Tajska maserka in adios Chiang Maiu

Tajske masaže sem bila pred prihodom v CM deležna samo dvakrat, obakrat na osnovi podarjenih darilnih bonov. Bilo je raztegljivo, na trenutke boleče, na koncu pa vseeno koristno, če že ne ves čas tudi prijetno. Že doma, ko sem guglala za več informacij o drugem največjem tajskem mestu Chiang Maiu, deset ur vožnje z avtobusom oddaljenem od Bangkoka proti severu, je bilo jasno, da mu je treba nekaj dati in v zameno od njega nekaj dobiti. Da je CM mesto, v katerem se je prav treba nečesa tudi naučiti. Bodisi kaj novega o številnih, po okoliških džunglah živečih (večinoma burmanskih) plemenih, o jahanju slonov, crkljanju tigrov, tajski kuhariji, meditaciji, jogi, ali pa predvsem – o tajski masaži. CM je poleg Bangkoka center tega izobraževanja in kar nekaj svetovno priznanih šol masaže izhaja od tukaj. Masaža mi nikoli ni bila odveč, še posebno, kadar sem je bila deležna kot tista ležeča in uživajoča jo. Na voljo sem imela teden dni časa in odločitev je padla. Če o nečem ne vem ničesar, lahko v enem tednu izvem zelo veliko. Bila je privlačna misel, ki me je napotila v ITM, eno najboljših šol, ki jo je pred mano (po podatkih z njihove spletne strani) obiskovalo že tudi čez sto Slovencev, ki sedaj tajsko masažo prakticirajo profesionalno ali zgolj zase. Tedenski tečaj (ki stane nekaj čez 120 evrov) obsega petdnevno šolanje, od ponedeljka do petka, vsak dan od devetih zjutraj do treh popoldne, vmes je ura namenjena kosilu. Od treh do petih popoldne so prostori šole odprti za vadbo. Poučujejo različne nivoje, od prve do četrte stopnje za prakticiranje masaže in naprej za inštruktorje in učitelje. Vsi tečaji so potekali hkrati, vsak v svojem nadstropju prijetno čiste in urejene stavbe. Vsako jutro smo najprej po turško (ali japonsko :) posedli k skupinski molitvi v sanskrtu, ki je sicer nihče od nas ni zares razumel, se je pa kar dobro slišala – v zahvalo indijskemu mojstru Shivagu, utemeljitelju tajske (!!) masaže. Sledila je enourna rekreacija – jogijske vaje oziroma chi gong, kakor kdaj. Zanimivo je primerjati, kako veliko pozornosti zahodnjaki namenjamo krepitvi moči, dvigovanju uteži, ponavljanju vaj na fitnesu – in kako nepomembno se to zdi tukaj, kjer je vrhovna paradigma raztegljivost – in ne moč. Naše vaje so bile povsem enostavne in celo zelo prijetne, a smo bili po eni uri raztegnjeni kot elastike vseeno deležni krepkega musklfibra.

Zajtrk s kavo in čajčki, potem pa akcija. Najprej demonstracija vaj oziroma položajev, vsak dan smo jih spoznali približno 15-20, od stopal, nog in rok, preko masiranja trebuha, hrbta in glave. Popoldne pa ponavljanje, samostojna vadba in odhod domov v hostel, kjer sem od utrujenosti ponavadi komaj še našla posteljo. Zvečer domača naloga in učenje. Uff, veliko bolj resno je bilo, kot sem pričakovala. Vsak dan je nad nami visel tudi petkov izpit, ki naj bi ga bilo vzeti karseda resno in kjer naj bi pravilno prikazali vseh 62 vaj, eno za drugo (za vrstni red in navodila smo lahko gledali v knjige), učitelji pa so sedeli ob nas in nas sicer prijazno popravljali, a nam hkrati tudi vestno odbijali točke. Četrtkovo popoldne je bilo, tako kot pred izpiti na faksu, namenjeno vadbi, dobili smo se z ekipo in ponavljali.. hehe, sami piflarji. Na koncu je šlo presenetljivo dobro. Seveda smo vsi naredili, pa saj tudi ni bil namen, da bi nas vrgli, a smo tudi zares pokazali vse, kar so od nas pričakovali. Naj skromno pripomnim, da sem bila sama nad sabo precej očarana. V ponedeljek si še nisem niti zares predstavljala, za kaj pri tajski masaži gre, v petek sem precej suvereno opravila dvourno masažo celega telesa, in to z 91 % točk :)), kar sploh ni bilo slabo.



