Ilha Grande - Ilha de Santa Catarina

Ura je pet zjutraj, četrtek. Po 252 miljah in 43 urah na vodi smo vrgli sidro v zalivu na severozahodu Ihle de Santa Catarina. Nisem zaspana, bioritem se mi je že prilagodil življenju na morju. Spimo, ko je čas in priložnost, neodvisno od ure. Zdaj smo na barki ostali samo Boštjan, Bor in jaz in za krmilom – oziroma na straži, saj nas v resnici vozi avtopilot – se menjamo na tri ure. To pomeni tudi vsaj en samoten nočni termin za vsakega od nas, zadnjo noč sem bila na vrsti med polnočjo in tretjo. Bilo mi je v čisti užitek, luna in nebo, polno zvezd ... in tišina, samo naša jadrnica, ki reže valove in v vseh treh urah ena velika turistična križarka, ki nam je v daljavi prekrižala pot. Popoln mir in razgledi brez konca in brez lučk.

Vso pot smo imeli lepo vreme in konstantnih slabih 10 vozlov v polkrmo. Razen nekaj prvih ur prvega dne smo ves čas jadrali. Bilo je prijetno in je pasalo, še posebej po tistem prvem adrenalinskem jadranju, ki nam je baje namenilo celo dobrih šest metrov visoke valove, kar je daleč največ, kar sem doživela dozdaj.

Evo, zdaj je že jutri, torej četrtek čez dan, sonce imamo in kakšnih 30 stopinj, zasidrani smo v “portorož-alike” turističnem zalivčku, da nakupimo par malenkosti in predvsem obnovimo resurse vode in energije za vse naše gadgete – telefone, kompjuterje, ipode.. Na hitro se srečamo še z Gabrom in Matejko, ki sta pripotovala po kopnem, potem pa se spet razidemo in odrinemo proti Urugvaju. Naša naslednja točka bo Punta del Este, srečevališče, kot pravijo (in se fanta seveda ustrezno veselita) najlepših deklet tega dela sveta. Kjer so lepe punce, so ponavadi tudi ustrezni fantje, tako da je vselje vzajemno, hihi.

Čaka nas slabih pet dni plovbe v komunikacijski osami, brez signalov. Poročilo sledi od tam.

Uživajte!