Rosario in domov

Rosario so tri Ljubljane ali tretjina Buenos Airesa. Najboljše mesto za živet, pravi zase. Je zelen, poln urejenih parkov, varen, prijeten in umeščen ob reko Parana. Kaj definira Mesto? Muzej sodobne umetnosti, pa četudi (ali prav zato ker) je postavljen v nekdanji silos. Brezimnost in resignacija zaposlenih, zaradi katere se jim sladko fučka za vse. Psi, ki jih lastniki vodijo na vrvicah in pripadajo izbranim pasmam, števično prekašajo potepuške pse.


Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.

Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.



Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..



Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.



Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.



Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Cordoba para siempre en mi corazon

Včasih se usoda odloči namesto nas. S Salimo sva si želeli preostanek poti preživeti v Mendozi, na treku do baznega kampa Aconcague. Na voljo sta dva, krajši – štiridnevni in daljši, osemdnevni – in glede na razpoložljivi čas sva izbrali krajšega. Z vznemirjenjem sva pričakovali odhod iz Cachija in prihod v Salto, od koder naj bi uredili rezervacijo. Bilo je jutro – tisto, zgodnje – in morda je bil tudi to razlog, da je Salima, še nekoliko zaspana, narobe stopila in si zvila gleženj. Voila, nič od Aconcague, tudi letos ne..

V skladu s planom B sva se iz Salte tako odpravili proti jugu, v Cordobo. Nobene predstave nisem imela o mestu, nobene posebne znamenitosti za pogledat. Bila je na poti proti BA (midve pa sva imeli še nekaj dni časa) ter mesto, o katerem so vsi govorili z veseljem in prijetnimi spomini.
Cordoba je drugo največje mesto v Argentini z dobrim milijonom prebivalcev. Ustanovljeno je bilo konec 16. stoletja in poimenovano po španski Cordobi. Zaradi številnih fakultet velja za univerzitetno središče države, k slovesu pa je prispevala tudi prav tam s strani jezuitov leta 1613 ustanovljena prva univerza v državi.
Mesto je simpatično, polno življenja, ki se odvija tudi v starem, kolonialnem mestnem jedru. Številne lepo ohranjene stavbe so bile, ali pa so še, v lasti jezuitov. Med njimi najbolj izstopa “Jesuit Block – Manzana Jesuitica”, za cel “block” velik kompleks – čudovita cerkev s pripadajočimi objekti (danes tudi muzeji) iz 17. stoletja, od leta 2000 zaščitenimi tudi kot Unescova kulturna dediščina.

Tri dni, kolikor sva jih imeli na voljo, sva nameravali nameniti mestu in okolici. Kratek skok do Ville Carlos Paz, ki velja za vikend pribežališče sonca in vode željnih Cordobanov, je bil sicer manjše razočaranje, a sva neuspeh pripisali sebi, saj zaradi pomanjkljivih informacij pravzaprav niti nisva prišli do jezera kot centra dogajanja. Vseeno, na poti do tja, kakšne pol ure je trajala, smo se vozili med različnimi letalskimi akademijami, tako da sem od te poti vseeno odnesla nekaj lepega.

Zanimivo je, da celotna regija na nek način diha zrak. Letala, prava ali makete, so postavljena kar ob cestah, kot spomeniki, kot igrala, kar tako.. bližnje mesto slovi po videnjih NLP-jev.. jezuiti, katerih prisotnost je čutiti na vsakem koraku, pa tako imajo veze tam zgoraj.

