, hladnem in res izjemno skromno opremljenem bivališču je tako preživel ob napadih slabosti, vdihovanju dodatnega kisika, mate in koka čajih in raznih sredstvih za blaženje glavobola. Jutro je prineslo olajšanje in Borči je bil spet kot nov :))))

Naslednji dan je prinesel tudi novo, sicer še deset let starejšo Toyoto, ki pa ji je lastnik očitno namenjal nekoliko več skrbi, tako da nam je odlično služila vse do konca poti. Spet dan prelepe narave in nočitev v hotelu, zgrajenem iz blokov soli (ta je imel celo skupno kopalnico in toplo vodo, kakšen luksuz :)))), vstajanje ob petih pa je bilo nagrajeno s sončnim vzhodom nad neizmerno belino posušenega slanega jezera ...
Po ogledu bližnjega “otoka” s kaktusi smo se kot otroci predali še foto-eksperimentiranju na beli podlagi. Fotke prikazujejo nekatere od naših poskusov :))

Še vožnja do Uyunija kot središča regije in popoldanski ogled kraja, ki je bil za naju pravzaprav prvi urbani stik s pravo južno Ameriko in kljub pripravam tudi manjši kulturni šok. Neprimerljiv z vsem, kar sva videla doslej, nama je ostal v spominu po živahni glavni ulici, pisanih barvah, umazaniji (ki očitno ne moti nikogar razen naju) in veliki revščini. Pa po v usodo vdanih ljudeh, ki se le redko nasmehnejo.
Nočni avtobus do med hribe stisnjenega La Paza nas je prvih osem ur vozil po krepko razritem makadamu, tako da sva se glavnega mesta Bolivije razveselila tudi zaradi tople postelje in toplega tuša, ki sta naju že čakala.