Pol ure vožnje s tramvajem iz centra Bruslja stoji med razraščenim grmovjem siva, nezanimiva stavba, ki razen napisa Nemo 33 ne razkriva ničesar. Vhod vodi naravnost v restavracijo. Topla, pridušena svetloba, črne stene, na njih pa za kontrastno dekoracijo obešene rumene jeklenke, verjetno prazne. V oči najprej pade nekaj velikih oken, ki delujejo kot turkizne, ves čas spreminjajoče se slike. Skoznje vidimo v prvih deset metrov najglobljega bazena na svetu, 35-metrskega Nema. Potapljači na svoji poti proti dnu in nazaj opazujejo goste v restavraciji; ta je med domačini priljubljen lokal tudi za nekoliko izvirnejše prve zmenke in ko zaljubljencema med drago fusion cuisine večerjo zmanjka besed, so mimoplavajoči potapljači verjetno dobra iztočnica.
Najprej je kazalo, da bo moj obisk Bruslja prekratek, da bi vanj lahko vključila tudi Nema, čeprav sem že od odprtja leta 2004 potihem upala tudi na to priložnost. Na koncu mi je obveznosti uspelo urediti tako, da sem se sredi dneva, nenajavljena, a s kopalkami pod roko, le prikazala na recepciji. Nikjer nikogar. Gospodične v restavraciji prijazno povedo, da trenutno poteka tečaj, sicer pa so potopi možni zgolj po predhodni najavi in s svojim »buddyjem«, obvezno tudi s svojo potapljaško uro-računalnikom, pa seveda izkaznico, s katero formalno izkažeš potapljaške veščine. Ob izostanku vsega naštetega je mojemu potapljanju v Nemu kazalo precej slabo. Lahko pa počakam na receptorko, ki mi bo vse to ponovila iz pooblaščenih ust. Ok torej. Med čakanjem imam ravno dovolj časa, da skujem plan B. Namesto potapljaške potegnem na plano novinarsko izkaznico in povem, da prihajam iz Slovenije in bi rada o Nemu napisala članek. Da avtentičnost zgodbe zahteva lastno izkušnjo, je bilo prijazni gospodični takoj razumljivo. Press je magična beseda, ki odpira vrata in vse tisto, kar je še minuto prej kazalo povsem nemogoče, je začelo postajati meso. Kaj meso, najlepše zapečen skrbno zorjen biftek. Povabi me, da se vrnem zvečer na organizirano, a samostojno potapljanje za licencirane potapljače – potrebne formalnosti pa bomo tudi nekako uredili. Ni ga čez PR. Odličen napredek sicer, a v resnici me je bolj kot potapljanje z opremo mikal prosti potop. Nič hudega sluteče izrečena beseda »freediving« med naju v trenutku postavi zid. Kot bi izrekla urok, besedo na skrajnem koncu tunela. Pred časom da so imeli »nesrečo« in od takrat je s potapljanjem na dah do nadaljnega konec. O podrobnostih molči, tako kot tudi vsi ostali, od katerih sem zvečer poskusila izvedeti kaj več. Škoda, saj je bazen sanjsko pripraven prav za apneo. 33 stopinj Celzija na globini 35 metrov, fiksne vrvi na petih in desetih metrih, plavajoče boje, nobenega toka ali valov, kristalno čista in celo neklorirana voda, prostor za ogrevanje .. česa več naj si človek želi sredi Bruslja?
Hiter skok na internet razkrije skrivnost. Sredi letošnjega junija se je zvečer – bazen je bil že uradno zaprt – nekdo od zaposlenih odločil za prost potop v najgloblji tank. Čeprav brez potapljaških izkušenj ga je zamikala globina. Potopil se je sam, pregloboko, in ob vračanju na površino izgubil zavest. Našli so ga na dnu, ko mu ni bilo več pomoči. Nemo 33 je od takrat do nadaljnega zaprt za proste potope, tragedija v bazenu, ki slovi po visokih varnostnih standardih, pa še vedno odmeva. Ko bo bolečina ob izgubi sodelavca nekoliko popustila upam, da bo Nemo svoje poslanstvo videl tudi v še intenzivnejšem izobraževanju potapljačev na dah in širjenju zavesti, da je prosto potapljanje varen šport, če se le upoštevajo vsaj najosnovnejše varnostne zakonitosti – kar dosledno potapljanje v paru brez dvoma je.
Nekaj minut pred sedmo spoznam svoja buddyja, kar dva. Pridružili so me namreč že formiranemu paru – mlademu Korejcu in športni dami v zrelih letih, ženi glavnega hišnega inštruktorja. Bili smo skupina kakšnih desetih ljudi, kjer vsak skrbi zase – in za svojega sopotapljača. Potop traja eno uro in vključuje ogrevanje, potop do dna in počasno vrnitev na površino. Vzamemo maske in plavuti ter hop v vodo. Izkoristim priložnost za nekaj prostih potopov do globine desetih metrov, kar je dovoljeno in celo priporočen način ogrevanja. Nazaj ven, kjer si vsak zase zložimo skupaj opremo, ter še enkrat v vodo. Ok? Ok, gremo dol. Počasi smo se spuščali do dna, kjer so na petintridesetih metrih pod vodno gladino ljudje nenadoma začutili silno potrebo po vseh mogočih vragolijah. Globinska pijanost, nenadni napad infantilnosti ali zgolj prostodušno izkazovanje sreče ob tako prijetnem petkovem večeru? Nekateri so si podajali majhno sloko podmornico, drugi vadili jogo/strečing/kama sutro, zaljubljen parček je svojih deset minut na dnu izkoristil za fotografiranje neštetih zapeljivih poz (bejbikinih plahutajočih sto kil v kopalkah, potapljaški opremi in zapeljivem nastavljanju je bilo kar hecnih..).. potem pa počasi nazaj, skozi izdihane mehurčke proti gladini. Kot bi plavali v radenski! Na globini desetih metrov sta vzidani dve »votlini«, ki sicer nista arhitekturni ali oblikovalski presežek, a vseeno dobro služita svojemu namenu, mehkemu in nenasilnemu dekompresijskemu postanku. Delujeta kot zvona, v katerih je vode do pasu, tako da je v njih mogoče stati in se nadihati svežega (pač nekoliko bolj stisnjenega) bruseljskega zraka, pa mimogrede še kakšno reči. Še pet minut na petih metrih, ki smo jih skozi okno delili z gosti v restavraciji, pozdravček namesto predjedi ter mirno ven.
Čeprav sem si vedno predstavljala, da se bom v Nemu potopila na dah, pa je bilo tudi to instant scuba potapljanje simpatična pika na i hitremu obisku Bruslja, ki je prijetno presenetil več kot enkrat. V prestolnici Evropske skupnosti, kjer so Nema prvič odprli prav na dan slovenske priključitve 1. maja 2004, sta bili takrat med prvimi v vrsti tudi dve Slovenki. Obet mednarodnega uspeha in mogoče čisto malo tudi čustvena naveza, ki kot kaže še vedno traja.
www.nemo33.com
https://picasaweb.google.com/101345630746797711582/Bruselj2011
Well written, Captain Nemo!
OdgovoriIzbriši