Pot po okolici sva si najprej zamislili kot še en road trip, z avtom, pa sva se kasneje premislili. Tako sva že potovali in bilo je udobno, a zdaj sva želeli nekaj pristnejšega. Vsedli sva se na avtobus za Capillo del Monte (na severu cordobanske regije, cca štiri ure vožnje iz mesta), ki slovi kot kraj dobrih energij, zanimivih trekov po Sierras Chicas (ki sva se jim midve zaradi Saliminega gležnja sicer morali odpovedati), še najbolj pa po (po vsej Argentini slovečih) paranormalnih pojavih in številnih pričevanjih videnj nezemljanov in neznanih letečih predmetov na bližnjem hribčku Cerru Uritorcu. Včasih se zgodi, da ti kraj priraste k srcu že na avtobusni postaji in pri Capilli je že bilo tako. Simpatične ulice, prijazni ljudje, vse skupaj pa res nekoliko “izven” tega sveta.., a ne na vsiljiv, naporen način. Dečko, s katerim sva delili sobo v hostlu, je jokal zaradi izgubljene ljubezni, priletne lastnice v živo zelenem se ni dalo ustaviti, ko nama je s tistim žarom v očeh opisovala lepote njenega kraja, gostilna Refugio pa je bila ravno to, kar sva potrebovali. “Un lugar en esta Tiera... pero de otra Dimension” je pisalo na vratih in zdelo se nama je dovolj v kontekstu. Hrana pa lokalno-ezoterična, drugačna, odlična. Nezemljanov – nada, niti enega samega. Pač, ni vsak dan nedelja.. In kadar je, se včasih dogajajo najbolj neverjetne stvari.

Naslednjega dne sva se skozi Carlos Paz odpeljali južno od Cordobe, v Alto Gracio. Še eno podobno mestece, le da to ni dihalo ezoterike, temveč revolucionarno misel Ernesta Guevare, ki jo kot astmatičen otrok v suhem, toplem podnebju tega malega mesta preživel svoja otroška in najstniška leta – takrat seveda še brez Castrovega vzdevka “Che”. Pogedali sva si muzej, postavljen v njihovo nekdanjo družinsko hišo in v sosednji ob zvokih Buena Vista Social Cluba ter spominih na moje popotovanje pojedli še pristno kubansko kosilo. V bližini je tudi muzej Manuela de Falle, v Španiji rojenega in v teh krajih zelo priznanega skladatelja španske narodne, s flamenkom inspirirane glasbe (vpliv se je čutil predvsem v njegovih operah in baletih), ki je zadnja leta pred smrtjo preživel v Alti Gracii. Falla je skušal leta 1936 (neuspešno) preprečiti umor pesnika Federica Garcia Lorce, njegova podoba pa se je dolga leta pojavljala tudi na španskih bankovcih.

Glavna znamenitost mesta, poleg slavnega Che-ja seveda, pa je prav tako pod Unescom zaščiten Jezuitski samostan z muzejsko zbirko. V 17. stoletju so Alto Gracio kot kmetijsko veleposestvo (estanicio) upravljali Jezuiti, ki so domačine naučili številnih obrti. Skupaj s še štirimi drugimi mesti so jo ustanovili z namenom, da ekonomsko podpre Collegium Maximum, eno prvih argentinskih univerz, ki danes kot Universidad Nacional de Cordoba sodi v omenjeni sklop Manzana Jezuitica. Eden od solastnikov estancije je bil v preteklosti tudi skladatelj Manuel de Falla.

Majhna in popolnoma neambiciozna, kot Alta Gracia na prvi pogled izgleda, pa je v hotelu Serras gostila tudi Johna F. Kennedyja.

Zadnji dan v Cordobi je bil prevroč za karkoli ambicioznega, zato sva ga namenili ogledu mesta in pobegu na hladno, kam drugam kot v najino najljubše pribežališče: da le ima kompjuter ali wifi. Salima se je zvečer vračala v BA, jaz pa pred odhodom v Buenos Aires in domov še za dva dni v Rosario.

Salimin avtobus je iz Cordobe odpeljal dve uri pred mojim, tako da sem imela do odhoda na postajo še nekaj časa zase. Najprej sem ga nameravala preživeti kar v hostlu, na netu, pa je bilo prevroče in sem odšla ven, na zrak. Sprehodila sem se nekaj ulic okoli, po za promet zaprtem centru, mimo čudovite Manzane Jezuitice. Bila je nedelja zvečer, maša se je odvijala pri odprtih vratih, ljudi je bilo preveč in so stali tudi zunaj. Bilo je pravljično, romantično. Stopila sem zraven, pokukala v notranjost, vsem dragim namenila nekaj dobrih misli.. podarila brezdomcu pred cerkvijo deset pesosov, dobila od njega širok nasmeh hvaležnosti, poljub na lice in vprašanje, če je Slovenija še vedno komunistična – in odšla dalje, na avtobus proti Rosariu.

