Še po pokal, medalje in rdeč genakerček

Vsaka poštena regatna sezona si zaključi dostojno zaključno slovesnost s podelitvijo nagrad najboljšim ekipam. Že tradicionalno smo se zbrali v naši postojanki v Knafljevem prehodu in Asova ekipa nas je tudi letos lepo pogostila. Sproščeno prijateljsko vzdušje vročih (jadralskih) debat in ambicioznih idej za prihodnje leto je prekinil le uradni del slovesnosti, ko sta si mikrofon izmenjala glavni organizator letošnjega Jix & SSC pokala Jože - ter Ažo, ki je v razredu Seascapov za prihodnje leto napovedal še številčnejšo udeležbo ter dve dodatni regati – eno na Velenjskem in drugo na Vrbskem jezeru. Tudi Jože je izrazil zadovoljstvo ob tako uspešno izpeljani prvi skupni sezoni in seveda napovedal še boljšo prihodnjo. Medalje so se zasvetile na ponosnih prsih zmagovalcev, pokali pa danes tudi že stojijo na častnih mestih. Najboljši v razredu Seascape smo odšli domov tudi z bogatimi nagradami – Vuk s ščitnikom za vinč kobilice, Igor z zaščitno prevleko za jambor, midva pa celo s še kako potrebnim novim rdečim genakerčkom.

Jože se je za predano fotografiranje skozi celo regatno sezono zahvalil našemu fotografu Mihi Mačku (ki je za fotoaparat prijel tudi tokrat) ter Urši Drofenik, ki je fotografirala zadnjo, deževno regato. Zahvala je bila namenjena tudi sodnikom Andražu Koželju, Janezu Kuntariču in Bojanu Galetu.

Prijetno nas je presenetil prihod našega dobrega prijatelja, legende hrvaškega jadranja Tometa Bašića, pri katerem se je na regatnih treningih kalilo že veliko slovenskih jadralcev, tudi udeležencev našega pokala. Pogovori z njim so vedno zabavni, zanimivi in poučni, tako da mu sogovornikov tudi tokrat ni zmanjkalo.

Pred nami je nekaj mirnejših mesecev, ki jih bodo nekatere ekipe namenile počitku in druge zimskim treningom, zadnji vikend v marcu pa se spet srečamo na vodi :))

Mala punca na veliki barki

Pogovor z Ažom je potekal približno takole:

Ažo: Offshore je zakon. Ga kar malo pogrešam. Še dobro, da grem čez nekaj dni na Malto, na Middle Sea. Na Ericssona, prva generacija VOR 70 ft bark, E1. Posadka bo delno tudi slovenska, jaz pa navigator.

Jaka: Wauuu, huda barka!! Pa tudi fajn regata, ti privoščim! Jaz tudi pogrešam veliko morje. Lani in predlani ob tem času smo načrtovali jadranje v južni Ameriki, letos pa iz tega ne bo nič. Se pravi, Piranski zaliv na skejpu. Saj je fajn, ampak vseeno.. moje srce pripada širokim obzorjem :)

Ažo: Zakaj pa ne bi šla na transfer našega Ericssona nazaj z Malte v Trst? Lahko vprašam Toša, če ima še kakšno prosto mesto v posadki.

Eno mesto je še bilo in ostalo je zgodovina. Pa sem dobila svoj letošnji "offshore", in to kakšnega!! :))

Tale zapis težko ne bi bil "babji". Ob velikih jadrih in velikih vinčih se pač vznemirim. Naj uvodoma dodam, da Toš ni bil najbolj navdušen nad Ažovo idejo. Naj tega ne vzamem osebno, ampak žensk na barki res ne mara. Nisem vzela osebno, pa je šlo. Ah ja.. Je jadranje - ali samo slovensko jadranje - mačističen šport?


Precej neprespani (ne samo jaz.. ;) smo zadnji oktobrski petek dopoldne zapustili Valeto v toplem, skoraj poletnem soncu in blagi sapici. V ekipi, poleg mene - turistke - še šefe Toš, pa Alek in Corrado ter Damjan, Tit, Luka in Tim. Prvi trije pro jadralci, ostali fantje že kdaj prej na tej barki, tudi na transferju, vedno v blagem vetru. Jaz prvič na tako veliki in regatni, če odštejem ogled na pomol privezane Pume lani v St. Petersburgu, kar pa težko štejem kot resno jadralsko izkušnjo.
Toš nas je razdelil v dve skupini po štiri. Damjana, Corrada, sebe in mene v eno, ostale v drugo. Skupini sta se menjali na štiri ure, dan in noč: vsak član po eno uro na krmilu, ostali trije za dobro voljo na palubi. Druga skupina vmes prosto, beri - spanje. Manevre smo delali vsi.


Najprej je bila barka zame samo neoseben, zelo tehničen kos. Zunaj velika in polna sistemov, s katerimi še nikoli prej nisem rokovala. Recimo - grinder, na prestave. Prva, druga, do četrte. Kako naj ostanem hladna ob grindu na prestave?? Pa "panic button" na tleh pri krmilu, ki sprosti hidravlični vang. Oh, kako fancy.. Nagibna kobila, "daggerboardi", jadra, ki jim ne vem imen - A0, A1, A2, J1, J2..., uporabna po natančno določenem polarnem diagramu, krmarjenje glede na vpadni kot vetra (in nikakor ne po mojem prefinjenem Seascape občutku.. ;)) cifre, cifre, cifre... notri pa črna, minimalistična, asketska in v svojem kaosu povsem urejena. Kmalu tudi domača in prijetna. Zakaj bi imela karkoli več, če ima vse?




Začeli smo zelo udobno. Nekaj vozlov vetra, pa smo se lepo peljali. Jaz na manevrih običajno na krmilu, kajti ta del sem nekako obvladala, vsaj v vetru do 15 vozlov. Od krmarke na skejpu do krmarke na VOR 70 v enem letu, pa če to ni nobel :))
Za karkoli drugega sem bila, resnici na ljubo, precej neuporabna. Namreč - tole res ni običajna barka. Vsi smo vajeni vožnje avtomobilov, a se najbrž ne bi znašli v formuli 1. Je kot avto, ampak v bistvu niti ni. Ta barka je F1 na vodi. Sistemi so, konceptualno gledano, seveda enaki kot drugje. Izvedba in rokovanje z njimi pa ne. Zdaj tudi iz prve roke razumem, zakaj na VOR-u ni več ženskih posadk. Ne predstavljam si žensk, sposobnih tako surove moči, kot jo za najbolj enostaven manever zahteva ta jadrnica. Nekoliko lažje zdaj lahko razumem tudi Toša. Če na barki ne moreš uporabno sodelovati, si pač odveč. In ženska je - kakor težko priznam - na takšni barki vedno nekoliko bolj odveč kot moški član. Izključujem seveda vrhunske krmarke in navigatorke.

Do Otranta smo se peljali v blagem vetru, noč in dan sta se lepo zamenjala, kot urica je tekla tudi menjava naših posadk. Jadransko morje nam je prineslo tudi naraščajoči jugo, ki so ga že nekaj dni napovedovali vremenski modeli. Štraorca, ki je našo izmeno vrgla iz popoldanskega dremeža, je bila tisti prelomni trenutek, ki je napovedal bližajočo se resnost situacije. Veter je počasi jačal do tridesetih vozlov in se zaganjal tudi čez, vozili smo najmanjši (pa še vedno nekaj čez 200 m2 velik) genaker in polno glavno jadro in delali norih 24 vozlov hitrosti. "This is not a friendly boat", je komentiral Corrado, ko so za krmilo lahko prijeli le še on, Alek in Toš, mi pa smo se pred prihajajočo nočjo previdno pripeli na "life line" in z velikimi očmi gledali v inštrumente, vedno večje valove za nami in vodo, ki je brzela mimo nas.



Od trenutka, ko je Toš odredil spuščanje genakerja do vezanja v Visu je minilo nekaj ur, ki so minile kot minute. Vmes smo se na premcu bojevali z genakerjem, ga že skoraj potegnili dol in zbasali v podpalubje, ko nam ga je močan reful spet odnesel, na srečo brez zapletov v po palubi ležečo škoto, ki se je vrtinčila med našimi telesi.. da je vmes padla noč in da so nas zalivali valovi, kot na pravi VOR regati, spada zraven.. potem nam je odneslo pokrov podpalubja, ki ga je Luka na srečo uspel ujet. Razneslo je pokrov vinča.. odbilo kompas.. se zataknilo glavno jadro.. se poslovili od genakerja.. kot vedno, ko je najmanj treba, se zaplete vse. Na srečo smo bili vsi skupaj dovolj prisebni, fantje pa tudi dovolj vešči, da smo po nekaj napetih urah varno pristali v Visu, barko zvezali na pet muringov in ob štirih zjutraj zaspali kot ubiti.



Ponedeljek je bil namenjen počitku in čakanju, da jugo oslabi. V viškem zalivu, zaprtem za jugo, ga je bilo krepko čez trideset vozlov. Corradu se je mudilo na naslednji transfer in nas je popoldne zapustil. V torek zjutraj se je vreme umirilo, začelo je deževati in bil je čas za mirno izplutje domov.

Zaključek: vstajanje vsake štiri ure, pašta in naslednji dan, za spremembo, spet pašta, pa zibanje na valovih juga, dež in ostala voda povsod okoli nas in celo zelo omejena osebna higiena me niso pretirano vznemirjali, hitro sem se prilagodila špartanskim razmeram. Že v južni Ameriki, ko smo približno tisoč milj prepluli samo trije, z dvema vmesnima postankoma, se mi je zazdelo - in zdaj vem zagotovo: offshore mi ugaja. Pot si lahko vzamem za cilj in komoditeto moje vsakdanjosti brez težav (vsaj za nekaj časa..) zamenjam za vznemirjenje življenja na barki. Še toliko raje na jadrnici, ki sem ji dorasla, ki jo razumem in znam z njo vsaj približno upravljati, kar tokrat seveda ni bil primer. Bila pa je to zame neprecenljiva izkušnja; priložnost jadrati na VOR barki dobijo le redki in kot ne bom nikoli pozabila, kako so se po devetih mesecih plovbe okoli sveta VOR barčice v rumeno-oranžno-lila odtenkih zgodnjega jutra lani junija približevale St. Petersburgu - ne bom nikoli pozabila naše tokratne noči in tudi ne juter pred in po njej.




Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/MaltaTrstNaE1#