Po odhodu iz Buenos Airesa in potovanju po argentinskem zaledju tega nisem več doživela, v Rosariu pa se je slika spet vrnila.
Ni odveč, če sta se v mestu rodila tudi Ernesto Guevara in državna zastava. Manuel Belgrano, kreator zastave, danes počiva v grobnici pod veličastnim spomenikom, kot se za ponosno državo spodobi.
Nekoliko manj impresiven je bil Muzej sodobne umetnosti. Vseeno, že ideja, da so ga postavili v silos, se mi je zdela posrečena. Parque de la Independencia je Tivoli, v katerem sta tudi nogometni stadion in hipodrom, pa mestni muzej in majhno jezero, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo Laguito in s pridom izkoriščajo za popoldanski pobeg v naravo, s pendolini na vodo, za zaljubljene sprehode..
Približno petsto kilometrov oddaljena Cordoba, nekoliko večja od Rosaria, ima povsem drug temperament. Veliko bolj divja je, veliko intenzivnejša, bolj prava. Rosario je sofisticiran, nežen. Dva dneva sta bila ravno dovolj, da se vrnem nazaj v realnost.
Frankfurtsko letališče, B13, Adria. Ljudje so zazrti v svoje kompjuterje, v USA Today ali sami vase. Monokrom: rjava, siva, črna. V jagodni reklamni majčki I feel sLOVEnija se počutim zelo izven. Vesela sem, da sem doma, a del mojega srca ostaja na drugi strani morja. Veliko, veliko lepega – doživetij, občutkov in ljudi – se mi je zgodilo tudi tokrat. Bolj ko jo spoznavam, južno Ameriko, raje jo imam. Njo in ljudi, ki tam živijo in po njej potujejo. Marsikaj bi lahko tja izvozila iz naših krajev.. a odprtosti, prijaznosti in človeške topline bi se morali tja hoditi učiti mi.
Fotke so in bodo na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Ni komentarjev:
Objavite komentar