Tome Bašić v Playboyu

Že lani sva se z urednikom Playboya Borutom Omerzelom pogovarjala o intervjuju s Tometom za letošnjo številko Playboyevega navtičnega dela revije - Playboata. Tome je bil ponudbe seveda vesel in šesturen nadvse zanimiv pogovor je rodil intervju, objavljen v majski številki. Čeprav nama je urednik namenil kar osem strani, kar je bilo več kot sem si upala želeti v najdrznejših sanjah, pa je bilo Tometovih zanimivih, zabavnih, poučnih zgodb za vsaj še trikrat toliko. Enkrat, ko bo čas... jih bom popisala in objavila.



Tome je res legenda in po takšnem pogovoru in odkrivanju številnih doslej zamolčanih zgodb postane še večja, pa ne samo kot jadralec, ampak predvsem kot človek.. Mislim, da se v jadralskem svetu premalo zavedamo, kakšno srečo imamo, da ga imamo tako blizu nas in koliko dobrega bi lahko sprejemali od njega, če bi le želeli.

Nekaj odlomkov..

"Ko sem aktivno tekmoval v match racu, sem naredil nekakšen amaterski psihološki profil vsakega od naših konkurentov, da bi razumel njihove šibke točke. Pri Couttsu me je fascinirala njegova neizmerna želja po učenju, pa ne glede, od koga je spoznaval nove stvari. Še vedno, po petih osvojenih AC, jadra tudi na raznih marginalnih regatah, v »one design« razredih, na jezerih ... še vedno se z zanimanjem in iskrenim navdušenjem pusti podučiti tudi veliko manj izkušenim jadralcem, ki pa morda v danem primeru bolje poznajo nek detajl dotične jadrnice."

"Med njimi je bil tudi mladi Dean Barker, ki je z njim jadral leto prej, ko so v finalu s pet proti nič premagali Prado. Po štirih dobljenih plovih, ko je bilo že vse odločeno, mu je Coutts takrat prepustil krmilo, da je lahko pripeljal barko zmagovito v cilj, prvi stopil z jadrnice in se na neštetih fotografijah, ki so obkrožile svet, z visoko v zrak dvignjenim pokalom zapisal v zgodovino. Coutts, čeprav v največji meri zaslužen za njihov uspeh, mu je tako dal priložnost, ga afirmiral in izstrelil v nebo – s tem pa pokazal tudi svojo človeško veličino ..."

"Spomnim se nekega testiranja razteznosti jambora. Po njem so namestili senzorje, da bi ugotovili, na kakšen način in koliko jadralci obremenjujejo material. Inženirji niso mogli verjeti rezultatom. Izkazalo se je, da je bil material obremenjen bolj, kot bi po njihovih izračunih smel zdržati, a da so jadralci vedno popustili napetost natančno na meji, preden bi počil. Tako izostrenega občutka je sposoben samo človek. Pred računalnikom ima tri velike prednosti – realno izkušnjo, intuicijo in zmožnost predvidevanja, na osnovi česar lahko deluje vnaprej, medtem ko računalnik odreagira šele na osnovi dane situacije, kar je v jadranju največkrat prepozno."

"Iskreno – mi smo prišli z ambicijo, da ne bi bili zadnji. Zgodilo se je, da smo prvi plov zmagali in tako postali prvi zmagovalci razreda RC 44, na koncu tistega jadralnega dne v Trstu pa smo imeli v petih regatah osvojene tri zmage. Bilo je nepopisno. Naslednje leto in pol smo pobirali samo prva in druga mesta."

"Potem smo dobili v roke spisek Coutseve posadke. Pet vrhunskih jadralcev iz America's Cup posadk, ki jih pogodbe z njihovimi AC ekipami zavezujejo k popolni lojalnosti, izjemoma pa lahko štiri regate na leto odjadrajo s Couttsem. No, Russell je kot eno od teh štirih regat letno zanje izbral Biograd. Skoraj nas je zadela kap."

