Isti proces doživljam vsakič znova, in prav zdaj, ob mojem prvem srečanju z Azijo, še toliko bolj intenzivno. Južna Amerika, meni tako neizmerno draga, bo vedno imela velik del mojega srca. Vseeno, da ohranim odprtega duha in vidim še kaj drugega sveta, sem za letošnje zimsko potovanje izbrala Tajsko, Laos in Kambodžo, klasično ruto, ki jo bom zaradi pomanjkanja časa prikrajšala za pripadajoči Vietnam. Ker še nikoli nisem bila na tem koncu sveta, bo moje popotovanje (s tem pa tudi tole pisanje) zagotovo vsaj nekoliko naivno in za vse azijske stare mačke bržkone prav dolgočasno. Hodila bom po vaših poteh in zagotovo obiskala marsikaj, čemur bi se vi na daleč izognili, se na prvo žogo navduševala nad stvarmi, ki ležijo kje drugje večje, lepše in boljše, v nebo kovala, kar vi brez pomisleka zavržete.. a naj vas to ne zmoti, kajti tudi mene ne bo.
Bangkok me je pričakal vroč, soparen in precej hektičen. Po precej zmedenem urniku spanja v zadnjih dneh sem si zmogla za začetek privoščiti zgolj kratek večerni ogled šlager turistične "must see" ulice Kao San, da sem se začenjala vživljati v sceno.
Še dobro, da sem sobico v hostlu delila s petimi pubeci iz Južnoafriške republike, ki so se vselili hkrati z mano in trpeli za podobnimi jet-lag simptomi, tako da smo nespečnost preganjali s kar posrečenimi zgodbicami in se valjali od smeha nekje do zjutraj, ko je bilo treba vstati za prvi silni izlet. Ni razloga, da bi človek odlašal in se predajal lenobi, saj ga ta še kako rada sama ujame, še posebej takole neprespanega. Rezervirala sem si torej še eno disneyland uvajalno dogodivščino - paketek plavajoče tržnice, most na reki Kwai in tempelj tigrov. Troje sem si na daleč ogledala že doma in ker znajo Tajci vse skupaj smiselno zapakirati v enodnevni in precej ugodno poceni izlet, sem se odločila, da se kar prepustim varnemu vodstvu (in spanju v kombiju..). Še posebej, ker bi bil solo transport kar logističen zalogaj.
Zgodba s tigri - za turiste - gre takole: pred cca 20 leti je na tempelj menihov naletel zablodel in precej bolan tiger, ki jih je sicer na širšem območju zahodne Tajske kar precej. Menihi so ga pozdravili in tako se je žival odločila ostati pri njih. Ne dolgo pozneje so domačini, vedoč za opisano ozdravljenje, v tempelj prinesli majhnega nebogljenega mladička, kateremu so divji lovci ubil mamo. Od tukaj naprej so si zgodbe bolj ali manj podobne, tigrčki so začeli prihajati, iz takšnh ali drugačnih razlogov, menihi so z njimi lepo ravnali in dober glas se je razširil okoli. Danes jih tam ždi nekaj deset, marsikateri med njimi se je v templju rodil in odrasel, ves čas v bližnjem kontaktu z ljudmi. Dopoldanske ure so namenjene hranjenju in dresuri, popoldne pa se tempelj odpre za javnost. Tudi menihi niso več, kar so (ali pa - naj bi..) bili, obnašajo se komercialno - in kaj bi lahko bil boljši biznis od nekaj apatičnih tigrov, po katerih se lahko vesimo turisti. Veliko je mogoče prebrati o razlogih, zaradi katerih so tigri tako mirni, tudi o drogiranju se govori. Dejstvo je, da turistične urice preživljajo na verigah, krajših od dolžine svojih teles, in če bi bila sama na njihovem mestu, bi verjetno vse skupaj doživljala vsaj enako resignirano. Kakorkoli že, tigri so tam, mogoče jih je videti od blizu, jih celo božati in če bo 600 bathov po glavi, kolikor znaša "obvezna prostovoljna donacija", kakšnega tigra ozdravila ali mu olajšala življenje, naj jim bo. Meni so tigrčki všeč in ker nimam pav veliko priložnosti za bližnja srečanja, vzamem, kar se mi ponuja.
Včeraj sem pot nadaljevala v Ayutthayo, dobro uro z vlakom oddaljeno za pol Ljubljane veliko mestece na otoku, obdanem s tremi rekami. Nekoč prestolnica cvetočega tajskega cesarstva, se je po dveh letih napadov morala predati Burmi in kasneje svoj primat prestolnice Bangkoku. O boljših časih priča nekaj lepo ohranjenih razvalin, v katerih danes hranijo pepel treh tajskih kraljev, prvič pa sem si prav tam sezula čeveljce in pokleknila tudi pred velikim zlatim Budo.
Nočni bus (ki se pač v ničemer ne more meriti z mojimi dragimi cama in ejecutivo busi iz Argentine in Čila..) me je po dvanajstih urah pripeljal na sever, v Chiang Mai, soba v hostlu za tri evre na noč pa me je zjutraj tudi že gostoljubno čakala. Jutri začnem s tečajem tajske masaže, kajti poleg trekov v džunglo, ki jih bom prihranila za Laos, so prav najrazličnejši tečaji tisti motiv, ki večino popotnikov pripelje v to še kar simpatično mestece. Prejle sem ujela še nedeljski semenj na sosednji ulici, polnega najrazličnejšega barvitega kiča, ki sem se mu vsled komoditete uspela upreti (ni ga čez lahek in napol prazen ruzak.. :)) božanske dišave na gurmanskem oddelku pa so me le premamile, da sem tokrat prvič poskusila tudi "street food". So far, so good, pišem kakšne tri ure kasneje, naložim še te zadnje fotke in se odpravim spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar