Akcija že takoj na začetku

Ufff, kje naj začnem.. v prvih petih dneh se je toliko zgodilo, kot da bi bila že en mesec na poti!
V Riu so me na zadnji dan lanskega leta pričakali jadralska ekipca, nizka oblačnost in soparnih 24 stopinj. Popoldne smo se na hitro iz marine v Niteroiu (čez zaliv nasproti Ria) prebili do Copacabane, ki se je že pripravljala na skok v novo leto. Plaža se je polnila, s številnih odrov so se slišala zadnja testiranja ozvočenja, prodajalci so nam ponujali doma pripravljene caiperinje za en real (0,30 eur), ljudje z belimi lilijami v rokah so častili boginjo morja Yamanja. Ta lep običaj čaščenja boginje v turkizno modrih oblačilih barve morja sem opazovala že lani – ljudje vržejo cvet v vodo, potem pa v nizki vodi devetkrat počepnejo in s tem okoli sebe naredijo devet okroglih valov – ki v prihodnjem letu prinesejo srečo. Običaj, ki lahko nastane samo v deželah, ki novo leto praznujejo v vročem poletju.
Nas je zvečer čakalo še izplutje iz marine v Niteroiu – v dežju. Odpluli smo proti Copi, kjer smo zasedli položaj v prvi vrsti med sedmimi ogromnimi s tisoč lučkami okrašenimi čezoceanskimi križarkami. Pred nami je bilo mesto, ki nikoli ne spi, na Copi se je trlo ljudi, baje jih je bilo več kot dva milijona, mi pa smo si zaželeli vse najboljše v soju res veličastnega ognjemeta, izstreljenega iz kakšnih osmih v ta namen malo pred obalo zasidranih bark.
Konec romantike, odplujmo! Kurz - Ilha Grande, cca 50 milj proti jugu oddaljen otok smo dosegli zjutraj. Počutili smo se kot brodolomci iz serije Lost, tako "tajsko" bogata s tropsko vegetacijo je narava. Vreme nam še naprej ni najbolj služilo, redki žarki sonca so se prebijali skozi koprene oblakov in občasne nevihte. Hitro raziskovanje otoka, akcija čiščenja spodnjega dela barke, prenočimo in zjutraj odrinemo proti 300 milj oddaljenemu otoku Ihla de Santa Catarina. Načrtovali smo, da otok dosežemo v treh dneh, jadranje nonstop. Prvi del poti nas je spremljala velika jata delfinov, ki so se igrivo metali iz vode in dirkali z nami.

Prva noč in dan sta minila mirno in ob stalnem vetru, zato pa je naslednje jutro prineslo Mateji slabo počutje, ki se je čez dan še stopnjevalo, skupaj z vedno močnejšim vetrom in naraščajočimi valovi, ki so njeno počutje izdatno slabšali. Zvečer smo, še vedno v kurzu proti jugu – Ihli Catarini – ocenili, da ji je treba čimprej najti trdna tla pod nogami, in če bo potrebno zaradi morebitne dehidracije – tudi zdravnika. Najprej smo poskusili srečo kar po radiu na nekaj deset milj oddaljeni naftni ploščadi, vendar so nam pomoč zaradi preveč razburkanega morja odklonili. Odločili smo se za spremembo kurza v smeri najbližjega kopnega, ki je bilo, glede na možnost plovbe, od nas cca 100 milj oddaljeno mesto Santos, južno od Sao Paola. Obrnili smo v kurz, padla je noč in razdelili smo si izmene – naprej midva z Borom, potem Boštjan. Gaber, Matejin fant, ji je ves čas stal ob strani in res lepo skrbel zanjo, tako da je bil jadralskih obveznosti tokrat oproščen.

Noč, ki je v začetku izgledala še kar nedolžno z vetrom v orco okoli 25-30 kts in valovi, ne večjimi od dveh metrov, je iz ure v uro postajala bolj neprijazna. Veter je jačal, valovi so se zlagali skupaj in postajali vse večji in daljši, vsake pol ure se je vlilo.. Z Borom sva plula – oz. se valjala po valovih – na drugi krajšavi in s pol metra odprte genove s hitrostjo 8 kts v orco.. Okoli treh zjutraj, ko naju je nameraval zamenjat Boštjan, je veter naenkrat močno pojačal, najprej na 35 kts, potem pa v petih minutah na dobrih 50 kts. Črna tema, čez tri metre visoki valovi, ki so premetavali barko, morje, ki je špricalo čez krov, pa še močan veter in huda nevihta... mi pa še vedno z odprtim glavnim jadrom. Sledil je še kar napet manever spuščanja jadra ... jaz za krmilom sem skušala vsaj približno obdržat barko v veter, Boštjan in Bor sta pa spuščala jadro.. Nekaj adrenalina in akcije in čez nekaj dolgih minut smo z motorjem pluli direktno v Santos, ki smo ga dosegli dopoldne.

Mateja je zdaj boljše, današnji ponedeljek smo izkoristili za ogled Santosa, urejanje papirjev za odjavo iz Brazilije in za nabiranje novih moči. Jutri zjutraj Mateja in Gaber nadaljujeta pot do BA po kopnem.. mi trije pa novim jadralskim dogodivščinam in Santa Catarini (cca 36 ur plovbe) naproti.

Klima na barki je super in ekipa je prvovrstna. Za smeh skrbimo vsi!! (smajlijev mi ne spusti skozi tale brazilskim blog..)

Hvala vsem, ki ste mi poslali lepa voščila za NL in dobre želje tukaj na blogu. Upam, da se bo čimveč želja uresničilo!

Naslednji report bo predvidoma iz Santa Catarine, če tam ne bo neta pa šele iz Urugvaja čez slab teden.

Uživajte!