"Ja, o bodočem Seascapu sva se z Andražem pogovarjala že na najini skupni regati Fastnet tam nekje v francoskih vodah, veliko let, preden je prva barka ugledala luč sveta. Vesel sem, da sta tako močno verjela v ta projekt, da sta uspela preseči vse ovire in na koncu narediti barko, ki se je izkazala za več kot odlično, kar potrjuje tudi letošnji naziv »Evropska jadrnica leta 2010«."

"V Dalmaciji gre vse bolj na način »lako ćemo«, vi pa si znate vzeti čas in se na jadranje tudi osredotočiti. Na vsa leta jadranja s številnimi slovenskimi jadralci, Petrom Podunavcem, Mitjem Kosmino, Brankom Brčinom, Juretom Orlom – s Tomažem Čopijem sva skupaj trenirala tudi skozi ves olimpijski ciklus – me vežejo izjemno lepi spomini in same pozitivne izkušnje. Tudi zato smo Seascape sailing center postavljali s slovenskimi obiskovalci v mislih. Vaša mentaliteta mi je blizu, saj prosti čas preživljate v naravi, kar zame pomeni kvalitetno. Med vikendi odhajate jadrat, v hribe, kolesarit ... in to se mi zdi odlično."

"Po drugi strani od sodelujočih tudi jaz sprejemam veliko novega in dobrega, od vsakega se naučim nečesa, kar mi koristi v življenju ali celo konkretno v jadranju. Jaz samo jadram bolje od njih, vsak med njimi pa dela nekaj drugega bolje od mene. Vsi skupaj si dajemo in rastemo in to me osrečuje ter drži v realnem svetu. Svet America's Cupov je fikcija."

"Zame je olimpijski nastop še danes najboljša regata v življenju. Začela sva iz nič, po Hrvaški sva prosjačila klube, da so nama posodili odslužene jadrnice za trening, saj nama je v najinem klubu v začetku niso dali. Bila sva brez trenerja, brez denarja, brez podpore, a imela sva močno voljo in odločila sva se, da bova resna. Vsako jutro sva hodila na vodo ob 10h, ne glede na vreme. Če je bila bonaca, sva izplula, ležala v barki in se pogovarjala štiri ure. Vedela sva, da samo disciplina prinaša rezultate, da bova zmogla samo v primeru, da ohraniva motivacijo in predanost – in da delava več od ostalih."

"Danes vem, da je najpomembnejša stvar v jadranju, pa najbrž tudi v življenju – nekaj hoteti. Tega ne moreš doseči na silo, ta občutek mora priti iz tebe, iz prepričanja in zaupanja vase, da to zares hočeš, najbolj od vsega na svetu. Potem se vedno zgodi."

Celoten intervju lahko preberete v slovenski izdaji majskega Playboya.

Avtorica prve objavljene fotografije je Ana Lukanc.

Drugi skupni Jix & SSC vikend v znamenju močne burje

Jix in Seascape Cup 2010 se je s tretjo in četrto regato nadaljeval tudi zadnji vikend v aprilu. Šest Justintenov in žal samo trije oziroma štirje Seascapi smo se 24. in 25. aprila pomerili pred Izolo.




Ker se Miha zaradi svojih obveznosti v razredu fireball ni mogel udeležiti regate, se nama je tokrat pridružil olimpijec Mitja Nevečny. Že ničkolikokrat preverjeno se je potrdilo tudi tokrat: več ko je človek doživel in dosegel v življenju, bolj je prijeten in skromen. Za razliko od vseh številnih "wannabejev", ki smetijo naša življenja in se vzvišeno delajo pomembne, še najverjetneje prav zaradi nezaupanja vase in zato, ker jim njihovih kvazi dosežkov nihče v resnici ne prizna.. Jadranje z Mitjo je bilo samo veselje in nadvse poučno in enako lahko rečeva tudi za Miho Slekovca, s katerim sva jadrala na prvi regati.