Bila je nedelja in včasih se ob nedeljah dogajajo najbolj neverjetne stvari..

Zakaj tako rada potujem

Ura je devet zvečer in vstopim v avtobus. Na Via Bariloche ali Mercobusu ni bilo več prostega sedeža, zato pristanem na Andesmarju. Za malo razliko v ceni velika razlika v glasbi. Začutim gost vonj po urinu in kemikaliji iz stranišča. Najdem pravo številko in sedem. Noge se mi prilepijo na tla, nekdo pred menoj je polil nekaj sladkega. Vse je umazano, še najraje se ne bi dotaknila ničesar. To bo dolga noč. Še vedno stojimo na postaji, motor teče in mrzlo je. Z očmi iščem zavoj z deko. Shit!! Dekice so v ponudbi na cama busih, v semi-cama ne. Premalo sem oblečena. Poberem svoje stvari, ne želim jih puščati samih, in izstopim, k prtljažniku. Dečku pokažem listek s številko nahrbtnika, ki leži na vrhu kupa prtljage. Mi ga lahko poda za minuto, da vzamem nekaj toplega? Ne more. ?? Pač ne more. Stopim do stevarda in ga prosim, če lahko zmanjša hlajenje. Klima je menda namenjena temu, da nam ne bi bilo vroče, ne temu, da cel bus drgeta od mraza? Ok, ni problema. Čez nekaj minut ni več 17 stopinj, ampak 19. Majhen napredek, a bolje kot nič. Zeblo me bo vseeno. Vrnem se na svoj popast sedež. Speljemo. Zavijem se v vse, kar imam. Stevard postreže večerjo, ki je na meji gnusa. Vseeno, da bi čas hitreje minil, in ker mi je padel sladkor, sprejmem zavojček z alfajoresom, lokalno sladico v obliki male, okrogle tortice z nadevom dulce de leche. Po okusu sodeč s pretečenim rokom trajanja. Pojem vseeno (ker mi je padel sladkor). Zaradi vonja po urinu me začenja boleti glava. Okoli nosu si zavijem rutko, da diham skoznjo. Filtrira smrad in mi daje občutek čistoče, mešanice krem, razdišanih parfumov in mene. Spustim naslon sedeža (ter razkužim roke) in poskusim zaspat. Ura je deset zvečer. Še enajst ur. Bam! Iz zvočnikov zahrumi. Zdaj bomo gledali film, v katerem bodo vpili eden na drugega. Tak preprost, pretepaški film, da ga bomo vsi razumeli. Nadenem si slušalke in vključim i-poda, ki mi ga je Urša podarila za lanskega božička in ki mi rešuje življenje. Rabim nekaj domačega. Šifrerja. Big Foot Mamo, led s severa (zelo na glas). Ja, približno tako mrzlo je. Melodrom, Marčijev. Siddharta, Slon in Sadež, Vlado Kreslin, nekega jutra, ko se zdani.. Kje je še jutro. Moje jutro.
Potovanja so slapovi Iguazu, vznemirjenje, radovednost in presenečenja, so preplute milje in zanimivi ljudje. So tudi smrdljivi avtobusi, ljudje brez prihodnosti, tisoči kilometrov samote in trenutki, ki bi jih želela deliti. So oboje. Evo, zato.

Otok Chiloe v reviji Svet in ljudje

Otoka Chiloe ni na zemljevidu "must see" čilenskih turističnih destinacij. Tudi sama sem tja zašla bolj po srečnem naključju. Otok, ki je nekoliko odmaknjen od celine skozi vso zgodovino živel svoje življenje, še danes verjame v pravljična bitja in čarovništvo, postavlja hiše na lesene kole, jih oblaga s skodlami in vabi k molitvi v številne raznobarvne lesene, pod Unescovo zaščito ohranjene cerkve. Ali pa zgolj na sprehod po samotni, zasanjanji zahodni, pacifiški obali..
Članek o otoku Chiloe sem napisala za revijo Svet in ljudje in je objavljen v januarski številki.

