Pol ure vožnje s tramvajem iz centra Bruslja stoji med razraščenim grmovjem siva, nezanimiva stavba, ki razen napisa Nemo 33 ne razkriva ničesar. Vhod vodi naravnost v restavracijo. Topla, pridušena svetloba, črne stene, na njih pa za kontrastno dekoracijo obešene rumene jeklenke, verjetno prazne. V oči najprej pade nekaj velikih oken, ki delujejo kot turkizne, ves čas spreminjajoče se slike. Skoznje vidimo v prvih deset metrov najglobljega bazena na svetu, 35-metrskega Nema. Potapljači na svoji poti proti dnu in nazaj opazujejo goste v restavraciji; ta je med domačini priljubljen lokal tudi za nekoliko izvirnejše prve zmenke in ko zaljubljencema med drago fusion cuisine večerjo zmanjka besed, so mimoplavajoči potapljači verjetno dobra iztočnica.
Najprej je kazalo, da bo moj obisk Bruslja prekratek, da bi vanj lahko vključila tudi Nema, čeprav sem že od odprtja leta 2004 potihem upala tudi na to priložnost. Na koncu mi je obveznosti uspelo urediti tako, da sem se sredi dneva, nenajavljena, a s kopalkami pod roko, le prikazala na recepciji. Nikjer nikogar. Gospodične v restavraciji prijazno povedo, da trenutno poteka tečaj, sicer pa so potopi možni zgolj po predhodni najavi in s svojim »buddyjem«, obvezno tudi s svojo potapljaško uro-računalnikom, pa seveda izkaznico, s katero formalno izkažeš potapljaške veščine. Ob izostanku vsega naštetega je mojemu potapljanju v Nemu kazalo precej slabo. Lahko pa počakam na receptorko, ki mi bo vse to ponovila iz pooblaščenih ust. Ok torej. Med čakanjem imam ravno dovolj časa, da skujem plan B. Namesto potapljaške potegnem na plano novinarsko izkaznico in povem, da prihajam iz Slovenije in bi rada o Nemu napisala članek. Da avtentičnost zgodbe zahteva lastno izkušnjo, je bilo prijazni gospodični takoj razumljivo. Press je magična beseda, ki odpira vrata in vse tisto, kar je še minuto prej kazalo povsem nemogoče, je začelo postajati meso. Kaj meso, najlepše zapečen skrbno zorjen biftek. Povabi me, da se vrnem zvečer na organizirano, a samostojno potapljanje za licencirane potapljače – potrebne formalnosti pa bomo tudi nekako uredili. Ni ga čez PR. Odličen napredek sicer, a v resnici me je bolj kot potapljanje z opremo mikal prosti potop. Nič hudega sluteče izrečena beseda »freediving« med naju v trenutku postavi zid. Kot bi izrekla urok, besedo na skrajnem koncu tunela. Pred časom da so imeli »nesrečo« in od takrat je s potapljanjem na dah do nadaljnega konec. O podrobnostih molči, tako kot tudi vsi ostali, od katerih sem zvečer poskusila izvedeti kaj več. Škoda, saj je bazen sanjsko pripraven prav za apneo. 33 stopinj Celzija na globini 35 metrov, fiksne vrvi na petih in desetih metrih, plavajoče boje, nobenega toka ali valov, kristalno čista in celo neklorirana voda, prostor za ogrevanje .. česa več naj si človek želi sredi Bruslja?
Hiter skok na internet razkrije skrivnost. Sredi letošnjega junija se je zvečer – bazen je bil že uradno zaprt – nekdo od zaposlenih odločil za prost potop v najgloblji tank. Čeprav brez potapljaških izkušenj ga je zamikala globina. Potopil se je sam, pregloboko, in ob vračanju na površino izgubil zavest. Našli so ga na dnu, ko mu ni bilo več pomoči. Nemo 33 je od takrat do nadaljnega zaprt za proste potope, tragedija v bazenu, ki slovi po visokih varnostnih standardih, pa še vedno odmeva. Ko bo bolečina ob izgubi sodelavca nekoliko popustila upam, da bo Nemo svoje poslanstvo videl tudi v še intenzivnejšem izobraževanju potapljačev na dah in širjenju zavesti, da je prosto potapljanje varen šport, če se le upoštevajo vsaj najosnovnejše varnostne zakonitosti – kar dosledno potapljanje v paru brez dvoma je.