Tokratni regatni vikend je bil v znamenju vetrovnih ekstremov. V soboto smo upali na dovolj vetra, da bomo regato sploh lahko izpeljali, nedeljska pa je bila zaradi premočnega vetra predčasno zaključena. Na žalost je bila tokrat zasedba na skejpih močno okrnjena. Janeza ni bilo zaradi bolezni, Alen Trčelj (Boat of the Year), ki naj bi jadral skupaj s sestrama Evo in Ivo Hawlina, pa je imel na jutranjem sobotnem transferju iz Pirata do Izole tehnično težavo na barki, zaradi katere se je moral odpovedati štartu. V soboto smo se torej zbrale samo tri barke, poleg nas še Luka Baebler z lastnikom barke Mojca 13 Igorjem Požarjem in Tomažem Vernikom - Mrkvo ter Beli, ki ga je tokrat krmaril naš prijatelj Ratko Štibrić, z njim na krovu pa sta bila Nina Popović in Nejc Lenič.


Prvi sobotni plov smo začeli v blagem dežju in vetriču, ki ni obetal razburljivega jadranja. Jadrali smo zbrano, Mitja kot vrhunski jadralec je sproti popravljal najine napake, midva sva se potrudila in dala vse od sebe. Rezultat - dve drugi mesti, za (večinoma nepremagljivo) Lukovo ekipo. V tretjem plovu je za krmilo prijel Mitja in nam privozil zmago, v četrtem plovu, ki se po novih pravilih ne odbija, pa smo ponovno zasedli stalne pozicije, prijadrali smo še eno zmago ter skupno zmago na sobotni regati. Druga je bila Lukova ekipa Mojce 13 in tretji Štibra.








V nedeljo se nam je na četrtem, zdaj že popravljenem Seascapu, pridružil še Alen Trčelj s sestrama Evo in Ivo Hawlina. Na žalost je močna burja, ki je pihala celo z refuli do 28 vozlov in je med nas vnesla kar nekaj adrenalina, že pred koncem prvega plova terjala zlomljen bum na Mojci 13, tako da je dotlej v skupni razvrstitvi vodeča ekipa Luke Baeblerja tokrat ostala praznih rok, ostale ekipe pa brez zelo resnega konkurenta.

Ker je lani celotno regatno sezono krmaril Mare, se sama s tako močnim vetrom v regati še nisem srečala. Zaradi povsem premočenega genakerja, ki so ga valovi zalivali kot za stavo, smo prvo krmo vozili samo s flokom, v drugi in tretji pa smo razvili tudi njega in leteli s petnajstimi vozli hitrosti, kar je bilo zame doživetje, vredno tudi nekaterih precej glasnih vzklikov navdušenja :)) - pa tudi adrenalina, ki je lil v potokih in, priznam, kančka strahu (še posebej, ko smo leteli proti nič hudega slutečemu ribiču, mirno sidranemu prav na sredi našega regatnega polja, ki smo ga ob omenjenih petnajstih vozlih uspeli zgrešiti za kakšne tri metre..)..



Bilo je res razburljivo jadranje, bili smo odlično razpoloženi in čeprav bi bile napake lahko tudi zelo drage, smo jadrali res dobro in prijadrali dve zmagi. Sredi tretjega plova je veter pojačal proti tridesetim vozlom, kar je tako za skejpe (vsi smo bili na polnem glavnem jadru..) kot še bolj za justine preveč, zato so ga po prvem krogu predčasno zaključili. Čeprav smo na zadnjo bojo prijadrali kot prvi, pred Ratkom (ki je prav tako pogumno dvignil genaker), pa se nam rezultat ni štel, saj smo baje na štartu naredili prestop - sodnika, ki nam je klical penal, pa v tistem vetru nismo slišali. S štirimi kazenskemi točkami smo torej končali kot skupno drugi, za Ratkom in pred Alenom in sestrama Hawlina. Žal nam je bilo za Lukovo ekipo, zaradi njih samih in zato, ker so vzpodbudna konkurenca.

