Maretovih skoraj 38C temperature in virusi, ki so razsajali zadnje dni, so plan postavili pod vprašaj. Motivacija je tudi tokrat premagala pomisleke in v petek zvečer, po nekajurni odvečni vožnji skozi podvelebitske vasice, ki smo jih spoznavali po zaslugi "olujne bure" (ki nam zadnje čase že kar redno zapira Maslenički most), smo pozno zvečer le prispeli. Kot da ne bi eni krenili iz Murske Sobote in drugi iz Ljubljane, smo se s Kristianom in Barbi srečali prav na križišču za Vrsi. Ni ga čez tajming. Tome in Marina, Nina, Štibra in Hrvoje ter ekipa domačinov so nas pričakali v majhni hišici, ravno prav topli, zadimljeni in še dišeči po nedolgo nazaj pripravljeni "peki", da smo se kar razlezli po mehkih blazinah.. Po stenah ribolovske trofeje in suvenirji nekega pozabljenega časa, ki nam v pravih trenutkih še vedno vzbuja nostalgične spomine. Pa odlično domače vino, popečen kruh in dalmatinska glasba.. Žal, po napornem delovnem tednu in dolgi vožnji smo bili preutrujeni, da bi se lahko prav vživeli. Gostoljubni fantje so nas razumeli brez vprašanj, nas razvozili po hišah in nam ponudili toplo posteljo in miren spanec.
Jutro ni razočaralo. Burja se je še naprej valila z Velebita in se upirala v naša telesa, da je bilo vsaj ženskemu delu posadk včasih nekoliko težje obstati na mestu. Tome je štart prestavil na popoldanske ure, ko naj bi se vsaj malo razpihalo. Okoli treh smo še vedno izmerili refule moči 25 vozlov, tako da smo vsi skupaj pogumno skrajšali jadra in se podali na turkizno zeleno in v zalivu povsem mirno morje. Od daleč bi bilo videti skoraj kot spokojen poletni dan, če nas ne bi refuli vedno znova polagali in uživali bi še veliko bolj, če bi bil Mare bolj pri močeh. Regato sva vzela tudi kot trening pred zaključno dirko našega Jix & SSC Cupa prihodnji teden v Izoli, zato se nama je kot tretji član ekipe pridružil Miha Slekovec. Barbi in Krisi sta medse povabila Marino, Štibra je predal krmilo Hrvoju, zadnjo barko pa so zasedli fantje stalne zasedbe Peterpanovcev s krmarjem Petrom Kragičem. Sobota je bila namenjena tehničnim plovom, vozili smo palico in trikotnike, vmes bili z vzkliki navdušenja glasnejši od burje, ali pa se jezili sami nase, ko nas je Hrvoje praviloma puščal za sabo. Nedavni izolski match race jih je še vedno držal na adrenalinu in pravi regatni duh (v katerega se mi nekako nismo uspeli spraviti..) jih je pripeljal do več kot zaslužene skupne zmage.
V nedeljo je burja nekoliko oslabela, pa smo si lahko privoščili navigacijo proti Velebitskemu kanalu. Za najdaljši in najbolj naporen plov tega dne smo se tudi mi zbrali in odjadrali kot znamo. Zelo lep akvatorij nam je bil popolna neznanka in je nekoliko spominjal na Kornate. Regatno polje je bilo spretno speljano glede na različne kote vetra, najprej nekoliko boka, pa dolga orca v nekoliko močnejšem vetru in finiš z genakerjem nazaj skozi preliv med dvema otokoma. Uživaško.
Soušalajzing te regate je bil zgodba zase. Naša jadralska druščina je bila sprejeta s toliko ljubeznivosti in topline, da nam je bilo na trenutke nerodno. Navajeni smo, da je pri Tometu vedno tako, in fantje iz Vrsi so iz istega testa. "Ne sprašujte, če imamo in če lahko," so nam rekli. "Samo zaželite si, vse imamo ali bomo uredili." Sobotni večer je dišal po božanskih biftkih na žaru, slavljenca Mare in Marina sta na koncu dobila celo doma narejeno torto. Vzdušje je bilo odlično, glasba prava.. a smo bili od napornega dne na vodi vsi skupaj preveč izčrpani, da bi se lahko zabava potegnila dlje v noč.
Če je morda za sobotni večer delala samo polovica Vrsi, pa so na nedeljsko popoldne svoje prispevali najbrž kar vsi domačini. Jure in njegova ekipa fantov so spet odlično skuhali in nas crkljali na vsakem koraku, njihove žene so spekle fritule, kruhke in druge dobrote, matere in očetje so nam priredili pravo folklorno predstavo.. Namesto običajnih pokalov smo prejeli ročno izdelane kamnite Vrsi, polne duhovitih detajlov in lepih barv..
Kaj sploh še ostane velikim? Da lahko svoj kraj, pa četudi šteje le nekaj hiš, tako gostoljubno odpreš svetu, je dovolj le nekaj ponosnih in srčnih ljudi. Ne želimo si, da bi Vrsi kdaj zrasel, želimo ga takega kot je. Hvala vam, draga ekipa, za ves vaš trud in dobro voljo, za prijaznost in vaše prijateljstvo. Če ne prej, prihodnje leto se spet srečamo.
Ps. Regata se odslej tradicionalno imenuje "Vrška plazulja", po tako imenovanem lokalnem ribiškem čolnu na vesla.