Salta v štirih dneh in nešteto barvah

Mesto Salta s cca 400 tisoč prebivalci je središče ene od dveh najbolj severnih argentinskih regij (druga je sosednja regija Jujuy). Na severu meji na Bolivijo, na zahodu na Čile. Obe regiji sta s turističnega vidika po krivici prezrti, z mojega lastnega pa je to ena od njunih večjih prednosti. V razdalji tristotih kilometrov severno in jugozahodno od Salte se pokrajina nekajkrat spremeni in od živordečih, s kaktusi posejanih golih hribov postane z vinogradi bogata zelena ravnica. Čeprav je Argentina večinoma zelo bela država, dekleta v BA so recimo po telesnih karakteristikah povsem primerljiva s slovenskimi, pa sta saltska in Jujuy regiji veliko bolj domorodni, prebivalstvo je temne polti in pogosto indijanskih korenin.




S Salimo in Italijančkom smo najeli avto in si za prvi dan izbrali pot na sever, kjer andsko nižavje žari v odtenkih rdeče in se na drugi strani prelaza razprostirajo argentinske soline – Saline Grande. Težko je pristati na manj, ko dobiš priložnost doživeti več – in to velja tudi za potovanja. Lanska bolivijska slana puščava Salar de Uyuni je bila tako veličastna, da so bile argentinske Saline Grande, svojemu zvenečemu imenu navkljub, pač le slab nadomestek. Salima in Italijanček sta si jih želela doživeti, pa smo se po razgibani gorski cesti, polni ovinkov, prepadov in prečudovitih razgledov, odpravili čez 4100 m visok prelaz proti zahodu. Ne morem se upreti subjektivnosti pri opisovanju občutkov – a te vrste pokrajina me prevzame. Hecno (in seveda razumljivo) je, kako s Salimo, ki prihaja iz Maroka, različno doživljava svet okoli sebe. V soncu žareči rdeče-rjavi skalni masivi, puščavski pesek in kaktusi jo (za razliko od mene) pustijo popolnoma hladno, medtem ko se ob zelenem jezeru in travnikih okoli njega (za razliko od mene) navduši in stisne tisoč fotk..




Soline so bleščeče bela slana ravnica, na kateri smo izživeli svojo fotografsko kreativnost, spoznali ekipo mladičkov iz BA, se pustili opeči soncu in se imeli fajn..




Pot nazaj preko prelaza in potem še nekoliko bolj proti severu, proti bolivijski meji in večer v Humahuaci, od boga pozabljenem mestecu, ki pa nas je po prvem odbijajočem vtisu za vedno pridobilo na svojo stran. Svojo dušo je za tisti večer zlilo z našo in bilo je čudovito. Odlična večerja, prijazen hostel, jutranji sprehod po sobotni tržnici..







..In premik južneje, do Tilcare, nekoliko bolj backpackersko turistčne, a vseeno vredne ogleda z ostanki predkolumbijske naselbine.
Na poti nazaj proti Salti se je Italijanček odločil za samostojni premik proti Patagoniji, kar sva soglasno podprli. Zgodi se, da se s človekom ne ujameš in mi trije res nismo bili najboljši par.
Odložili sva ga na avtobusni postaji in si stisnili roke v slovo, a uradni prijatelji na facebooku ne bomo postali.. Sem pa od njega vseeno izvedela nekaj novega – namreč kot biolog dela v laboratoriju za preverjanje kvalitete mleka in baje se bolezen pri kravah spozna iz sestave njenega mleka, ne šele na osnovi krvnih testov. “Oh, how interesting!!” “Yes, sure. I hate it from the day one.” Takšen je bil.

S Salimo sva nadaljevali sami, zdaj v smeri južno od Salte. Prespali sva v še enem tipično-pozabljenem majhnem zaselku, Coronel Moldes, z glavno ulico in nekaj hostli, barom in slaščičarno, kar je bilo za najin pozni večer dovolj.



Nedaleč stran se razprostira zelo lepo jezero Cabra Coral, tisto, ob katerem je stisnila tisoč fotk :) Pot na jug, v Cafayate, se je vila po – zame – spet vzdihov polni pokrajini. Nekoliko drugih oblik, a še vedno rdečih odtenkov so se dvigovali hribi v temno modro nebo in se le malo pred Cafayatom spustili v zeleno, z vinogradi bogato dolino. Včasih se sama sebi zdim kot otrok, tako iskreno se lahko navdušim nad tako preprostimi stvarmi. Raznolike skalne oblike, mladci, ki za podarjen pesos v najbolj akustični od njih igrajo lokalne napeve, tisoč postankov za fotke.. In na koncu poti Cafayate, nekoliko večje turistično središče, mogoče velikosti našega Portoroža, ki živi v ritmu poletja, popotnikov, ki vsak s svojimi mislimi brezdelno poležavajo po parku, mesto vinogradov in odličnega suhega belega vina, ki sva si ga med prvim in drugim dulce de leche božansko dobrim sladoledom privoščili poleg zajčka v pomarančni omaki.





Naslednje jutro sva nadaljevali krog, zdaj že v smeri nazaj proti Salti, a po drugi, nekoliko zahodnješi cesti proti Cachiju. Čeprav so naju v turističnih agencijah v Cafayatu opozarjali, da bo razrita peščena pot za najinega malega VW gola (ne golfa) prenaporna, sva se vseeno odločili slediti prvotnemu načrtu. Za ta majhen pogum sva bili več kot bogato poplačani. Za 160 kilometrov dolgo pot sva potrebovali pet ur, pa ne samo zaradi peščene ceste, ki jo je včasih vmes tudi zmanjkalo, ampak predvsem zaradi neštetih postankov, ko sva družno vzdihovali nad lepotami okoli naju. “God was an artist”, je komentirala Salima.



Pozno popoldne sva prispeli v Cachi, si komaj izborili skromno prosto sobo v hosterii, na edinem trgu (ki je tudi edini prostor, kjer se kaj dogaja) pojedli najini redni empanadi con queso in naredili kratek giro po nekaj bližnjih ulicah. Kraj je majhen in ker nima niti črpalke, sva si zadnjih 160 km do Salte obetali še nekoliko daljših.



Že dolgo nisem vstala pred šesto, današnje jutro pa je bilo tega vredno. Nekoliko na tesnem s časom zaradi dogovorjene ure vračila avta v Salti sva si privoščili toplino vzhajajočega sonca in ravno cesto (tokrat delno tudi asfaltirano..), ki je pokrajino okoli naju pripeljala z divje rdeče puščave v bogato zeleno gričevje – in Salto.




Zvečer imava nočni bus v Cordobo – za zadnji del mojega, zdaj pravzaprav – najinega – potovanja.

Kraj brez imena

Prašna cesta, podrte, revne hiše, trg, na katerem se igrajo otroci in posedajo mladci, ki bi se jim najraje izognila. Zanemarjen bar, v katerem si ne želim kupiti niti vode, kaj šele kaj pojesti. Morda je pozna ura, ni važno – v kraju moram prenočiti. In potem, nenadoma, ulice zaživijo. Prašna ulica postane “moja ulica”, saj je na njej hostel, v katerem bivam. Na trgu sedita domačina in godeta, njuna glasba pomirja. Sumljivi mladci dobijo nasmehe na usta, ko mi pokažejo pot do svoje najljubše gostilne. Zanemarjen bar je edini, v katerem dela internet, za kar sem mu neskončno hvaležna. Hiše postanejo domovi in čeprav revni, najdem v njih ljubezen. Za pustimi, zaprtimi vrati skrivajo čudovite, negovane vrtove. Kot ljudje so, ki tam prebivajo.

Kraj brez imena dobi barvo, okus, vonj, trenutek, pesem, pogled, nasmeh.. jaz pa odhajam s predsodkom manj in zgodbo več.

Od Montevidea do slapov Iguazu

Montevideo mi ni bil všeč, zato sem se odločila, da novo leto dočakam v Puertu Iguazu, v tem času zelo popularni popotniško-izletniški destinaciji, tako za turiste z vsega sveta kot domačine, ki božično-novoletne praznike združujejo s poletnimi počitnicami.
Na prvi pogled enostavna ideja je za uresničitev potrebovala kar nekaj sreče – predvsem tiste “več kot pameti” – česar se v trenutku odločitve še nisem zavedala. Lahko bi se vrnila v BA in se od tam odpravila na dvajseturno vožnjo z busom, pa se mi je zdela privlačnejša ideja odriniti direktno naprej, preko Urugvaja. Delno zato, ker se mi v tem primeru ni bilo treba vračati, s čimer sem prihranila kar nekaj ur vožnje, delno zato, da bi spoznala še zahodni del države.
Vzhodni Urugvaj je atlantska obala (katere pristane – brez pretiravanja – zdaj poznam že bolje od povprečnega Urugvajca :)), zahodni (ki meji na Argentino) pa velika, zelena ravnica, ki jo občasno presekajo rokavi lenobne, rjave reke Uruguay, ki ustvarja tudi večja in manjša jezerca. Pokrajina je vseh petsto kilometrov do (urugvajskega) Salta enolična, a prekrasna, vzbujajoča skomine po lastnem prevozu, avtu, kolesarjenju ali ježi.


V Saltu avtobus iz Montivedea zaključi svoje potovanje, popotnik na poti proti argentinskim slapovom pa mora presesti na lokalni bus, ki ga v eni uri pripelje čez mejo v argentinsko Concordio, kot vzeto iz kakšnega Lynchevih filmov. Več sreče kot pameti torej sem imela v Concordii, kjer se prestopi na bus za Puerto Iguazu. Resda se je novoletno rajanje obetalo že naslednjega dne zvečer, a so mi v Montevideu zagotovili, da bo prostora na busih dovolj. No, naletela sem na dvanajst popolnoma razprodanih avtobusov in na zadnja štiri prosta mesta na zadnjem, ob polnoči.


Ker pot traja dobrih dvanajst ur, bi v nasprotnem primeru silvestrovala v od boga pozabljenem mestecu z eno ulico, dvema baroma in obcestnim motelčkom za voznike kamionov. Morda bi na koncu tudi ta bizarnost imela svoj čar, kdo ve, a vseeno sem se nadvse zadovoljna zleknila v skoraj meter širok sedež v mojem cama busu, spustila naslon v ležeč položaj, se lepo zavila v dekico in zaspala.


Če bi po Evropi vozili busi, kakršni povezujejo južnoameriška mesta, bi bile razdalje kratke in naša potovanja po širši nam domovini še veliko pogostejša, pa tudi cenejša. Za cca 1000 km dolgo pot sem plačala okoli 40 evrov. Ljubka, iz papirnate servietke narejena rožica, ki mi jo je na koncu poti podaril prijazen stevard, ni bila vkjučena v ceno :)

K slapovom Iguazu sem odhajala z mešanimi občutki, podobnimi kot lani proti Machu Picchu. Že stokrat videni iz vseh mogočih perspektiv mi niso obljubljali izvirnega doživetja, le bolj ali manj pričakovano osebno izkušnjo nečesa veličastnega. Slapovi ležijo na dvomeji med Argentino in Brazilijo in ogledi so možni z obeh strani. Izhodišče na argentinski strani je simpatično mestece Puerto Iguazu, kjer sem tudi bivala v zelo prijetnem hostlu Hostel Inn (female dorm za 4 bejbe, prijazno osebje, vse lepo urejeno in čisto, cca sto raznoraznih idej polnih popotnikov, vsak večer akcija in caiperinhe v bazenu :)) – vse to in še veliko več za osem evrov na dan..;)



Izhodišče za brazilsko stan pa je nekoliko večji in manj prijazen Foz de Iguacu. Slapovi so državi obdarili neenakopravno. Brazilska stran resda ponuja nekoliko bližnje srečanje, medtem ko je večina slapov in celotnega parka argentinska. Doživetje je bilo enkratno. Slapovi so veličastni, parka na obeh straneh pa urejena, kultivirana (in presenetljivo čista) tropska divjina.. vse je polno metuljev, ki nesramežljivo sedajo povsod, po torbah in ljudeh, iguane se plazijo ob poteh, simpatični mravljinčarji pa kar po njih, saj je tam še najlažje najti hrano v torbah nepazljivih turistov. Po parku je delno speljan vlakec oziroma na brazilski strani bus, delno pa so lepo urejene in označene pešpoti, ki vodijo do razglednih točk od zgoraj in tudi nekoliko nižje. Oba pogleda očarata in navdajata s strahospoštovanjem. Voda dere čez skalne robove s tako neizmerno močjo, da sem si čisto zares zaželela, da mi ne bi spodrsnilo..





Prvovrstna turistična znamenitost kakopak ponuja neštete možnosti dodatnega zapravljanja denarja – oglede in aktivnosti vseh vrst, od kanjoninga, raftanja, raznih “safari” tur po parku, helikopterskega ogleda itd. Popotniške izkušnje so me naučile skrbno izbirati med nadvse privlačno in vse-mogoče-obljubljajočo, pa potem veliko-manj-uresničujočo ponudbo – ker ponavadi razočara. Vseeno sem se odločila za krajši sestop s svojih sem-nad-to-nateguško-turistično-ponudbo višav ter se postavila v vrsto za ogled slapov od blizu, z motornega čolna, ki ga fantje zapeljejo zelo zelo (in mogoče celo malo preveč) blizu glavnih dveh slapov.. Motorji tulijo, da držijo čoln pri miru, voda dere z neizmerno močjo in se neobvladljivo vrtinči, sila vodnega padca ustvarja velik oblak odbitih kapljic, v katerem se komaj diha in ni mogoče ostati suh. Za nameček, da se nam, “avanture” željnim turistom, še malo bolj zadogaja, nas zapeljejo direktno pod nekaj manjših slapov, a kaj, ko smo si pod močnimi pljuski (tople) vode iz reke Iguazu le previdno zatiskali oči. Izkušnja je bila zabavna – pa tudi do kože mokra. Vseeno v takih situacijah vsakič sproti izprašam svoj pogled na svet, kajti nekdo se očitno moti.. Poln čoln ljudi drgeta in vpije od navdušenja, ob vsakem ostrem in z močnimi motorji podprtem zavoju sledijo glasne ovacije, jaz pa se počutim kot marsovec.. Z Markom Twightom bi se verjetno dobro razumela, čeprav niti ne vem, če je to referenca.



Še nekaj zanimivosti je na voljo v okolici slapov, ena od njih na brazilski strani je park ptic. Načeloma sem proti živalskim vrtovom in jih tudi nerada obiskujem, a sem tokrat naredila izjemo – saj je park namenjen tudi vzrejanju nekaterih, v naravi že skoraj ali celo povsem izumrlih ptičjih vrst. Bilo je zanimivo in poučno, večine raznobarvnih ptic še nikoli prej nisem videla v živo. Za nameček sem dobila bližnje srečanje s tukani, ki so z večjimi kljuni od sebe samih zame ene bolj posrečenih ptic, pa tudi z velikimi raznobarvnimi arami – ki pa so si vidno nervozne za novo leto zagotovo zaželele povratka domov, v svobodo.





Naslednja zanimivost je Wanda, odprti rudnik poldragih in dragih kamnov. V Argentini je kar nekaj tovrstnih rudnikov v zasebni lasti. Vse naravno bogastvo do globine 20 metrov namreč pripada lastniku zemlje - kar je najdeno globlje, je narodno bogastvo in si ga prilasti država. Na srečo se tukaj ametisti, kvarci, topazi, pa tudi akvamarini in rubini nahajajo dovolj plitvo v zemlji, da družini, ki si lasti rudnik, še veliko generacij ne bo treba prav veliko delati. Ogled rudnika je organiziran tudi med tednom, ko potekajo redna izkopavanja in se je mogoče sprehoditi med rudarji, ki baje zelo dobro zaslužijo. Naša vodička med številnimi zanimivimi podatki, s katerimi je predstavila rudnik, te številke ni izbrskala. Čeprav majhen, pa je bil poučno odkritje, saj so dotlej zame dragi kamni rasli v prstanih, prav tako kot so krave zadnja leta večinoma lila..:)





