Ideja tokratnega druženja je bila bolj športno-rekreativno-družabne narave. Nobene regate, nobenega resnega treninga. Tri barke – Tome in Marina na eni, režiserja Miha in Nejc na drugi in midva z Marčijem na tretji. Sama uživancija in kje bi lahko bilo lepše kot na Kornatih. Odrinemo torej iz Sukošana, pa lepo počasi do Kornata, skozi Ždrelac na Tometov motor, lepo kot račke navezani Tometova in Nejčeva/Mihatova barčica, midva z Marčijem pa solo, na najin električni Torqueedo, a smo eko ali nismo.
Krasen vetrič nam piha, malo pade, pa spet potegne, na Vrulje, v objem Tometove nazaj-k-naravi Pink Floyd ekipce, ki je bila ravno sredi obnovitvenih del – tako se je že dalo slutiti – kmalu prave domače haciende – prav tam, kamor bi jo postavil, če bi imel cel svet na voljo. Malce na samo, pa le nekaj minut hoda od naselja. Na drugo stran sončnega zahoda, tja, kjer se zberejo vse najlepše barve zahajajočega sonca in kristalno čiste vode. Hacienda, kot jih imamo najraje – v katero si povabljen, če smo si všeč. In ekipa v njej – prava. Spanje na naših barčicah, pod zvezdnim nebom. Hrana v bližnjem Robinzonu, samo za nas pripravljene kornatske sladkosti, ribje, dimljene, mesne, božanske, v neizmernih količinah, ki smo jim težko sledili – nenazadnje je bila naša fizična poraba karseda mala. Lenuharili smo na polno. Ampak z užitkom, to pa. Čez dan pa jadranje po Kornatih, z odličnim vetrom in tudi brez njega, pa smo se znašli, pod Maninimi impresivnimi previsi, med otočki gor in dol, iščoč najboljši veter – tudi do 20 kts nam je pihalo na poti nazaj – in zalivčke z najbolj kristalno zeleno vodo. Malo potapljanja, malo poležavanja. Pravljično.
In – modelarska delavnica. Da ne bi samo zabušavali. Najprej Tometov kratek intro – zakaj so barke, kakršne so. Malo fizike, aerodinamike, hidrodinamike. Potem pa – Scrapheap project. Pred našo haciendo kupi in kupi odpadnega materiala, saj je bila hiška sredi renovacije. No rules. Vse je štelo, lahko smo uporabili karkoli, le barčico smo morali narediti – takšno, ki bo plula, pomožnosti celo zmagala na naši modelarski regati. Kakšne izvirne domislice so se rodile!! Barke iz stiropora, iz praznih plastenk vode, pa Marinina eko barčica, za katero nihče ni resno verjel, da bo kdaj plula – pa je na koncu suvereno rezala vodo. Zmagal je – Marči, jasno. Naš veliki modelarski guru – nenazadnje, pri osmih letih je modelček rakete z Ljubljanskega barja pognal nekam do Zagreba. Torej zaslužena zmaga, tudi na račun minulega dela. Vseeno, čeprav v prvem trenutku rahlo skeptična nad svojimi ročnimi spretnostmi, da ne omenjam pomanjkanja modelarskih izkušenj (vse, kar sem v življenju sestavljala, so moji Spitfire aviončki, sicer kar nekaj njih, ampak to gre malo drugače.. :) – je tudi meni uspelo sestaviti barko, ki pluje :)) Jupiiii!!! Hehe, nikoli si ne bi mislila.
Druženje, ki ostane v spominu. Zadnji dan sta se nam pridružila še Ana in Ažo – in energija je zaokrožila spet nekoliko drugače. Vsak je dodal svojo in vsi skupaj smo bili vse, kar smo potrebovali. Nepozabno prav zaradi preprostosti in iskrenosti vseh sodelujočih, ravno pravšnjih duhovitih in iskrivih domislic, zaradi Marininega sončka, Nejčevih odmerjenih, ampak toliko vrednejših izrečenosti, Mihatove sproščenosti, Marčijevega nič-spregledajočega uma, pa zaradi Tometove vseobsegajoče pozitivne energije in vedno enako lahkotne organizacije – ki vedno štima, pa čeprav izgleda, kot da se vse dogaja samo po sebi. Saj – mogoče pa je ravno v tem lepota in skrivnost vsega.
Hvala vsem, tudi z moje strani.
Fotkice na ogled na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih/KornatskaAvanturaVrulje2009#
Ni komentarjev:
Objavite komentar