Sledila je prijetna zaključna ceremonija s podelitvijo certifikatov, v tem so res dobri, potem pa večerni božiček. Po celem tednu in petkovem celodnevnem izpitu smo bili tako utrujeni, da nismo prav dolgo zdržali, a zabava je bila vseeno vroča in reggie. Na tečaju (na začetni stopnji nas je bilo 18) sem spoznala nekaj zelo prijetnih ljudi, tri odbite Američane, eno modelko Francozinjo, pa nekaj žurerskih (kakopak) Italijanov, dečka z otoka Reunion.. tako da se moje življenje (pa tudi moj fb..) počasi polnita z novimi lepimi prijateljstvi, bivanje tukaj pa s precej prijetnimi trenutki.



Soboto sva z Eli from Paris preživeli na tečaju tajske kuhinje, kjer sem (spet nekaj prvič..) lastnoročno pripravila zeleni curry in moj dragi phad thai, včerajšnjo nedeljo pa namenili – končno, po enem tednu – ogledu mesta in zelo lepega, čeprav nadturističnega templja Wat Suthep nad njim.



Ob koncu dneva (in skorajšnjem koncu mojega bivanja v CM) je bil čas, da tudi jaz mestu nekaj vrnem, pa sem se odločila narediti biznis nekdanjim zapornicam, ki v »zaporniškem« salonu ponujajo odlično masažo, s tem pa se po prestani kazni (tokrat pošteno) vključujejo v normalno življenje. Prelepi deklici maserki, ki je mojo starost ocenila na 27 let, sem njeno nenadejano iskrenost seveda poplačala z lepo napitnino.. Precej hektičen in naporen sprehod po kultnemu CM nočnem bazarju pa se je tokrat zaključil celo z enim majhnim nakupom :)



Tole pišem čakajoč na avtobus, ki me bo popeljal še nekoliko severneje, v šriti ure oddaljen Chiang Rai. Še pol ure, pa odrinemo.

Azija, prvič

Vedno se mi je zdelo zanimivo slediti razvoju svojega lastnega dojemanja in doživljanja, opazovati, kako se moj pogled na stvari sčasoma spreminja. V življenju se to dogaja počasi, skozi leta, na potovanjih je ta proces toliko hitrejši. Še posebej močno ga začutim, ko se po dnevih, morda tednih, vrnem v izhodiščni kraj svojega vsakokratnega potovanja. Ob prvem stiku je bil nov, tuj in skrivnosten, jaz pa nebogljena in radovedna. Naslednjič ga gledam poznavalsko in samozavestno, poznam njegove pasti, vem, kaj ponuja in kaj le obljublja.

Isti proces doživljam vsakič znova, in prav zdaj, ob mojem prvem srečanju z Azijo, še toliko bolj intenzivno. Južna Amerika, meni tako neizmerno draga, bo vedno imela velik del mojega srca. Vseeno, da ohranim odprtega duha in vidim še kaj drugega sveta, sem za letošnje zimsko potovanje izbrala Tajsko, Laos in Kambodžo, klasično ruto, ki jo bom zaradi pomanjkanja časa prikrajšala za pripadajoči Vietnam. Ker še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, bo moje popotovanje (s tem pa tudi tole pisanje) zagotovo vsaj nekoliko naivno in za vse azijske stare mačke bržkone prav dolgočasno. Hodila bom po vaših poteh in zagotovo obiskala marsikaj, čemur bi se vi na daleč izognili, se na prvo žogo navduševala nad stvarmi, ki ležijo kje drugje večje, lepše in boljše, v nebo kovala, kar vi brez pomisleka zavržete.. a naj vas to ne zmoti, kajti tudi mene ne bo.

Bangkok me je pričakal vroč, soparen in precej hektičen. Po precej zmedenem urniku spanja v zadnjih dneh sem si zmogla za začetek privoščiti zgolj kratek večerni ogled šlager turistične "must see" ulice Kao San, da sem se začenjala vživljati v sceno.



Še dobro, da sem sobico v hostlu delila s petimi pubeci iz Južnoafriške republike, ki so se vselili hkrati z mano in trpeli za podobnimi jet-lag simptomi, tako da smo nespečnost preganjali s kar posrečenimi zgodbicami in se valjali od smeha nekje do zjutraj, ko je bilo treba vstati za prvi silni izlet. Ni razloga, da bi človek odlašal in se predajal lenobi, saj ga ta še kako rada sama ujame, še posebej takole neprespanega. Rezervirala sem si torej še eno disneyland uvajalno dogodivščino - paketek plavajoče tržnice, most na reki Kwai in tempelj tigrov. Troje sem si na daleč ogledala že doma in ker znajo Tajci vse skupaj smiselno zapakirati v enodnevni in precej ugodno poceni izlet, sem se odločila, da se kar prepustim varnemu vodstvu (in spanju v kombiju..). Še posebej, ker bi bil solo transport kar logističen zalogaj.

Zgodba s tigri - za turiste - gre takole: pred cca 20 leti je na tempelj menihov naletel zablodel in precej bolan tiger, ki jih je sicer na širšem območju zahodne Tajske kar precej. Menihi so ga pozdravili in tako se je žival odločila ostati pri njih. Ne dolgo pozneje so domačini, vedoč za opisano ozdravljenje, v tempelj prinesli majhnega nebogljenega mladička, kateremu so divji lovci ubil mamo. Od tukaj naprej so si zgodbe bolj ali manj podobne, tigrčki so začeli prihajati, iz takšnh ali drugačnih razlogov, menihi so z njimi lepo ravnali in dober glas se je razširil okoli. Danes jih tam ždi nekaj deset, marsikateri med njimi se je v templju rodil in odrasel, ves čas v bližnjem kontaktu z ljudmi. Dopoldanske ure so namenjene hranjenju in dresuri, popoldne pa se tempelj odpre za javnost. Tudi menihi niso več, kar so (ali pa - naj bi..) bili, obnašajo se komercialno - in kaj bi lahko bil boljši biznis od nekaj apatičnih tigrov, po katerih se lahko vesimo turisti. Veliko je mogoče prebrati o razlogih, zaradi katerih so tigri tako mirni, tudi o drogiranju se govori. Dejstvo je, da turistične urice preživljajo na verigah, krajših od dolžine svojih teles, in če bi bila sama na njihovem mestu, bi verjetno vse skupaj doživljala vsaj enako resignirano. Kakorkoli že, tigri so tam, mogoče jih je videti od blizu, jih celo božati in če bo 600 bathov po glavi, kolikor znaša "obvezna prostovoljna donacija", kakšnega tigra ozdravila ali mu olajšala življenje, naj jim bo. Meni so tigrčki všeč in ker nimam pav veliko priložnosti za bližnja srečanja, vzamem, kar se mi ponuja.



Včeraj sem pot nadaljevala v Ayutthayo, dobro uro z vlakom oddaljeno za pol Ljubljane veliko mestece na otoku, obdanem s tremi rekami. Nekoč prestolnica cvetočega tajskega cesarstva, se je po dveh letih napadov morala predati Burmi in kasneje svoj primat prestolnice Bangkoku. O boljših časih priča nekaj lepo ohranjenih razvalin, v katerih danes hranijo pepel treh tajskih kraljev, prvič pa sem si prav tam sezula čeveljce in pokleknila tudi pred velikim zlatim Budo.



Nočni bus (ki se pač v ničemer ne more meriti z mojimi dragimi cama in ejecutivo busi iz Argentine in Čila..) me je po dvanajstih urah pripeljal na sever, v Chiang Mai, soba v hostlu za tri evre na noč pa me je zjutraj tudi že gostoljubno čakala. Jutri začnem s tečajem tajske masaže, kajti poleg trekov v džunglo, ki jih bom prihranila za Laos, so prav najrazličnejši tečaji tisti motiv, ki večino popotnikov pripelje v to še kar simpatično mestece. Prejle sem ujela še nedeljski semenj na sosednji ulici, polnega najrazličnejšega barvitega kiča, ki sem se mu vsled komoditete uspela upreti (ni ga čez lahek in napol prazen ruzak.. :)) božanske dišave na gurmanskem oddelku pa so me le premamile, da sem tokrat prvič poskusila tudi "street food". So far, so good, pišem kakšne tri ure kasneje, naložim še te zadnje fotke in se odpravim spat.