Nekaj minut pred sedmo spoznam svoja buddyja, kar dva. Pridružili so me namreč že formiranemu paru – mlademu Korejcu in športni dami v zrelih letih, ženi glavnega hišnega inštruktorja. Bili smo skupina kakšnih desetih ljudi, kjer vsak skrbi zase – in za svojega sopotapljača. Potop traja eno uro in vključuje ogrevanje, potop do dna in počasno vrnitev na površino. Vzamemo maske in plavuti ter hop v vodo. Izkoristim priložnost za nekaj prostih potopov do globine desetih metrov, kar je dovoljeno in celo priporočen način ogrevanja. Nazaj ven, kjer si vsak zase zložimo skupaj opremo, ter še enkrat v vodo. Ok? Ok, gremo dol. Počasi smo se spuščali do dna, kjer so na petintridesetih metrih pod vodno gladino ljudje nenadoma začutili silno potrebo po vseh mogočih vragolijah. Globinska pijanost, nenadni napad infantilnosti ali zgolj prostodušno izkazovanje sreče ob tako prijetnem petkovem večeru? Nekateri so si podajali majhno sloko podmornico, drugi vadili jogo/strečing/kama sutro, zaljubljen parček je svojih deset minut na dnu izkoristil za fotografiranje neštetih zapeljivih poz (bejbikinih plahutajočih sto kil v kopalkah, potapljaški opremi in zapeljivem nastavljanju je bilo kar hecnih..).. potem pa počasi nazaj, skozi izdihane mehurčke proti gladini. Kot bi plavali v radenski! Na globini desetih metrov sta vzidani dve »votlini«, ki sicer nista arhitekturni ali oblikovalski presežek, a vseeno dobro služita svojemu namenu, mehkemu in nenasilnemu dekompresijskemu postanku. Delujeta kot zvona, v katerih je vode do pasu, tako da je v njih mogoče stati in se nadihati svežega (pač nekoliko bolj stisnjenega) bruseljskega zraka, pa mimogrede še kakšno reči. Še pet minut na petih metrih, ki smo jih skozi okno delili z gosti v restavraciji, pozdravček namesto predjedi ter mirno ven.
Čeprav sem si vedno predstavljala, da se bom v Nemu potopila na dah, pa je bilo tudi to instant scuba potapljanje simpatična pika na i hitremu obisku Bruslja, ki je prijetno presenetil več kot enkrat. V prestolnici Evropske skupnosti, kjer so Nema prvič odprli prav na dan slovenske priključitve 1. maja 2004, sta bili takrat med prvimi v vrsti tudi dve Slovenki. Obet mednarodnega uspeha in mogoče čisto malo tudi čustvena naveza, ki kot kaže še vedno traja.
www.nemo33.com
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Bruselj2011
sreda, 10. avgust 2011
re-Port-o-rož
Prvo polovico regatne sezone pokala Seascape18 smo pretekli vikend zaključili s spopadom v Portorožu. Prehod fronte je prekinil obdobje sončnega vremena in v soboto poskrbel za občutek jadranja v pralnem stroju. Premočene in premražene ekipe smo kljub temu odpeljale 4 plove v burji moči do 20 vozlov. Posadke so bile tokrat nekoliko spremenjene - v ekipi Gaea+ je Roka Poropata nadomestil Mitja Nevečny. Panda teamu je manjkal lastnik Igor Požar, ki ga je nadomestil Vid Jeranko. Tovarniško ekipo je zaradi odsotnosti Jona Breclja vodil Uroš Pečauer. Poleg vodilnega Tomasa Tuleje iz Slovaške in ostalih konkurentov je tokrat stopila v napad še barka s številko SLO 89, ki jo je vozil izkušeni Željko Planinšič. Line-up torej, ki je obetal krvav boj. Po dirki mi je član regatnega odbora, ki je vse skupaj opazoval v zavetju tende regatne barke dejal, da je trpel ob dejstvu, da je bil lahko zgolj opazovalec. Ob glisiranju, neposrednih dvobojih, menjavah mest in fotofiniših človek očitno hitro pozabi na dež in mraz. Rezultati kot vedno tukaj, o regati pa na kratko takole: s težo malce podhranjeni Gaea+ team se je dobro držal in se ostro boril s Pandami za najvišjo uvrstitev. Par zapletenih škotin in ena večja taktična napaka sta bili žal dovolj, da so slavile Pande, preostalo floto pa je šolsko kontroliral Uroš Pečauer, ki je privozil bron prvega dne. Prvi dan torej srebro za Gaeo+. Sončna nedelja z ostankom burje moči do 12 vozlov je bila prijaznejša do tekmovalcev. Ekipa Gaea+ je ponovno izvedla rošado - tokrat je Mitjo Nevečnya je zamenjal Tit Plevnik, ki je bil doslej vsega dvakrat na Seascapeu. Morda pa je ravno zavedanje, da tovrstne menjave zagotovo ne prinašajo prednosti povzročilo, da smo tokrat vstopili v regatno polje brez pričakovanj, a kljub temu bojeviti. Že po prvem štartu je postalo jasno, da smo hitri in takoj smo prevzeli taktično iniciativo. Nagrada sta bili zmagi v prvih dveh plovih. Tretji plov smo po masovnem kaosu na štartu začeli na zadnjem mestu, se zbrali in končali na četrtem mestu. Zadnji plov pa znova match race s Pandami. Luki Baeblerju je kljub našemu vodstvu po drugi orci uspelo ohraniti prekrivanje na privetrni boji in peljal nas je visoko... Previsoko... Tomas Tuleja je izkoristil priložnost in se znašel v zastonj vodstvu, medtem ko smo mi v ostrih luffih davili Pande. Ko se je ta dvoboj razpletel, je bil Tomas žal predaleč in končali smo na drugem mestu. Nedeljo smo tako končali v zlati barvi, kar je za nas izjemno pomembno, ker so bili nasprotniki najmočnejši doslej. Le tovarniška ekipa je imela tokrat smolo z barko, saj s poškodovanim slot-stripom ni mogla držati tempa. V skupni razvrstitvi zato po novem zaostajajo za dve točki za nami, mi pa ravno toliko za vodilnima Tomasom Tulejo in Pandami. Po polovici sezone nas vodilne štiri ločijo le 4 točke in s tem so vse možnosti še vedno odprte. Naslednja regata bo čez 14 dni, tokrat pri sosedih na Vrbskem jezeru. Jezero... loterija.. hkrati pa nov ambient in poleg nas še 15 avstrijskih ekip. To bo nedvomno spektakel za razred Seascape18, za nas pa nora izkušnja... Over and out.
