Koh Phi Phi

Riž z okusom po dizlu in skorajšnji Titanik, part deux

Težko je reči, zakaj se je prav majhna obrečna vasica Muang Ngoi Neua v severnem Laosu, dostopna samo po reki Nam Ou, odločila popotnikom odpreti vrata svojih domov in jih preimenovati v »guesthouses«, svoje kuhinje in jedilnice pa v skromne restavracije. Vzdolž reke namreč leži kar nekaj vasic, ki še danes živijo po srednjeveško in ker tja zanese le redko kateri turistični kip, bo tako verjetno tudi ostalo. Kjerkoli drugje bi avantur željan popotnik želel preživeti noč ali dve, bi to lahko storil zares le pri domačinih doma – v kolikor bi se o tem seveda uspeli sporazumeti. A kjer je volja je tudi pot in za razliko od Tajcev so Laožani veliko bolj odprtih src, in, verjamem, tudi domov.

V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).

Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.



Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.

Bruhci in povožene kure ali kaj bi brez coca cole

Moj prvotni plan je bil, da iz Luang Nam Thaja odrinem direktno proti jugu v Luang Prabang, izraelska ekipa pa se je ogrevala za nekoliko daljšo, a bolj zanimivo pot skozi idilično vasico Muang Ngoi Neua, do katere ni ceste in je dosegljiva samo po reki Nam Ou. Tudi meni se je zdela to posrečena ideja in skupaj smo se znašli na avtobusu za kakšno slabo uro vožnje oddaljen Oudomxay - v kolikor bi se nahajali kje v razvitem svetu. Tukaj izredno slabe ceste in vse pričakovane "nepričakovane" pripetljaje kar vključijo v napovedani čas vožnje, tako da smo se tudi mi pripravili na svojih pet ur. S pomilovanjem do vseh, ki niso dobili regularnih sedežev, pa so zato lahko posedli na majhne plastične okrogle stolčke kar v prehodu. Nikomur se to ni zdelo čudno, niti nam ne, kar bi lahko pomenilo, da padamo not :) Že na avtobusni postaji nam je sprevodnik razdelil majhne pvc vrečke, katerih namen smo v svoji zahodnjaški naivnosti najprej pripisali zbiranju odpadkov, seveda povsem narobe. Ne le, da so odpadki - pa ne samo organski - veselo leteli kar skozi okna, že po kakšne pol ure vožnje po ovinkasti cesti so se začeli prvi napadi bruhcev. V vrečke seveda, ki so potem, umetelno zavezane, prav tako letele skozi okna. Polovica avtobusa je torej bruhala, medtem ko je druga polovica mirno žvečila s seboj prinešeno hrano - in bruhala potem, v drugi rundi. Mi smo lokalno folkloro precej stoično opazovali z zadnjih sedežev, medtem ko sta Itay in Dotan na računalniku gledala dr. Hausa, Lee je brala knjigo in jaz na svojem pisala blog. Zahod je srečal vzhod na najbolj slikovit, pa zato ne prav apetitlih način. Seveda nam je vmes zmanjkalo bencina, pa crknil akumulator.. kar je pomenilo, da smo se v Oudomxay pripeljali točno ob napovedani uri. Pet ur za 120 km. Saj jih moraš imeti rad.

Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.



Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.

Dobro jutro je sito jutro

Z Uršo sva bili na skajpu dolgo v noč, se pravi dolgo v slovenski zgodnji večer. Spanca za dobre tri ure, ko me je najprej alarm, kakšno minutko kasneje pa še moj izraelski sopotnik Itay, neusmiljeno spravil pokonci. Kaj mi je tega trebaaa??? Ura je pol šestih zjutraj, tako zgodaj ne vstajam niti doma. Tem menihom se pa res da.. in kot kaže se bo moralo dati tudi nama, če bova želela iz tega jutra stisniti kakšno dobro fotko.

Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.

V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..

Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.

Luang Nam Tha in življenje brez skrbi

Izraelska ekipa se je izkazala za nadpovprečno zanimivo. Moj sostanovalec je študiral »aerospace engineering« in služi vojaški rok tako, da v vojsko hodi v službo. Lee in Dotan sta biologa, ki sta se po enem letu službe raje odločila odkriti svet, dala odpoved, se poročila in odšla dogodivščinam naproti. Prvi skupni dan smo preživeli na izletu, ki naj bi bil organiziran izlet v džunglo, pa je bilo že kmalu zjutraj jasno, da se bodo stvari odvijale po svoje. Pol deveto uro, ko naj bi se zbrali pred agencijo, smo vsled prejšnjim izraelskim izkušnjam samoiniciativno prestavili na pol deseto, pa smo bili še vedno prezgodnji. Za razliko od Tajske pa me tukaj nič prav zares ne zmoti – ne zato, ker spada zraven, ampak predvsem zato, ker se vse odvija s širokimi nasmehi na obrazih. Čakamo, da nam pripeljejo vodo za na pot, medtem ko nam vodič na kratko pojasni potek našega izleta. Najprej obisk lokalne tržnice, kjer bomo kupili kosilo (seveda ne medtem ko čakamo na vodo, ampak potem; tržnica je sto metrov stran). Potem se bomo odpeljali v hribe in si ogledali dve ali tri vasi, spet kitajske. Tam na Kitajskem jim zgleda res ni všeč. Potem jama s kapniki (uuu). Odhod domov. Kaj pa džungla? Popolnoma odvečno vprašanje. Skozi džunglo (se pravi, skozi kakšnih pet minut hoda nje) bomo pristopili do jam. Ok, nismo komplicirali, ko pa so se naš vodič in ostali fantje našega izleta veselili skoraj bolj kot mi.

Tokratni obisk vasi je bil seveda nekaj povsem drugega; namesto velikih satelitskih krožnikov so tukaj prevladovali pujski, psi in kokoši, zvedavi otroci in ne prav dost manj zvedavi njihovi starši. Bila je to vas, v kateri ljudje so. Brez služb, hladilnikov, visokih pet in televizije.. skoraj bi si upala trditi, da tudi brez skrbi. Pujska bomo pojedli v prihodnjih dneh, voda teče iz bližnjega potoka, umili smo se že prejšnji teden, noči niso premrzle in za opij, ki se suši na eni od streh, bomo zagotovo dobili kakšen kip. Sicer pa se tudi riž lepo suši in za pojesti bo. Dve plemeni delita vas; enemu je namenjena lokalna šola, iz katere se otroci lahko podajo celo naprej, drugo pleme se seli skupaj s sušenjem bananinih listov, ki pokrivajo njihove hiše. Ko listi odpadejo, je čas, da se preselijo naprej. Država nima nikakršnega pregleda nad njimi, da ne plačujejo davkov pa tudi nekako spada zraven. Izročilo prenašajo iz roda v rod samo s pripovedovanjem zgodb, saj ne poznajo pisane besede, pa tudi berejo ne – a se jim to niti ne zdi nujno potrebno. Otroci ne hodijo v šolo in njihova življenja kot da so namenjena zares le preživetju. Brezčasnemu preživljanju ur, ki vodijo od jutra v večer, v naslednji dan in ta v naslednjega.. Nevednost je najbrž res tudi sreča, a se je zanjo v svoji preprostosti treba vsaj zavedati sebe – in nisem prepričana, če je v tem primeru tako. Otrokom smo razdelili prinešene bonbone, odraslim namenili kakšno prijazno besedo ali nasmeh, pa najbrž za nami vseeno ni ostalo dovolj, da bi zmotilo njihov mir ali se jim postavilo kakšno vprašanje.

Novo leto v Paiu

Na avtobusu za Chiang Rai sem spoznala dva Francoza, ki sta na Tajsko pripotovala po polletnem odkrivanju Indije. Ker nihče od nas ni imel vnaprej rezerviranega prenočišča, nad mesto pa je že padla noč, smo kar združili moči in se strpali, skupaj s tremi velikimi ruzaki, v en tuk-tuk in se odpeljali do prvega poceni hostla. Da so nam vodo – ne samo toplo – zaprli ob devetih zvečer, da so bile postelje postlane na lesenih deskah in da je bila odeja kvadratne oblike, ki se je končala nekje pri kolenih, je bilo zgleda vključeno v ceno. Vseeno, to ni zmotilo velikih duhov, ki so večer preživeli v še enem regge rasta baru, ob biljardu in lokalnih zvarkih. Opojnejšim substancam, ki so v teh krajih tako rekoč doma, smo se navkljub filozofiji, da je še posebej treba poskusiti lokalno proizvodnjo, odpovedali. Pubeca sta naslednji dan preživela po svoje, jaz pa sem se odpravila na fancy izlet. CR naj bi bil izhodišče za nekoliko bolj eko-friendly ture, še posebej pa za obiske vasi domorodnih kitajskih prebežnikov, ki so si v času kitajskega komunističnega režima odločili poiskati novo domovino na tej strani tajske meje. Poiskala sem v LP priporočeno agencijo in se prijavila na enodnevni izlet, ki se je na mojo veliko razočaranje izkazal za še en turistični nateg. Nisem čisto prepričana, če niso tudi »domačini« prve obiskane vasi prispeli tja iz Chiang Raia, samo mogoče kakšne pol ure pred nami, da so lahko pravočasno zavzeli položaje obiralke bananinih listov, kadilke dolge pipe ali prodajalke kičastih spominkov. Druga vas je bila nekoliko bolj avtentična, v njej so vsaj res živeli, a se pozna, da tja vsak dan vozijo zvedave turiste, ki so jih domačini do grla siti, kar z velikim veseljem tudi pokažejo. Vseeno, zame je bil sprehod po vasi kar zanimiv.. ljudje večinoma brezdelno postopajo okoli, hiše so lesene in pokrite s slamo, noter je en temen prostor velikosti 15-20 m2 (skozi okna lahko zli duhovi iz džungle vstopijo v hišo, zato ta niso preveč zaželena), sredi njega odprto kurišče, pralni stroj in čb televizor iz petdesetih let. V bolj nobel hiškah se najde posebej ločena sobica ali celo dve, pred njo pa - čeveljci z visoko peto!! Spijo na močno zdelanih tepihih na tleh, osrednji prostor ima po tleh zemljo oziroma blato, na čemer že stoji hiška. Vendar – pred VSAKO hiško stoji ogromen satelitski krožnik. Res bizaren prizor, še posebej, ker nekatere od njih uporabljajo tudi (ali pa samo) za sušenje čilijev ali po potrebi česarkoli drugega.



Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.



Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.



Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.

Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.

Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.