Moj prvotni plan je bil, da iz Luang Nam Thaja odrinem direktno proti jugu v Luang Prabang, izraelska ekipa pa se je ogrevala za nekoliko daljšo, a bolj zanimivo pot skozi idilično vasico Muang Ngoi Neua, do katere ni ceste in je dosegljiva samo po reki Nam Ou. Tudi meni se je zdela to posrečena ideja in skupaj smo se znašli na avtobusu za kakšno slabo uro vožnje oddaljen Oudomxay - v kolikor bi se nahajali kje v razvitem svetu. Tukaj izredno slabe ceste in vse pričakovane "nepričakovane" pripetljaje kar vključijo v napovedani čas vožnje, tako da smo se tudi mi pripravili na svojih pet ur. S pomilovanjem do vseh, ki niso dobili regularnih sedežev, pa so zato lahko posedli na majhne plastične okrogle stolčke kar v prehodu. Nikomur se to ni zdelo čudno, niti nam ne, kar bi lahko pomenilo, da padamo not :) Že na avtobusni postaji nam je sprevodnik razdelil majhne pvc vrečke, katerih namen smo v svoji zahodnjaški naivnosti najprej pripisali zbiranju odpadkov, seveda povsem narobe. Ne le, da so odpadki - pa ne samo organski - veselo leteli kar skozi okna, že po kakšne pol ure vožnje po ovinkasti cesti so se začeli prvi napadi bruhcev. V vrečke seveda, ki so potem, umetelno zavezane, prav tako letele skozi okna. Polovica avtobusa je torej bruhala, medtem ko je druga polovica mirno žvečila s seboj prinešeno hrano - in bruhala potem, v drugi rundi. Mi smo lokalno folkloro precej stoično opazovali z zadnjih sedežev, medtem ko sta Itay in Dotan na računalniku gledala dr. Hausa, Lee je brala knjigo in jaz na svojem pisala blog. Zahod je srečal vzhod na najbolj slikovit, pa zato ne prav apetitlih način. Seveda nam je vmes zmanjkalo bencina, pa crknil akumulator.. kar je pomenilo, da smo se v Oudomxay pripeljali točno ob napovedani uri. Pet ur za 120 km. Saj jih moraš imeti rad.
Tam smo naš nobel bus zamenjali za majhno podrtijo, naložili ruzake na streho, se čez po celem avtobusu naložene tepihe uspeli splaziti do sedežev ter odrinili. Tokrat ni bruhal nihče, smo pa med potjo povozili tri kure.
Muang Khua ni mestece, ki bi ga nemški LP opisal kot "gemuetlich", čeprav je tako laskavo priporočil eno od ne prav številnih guest-houses, tako da smo potem vsi navalili tja. Se pravi, poleg nas štirih še trije nemško govoreči Švicarji, s katerimi smo delili morilski bus. Da imajo besede več pomenov in kako je vse relativno smo se spet lahko prepričali prav tam, kjer je bila voda mrzla, postelje trde in večerja vsaj znosno prebavljiva, kar pa ne pomeni nujno tudi brez ameb in paramecijev, ki so se očitno zaredili v naših trebuhih. Noč je minila ob hvaležnem opevanju coca cole kot galaktično najboljšega sredstva proti driski, jutro pa je razpihalo meglice nad reko in nas vkrcalo na dolg lesen in zelo plitev čoln, ki nas je v dobrih šestih urah vožnje lepo pripeljal do naše destinacije, Muang Ngoi Neua.
No, to ja pa Azija - tista ta prava ;)
OdgovoriIzbriši