Če so bili slapovi prečudovito delo narave, pa me je vsaj enako navdušila tudi hidroelektrarna Itaipu Binacional – v enakopravnem solastništvu Brazilije in sosednjega Paragvaja. Z mislijo na mojega nončkota, ki jih je v svojem življenju sprojektiral kar nekaj, večino od njih na Dravi, sem si jo ogledala tudi zanj.
HE Itaipu je kontroverzna že vse od začetka projekta pred približno tridesetimi leti. A zagovorniki in nasprotniki se strinjajo, da je spremenila obličje tega dela dežele za vedno. Jez, visok je 200 metrov in narejen izključno iz betona, je brez jeklene konstrukcije. Slikovita primerjava količine porabljenega betona bi bila dvopasovna avtocesta od Moskve do Lizbone. V dnevih najbolj intenzivne gradnje so delali z neverjetno hitrostjo, primerljivo z zgrajeno 20-nadstropno stolpnico vsakih 55 minut. Cena projekta – 18 milijard dolarjev.





Se je splačalo – je vprašanje, na katerega ni poštenega odgovora. Proizvedena električna energija pokriva četrtino brazilskih potreb in 90 % paragvajskih. Ekvivalentna količina elektrike bi bila proizvedena iz 434.000 sodčkov nafte na dan – z ustreznimi izpusti ogljikovega dioksida. Nasprotniki ji očitajo uničenje 700 km2 gozda, z njim pa tudi izumrtje nekaterih rastlinskih vrst, med njimi zelo redke vrste orhidej. Uničene so bile številne naselbine domorodnih Guarani in Tupi Indijancev, pa tudi nekatera pomembna arheološka najdbišča in celo baje zelo lepi slapovi Sete Quedas. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo tako velika količina vode, ki sedaj predstavlja poplavljeno področje akumulacijskega jezera, dolgoročno spremenila tudi mikroklimo regije, česar posledice težko predvidimo.
Vodstvo HE Itaipu se na omenjene očitke odziva presenetljivo pozitivno in v duhu trajnostnega razvoja regije. Občutek je, kot bi se hoteli na številne načine odkupiti za posledice, ki so sledile temu gigantskemu projektu.
Ekskurzija po objektu je bila zanimivo doživetje, prav tako proporci votlega jezu, v katerem so nameščene turbine in generatorji, Zanimivo je, da je solastništvo med tako različnima državama, kot sta Brazilija in Paragvaj, lahko tako zelo enakopravno. V kontrolni sobi so v vsakem trenutku prisotni enako številčno zastopani inženirji iz obeh držav, vodji izmene se izmenjujeta vsakih šest ur, vsakič iz druge države. Tudi število zaposlenih, 3000, je razdeljeno natančno na polovico. Da polovica govori špansko in druga polovica portugalsko in da imajo na brazilski strani ves čas eno uro več kot kaže na paragvajski – kot kaže ne moti nikogar, še najmanj pa uspešno delovanje elektrarne.
Gre torej za veliko mojstrovino človeštva ali katastrofo epskih razsežnosti – je vprašanje, ki ostaja.

V hostlu sem spoznala nekaj zanimivih ljudi, med njimi Nailla z Irske, s katerim sva nekaj od teh ogledov opravila skupaj, ter Salimo iz Maroka, s katero sva se ujeli v sekundi. Ker sva se obe odpravljali naprej proti Salti, sva se odločili združiti moči za ta del poti – skupaj z njenim travelling-prijateljem iz Palerma – in danes, ko je za menoj že 27-urni neprekinjeni avtobusni premik v Salto – smo skupaj najeli avto, jutri zjutraj pa odrinemo na petdnedvni izlet po okolici.