Veliki Vrsi

Najprej je bil Vrsi vasica nekje pri Ninu pri Zadru. Kar nekaj mailov smo si izmenjali s karto google eartha, predno smo se zedinili, kje natančno ga najti. V naših glavah je odmeval le kot nadvse ljubeznivo in domače prizorišče ene od lanskih SSC regat, kot mestece, ki živi za ta dogodek in ki bi ga bilo letos škoda, če ne celo nevljudno, zamuditi. Maretov rojstni dan je bil odlična iztočnica, da ga preživiva na vodi, v družbi dragih ljudi.


Maretovih skoraj 38C temperature in virusi, ki so razsajali zadnje dni, so plan postavili pod vprašaj. Motivacija je tudi tokrat premagala pomisleke in v petek zvečer, po nekajurni odvečni vožnji skozi podvelebitske vasice, ki smo jih spoznavali po zaslugi "olujne bure" (ki nam zadnje čase že kar redno zapira Maslenički most), smo pozno zvečer le prispeli. Kot da ne bi eni krenili iz Murske Sobote in drugi iz Ljubljane, smo se s Kristianom in Barbi srečali prav na križišču za Vrsi. Ni ga čez tajming. Tome in Marina, Nina, Štibra in Hrvoje ter ekipa domačinov so nas pričakali v majhni hišici, ravno prav topli, zadimljeni in še dišeči po nedolgo nazaj pripravljeni "peki", da smo se kar razlezli po mehkih blazinah.. Po stenah ribolovske trofeje in suvenirji nekega pozabljenega časa, ki nam v pravih trenutkih še vedno vzbuja nostalgične spomine. Pa odlično domače vino, popečen kruh in dalmatinska glasba.. Žal, po napornem delovnem tednu in dolgi vožnji smo bili preutrujeni, da bi se lahko prav vživeli. Gostoljubni fantje so nas razumeli brez vprašanj, nas razvozili po hišah in nam ponudili toplo posteljo in miren spanec.
Jutro ni razočaralo. Burja se je še naprej valila z Velebita in se upirala v naša telesa, da je bilo vsaj ženskemu delu posadk včasih nekoliko težje obstati na mestu. Tome je štart prestavil na popoldanske ure, ko naj bi se vsaj malo razpihalo. Okoli treh smo še vedno izmerili refule moči 25 vozlov, tako da smo vsi skupaj pogumno skrajšali jadra in se podali na turkizno zeleno in v zalivu povsem mirno morje. Od daleč bi bilo videti skoraj kot spokojen poletni dan, če nas ne bi refuli vedno znova polagali in uživali bi še veliko bolj, če bi bil Mare bolj pri močeh. Regato sva vzela tudi kot trening pred zaključno dirko našega Jix & SSC Cupa prihodnji teden v Izoli, zato se nama je kot tretji član ekipe pridružil Miha Slekovec. Barbi in Krisi sta medse povabila Marino, Štibra je predal krmilo Hrvoju, zadnjo barko pa so zasedli fantje stalne zasedbe Peterpanovcev s krmarjem Petrom Kragičem. Sobota je bila namenjena tehničnim plovom, vozili smo palico in trikotnike, vmes bili z vzkliki navdušenja glasnejši od burje, ali pa se jezili sami nase, ko nas je Hrvoje praviloma puščal za sabo. Nedavni izolski match race jih je še vedno držal na adrenalinu in pravi regatni duh (v katerega se mi nekako nismo uspeli spraviti..) jih je pripeljal do več kot zaslužene skupne zmage.


V nedeljo je burja nekoliko oslabela, pa smo si lahko privoščili navigacijo proti Velebitskemu kanalu. Za najdaljši in najbolj naporen plov tega dne smo se tudi mi zbrali in odjadrali kot znamo. Zelo lep akvatorij nam je bil popolna neznanka in je nekoliko spominjal na Kornate. Regatno polje je bilo spretno speljano glede na različne kote vetra, najprej nekoliko boka, pa dolga orca v nekoliko močnejšem vetru in finiš z genakerjem nazaj skozi preliv med dvema otokoma. Uživaško.




Soušalajzing te regate je bil zgodba zase. Naša jadralska druščina je bila sprejeta s toliko ljubeznivosti in topline, da nam je bilo na trenutke nerodno. Navajeni smo, da je pri Tometu vedno tako, in fantje iz Vrsi so iz istega testa. "Ne sprašujte, če imamo in če lahko," so nam rekli. "Samo zaželite si, vse imamo ali bomo uredili." Sobotni večer je dišal po božanskih biftkih na žaru, slavljenca Mare in Marina sta na koncu dobila celo doma narejeno torto. Vzdušje je bilo odlično, glasba prava.. a smo bili od napornega dne na vodi vsi skupaj preveč izčrpani, da bi se lahko zabava potegnila dlje v noč.
Če je morda za sobotni večer delala samo polovica Vrsi, pa so na nedeljsko popoldne svoje prispevali najbrž kar vsi domačini. Jure in njegova ekipa fantov so spet odlično skuhali in nas crkljali na vsakem koraku, njihove žene so spekle fritule, kruhke in druge dobrote, matere in očetje so nam priredili pravo folklorno predstavo.. Namesto običajnih pokalov smo prejeli ročno izdelane kamnite Vrsi, polne duhovitih detajlov in lepih barv..











Kaj sploh še ostane velikim? Da lahko svoj kraj, pa četudi šteje le nekaj hiš, tako gostoljubno odpreš svetu, je dovolj le nekaj ponosnih in srčnih ljudi. Ne želimo si, da bi Vrsi kdaj zrasel, želimo ga takega kot je. Hvala vam, draga ekipa, za ves vaš trud in dobro voljo, za prijaznost in vaše prijateljstvo. Če ne prej, prihodnje leto se spet srečamo.

Ps. Regata se odslej tradicionalno imenuje "Vrška plazulja", po tako imenovanem lokalnem ribiškem čolnu na vesla.

Fiumanka

Poletna Seascape gitica

Letošnjo poletno gitico sva z Maretom zastavila namenoma nekoliko drugače kot lani. Iz logističnih razlogov sva barčico pripeljala na srednji Jadran, jo dala v vodo v Sukošanu in se odpravila naprej brez plana, z vetrom. Okviren plan so bili otočki v Murterskem morju, če pa bi naju veter odnesel kam drugam, ne bi imela veliko proti. Nekoliko bolj izkušena glede opreme sva bila skromnejša tudi v tem pogledu, pa še vedno bi se lahko marsičemu odrekla. Premiki niso bili dolgi, cca tri do štiri ure dnevno sva jadrala; veter nama je bil naklonjen, srednje močan maestral, vseh deset dni. Vseeno, ujel naju je vročinski val, v senci je bilo čez 30, midva pa cel dan na soncu. Cedili so se nama med in mleko, obilo krem za sončenje, vode in v najbolj vročih dneh tudi H2SO4. Sukošan - Vrgada - Žirije - Tijat - Prvić - Murter - Pašman - Žut - Lavdara in nazaj v Sukošan.



Na gradskem vezu v Muni na Žirijah, ki je ponudil gostoljubje natančno štirim barkam, smo se znašli bivši minister Miklavčič s svojo motornjačo, par iz Ljubljane, ki je dopolnil lani v Maračolu na Unijah povedano brodolomsko zgodbo gospoda Rudija, pa posrečena Niozemca Jop in Hilde, s katerima sva preživela nekaj prijetnih trenutkov tudi v nadaljevanju najine poti. Bilo je kakšnih 40 stopinj, ko sva sredi dneva vplula v zaliv. Limonada in hlad ruskega režima skozi zadnja poglavja Politkovskine zadnje knjige so bili moji spremljevalci skozi prevroče popoldne.


Aladin je napovedoval blago vremensko motnjo, dan ali dva burje nekaj čez dvajset vozlov. Odrinila sva proti zaklonu na Prviću, a je bila plitvina malce južno od otočka Kraljak tako mikavna, da sva vrgla sidro kar sredi kanala, nadela potapljašo opravo in se predala prijetnemu hladu. Tisto noč sva prespala v zalivu Tijaščica na otočku Tijat, kakšno miljo oddaljenem od najine burji namenjene postojanke v Prvić Luki. To je bilo moje prvo srečanje z murterskimi otočki, in nisem si jih predstavljala tako lepe.


So dnevi, ki se začnejo povsem nedolžno, pa potem zlagajo skupaj dogodke tako spretno, da se jih prav zaveš šele, ko minejo. Čeprav nas je burja razočarala in je Jop ostal brez izkušnje “elementov”, smo z Renatom vseeno naredili nekaj zabavnih milj na skejpku in se pozdravili s štirimi delfini. Miren maestral na poti proti Murterju se je kmalu bogato razživel in naredil tudi kar precej živahne valove, ki sva jih rezala vso pot proti vetru. Zame, ki mi orca ni tako zelo odveč, je bil ta del poti daleč najbolj uživaški del cele najine gitice. Mare na krmilu in sama na glavnem jadru sem refule izkoriščala za trening trebušnjakov, kar se mi je v skoraj petih urah jadranja seveda poplačalo, da se še danes s hvaležnim zadovoljstvom zazrem v zrcalce. Vplula sva v murterski zaliv in pristala direktno pred Fabrom, zame eno najboljših gostiln na Jadranu. Predjedi so bile – kaj naj rečem, da ne bom osladna? Mega. Tako kot tudi vse, kar je sledilo.


Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Zaključili spomladanski sel sezone JIx & SSC Cupa

Zadnji vikend v maju smo se v Piranskem zalivu udeležili še zadnjih dveh regat iz spomladanskega dela regat za Jix & Seascape Cup 2010. Tokrat se nama je kot tretji član ekipe spet pridružil Miha Slekovec.

V soboto je bilo lepo, z ne premočnim maestralom. Tokrat se je zbralo šest Justintenov in štirje Seascapi. Prva dva plova smo vozili izpred pomola v Portorožu proti jadralnemu klubu Pirat, kjer je nekaj sto metrov od obale stala privetrna boja. Bili smo v lepi prednosti, ko nam jo je tik pred bojo zagodel res močan zasuk vetra v levo v drugem plovu, ki nam je bojo, ki je bila prej le še kakšno dolžino stran, oddaljil za dobrih petdeset metrov, kar je bilo dovolj, da smo izgubili vodilno pozicijo. Smer vetra je ostala nestabilna tudi popoldne, ko se je regatno polje zato prestavilo proti solinam. Tretji plov je odkrmaril Miha, kmalu po štartu četrtega plova pa je bil sobotni regatni dan zaradi prešibkega vetra in ure, ki se je pomikala proti četrti, predčasno zaključen. Na naše veliko razočaranje, saj smo računali na to, da se nam bo tretji plov, zaključen na tretjem mestu, odbil. Prvi dan je najbolje zaključila Žverca, na kateri je poleg Janeza krmaril tudi Štibra in na štartu zadnjega plova "za mrvico" precenil svojo hitrost in zadel v našo barko. Na srečo je naš levi bok ostal skoraj nepoškodovan, toliko slabše jo je odnesla Janezova barka, katere premec se je kar lepo oluščil.. Torej: Janez in Ratko z Nino so v soboto zmagali (5 točk) pred našo Crvenkapo (6 točk) in Mojco 13 s Tejo Plešec za krmilom, ki je tokrat nadomeščala Lukata.



Večerna žurka v Jančkovi Playi je bila tokrat v znamenju podelitve priznanj, ki v letošnji sezoni niso pokali, ampak nalepke, ki jih kot skalpe lepimo na bume in potem z njimi strašimo konkurenco :)) Pa kar nekaj pirčkov in bailyjev je steklo, slednjih večinoma po mojem grlu.. Jože, car si :))


Nedeljsko jutro ni bilo prav lahko, pač vsled kratki noči za nami. Pa še nebo je bilo mračno, in še vedno mračnejše je postajalo. Kmalu po izplutju iz portoroške marine se je vlilo, črn nevihtni oblak na južni strani piranskega zaliva pa je obetal konkretno nevihto. Najprej pa - po protokolu - zatišje pred nevihto. Zato je bil štart prvega plova nekoliko zamaknjen, potem pa se je v nekaj minutah zlovešči oblak razgrnil nad nami, se razbesnel in dramatičen štart se je za oba razreda zgodil v močnem nalivu, blizu 20 vozlih vetra in tako zmanjšani vidljivosti, da smo bojo bolj slutili kot videli v smeri hrvaške obale. Po napetem štartu smo najprej povedli, potem pa kmalu ugotovili, da sodniška zastavica, ki kaže prestop na štartu, utegne viseti tudi zaradi nas. Vrniti se je pomenilo pogumno odločitev, saj so v močnem vetru ostale jadrnice hitro napredovale - mi pa v svoj prestop niti nismo bili popolnoma prepričani.


Vendar - vsaka šola nekaj stane: na zadnji regati v Izoli smo ob 28 vozlih vetra prva dva plova zmagali, bojo od krme v tretjem plovu obrnili kot prvi z veliko prednostjo - a na koncu zaradi OCS-a v tretjem plovu - ki se ga nismo niti zavedali..) zaključi regato na drugem mestu. Nismo si upali tvegati še enkrat in odločitev je padla. Obrnili smo, se vrnili kakšnih petdeset metrov nazaj na štartno linijo in se zapodili za preostalo floto. Bil je to zame eden najboljših plovov; imeli smo ogromen zaostanek, a smo zbrano jadrali in končali kot drugi. Kot je prišel, je jugo kmalu tudi odšel, tako da smo ostale tri plove odpeljali po precej nestabilnem regatnem polju, ki je zahteval kar veliko zbranosti in pravilnih taktičnih odločitev. Še posebej v konkurenci Teje Plešec, Alana Orliča, Damjana Vuka in seveda Janezove ekipe. Bili smo zelo izenačeni in regata je bila napeta do konca. Vseeno, uspelo nam je zmagati (4 točke) pred ekipo Mojce 13 s Tejo za krmilom (6 točk), na tretje mesto se je uvrstila v soboto odsotna ekipa Damjana Vuka na jadrnici Beli (8 točk).


Pred septembrsko, zadnjo regato letošnjega Jix& Seascape Cupa, je v konkurenci Justintenov zmaga tako rekoč že zagotovljena ekipi Targeta (9 točk). Veliko bolj napet bo boj za prvo mesto med nami, saj v tem trenutku vodimo pred ekipo Luke/Teje za eno točko. Ker je po pravilih rezultat zadnjega dne pomembnejši od ostalih, moramo za zmago v pokalu nujno premagti Lukatovo ekipo, kar pa ne bo prav lahko..

Naslednja regata (zadnja v okviru letošnjega Cupa) nas čaka tretji vikend v septembru, pred njo pa še Fiumanka in dolgo vroče poletje, tudi na skejpku.

Rezultati 5. in 6. Jix & SSC CUP: www.jix.si

Tome Bašić v Playboyu

Že lani sva se z urednikom Playboya Borutom Omerzelom pogovarjala o intervjuju s Tometom za letošnjo številko Playboyevega navtičnega dela revije - Playboata. Tome je bil ponudbe seveda vesel in šesturen nadvse zanimiv pogovor je rodil intervju, objavljen v majski številki. Čeprav nama je urednik namenil kar osem strani, kar je bilo več kot sem si upala želeti v najdrznejših sanjah, pa je bilo Tometovih zanimivih, zabavnih, poučnih zgodb za vsaj še trikrat toliko. Enkrat, ko bo čas... jih bom popisala in objavila.



Tome je res legenda in po takšnem pogovoru in odkrivanju številnih doslej zamolčanih zgodb postane še večja, pa ne samo kot jadralec, ampak predvsem kot človek.. Mislim, da se v jadralskem svetu premalo zavedamo, kakšno srečo imamo, da ga imamo tako blizu nas in koliko dobrega bi lahko sprejemali od njega, če bi le želeli.

Nekaj odlomkov..

"Ko sem aktivno tekmoval v match racu, sem naredil nekakšen amaterski psihološki profil vsakega od naših konkurentov, da bi razumel njihove šibke točke. Pri Couttsu me je fascinirala njegova neizmerna želja po učenju, pa ne glede, od koga je spoznaval nove stvari. Še vedno, po petih osvojenih AC, jadra tudi na raznih marginalnih regatah, v »one design« razredih, na jezerih ... še vedno se z zanimanjem in iskrenim navdušenjem pusti podučiti tudi veliko manj izkušenim jadralcem, ki pa morda v danem primeru bolje poznajo nek detajl dotične jadrnice."

"Med njimi je bil tudi mladi Dean Barker, ki je z njim jadral leto prej, ko so v finalu s pet proti nič premagali Prado. Po štirih dobljenih plovih, ko je bilo že vse odločeno, mu je Coutts takrat prepustil krmilo, da je lahko pripeljal barko zmagovito v cilj, prvi stopil z jadrnice in se na neštetih fotografijah, ki so obkrožile svet, z visoko v zrak dvignjenim pokalom zapisal v zgodovino. Coutts, čeprav v največji meri zaslužen za njihov uspeh, mu je tako dal priložnost, ga afirmiral in izstrelil v nebo – s tem pa pokazal tudi svojo človeško veličino ..."

"Spomnim se nekega testiranja razteznosti jambora. Po njem so namestili senzorje, da bi ugotovili, na kakšen način in koliko jadralci obremenjujejo material. Inženirji niso mogli verjeti rezultatom. Izkazalo se je, da je bil material obremenjen bolj, kot bi po njihovih izračunih smel zdržati, a da so jadralci vedno popustili napetost natančno na meji, preden bi počil. Tako izostrenega občutka je sposoben samo človek. Pred računalnikom ima tri velike prednosti – realno izkušnjo, intuicijo in zmožnost predvidevanja, na osnovi česar lahko deluje vnaprej, medtem ko računalnik odreagira šele na osnovi dane situacije, kar je v jadranju največkrat prepozno."

"Iskreno – mi smo prišli z ambicijo, da ne bi bili zadnji. Zgodilo se je, da smo prvi plov zmagali in tako postali prvi zmagovalci razreda RC 44, na koncu tistega jadralnega dne v Trstu pa smo imeli v petih regatah osvojene tri zmage. Bilo je nepopisno. Naslednje leto in pol smo pobirali samo prva in druga mesta."

"Potem smo dobili v roke spisek Coutseve posadke. Pet vrhunskih jadralcev iz America's Cup posadk, ki jih pogodbe z njihovimi AC ekipami zavezujejo k popolni lojalnosti, izjemoma pa lahko štiri regate na leto odjadrajo s Couttsem. No, Russell je kot eno od teh štirih regat letno zanje izbral Biograd. Skoraj nas je zadela kap."

"Ja, o bodočem Seascapu sva se z Andražem pogovarjala že na najini skupni regati Fastnet tam nekje v francoskih vodah, veliko let, preden je prva barka ugledala luč sveta. Vesel sem, da sta tako močno verjela v ta projekt, da sta uspela preseči vse ovire in na koncu narediti barko, ki se je izkazala za več kot odlično, kar potrjuje tudi letošnji naziv »Evropska jadrnica leta 2010«."

"V Dalmaciji gre vse bolj na način »lako ćemo«, vi pa si znate vzeti čas in se na jadranje tudi osredotočiti. Na vsa leta jadranja s številnimi slovenskimi jadralci, Petrom Podunavcem, Mitjem Kosmino, Brankom Brčinom, Juretom Orlom – s Tomažem Čopijem sva skupaj trenirala tudi skozi ves olimpijski ciklus – me vežejo izjemno lepi spomini in same pozitivne izkušnje. Tudi zato smo Seascape sailing center postavljali s slovenskimi obiskovalci v mislih. Vaša mentaliteta mi je blizu, saj prosti čas preživljate v naravi, kar zame pomeni kvalitetno. Med vikendi odhajate jadrat, v hribe, kolesarit ... in to se mi zdi odlično."

"Po drugi strani od sodelujočih tudi jaz sprejemam veliko novega in dobrega, od vsakega se naučim nečesa, kar mi koristi v življenju ali celo konkretno v jadranju. Jaz samo jadram bolje od njih, vsak med njimi pa dela nekaj drugega bolje od mene. Vsi skupaj si dajemo in rastemo in to me osrečuje ter drži v realnem svetu. Svet America's Cupov je fikcija."

"Zame je olimpijski nastop še danes najboljša regata v življenju. Začela sva iz nič, po Hrvaški sva prosjačila klube, da so nama posodili odslužene jadrnice za trening, saj nama je v najinem klubu v začetku niso dali. Bila sva brez trenerja, brez denarja, brez podpore, a imela sva močno voljo in odločila sva se, da bova resna. Vsako jutro sva hodila na vodo ob 10h, ne glede na vreme. Če je bila bonaca, sva izplula, ležala v barki in se pogovarjala štiri ure. Vedela sva, da samo disciplina prinaša rezultate, da bova zmogla samo v primeru, da ohraniva motivacijo in predanost – in da delava več od ostalih."

"Danes vem, da je najpomembnejša stvar v jadranju, pa najbrž tudi v življenju – nekaj hoteti. Tega ne moreš doseči na silo, ta občutek mora priti iz tebe, iz prepričanja in zaupanja vase, da to zares hočeš, najbolj od vsega na svetu. Potem se vedno zgodi."

Celoten intervju lahko preberete v slovenski izdaji majskega Playboya.

Avtorica prve objavljene fotografije je Ana Lukanc.

Drugi skupni Jix & SSC vikend v znamenju močne burje

Jix in Seascape Cup 2010 se je s tretjo in četrto regato nadaljeval tudi zadnji vikend v aprilu. Šest Justintenov in žal samo trije oziroma štirje Seascapi smo se 24. in 25. aprila pomerili pred Izolo.




Ker se Miha zaradi svojih obveznosti v razredu fireball ni mogel udeležiti regate, se nama je tokrat pridružil olimpijec Mitja Nevečny. Že ničkolikokrat preverjeno se je potrdilo tudi tokrat: več ko je človek doživel in dosegel v življenju, bolj je prijeten in skromen. Za razliko od vseh številnih "wannabejev", ki smetijo naša življenja in se vzvišeno delajo pomembne, še najverjetneje prav zaradi nezaupanja vase in zato, ker jim njihovih kvazi dosežkov nihče v resnici ne prizna.. Jadranje z Mitjo je bilo samo veselje in nadvse poučno in enako lahko rečeva tudi za Miho Slekovca, s katerim sva jadrala na prvi regati.


Tokratni regatni vikend je bil v znamenju vetrovnih ekstremov. V soboto smo upali na dovolj vetra, da bomo regato sploh lahko izpeljali, nedeljska pa je bila zaradi premočnega vetra predčasno zaključena. Na žalost je bila tokrat zasedba na skejpih močno okrnjena. Janeza ni bilo zaradi bolezni, Alen Trčelj (Boat of the Year), ki naj bi jadral skupaj s sestrama Evo in Ivo Hawlina, pa je imel na jutranjem sobotnem transferju iz Pirata do Izole tehnično težavo na barki, zaradi katere se je moral odpovedati štartu. V soboto smo se torej zbrale samo tri barke, poleg nas še Luka Baebler z lastnikom barke Mojca 13 Igorjem Požarjem in Tomažem Vernikom - Mrkvo ter Beli, ki ga je tokrat krmaril naš prijatelj Ratko Štibrić, z njim na krovu pa sta bila Nina Popović in Nejc Lenič.


Prvi sobotni plov smo začeli v blagem dežju in vetriču, ki ni obetal razburljivega jadranja. Jadrali smo zbrano, Mitja kot vrhunski jadralec je sproti popravljal najine napake, midva sva se potrudila in dala vse od sebe. Rezultat - dve drugi mesti, za (večinoma nepremagljivo) Lukovo ekipo. V tretjem plovu je za krmilo prijel Mitja in nam privozil zmago, v četrtem plovu, ki se po novih pravilih ne odbija, pa smo ponovno zasedli stalne pozicije, prijadrali smo še eno zmago ter skupno zmago na sobotni regati. Druga je bila Lukova ekipa Mojce 13 in tretji Štibra.








V nedeljo se nam je na četrtem, zdaj že popravljenem Seascapu, pridružil še Alen Trčelj s sestrama Evo in Ivo Hawlina. Na žalost je močna burja, ki je pihala celo z refuli do 28 vozlov in je med nas vnesla kar nekaj adrenalina, že pred koncem prvega plova terjala zlomljen bum na Mojci 13, tako da je dotlej v skupni razvrstitvi vodeča ekipa Luke Baeblerja tokrat ostala praznih rok, ostale ekipe pa brez zelo resnega konkurenta.

Ker je lani celotno regatno sezono krmaril Mare, se sama s tako močnim vetrom v regati še nisem srečala. Zaradi povsem premočenega genakerja, ki so ga valovi zalivali kot za stavo, smo prvo krmo vozili samo s flokom, v drugi in tretji pa smo razvili tudi njega in leteli s petnajstimi vozli hitrosti, kar je bilo zame doživetje, vredno tudi nekaterih precej glasnih vzklikov navdušenja :)) - pa tudi adrenalina, ki je lil v potokih in, priznam, kančka strahu (še posebej, ko smo leteli proti nič hudega slutečemu ribiču, mirno sidranemu prav na sredi našega regatnega polja, ki smo ga ob omenjenih petnajstih vozlih uspeli zgrešiti za kakšne tri metre..)..



Bilo je res razburljivo jadranje, bili smo odlično razpoloženi in čeprav bi bile napake lahko tudi zelo drage, smo jadrali res dobro in prijadrali dve zmagi. Sredi tretjega plova je veter pojačal proti tridesetim vozlom, kar je tako za skejpe (vsi smo bili na polnem glavnem jadru..) kot še bolj za justine preveč, zato so ga po prvem krogu predčasno zaključili. Čeprav smo na zadnjo bojo prijadrali kot prvi, pred Ratkom (ki je prav tako pogumno dvignil genaker), pa se nam rezultat ni štel, saj smo baje na štartu naredili prestop - sodnika, ki nam je klical penal, pa v tistem vetru nismo slišali. S štirimi kazenskemi točkami smo torej končali kot skupno drugi, za Ratkom in pred Alenom in sestrama Hawlina. Žal nam je bilo za Lukovo ekipo, zaradi njih samih in zato, ker so vzpodbudna konkurenca.

Po tretji in četrti regati smo v začasni skupni razvrstitvi prevzeli vodstvo, eno točko pred Lukovo ekipo na Mojci 13 in tri točke pred Belim Damjana Vuka in Ratka Štibrića. Postaja napeto :)))) Naslednja regata bo zadnji vikend v maju v Portorožu.

Vse fotografije: Miha Maček, info@reakcija.si
Rezultati na: www.jix.si
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Dalai Lama v Mariboru o etiki za novo tisočletje