Po tretji in četrti regati smo v začasni skupni razvrstitvi prevzeli vodstvo, eno točko pred Lukovo ekipo na Mojci 13 in tri točke pred Belim Damjana Vuka in Ratka Štibrića. Postaja napeto :)))) Naslednja regata bo zadnji vikend v maju v Portorožu.

Vse fotografije: Miha Maček, info@reakcija.si
Rezultati na: www.jix.si
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Dalai Lama v Mariboru o etiki za novo tisočletje

Prva skupna Seascape & Jix Cup regata

Zadnji teden v marcu smo se zbrali v Kopru na prvem iz serije štirih letošnjih regatnih JiX & Seascape Cup vikendov. Po dveh lanskih uspešno izvedenih skupnih regatah so se šefi obeh monotipnih razredov odločili, da letošnjo sezono v celoti izpeljemo skupaj. Odločitev se je izkazala za odlično, saj je nekaj več gneče na regatnem polju prijetno dvigovalo adrenalin, sobotno večerno druženje ob napetem pregledovanju trackov pa bilo v širši družbi še bolj zabavno.


Napovedana fronta je nekoliko pohitela, zato se v soboto na regatnem polju nismo pomerili med seboj samo jadralci, ampak tudi vetrovi, kjer je ugašajoči jugo moral priznati poraz sončnemu maestralu. Za nas so bili to odlični jadralni pogoji, saj je bil veter precej nestalen, čez dan je obračal, v nedeljo pa pihal tudi z zelo različno jakostjo, kar je zahtevalo stalno prilagajanje razmeram in vzdrževalo napetost vse do konca zadnjega plova. Novo pravilo letos določa, da se rezultat zadnjega plova vsakega dneva ne odbija, tako da smo morali ostati zbrani vse do konca. Jadrnice obeh razredov so se pomerile na istem regatnem polju, le da so JustinTeni štartali pet minut pred nami na Seascapih in naredili en obrat na boji več. Na jadrnicah JustinTen so se tudi letos pomerile ekipe šestih članov, medtem ko smo na Seascapih po trije jadralci. V letošnji pokal se je prijavilo pet stalnih SSC posadk, med njimi tudi nekatera zveneča jadralska imena, tako da sva ga z Maretom vzela z dobro mero spoštovanja do konkurence, dovolj samokritično in brez velikih ambicij po rezultatih, a s toliko večjo željo po novem znanju, ki naj bi ga prav v takem okolju še najlažje pridobila.
Z Maretom sva se dogovorila, da si bomo letošnjo sezono na CK pozicije razdelili takole: Mare bo taktik in flokist oz. trimer genakerja; tretji član ekipe, ki naj bi bil dvakrat Miha Slekovec in dvakrat Mitja Nevečny, so-taktik in trimer glavnega jadra, jaz pa krmarka. Po prvih dveh regatah ta zasedba deluje, za en plov pa sem tokrat predala krmilo Mihu.
Čeprav so nekatere ekipe v letošnjem Jix & SSC Cupu za krmilo ambiciozno postavile profesionalne krmarje, ali pa so ti boljši jadralci od lastnikov bark, sva se midva odločila krmarsko pozicijo prevzeti sama. Verjameva, da bo le tako dosežek, kakršen koli na koncu že bo, zares najin in prijadran na nama korekten način. Prav iz tega razloga, v kolikor krmilo za kakšen plov vmes predava tretjemu članu ekipe, to nikoli ni v zadnjem plovu, saj se ta po letošnjih pravilih ne odbija.


V prvih dveh regatnih dneh je bilo izpeljanih skupaj osem plovov, vsi pod budnim očesom sodnika Andraža Koželja; med Seascapi je bila najboljša ekipa Luke Baeblerja, sicer tudi krmarja na Amisu - tokrat pa na Mojci 13, drugo mesto smo pripluli naši Crvenkapici, na njej sta bila poleg mene še Mare in odličen jadralec in super dečko Miha Slekovec, tretji je bil Beli krmarja Damjana Vuka. V nedeljo je med Seascapi razmerje moči ostalo popolnoma enako, tako da smo naš prvi regatni vikend zaključili z dvema drugima mestoma, kar je bil za začetek sezone in konkurenco zelo navdihujoč rezultat :)) (prvi dan: 2,1,(2),2; drugi dan: 2,2,(5),2 - skupaj 11 točk in začasno drugo mesto skupno).



Naslednje regate bodo zadnji vikend v aprilu, maju in septembru.
Vse fotografije z regatnega polja so od našega novega Jix & SSC Cup fotografa Miha Mačka, info@reakcija.si
Rezultati: www.jix.si
Več fotk: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prva letošnja Seascape regata v Sukošanu - VIDEO

Drugega dne, ko je "dimilo", je tudi naš GoPro cam štrajkal, na sončno soboto pa so nastali tile (skoraj tudi malo mokri.. ;)) posnetki. Director's cut by Ažo: http://www.youtube.com/watch?v=HPVil8BzMFE

Prva Seascape regata 2010

Težko smo jo dočakali, prvo letošnjo Seascape regato, tako kot lani v organizaciji hrvaškega Seascape centra, pod Tometovo in Marinino požrtvovalno perotjo. Morda mi prav ta regata, zdaj že tradicionalno na zadnji vikend v februarju, še posebej veliko pomeni. Čeprav koledarsko še sredi zime, začetek jadralne sezone nezmotljivo obeta pomlad. Številna prisrčna druženja in nova poznanstva, napete dirke, poštene zmage, tudi poraze. Je obet mnogih na morju preživetih ur, dragocenih novih znanj, vseh sončnih, deževnih, vetrovnih dni, ki so pred nami.
Prav na ta vikend sva lani tudi začela najino SSC kariero, tako da sva z Maretom potihem praznovala tudi najin prvi regatni rojstni dan :) Ogromno se je zgodilo v tem letu in če naju primerjam lani in letos, sva bila kar pridna..


Lani sem na to regato priletela direktno iz Lime, letos pa sva z Maretom pristopila nekoliko bolj udobno. Leta, pa tudi staž, se le poznajo :) Crvenkapica pred začetkom sezone potrebuje še nekaj lepotičenja, zato sva se v Sukošan odpravila sama, tam pa skupaj z Andražem zasedla rumenega prototipa in dva dni delala reklamo za Baumit, pa tudi za naš Jadralni klub Pirat iz Portoroža, kjer je sicer stacionirana barka. Po velikem uspehu, ki ga je skejpič dosegel ob januarskem imenovanju za »evropsko barko leta 2010«, sta Andraž in Kristian medije bogato založila tudi s promocijskimi fotkami - in na eni od njih se z Maretom prešerno smejiva, barka pa veselo reže v orco v kornatskem kanalu. Fotka je bila večkrat objavljena in ko sva zadnjič v Piratu srečala Dušana Puha, nama je slovesno izročil čepici z izvezenim klubskim logotipom in zastavico kluba, rekoč: »No, zdaj ko sta se medijsko izpostavila, je pa čas, da vaju opremimo s promo materialom.« Jasno, profiji vedo, kako se temu streže, zato sva tudi midva z enako resnostjo sprejela zastopanje svojega kluba in že je zastavica zaplapolala na levi priponi, čepica pa v hladni burjici prijetno grela.


Pod jadri
V soboto smo se zbudili v prekrasen, sončen dan, z ravno prav vetra, da je zdramil naše zimsko zaspane čute in nas pognal v akcijo. Zbralo se nas je šest ekip, poleg naše še hijenska, ki je tokrat presenetila z dodatno hijeno na genakerju, tako da so se tokratne regate lotili že kot pravi high-tech čopor.


Za krmilom druge barke je sedel mlad, komaj 12-letni Borna iz Zagreba, sicer uspešen tekmovalec v optimistu, skupaj z očetom in prekaljenim jadralcem Matetom iz Sukošana. Draga prijatelja Ana P'tuj Kostadina in njen Damir-Mali sta se podala v borbo skupaj s Teo, uveljavljeno tekmovalko, po novem pa tudi Seascape inštruktorico, plav prototip so zasedli stari znanci PetarPanovci iz Zagreba (in med dirko poskrbeli tudi za nekaj karambolov..), ekipo Crvenkape, torej nas, pa je prišel ujet Vuk, a mu to – tako kot tudi v pravljici – kljub številnim zvijačam ni uspelo. Za Barbi, Jakata in Marka je bila to prva SSC regata in borili so se kot levi, pardon, kot pravi morski volkovi :)








Nedelja je bila oblačna, a zato toliko bolj vetrovna. Preko 20 vozlov juga je cel dan pihalo tudi v zalivu, le z valovi nam je bilo prizanešeno, tako da smo vseeno opravili pet zelo napetih plovov, brez genakerjev. Z nekaj ponosa naj povem, da smo v dveh tudi zmagali, obakrat pod Marčijevo komando, pod mojo pa dosegli eno drugo mesto. Naj tale skromna samohvala nikakor ne zmanjša ključnih Andraževih zaslug, saj je jasno, da bi se brez njegovih napotkov in aktivnega angažmaja :) sama z Maretom težko kosala z izkušeno konkurenco.





Na kopnem
Sobotni večer je ob prijetni večerji zvenel tudi ob tonih »To je bil moj dan ljubezni« zimzelenčice, v hijensko avtorski interepretaciji in povsem novem aranžmaju, da so od smeha boleli še tisti trije preostali trebušnjaki, ki jih celodnevno jadranje ni uspelo predramiti. Celo jaz, ki pojem samo tistim, ki jih res ne maram, sem (v čoporativnem duhu) nekako uspela spraviti skupaj nekaj pogojno artikuliranih glasov.. :)



Nedeljsko popoldne je bilo po naporni regati prijetno utrujeno, zato je Marinino odlično home-made kosilo padlo kot žebljica na glavico. Podelitev pokalov najboljšim, PetruPanu na tretjem, nam na drugem in zmagovalki P'tuj Kostadini je v svoji prisrčni maniri opravil Tome...






...Marina pa je nama z Maretom izvabila solzici iz oči. Ko je bil »uradni« del za nami, je skrivnostno napovedala še eno podelitev.. »Pripremili smo posebnu nagradu za naše najvjernije jedriličare Marka i Jakicu, koji su uz nas od samog početka rada Centra. Velika nam je čast i zadovoljstvo da su dio naše priče!«
Na najinih prsih sta se zasvetili rdeči Seascape medaljici, ena za Goluba in druga »Za Jakicu, prvu Koku Seascape družine«. Golub in Koka sta nicka, ki nama ju je na lanski prav tej prvi regati nadel Šime Stipaničev, odličen hrvaški solo jadralec, skupaj z Ažom in Kristianom tudi udeleženec mini Transata čez Atlantik – in kadar se nekaj rodi v pravem trenutku in s pravo energijo, potem se zasidra v naša srca in traja. Tako kot tudi naša Seascape družinica.



Več fotk na: www.picasaweb.google.com/jakica.jesih

Rosario in domov

Rosario so tri Ljubljane ali tretjina Buenos Airesa. Najboljše mesto za živet, pravi zase. Je zelen, poln urejenih parkov, varen, prijeten in umeščen ob reko Parana. Kaj definira Mesto? Muzej sodobne umetnosti, pa četudi (ali prav zato ker) je postavljen v nekdanji silos. Brezimnost in resignacija zaposlenih, zaradi katere se jim sladko fučka za vse. Psi, ki jih lastniki vodijo na vrvicah in pripadajo izbranim pasmam, števično prekašajo potepuške pse.


Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.

Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.



Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..



Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.



Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.



Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih