Poletna Seascape gitica

Letošnjo poletno gitico sva z Maretom zastavila namenoma nekoliko drugače kot lani. Iz logističnih razlogov sva barčico pripeljala na srednji Jadran, jo dala v vodo v Sukošanu in se odpravila naprej brez plana, z vetrom. Okviren plan so bili otočki v Murterskem morju, če pa bi naju veter odnesel kam drugam, ne bi imela veliko proti. Nekoliko bolj izkušena glede opreme sva bila skromnejša tudi v tem pogledu, pa še vedno bi se lahko marsičemu odrekla. Premiki niso bili dolgi, cca tri do štiri ure dnevno sva jadrala; veter nama je bil naklonjen, srednje močan maestral, vseh deset dni. Vseeno, ujel naju je vročinski val, v senci je bilo čez 30, midva pa cel dan na soncu. Cedili so se nama med in mleko, obilo krem za sončenje, vode in v najbolj vročih dneh tudi H2SO4. Sukošan - Vrgada - Žirije - Tijat - Prvić - Murter - Pašman - Žut - Lavdara in nazaj v Sukošan.



Na gradskem vezu v Muni na Žirijah, ki je ponudil gostoljubje natančno štirim barkam, smo se znašli bivši minister Miklavčič s svojo motornjačo, par iz Ljubljane, ki je dopolnil lani v Maračolu na Unijah povedano brodolomsko zgodbo gospoda Rudija, pa posrečena Niozemca Jop in Hilde, s katerima sva preživela nekaj prijetnih trenutkov tudi v nadaljevanju najine poti. Bilo je kakšnih 40 stopinj, ko sva sredi dneva vplula v zaliv. Limonada in hlad ruskega režima skozi zadnja poglavja Politkovskine zadnje knjige so bili moji spremljevalci skozi prevroče popoldne.


Aladin je napovedoval blago vremensko motnjo, dan ali dva burje nekaj čez dvajset vozlov. Odrinila sva proti zaklonu na Prviću, a je bila plitvina malce južno od otočka Kraljak tako mikavna, da sva vrgla sidro kar sredi kanala, nadela potapljašo opravo in se predala prijetnemu hladu. Tisto noč sva prespala v zalivu Tijaščica na otočku Tijat, kakšno miljo oddaljenem od najine burji namenjene postojanke v Prvić Luki. To je bilo moje prvo srečanje z murterskimi otočki, in nisem si jih predstavljala tako lepe.


So dnevi, ki se začnejo povsem nedolžno, pa potem zlagajo skupaj dogodke tako spretno, da se jih prav zaveš šele, ko minejo. Čeprav nas je burja razočarala in je Jop ostal brez izkušnje “elementov”, smo z Renatom vseeno naredili nekaj zabavnih milj na skejpku in se pozdravili s štirimi delfini. Miren maestral na poti proti Murterju se je kmalu bogato razživel in naredil tudi kar precej živahne valove, ki sva jih rezala vso pot proti vetru. Zame, ki mi orca ni tako zelo odveč, je bil ta del poti daleč najbolj uživaški del cele najine gitice. Mare na krmilu in sama na glavnem jadru sem refule izkoriščala za trening trebušnjakov, kar se mi je v skoraj petih urah jadranja seveda poplačalo, da se še danes s hvaležnim zadovoljstvom zazrem v zrcalce. Vplula sva v murterski zaliv in pristala direktno pred Fabrom, zame eno najboljših gostiln na Jadranu. Predjedi so bile – kaj naj rečem, da ne bom osladna? Mega. Tako kot tudi vse, kar je sledilo.


Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih