Z morja na kopno

Zame je eden od čarov življenja na barki tudi ponovno najden občutek hvaležnosti. Ne hvaležnosti za tiste stvari, ki so po Maslowu visoko na vrhu piramide. Takšno splošno, filozofsko hvaležnost za vse lepo, kar se mi godi v življenju, znam čutiti vsak dan. Zdaj mislim na hvaležnost za tiste stvari čisto spodaj – ki so v naših življenjih tako samoumevne, da jih ne cenimo več. Pa pridejo dnevi na barki, ko stvari izgubijo ceno, a pridobijo vrednost. Ker je občutek redek in ga nikakor ni mogoče ponarediti, ima zame še posebno vrednost.


Vse skupaj v resnici ni nič posebnega, samo drugače je. Ker je veliko manj stvari kot običajno v naših rokah, ker ni pristanov in možnosti umika na vsakem koraku - kot sem navajena z Jadrana - je ranljivost veliko večja, z njo pa tudi odgovornost do svojih odločitev.


Letošnje jadranje naj bi nas vodilo proti severu Brazilije. Kar nekaj stvari je podrlo načrte.. od nekajkratnih sprememb posadke, poznega odhoda zaradi višje sile – do, v zadnjih dneh – povsem neugodne, za preveč dni vnaprej trajajoče vremenske napovedi, ki nam ne pusti napredovati v zadanem kurzu. V Humarjevi maniri bi mogoče lahko celo rekla, da nas letos morje ni maralo. V moji maniri pa ni, da bi silila. Če ne letos, kdaj drugič, če ne tukaj, kje drugje.. Bile naj bi to počitnice in ne doseganje nekih ciljev, razen prijetnega jadranja in druženja, ki sta izpolnjena. Pogosto, kadar svoje početje predamo v roke naravi, smo obilno poplačani. Kdaj drugič zavrnjeni, ne da bi se ob tem kdo vznemiril. Verjamem, da če s hvaležnostjo sprejemamo, kar nam ustreza, je najbrž edino pošteno, da sprejmemo tudi tisto, kar nam ne. Sometimes you win, sometimes you loose. In še kadar izgubljaš, nikoli ne veš. Morda celo tudi takrat dobivaš.



Tole pišem v Montevideu, Urugvaj - ki je danes dobil svojih pet minut, a jih ni izkoristil. Popolnoma nič me ni pritegnilo v tem mestu, razen prijetnega večernega drinka z lastnikom ene od tukajšnjih knjigarn, filozofom, matematikom in v prostem času tudi rejcem konj, ki je bil v tem betonskem sivem mestu nepričakovano prijetna družba.
Zjutraj nadaljujem na severozahod, v Argentino, proti slapovom Iguazu :)

Skok z Valentino v Rio

V ponedeljek še vedno nismo uspeli urediti na carini, v torek je bil v Argentini državni praznik in dela prost dan, pogajanja naj bi se nadaljevala v sredo. Valentina, prvič v južni Ameriki, je v slabem tednu dni dobila prvi vtis o mestu, zato si je nekaj naslednjih dni zaželela preživeti v raziskovanju okolice. Termin »okolica« v teh krajih sicer hitro dobi nov pomen, tako kot ga dobi izraz »gorski kraj«, kot sva letos pozimi uspela spoznati z Borom na najinem potovanju po Patagoniji. Vse v razdalji tristotih kilometrov od najbližjega vršaca se je že štelo za »charming climbing resort«.


Ker neposredna okolica BA ne ponuja nič posebno vznemirljivega, je Valentina najprej razmišljala o ogledu slapov Iguacu in ker tudi jaz še nisem bila tam (in ker preživljam dneve »na čakanju«), me kakopak ni bilo prav težko prepričati, da bi se na tole ekspedicijo odpravili skupaj. Po kratkem razmisleku, ko nama je prijazna gospodična v turistični agenciji ponudila avtobusno karto za dvajset ur vožnje v eno smer, nama je kar hitro padla na misel veliko predrznejša ideja. Če sva že na drugem koncu sveta, in če je že do Ria de Janeira samo tri ure leta, karta pa primerno ugodna – bi bila ta priložnost res po nepotrebnem zamujena. Takoj sem se ponudila za vodičko, saj sem v Riu po nekem čudnem naključju že nekaj zadnjih let okoli novega leta kar abonirana. Zame ima poseben šarm in super energijo in se ga ne naveličam. Rio je eno od tistih mest, ki so ti všeč, ali pa te takoj spravijo ob živce in midva sva se ujela.
Mate se je odločil, da izlet spusti, tako da sva se odpravili sami.



Pričakal naju je – v dežju. Neeeee!!!!! Kar sicer ni nenavadno, saj tam pogosto dežuje – je pa popolnoma neprimerna dobrodošlica za nekoga, ki pride prvič in pričakuje vse tiste šlager prizore s Copacabane in Ipaneme, polnih zagorelih postavnih teles. Zdaj sta obe najslavnejši plaži na svetu samevali, midve pa sva se skozi promet, avtov in ljudi, prebijali v strašnih nalivih z odprtimi dežniki. Vseeno, Rio živi svoje življenje tudi v turistom manj naklonjenih dnevih in ni zato nič manj šarmanten. Vesela sem, da je bil tudi Valentini všeč in da je začutila tisti čar velemesta, ki lahko naenkrat pokaže toliko različnih podob – ki tudi mene vsakič sproti prevzamejo. Če se v Buenos Airesu kvalitetno živi, je Rio zame mesto izjemno močnih energij, mesto, ki odpira oči.



V treh dneh sva lepo doživeli mesto, si ogledali Niemayerjev muzej v Niteroiu, pa v meglo oblečenega Kristusa na Corcovadu, največjo favelo v Braziliji s 300.000 prebivalci, zamudili sambo, a jo nadoknadili s kratkim vpogledom v nočno življenje prijateljic brazilskih noči pred slavno diskoteko Helpi. Ko nekaj popoldanskih uric po nama izjemoma ni deževalo, pa so nama močili noge valovi na dolgem, bosem sprehodu po Ipanemi.








Polet nazaj je kakšnih pet minut po vzletu zabelila strela, ki je skozi nevihtne oblake med vzpenjanjem udarila v letalo, da smo se naslednje tri ure spraševali, če smo ok in če bomo uspešno pristali. V bodoče bom skušala v Rio prihajati po kakšni bolj pritlehni poti, pred dvema letoma sem namreč prav na letu iz Ria v Sao Paolo doživela kroženje, da smo porabili gorivo, potem pa napol zasilni pristanek zaradi okvare zavornega sistema. Ghrr.

Drugače pa - super je bilo, z Valentino sva preživeli tri zelo prijetne dneve in Rio je še vedno zakon :)


Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih