Dobro jutro je sito jutro

Z Uršo sva bili na skajpu dolgo v noč, se pravi dolgo v slovenski zgodnji večer. Spanca za dobre tri ure, ko me je najprej alarm, kakšno minutko kasneje pa še moj izraelski sopotnik Itay, neusmiljeno spravil pokonci. Kaj mi je tega trebaaa??? Ura je pol šestih zjutraj, tako zgodaj ne vstajam niti doma. Tem menihom se pa res da.. in kot kaže se bo moralo dati tudi nama, če bova želela iz tega jutra stisniti kakšno dobro fotko.

Menihi v značilnih oranžnih oblačilcih, ki bolj spominjajo na rjuhe, zavite okoli njihovih koščenih teles, živijo v številnih watih - samostanih - posejanih po vsem mestu, deželi, regiji, celini.. Vstajajo zgodaj, okoli štirih zjutraj, da najprej zmolijo in malce pomeditirajo. Sledi zbiranje hrane, kar nam, navadnim turističnim smrtnikom, predstavlja najprivlačnejši in najbolj fotogeničen del njihovega dne (da bi se le začel okoli desetih dopoldne..;). Bosi se tako nekje med šesto in sedmo zjutraj sprehajajo po okolici in v posebej temu namenjene posode zbirajo hrano, ki jim jo ljudje pustijo pred hišami. To seveda niso biftki z jajci ali sploh karkoli, nad čemer bi nam razvajencem zaigralo srce, ampak kepice suhega belega riža, kakšna banana, bambusov zvitek ali kaj podobno neprivlačnega, še posebej zato, ker je vse mrzlo in valjano po le-budha-ve čigavih in kako umazanih (a vendar radodarnih) rokah. Po uspešno izvedeni jutranji akciji seveda sledi zaslužena pojedina, tej pa učenje, obisk šole, fakultete ali zgolj branje in meditiranje. Ob enajstih dopoldne imajo "večerjo", zadnji obrok tistega dne. Pa spet učenje, spoznavanje budizma, meditiranje, pogovori in molitve do večera. Okoli sedmih, osmih zvečer je čas za spat. Običajno je, da veliko mladih fantov del svojega otroštva ali mladosti preživi v samostanu, pa čeprav samo kakšen mesec ali dva. Največkrat ostanejo nekaj let, končajo šolanje in potem izstopijo ter se predajo običajnemu, posvetnemu življenju. Nekateri se posvetijo, postanejo budistični menihi ter se odpovedo jurčkom z jajčki (in še čemu..) za vse življenje.

V Luang Prabangu je jutranji obred zbiranja hrane nekoliko drugačen, saj se domačini (in med njimi tudi kakšen turist) kar sami lepo posedejo v vrsto na pločniku v bližini največjega in najlepšega mestnega samostana Wat Xieng Thong, menihi pa se le sprehodijo mimo in od vsakega prejmejo košček hrane, včasih pa celo kakšen kip. Dogodek predstavlja prvovrstno turistično atrakcijo, zato je bilo fotografske opreme na prizorišču najbrž več kot je vredna zlata obloga pročelja prav tega wata. Na koncu vrste, ko so meniške culice že polne lokalnih dobrot, se z velikimi košarami pred seboj posedejo otroci, mogoče šestih, sedmih let.. in prosijo menihe za kakšen dar - banano, kepico riža, karkoli, s čimer bodo lahko doma pomagali nahraniti družino. Srce parajoče. Nekateri menihi jim namenijo košček sreče in zaprejo krog, drugi miže odhitijo naprej..

Bilo je pretemno za kakšno res dobro fotko, ampak za vtis cele dogodivščine mislim da bo.