Posted by Marko P.
http://sailing.gaeaplus.si
Posted by Marko P.
http://sailing.gaeaplus.si
Kaj bi Seascape pokal brez izolske burje?
Po lanskem izolskem Jix & Seascape Cup vikendu, ko je bila nedeljska regata zaradi burje, ki se je v refulih bližala celo tridesetim vozlom, po dveh plovih (in počenem bumu na Mojci 13, štraorcadah ...) prekinjena, pa letošnje razmere na regatnem polju niso bile kaj dosti prijaznejše. Še posebej sobotna dirka se je spet odvijala v močni burji, v zadnjem plovu je v sunkih pihalo celo do 25 vozlov, in valovih, ki so predvsem Seascapom kar dobro mešali štrene in tudi dobre uvrstitve.
Spet se nas je na štartu zbralo kar enajst. Namesto Janezove Žverce nas je tokrat obiskal belgijski lastnik, simpatični zobozdravnik Eric, ki se je na štartu sobotnega plova pogumno pojavil kar z enajstletnim sinom in svojim očetom! Močan veter je nekatere ekipe prepričal, da so skrajšale jadra, druge so se preko štartne črte zapodile na polnih, Pande pa so dokazale, da je Seascape zares tako enostavna jadrnica, kot lahko beremo v prospektih – saj zna (vsaj prvih nekaj metrov ...) voziti celo sama. Iz morja je fante – in resnici na ljubo je treba povedati, da tokrat za krmilom ni sedel najlepši krmar Luka – rešil sodniški gumon, a je bila žal dirka za naše mokre prijatelje po prvem plovu sobotnega dne končana. Nekaj bo najbrž tudi na tem, da baje v trenutku prevračanja na barki ni bilo njihovega lucky totema, odslej imenovane vudu-pande. Dovolj težka posadka je bil predpogoj za uspešno jadranje predvsem v soboto, zato zgolj dvočlanska ekipa favorita Slovaka Tomasa Tuleje (trenutno vodečega v SSC pokalu) kljub dobremu jadranju ni imela realnih možnosti za visoko uvrstitev, zaključili so na sedmem mestu. Odlično je jadrala tovarniška ekipa Jona Breclja na jadrnici Harle Queen in si prijadrala zmago pred našo Gaea+ (6 točk, JK Pirat, Gaea+, Sailing Point), v klasični zasedbi jaz na krmilu, Mare trim/taktika, pridružil se nama je pa Mitja Beltram trim/main/taktika. Že pred meseci smo se z Mitjo dogovorili, da bo z nami zajadral na prvi regati z novimi jadri, pri katerih razvoju je kot zastopnik za North Sails aktivno sodeloval. Čeprav so nova jadra nekoliko globlja in naša posadka z vidika kilogramov ni bila prav težka, so se močnemu vetru navkljub odlično odrezala, le nekoliko bolj smo se morali nagibati čez rob barke. Zahtevne vetrovne razmere, nova jadra in neuigrana posadka so sicer botrovale celo kakšni štraorcadi, a smo bili na koncu z našim jadranjem in visoko uvrstitvijo zelo zadovoljni. Presenetil je Hine, ki je prišel, videl, zmagal – na jadrnici Boat of the Year. Ekipa, ki so jo poleg Hinka Goliasa sestavljali še Teja Plešec in Aleš Musič, se je namreč sestavila tik pred zdajci in čeprav Hinko in Aleš še nista imela izkušenj na Seascapu, so odjadrali za tretje mesto (Aleš pa je pred štartom sobotne dirke tudi na hitro zaplaval). Ažo je komentiral: lanski pokal je bil v znamenju uničevanja opreme, letošnji pa v znamenju padcev v vodo. Kar se opreme tiče naj vseeno dodam, da je naš izkupiček škode po teh dveh dneh naslednji: močan veter je dokončno uničil vrečo za genaker, zaradi česar smo se sredi druge orce prvega dne spraševali, kako da naša pregovorno hitra barka ne gre nikamor; kako bi le šla, ko pa nam je genaker prav potihem spolzel iz (strgane) vreče in smo ga vlekli ob boku..; strgana vrv – retriver za penon; udarjen premec po trku pred štartom. Ni kaj, we're playing hard, kot bi rekel Mrkva.
Nedeljska regata v nekoliko šibkejši burji, sunki niso presegli dvajsetih vozlov, je bila že ugodnejša tudi za Tomasa Tulejo, ki je z dvema zmagama in enim drugim mestom še utrdil svoj položaj vodečega tudi v skupnem seštevku. Na drugo mesto so se uvrstile Pande na Mojci 13, tokrat spet v stalni zasedbi z Luko Baeblerjem na krmilu in vudu-pando kot neuradno četrto članico ekipe. Po nekaj zapletih, med enim nas je recimo kot ribič ribo na škoto, ki so jo vlekli za seboj – ujela velenjska ekipa in nas ravno na obratu privetrne boje skoraj potisnila vanjo ... pa še kakšen bi se našel ... smo nedeljsko regato zaključili na tretjem mestu in bili s skupnim izkupičkom tega regatnega vikenda – drugim in tretjim mestom skupno – zelo zadovoljni. Dve dobri uvrstitvi sta močno popravili nekoliko slab priokus po koprskem vikendu, in kar ni odveč, nas močno dvignili tudi v skupnem seštevku po štirih regatah. Trenutno zasedamo tretje mesto skupno in drugo v slovenski konkureci, za Jonom in pred Luko.
Več fotografij je v galeriji. Za fotografije se zahvaljujemo Mihu Mačku in Mihu Slekovcu.
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/2RegataJixSSCCupIzola
http://sailing.gaeaplus.si/
Spet se nas je na štartu zbralo kar enajst. Namesto Janezove Žverce nas je tokrat obiskal belgijski lastnik, simpatični zobozdravnik Eric, ki se je na štartu sobotnega plova pogumno pojavil kar z enajstletnim sinom in svojim očetom! Močan veter je nekatere ekipe prepričal, da so skrajšale jadra, druge so se preko štartne črte zapodile na polnih, Pande pa so dokazale, da je Seascape zares tako enostavna jadrnica, kot lahko beremo v prospektih – saj zna (vsaj prvih nekaj metrov ...) voziti celo sama. Iz morja je fante – in resnici na ljubo je treba povedati, da tokrat za krmilom ni sedel najlepši krmar Luka – rešil sodniški gumon, a je bila žal dirka za naše mokre prijatelje po prvem plovu sobotnega dne končana. Nekaj bo najbrž tudi na tem, da baje v trenutku prevračanja na barki ni bilo njihovega lucky totema, odslej imenovane vudu-pande. Dovolj težka posadka je bil predpogoj za uspešno jadranje predvsem v soboto, zato zgolj dvočlanska ekipa favorita Slovaka Tomasa Tuleje (trenutno vodečega v SSC pokalu) kljub dobremu jadranju ni imela realnih možnosti za visoko uvrstitev, zaključili so na sedmem mestu. Odlično je jadrala tovarniška ekipa Jona Breclja na jadrnici Harle Queen in si prijadrala zmago pred našo Gaea+ (6 točk, JK Pirat, Gaea+, Sailing Point), v klasični zasedbi jaz na krmilu, Mare trim/taktika, pridružil se nama je pa Mitja Beltram trim/main/taktika. Že pred meseci smo se z Mitjo dogovorili, da bo z nami zajadral na prvi regati z novimi jadri, pri katerih razvoju je kot zastopnik za North Sails aktivno sodeloval. Čeprav so nova jadra nekoliko globlja in naša posadka z vidika kilogramov ni bila prav težka, so se močnemu vetru navkljub odlično odrezala, le nekoliko bolj smo se morali nagibati čez rob barke. Zahtevne vetrovne razmere, nova jadra in neuigrana posadka so sicer botrovale celo kakšni štraorcadi, a smo bili na koncu z našim jadranjem in visoko uvrstitvijo zelo zadovoljni. Presenetil je Hine, ki je prišel, videl, zmagal – na jadrnici Boat of the Year. Ekipa, ki so jo poleg Hinka Goliasa sestavljali še Teja Plešec in Aleš Musič, se je namreč sestavila tik pred zdajci in čeprav Hinko in Aleš še nista imela izkušenj na Seascapu, so odjadrali za tretje mesto (Aleš pa je pred štartom sobotne dirke tudi na hitro zaplaval). Ažo je komentiral: lanski pokal je bil v znamenju uničevanja opreme, letošnji pa v znamenju padcev v vodo. Kar se opreme tiče naj vseeno dodam, da je naš izkupiček škode po teh dveh dneh naslednji: močan veter je dokončno uničil vrečo za genaker, zaradi česar smo se sredi druge orce prvega dne spraševali, kako da naša pregovorno hitra barka ne gre nikamor; kako bi le šla, ko pa nam je genaker prav potihem spolzel iz (strgane) vreče in smo ga vlekli ob boku..; strgana vrv – retriver za penon; udarjen premec po trku pred štartom. Ni kaj, we're playing hard, kot bi rekel Mrkva.
Nedeljska regata v nekoliko šibkejši burji, sunki niso presegli dvajsetih vozlov, je bila že ugodnejša tudi za Tomasa Tulejo, ki je z dvema zmagama in enim drugim mestom še utrdil svoj položaj vodečega tudi v skupnem seštevku. Na drugo mesto so se uvrstile Pande na Mojci 13, tokrat spet v stalni zasedbi z Luko Baeblerjem na krmilu in vudu-pando kot neuradno četrto članico ekipe. Po nekaj zapletih, med enim nas je recimo kot ribič ribo na škoto, ki so jo vlekli za seboj – ujela velenjska ekipa in nas ravno na obratu privetrne boje skoraj potisnila vanjo ... pa še kakšen bi se našel ... smo nedeljsko regato zaključili na tretjem mestu in bili s skupnim izkupičkom tega regatnega vikenda – drugim in tretjim mestom skupno – zelo zadovoljni. Dve dobri uvrstitvi sta močno popravili nekoliko slab priokus po koprskem vikendu, in kar ni odveč, nas močno dvignili tudi v skupnem seštevku po štirih regatah. Trenutno zasedamo tretje mesto skupno in drugo v slovenski konkureci, za Jonom in pred Luko.
Več fotografij je v galeriji. Za fotografije se zahvaljujemo Mihu Mačku in Mihu Slekovcu.
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/2RegataJixSSCCupIzola
http://sailing.gaeaplus.si/
Seascape klinika na Velenjskem jezeru
Sobota, 9. april, sončno jutro ob Velenjskem jezeru. Modro nebo, bele penice na vodi. Vetra je dovolj, v refulih celo preko dvajset vozlov. Veliko več, kot smo ga pričakovali. Severnik živahne narave, z vsemi značilnostmi burje. Idilično okolje, urejen klub, prijazni gostitelji. V daljavi, namesto kulise, pa dim iz TEŠ-a, ki bi nam pomagal, če bi bilo vetra malo. Namen naše prve Seascape klinike je bil druženje »stare« ekipe z novimi lastniki, izmenjava izkušenj in trening na vodi – vaja obratov na privetrni in zavetrni boji, gibanje po barki, »boat-handling«. Vse skupaj nekoliko bolj dinamično kot smo vajeni na regatah, na kratkem polju, med dvema bojama, ki nista več kot sto metrov narazen. Gor, dol, gor dol ... Prišle so štiri barke in jadrali naj bi v dveh parih. Tovarniška jadrnica Harlekin z Jonovo ekipo in Mojca 13 z Lukovo v enem, velenjska klubska barka in naša ekipa Gaee+ z Janezom na njegovi Žverci v drugem. Ker so imeli fantje iz velenjskega kluba poleg svojega treninga napovedanih še nekaj promocijskih voženj, smo se v ekipo združili preostali trije. Tokrat brez tekmovalnih ambicij, usklajenih štartov in napadalne vožnje smo se lotili zastavljenih nalog. Za dodano vrednost je poskrbel nestabilen veter, po moči in po smeri, ki nam je pognal adrenalin po žilah, poskrbel za nasmehe na obrazih, Janeza pa celo okopal v jezeru. Kmalu je bilo jasno, da bi bilo tega prelepega sončnega in močno vetrovnega dne pač škoda za rutinske treninge obratov ... ko pa je bilo očitno, da je bil kot ustvarjen za užitke ... zato smo si ga vzeli zase in priredili po svoje. Še vedno okoli boj (po Ažovem planu) smo se podili bolj vsak zase in za lastno veselje – a je bilo to tolikšno, da je tokratni dogodek več kot dosegel naša pričakovanja. Spoznali smo lokalne vetrovne posebnosti, povadili manevre v močnem vetru, zraven pa na glas predli od veselja. Da so nas fantje in dekleta iz velenjskega kluba nosili po rokah, je bila pika na i. Škoda, da se dogodka ni udeležil niti eden od novih lastnikov, ki jim je bil trening prvenstveno namenjen, saj bi imeli odlično priložnost zajadrati v nekoliko zahtevnejših pogojih skupaj z izkušenimi jadralci ter se spoznati z Velenjskim jezerom, kjer bo septembra ena od regat za letošnji SSC pokal. Prisotnim so se ob tokratnem obisku Velenjskega jezera cedile sline in zato hočemo še.
http://sailing.gaeaplus.si/
http://sailing.gaeaplus.si/
Pred nami je napeta sezona
Kar napeto in tako zelo drugače kot lani je bilo na štartu prvega plova prve regate letošnje sezone. Navajeni ne dosti več kot kakšne barke ali treh okoli sebe se je bilo treba tokrat v gneči enajstih kar dobro smukati in iskati svoj prostor pod soncem – ki najbolj toplo greje prav tiste na priviligiranih štatnih pozicijah. Devet slovenskih bark, med katerimi so nam bile nekatere nove ekipe popolna neznanka, z drugimi smo se spopadali že lani, s tretjimi smo bili doslej le dobri prijatelji na kopnem, poleg nas pa še dve slovaški ekipi, ki sta prav tako obetali dobro jadranje, vsi smo se drenjali pred štartno črto.
Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.
Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.
Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.
Fotografije: Urša Drofenik
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik
http://sailing.gaeaplus.si
Vsled napovedi ne premočnega juga smo se odločili na prvem regatnem vikendu v Kopru nastopiti s Tejo. Še en dokaz, da veter premalo upošteva Aladina: sobotni refuli do 15 vozlov in nedeljski celo do 18 pač niso bili blag spomladanski vetrič, še veliko bolj pa so nam odločitve krojile nenehne spremembe smeri vetra, ne redko tudi zelo opazne. Zahtevno jadranje torej za začetek, ko smo bili vsi skupaj še nekoliko zakrneli od zimskega spanca. Vseeno, ko zaslišimo pisk naših petih minut predštartne procedure, ostaja misel le ena – kako najbolje odpeljati naslednji plov.
Na veliko začudenje večine slovenskih posadk so nam gostje s Slovaške dali vetra, pa na žalost ne tistega, s katerim bi se zapeljali prednje. Zelo suvereno je ekipa Tomasa Tuleje prvi dan zmagala vse tri plove razen drugega, ko mu je zmago odnesel Luka Baebler. Luka, Tomaž in Igor so nedvomno tudi po zaslugu četrte članice posadke (hmmm.. a ni v pravilih razreda določeno, da lahko regatirajo največ trije ;)) – Lukatove muze, plišaste kiwi pande (ki pa je, po vseh predpisih, nosila rešilni jopič), uplenili drugo mesto v skupni razvrstitvi sobotne regate. Janez Kustura je na svoji Žverci gostil odlična Majo Jeromel in Jako Slekovca in skupaj so privozili tretje mesto. Četrta je bila tovarniška ekipa s črnobelo Harlekinko in Jonom Brecljem na krmilu, peta pa naša Gaea+ s tremi petimi in enim četrtim mestom. Nedelja je bila vetrovno še nekoliko bolj dramatična, po rahlo neprespani noči (zaradi prestavljene ure, kakopak ;)) pa smo bili vsi skupaj tudi nekoliko utrujeni. Od popolne bonace do osemnajstih vozlov se je sukal veter in pihal iz smeri skoraj cele vetrne rože. Burja se je bojevala za prevlado z ugašajočim jugom, pa se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo bo tistega dne polnil naša jadra. Naš rezultat izkazuje precej nekonsistentno sliko. Najprej osmo mesto po zaslugi manjših zapletov z genakerjem, ki pa so bili v agilni konkurenci hitro usodni. Četrto mesto v drugem plovu, ko smo po napeti zadnji krmi izgubili boj z Lukatom za nekaj centimetrov. Deveto mesto v tretjem plovu kot posledica slabega štarta in slabe vožnje v orco, pa potem dobro jadranje v zadnjem plovu, ko smo se slabih sto metrov pred drugim obratom privetrne boje z Jonom dajali za drugo mesto – in potem pufff – se nam je strgal flok. Vseeno, plov smo odpeljali do konca, a brez jadra žal nismo imeli nikakrših možnosti za uvrstitev več. Tudi v skupnem seštevku drugega dne je zmagal Tomas Tuleja pred Jonom, Janezom in Lukatom. Mi smo se na koncu uvrstili na osmo mesto, kar je sicer manj od pričakovanega, a nas tolaži misel, da bi bil rezultat, v kolikor bi zadnji plov končali regularno, zelo verjetno bistveno boljši.
Po prvem regatnem vikendu lahko sklenemo: letošnja sezona bo v razredu Saescape napeta. Kdorkoli lahko poseže po visokih mestih, ekipe so dobre in vsak plov bo štel. Mi se veselimo napredka, ki ga bo še dodatno vzpodbudila konkurenca, in vsega novega, česar se bomo naučili. Po prvem regatnem vikendu je naša skupna uvrstitev v slovenski konkurenci peto mesto.
Fotografije: Urša Drofenik
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/GaeaNaPrviRegatiFotoUrsaDrofenik
http://sailing.gaeaplus.si
petek, 4. februar 2011
Muenchen Sunrise
South of the border, west of the sun. Slovo od sveta tam daleč na vzhodu, od sonca, ki ob tej uri tam greje najmočneje. Svet, kot kaže, le ni samo južna Amerika. Jutranji pogled z u-bahna, na poti z letališča do hauptštaciona v MUC. Finally, home.
nedelja, 23. januar 2011
petek, 14. januar 2011
Riž z okusom po dizlu in skorajšnji Titanik, part deux
Težko je reči, zakaj se je prav majhna obrečna vasica Muang Ngoi Neua v severnem Laosu, dostopna samo po reki Nam Ou, odločila popotnikom odpreti vrata svojih domov in jih preimenovati v »guesthouses«, svoje kuhinje in jedilnice pa v skromne restavracije. Vzdolž reke namreč leži kar nekaj vasic, ki še danes živijo po srednjeveško in ker tja zanese le redko kateri turistični kip, bo tako verjetno tudi ostalo. Kjerkoli drugje bi avantur željan popotnik želel preživeti noč ali dve, bi to lahko storil zares le pri domačinih doma – v kolikor bi se o tem seveda uspeli sporazumeti. A kjer je volja je tudi pot in za razliko od Tajcev so Laožani veliko bolj odprtih src, in, verjamem, tudi domov.
V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).
Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.
Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.
V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).
Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.
Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.
nedelja, 9. januar 2011
Bruhci in povožene kure ali kaj bi brez coca cole
Moj prvotni plan je bil, da iz Luang Nam Thaja odrinem direktno proti jugu v Luang Prabang, izraelska ekipa pa se je ogrevala za nekoliko daljšo, a bolj zanimivo pot skozi idilično vasico Muang Ngoi Neua, do katere ni ceste in je dosegljiva samo po reki Nam Ou. Tudi meni se je zdela to posrečena ideja in skupaj smo se znašli na avtobusu za kakšno slabo uro vožnje oddaljen Oudomxay - v kolikor bi se nahajali kje v razvitem svetu. Tukaj izredno slabe ceste in vse pričakovane "nepričakovane" pripetljaje kar vključijo v napovedani čas vožnje, tako da smo se tudi mi pripravili na svojih pet ur. S pomilovanjem do vseh, ki niso dobili regularnih sedežev, pa so zato lahko posedli na majhne plastične okrogle stolčke kar v prehodu. Nikomur se to ni zdelo čudno, niti nam ne, kar bi lahko pomenilo, da padamo not :) Že na avtobusni postaji nam je sprevodnik razdelil majhne pvc vrečke, katerih namen smo v svoji zahodnjaški naivnosti najprej pripisali zbiranju odpadkov, seveda povsem narobe. Ne le, da so odpadki - pa ne samo organski - veselo leteli kar skozi okna, že po kakšne pol ure vožnje po ovinkasti cesti so se začeli prvi napadi bruhcev. V vrečke seveda, ki so potem, umetelno zavezane, prav tako letele skozi okna. Polovica avtobusa je torej bruhala, medtem ko je druga polovica mirno žvečila s seboj prinešeno hrano - in bruhala potem, v drugi rundi. Mi smo lokalno folkloro precej stoično opazovali z zadnjih sedežev, medtem ko sta Itay in Dotan na računalniku gledala dr. Hausa, Lee je brala knjigo in jaz na svojem pisala blog. Zahod je srečal vzhod na najbolj slikovit, pa zato ne prav apetitlih način. Seveda nam je vmes zmanjkalo bencina, pa crknil akumulator.. kar je pomenilo, da smo se v Oudomxay pripeljali točno ob napovedani uri. Pet ur za 120 km. Saj jih moraš imeti rad.
Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.
Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.
Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.
Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.
Dobro jutro je sito jutro
Z Uršo sva bili na skajpu dolgo v noč, se pravi dolgo v slovenski zgodnji večer. Spanca za dobre tri ure, ko me je najprej alarm, kakšno minutko kasneje pa še moj izraelski sopotnik Itay, neusmiljeno spravil pokonci. Kaj mi je tega trebaaa??? Ura je pol šestih zjutraj, tako zgodaj ne vstajam niti doma. Tem menihom se pa res da.. in kot kaže se bo moralo dati tudi nama, če bova želela iz tega jutra stisniti kakšno dobro fotko.
Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.
V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..
Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.
Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.
V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..
Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.
petek, 7. januar 2011
Luang Nam Tha in življenje brez skrbi
Izraelska ekipa se je izkazala za nadpovprečno zanimivo. Moj sostanovalec je študiral »aerospace engineering« in služi vojaški rok tako, da v vojsko hodi v službo. Lee in Dotan sta biologa, ki sta se po enem letu službe raje odločila odkriti svet, dala odpoved, se poročila in odšla dogodivščinam naproti. Prvi skupni dan smo preživeli na izletu, ki naj bi bil organiziran izlet v džunglo, pa je bilo že kmalu zjutraj jasno, da se bodo stvari odvijale po svoje. Pol deveto uro, ko naj bi se zbrali pred agencijo, smo vsled prejšnjim izraelskim izkušnjam samoiniciativno prestavili na pol deseto, pa smo bili še vedno prezgodnji. Za razliko od Tajske pa me tukaj nič prav zares ne zmoti – ne zato, ker spada zraven, ampak predvsem zato, ker se vse odvija s širokimi nasmehi na obrazih. Čakamo, da nam pripeljejo vodo za na pot, medtem ko nam vodič na kratko pojasni potek našega izleta. Najprej obisk lokalne tržnice, kjer bomo kupili kosilo (seveda ne medtem ko čakamo na vodo, ampak potem; tržnica je sto metrov stran). Potem se bomo odpeljali v hribe in si ogledali dve ali tri vasi, spet kitajske. Tam na Kitajskem jim zgleda res ni všeč. Potem jama s kapniki (uuu). Odhod domov. Kaj pa džungla? Popolnoma odvečno vprašanje. Skozi džunglo (se pravi, skozi kakšnih pet minut hoda nje) bomo pristopili do jam. Ok, nismo komplicirali, ko pa so se naš vodič in ostali fantje našega izleta veselili skoraj bolj kot mi.
Tokratni obisk vasi je bil seveda nekaj povsem drugega; namesto velikih satelitskih krožnikov so tukaj prevladovali pujski, psi in kokoši, zvedavi otroci in ne prav dost manj zvedavi njihovi starši. Bila je to vas, v kateri ljudje so. Brez služb, hladilnikov, visokih pet in televizije.. skoraj bi si upala trditi, da tudi brez skrbi. Pujska bomo pojedli v prihodnjih dneh, voda teče iz bližnjega potoka, umili smo se že prejšnji teden, noči niso premrzle in za opij, ki se suši na eni od streh, bomo zagotovo dobili kakšen kip. Sicer pa se tudi riž lepo suši in za pojesti bo. Dve plemeni delita vas; enemu je namenjena lokalna šola, iz katere se otroci lahko podajo celo naprej, drugo pleme se seli skupaj s sušenjem bananinih listov, ki pokrivajo njihove hiše. Ko listi odpadejo, je čas, da se preselijo naprej. Država nima nikakršnega pregleda nad njimi, da ne plačujejo davkov pa tudi nekako spada zraven. Izročilo prenašajo iz roda v rod samo s pripovedovanjem zgodb, saj ne poznajo pisane besede, pa tudi berejo ne – a se jim to niti ne zdi nujno potrebno. Otroci ne hodijo v šolo in njihova življenja kot da so namenjena zares le preživetju. Brezčasnemu preživljanju ur, ki vodijo od jutra v večer, v naslednji dan in ta v naslednjega.. Nevednost je najbrž res tudi sreča, a se je zanjo v svoji preprostosti treba vsaj zavedati sebe – in nisem prepričana, če je v tem primeru tako. Otrokom smo razdelili prinešene bonbone, odraslim namenili kakšno prijazno besedo ali nasmeh, pa najbrž za nami vseeno ni ostalo dovolj, da bi zmotilo njihov mir ali se jim postavilo kakšno vprašanje.
Tokratni obisk vasi je bil seveda nekaj povsem drugega; namesto velikih satelitskih krožnikov so tukaj prevladovali pujski, psi in kokoši, zvedavi otroci in ne prav dost manj zvedavi njihovi starši. Bila je to vas, v kateri ljudje so. Brez služb, hladilnikov, visokih pet in televizije.. skoraj bi si upala trditi, da tudi brez skrbi. Pujska bomo pojedli v prihodnjih dneh, voda teče iz bližnjega potoka, umili smo se že prejšnji teden, noči niso premrzle in za opij, ki se suši na eni od streh, bomo zagotovo dobili kakšen kip. Sicer pa se tudi riž lepo suši in za pojesti bo. Dve plemeni delita vas; enemu je namenjena lokalna šola, iz katere se otroci lahko podajo celo naprej, drugo pleme se seli skupaj s sušenjem bananinih listov, ki pokrivajo njihove hiše. Ko listi odpadejo, je čas, da se preselijo naprej. Država nima nikakršnega pregleda nad njimi, da ne plačujejo davkov pa tudi nekako spada zraven. Izročilo prenašajo iz roda v rod samo s pripovedovanjem zgodb, saj ne poznajo pisane besede, pa tudi berejo ne – a se jim to niti ne zdi nujno potrebno. Otroci ne hodijo v šolo in njihova življenja kot da so namenjena zares le preživetju. Brezčasnemu preživljanju ur, ki vodijo od jutra v večer, v naslednji dan in ta v naslednjega.. Nevednost je najbrž res tudi sreča, a se je zanjo v svoji preprostosti treba vsaj zavedati sebe – in nisem prepričana, če je v tem primeru tako. Otrokom smo razdelili prinešene bonbone, odraslim namenili kakšno prijazno besedo ali nasmeh, pa najbrž za nami vseeno ni ostalo dovolj, da bi zmotilo njihov mir ali se jim postavilo kakšno vprašanje.
Novo leto v Paiu
Na avtobusu za Chiang Rai sem spoznala dva Francoza, ki sta na Tajsko pripotovala po polletnem odkrivanju Indije. Ker nihče od nas ni imel vnaprej rezerviranega prenočišča, nad mesto pa je že padla noč, smo kar združili moči in se strpali, skupaj s tremi velikimi ruzaki, v en tuk-tuk in se odpeljali do prvega poceni hostla. Da so nam vodo – ne samo toplo – zaprli ob devetih zvečer, da so bile postelje postlane na lesenih deskah in da je bila odeja kvadratne oblike, ki se je končala nekje pri kolenih, je bilo zgleda vključeno v ceno. Vseeno, to ni zmotilo velikih duhov, ki so večer preživeli v še enem regge rasta baru, ob biljardu in lokalnih zvarkih. Opojnejšim substancam, ki so v teh krajih tako rekoč doma, smo se navkljub filozofiji, da je še posebej treba poskusiti lokalno proizvodnjo, odpovedali. Pubeca sta naslednji dan preživela po svoje, jaz pa sem se odpravila na fancy izlet. CR naj bi bil izhodišče za nekoliko bolj eko-friendly ture, še posebej pa za obiske vasi domorodnih kitajskih prebežnikov, ki so si v času kitajskega komunističnega režima odločili poiskati novo domovino na tej strani tajske meje. Poiskala sem v LP priporočeno agencijo in se prijavila na enodnevni izlet, ki se je na mojo veliko razočaranje izkazal za še en turistični nateg. Nisem čisto prepričana, če niso tudi »domačini« prve obiskane vasi prispeli tja iz Chiang Raia, samo mogoče kakšne pol ure pred nami, da so lahko pravočasno zavzeli položaje obiralke bananinih listov, kadilke dolge pipe ali prodajalke kičastih spominkov. Druga vas je bila nekoliko bolj avtentična, v njej so vsaj res živeli, a se pozna, da tja vsak dan vozijo zvedave turiste, ki so jih domačini do grla siti, kar z velikim veseljem tudi pokažejo. Vseeno, zame je bil sprehod po vasi kar zanimiv.. ljudje večinoma brezdelno postopajo okoli, hiše so lesene in pokrite s slamo, noter je en temen prostor velikosti 15-20 m2 (skozi okna lahko zli duhovi iz džungle vstopijo v hišo, zato ta niso preveč zaželena), sredi njega odprto kurišče, pralni stroj in čb televizor iz petdesetih let. V bolj nobel hiškah se najde posebej ločena sobica ali celo dve, pred njo pa - čeveljci z visoko peto!! Spijo na močno zdelanih tepihih na tleh, osrednji prostor ima po tleh zemljo oziroma blato, na čemer že stoji hiška. Vendar – pred VSAKO hiško stoji ogromen satelitski krožnik. Res bizaren prizor, še posebej, ker nekatere od njih uporabljajo tudi (ali pa samo) za sušenje čilijev ali po potrebi česarkoli drugega.
Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.
Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.
Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.
Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.
Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.
Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.
Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.
Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.
Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.
Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.
Naročite se na:
Objave (Atom)