Prvi dan je bilo vetra zgolj za občutek, komajda se nama je napolnil genakerček, tako da se nisva naužila posebnih jadralskih radosti, je bilo pa prijetno toplo in bila sva na vodi, prvič sama in z dragim vrsarskim morjem okoli naju.
V nedeljo naju je obiskal prijatelj Marko, sicer izkušen jadralec, veter pa je bil le malo pogumnejši kot dan prej. Ker je ves čas obračal, smo si ga lahko pogosto privoščili v krmo in z genakerjem dosegli hitrost dneva 5 kts ter naredili kakšnih 30 milj. Zelo na izi jadranje, sladkano z izvrstno velikonočno potičko Maretove mame, prav praznično :))
V ponedeljek zjutraj je Mare proučil vetrne modele. Slovenski in hrvaški Aladin sta se strinjala okoli napovedanih 5-10 vozlov burje, ki naj bi popoldne padla, le Windguru je napovedal kakšen vozel več, a nič dramatičnega.
Brez večjih skrbi in popolnoma prepričana v lastne sposobnosti sva se po šolsko (in tudi blazno ponosna nase) izmotala iz priveza in elegantno izplula le na flok (še vedno nimava motorja). Takoj v prvem zalivu (za domačine - u vali :) sva nameravala razviti še glavno jadro, pa naju je že med manevrom dvigovanja reful položil na bok.. Začudena nad močjo tokratnih desetih vozlov sva se odločila, da počakava na napovedan padec vetra ter ponoviva vajo. Pol ure kasneje je pihalo 20 vozlov, dobro uro kasneje so imeli refuli 30 kts..
Do tukaj sva, večino časa položena na boku upajoč, da naju naslednji reful ne bo prevrnil, še vzdrževala vsaj navidezen nivo optimizma v smislu "uauu, kako noro jadranje, hudooo".. Nobeden ni želel glasno izraziti tesnobe, ki se naju je pospešeno lotevala, nenazadnje bi o takšnem trenutku slabosti lahko govorile še generacije.. Menjala sva se na krmilu in se krepko trudila obdržati barko na meji orce; da ne bi dobila ponavljajočih se močnih refulov vetra preveč v bok, kar bi naju zagotovo prevrnilo, pa hkrati ne zavila preveč v orco, kar bi se končalo z vetrom iz druge strani in nekontroliranim obratom. Še vedno se natančno spomnim trenutka resnice, ko sva si morala priznati, da veter ne bo padel, nsprotno - da je iz minute v minuto močnejši. Kakšen zoprn občutek nemoči. Še precej nevešča rokovanja s tako majhno in občutljivo barko v tako močnem vetru nisva imela prav veliko možnosti, saj je situacija postala popolnoma neobvladljiva. V orco, ki bi naju pripeljala v domač zaliv, zaradi premočnega vetra nisva več mogla, krma naju je vodila stran od obale.
Ni nama preostalo drugega, kot da zrolava flok in ker se v takšnih, najbolj neprimernih trenutkih, še najraje kaj pokvari ali zaplete, se je seveda tudi tokrat; zunaj nama je ostalo slabega pol metra floka, kar je zadoščalo za hitrost 6 vozlov v krmo, proti Italiji. V tem trenutku sva se žal morala strinjat, da je čas, da dvigneva telefon in aktivirava akcijo. Elvisa sem prosila, če fante iz marine prosi za vleko, medtem pa se nama je že približala italijanska jahta, ki se je odzvala mojemu mahanju, ujela vrv in naju varno privlekla v marino.
Gospoda rešitelja sva v znak hvaležnosti povabila na pijačo, ki se je veliko ur kasneje končala z obliznjenimi prsti po odlični večerji. Ne samo dobrega srca, ampak tudi izredno zanimivih življenjskih zgodb sta sprejela vabilo, da se še kdaj srečamo, če ne v Vrsarju pa v Ljubljani ali v kateri od kornatskih konobic.
Iz dogodivščine, ki se ji zdaj le prizanesljivo nasmehneva, čeprav nama je bilo v danih trenutkih krepko manj do smeha, sva se nekaj malega naučila. Če nič drugega, da je ni zanesljivejše vremenske napovedi od bark, ki v gosjem redu plujejo v marino ravno takrat, ko imaš ti namen izpluti..
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih pod "Velikonočno jadranje".
No živa in zdrava sta še. Le glejta da bo tud naslednja avantura taka da se bomo potem lahko smejali. Dobro se imejta na morju. Smooth sailing.
OdgovoriIzbriši