V MNN smo prispeli z barčico, skupaj z ostalimi popotniki, in kot oni tudi mi najprej napadli prenočišče. Ker tukaj nihče ne uporablja interneta, ni navada, da bi se karkoli rezerviralo vnaprej, zato se vse zgodi na kraju samem. Pregled ponudbe, primerjava cen in namestitev. Najdemo gemuetlich penzionček s tekočo vodo – in baje celo toplo, kar je čisti nadstandard. Da se lokalno dojemanje tople vode ne sklada z našim je bilo jasno zvečer, ko smo po dolgem dnevu želeli nekoliko osvežitve, in jo prav zares tudi dobili. Mrzla – in ne ledena – voda se tukaj razume pod »hot water, yes yes :))« - in bi nam celo bila v veselje, ko ne bi bile noči tako mrzle. Elektriko proizvajajo generatorji, ki jih priklopijo med šesto in deveto zvečer, ko vasica zaživi v svetlobi varčnih žarnic in je tudi čas za slovesno večerjo. Za razliko od okusne tajske hrane zaenkrat še nisem odkrila zares dobre lokalne laoške jedi in ker smo se tudi glede tega strinjali z mojimi novimi izraelski prijatelji, smo večinoma začenjali z ocvrtimi spomladanskimi zvitki (kjer težko zgrešiš), nadaljevali s kakšno preverjeno juho in zaključili s čim nudlastim ali rižem. Mesnih jedi Lee in Dotan ne jesta iz vegetarijanskega prepričanja, jaz pa zato, ker noči raje preživljam v postelji kot na stranišču. Riž se je slišal kot preverjena izbira, vsaj dokler nismo prav v MNN doživeli precej surrealističen prizor ritualnega pranja prav tistega riža za našo večerjo – v rečnem »pristanišču«, med plutajočim dizlom motorjev večno prestavljajočih se čolnov, pranjem perila, umivanjem (las in celega telesa) lokalnega prebivalstva in napajanjem živine. Vse omenjeno nekje v radiju dvajsetih metrov. Potem smo preklopili na palačinke z bananami ter na »mixed shake«, ki sta se izkazala za odličen nadomestek vsega (izvzemši springrolce, ki ostajajo na šlager repertoarju).
Glede na opisano ni bilo čudno, da je Itaya zagrabila huda bolezen in je prvi dan preživel s skoraj 39 vročine v postelji, mi pa v zelo neambicioznem ogledu vasi. Naslednjega dne je bil že dober (kleni židovski geni?), tako da sva se odpravila na še eno antroploško ekspedicijo po okoliških, od sveta odrezanih in pozabljenih vasi. Za prevoz sva se dogovorila z domačinom, gostoljubje na čolniču pa ponudila še simpatičnemu starejšemu paru iz Pariza. Bilo bi neverjetno, če bi se vse odvijalo po planu in ker se neverjetne stvari dogajajo neverjetno redko, smo tudi mi imeli prvi zaplet že kakšne pol ure po izplutju. Namreč naš kakšnih deset metrov dolg in dobrega pol metra širok zelo plitev čoln je bil vse bolj moker – in rečica nam vse bližja, kar je lahko pomenilo le eno – da zajemamo vodo in počasi tonemo. Bilo bi še bolj zabavno, če ne bi imeli na barki za kakšnih 5000 evrov foto opreme (samo Itay je imel s seboj cel foto ruzak s štirimi različnimi – ne slabimi – lečami), reka okoli nas pa je bila dovolj globoka, da v njej ni bilo mogoče stati – in če že ne zares deroča, vsaj hitro tekoča. Dodana vrednost te dogodivščine je bila, da je prav takrat, ko je naš dečko krmar začel s plastičnim čebričkom izlivati vodo, crknil tudi motor, tako da nas je odtlej nosil samo še tok, seveda vedno dlje od obale. Itay je prijel za edino veslo, dečko se je preusmeril na popravljanje motorja, ostali pa smo kljub fotogeničnosti trenutka skušali sedeti čimbolj pri miru, saj bi se vsi nenadni premiki lahko končali s vsesplošnim plavanjem. Kot v Laosu kar naprej vse crkuje, se tudi vedno vse popravi in kmalu smo že brzeli k obali, kjer je naš krmar dokončno popravil motor, izčrpal vodo, zamašil luknje.. pa smo se odpravili naprej. V prvo vasico smo prišli ravno na lokalni mega žur, druga je bila veliko bolj »layed back«, kot se pogosto sliši tukaj okoli. Obe pa povsem pravi, še neokuženi in prvinski. Da mi je po prvih dvajsetih posnetkih zmanjkalo baterije krivim poleg lastne malomarnosti tudi nič vtičnic v sobi (ali kjerkoli blizu nje). Naslednjega dne sem se projekta lotila bolj podjetno, se s polnilcem sprehajala od hiše do hiše (to je bil pa verjetno za domačine surrealističen prizor..) našla vtičnico in fotlec je spet oživel.
Še beseda o cenah. Že Tajska je bila za naše razmere ugodna, Laos pa je še veliko cenejši. Valuta kip nekoliko spominja na zadnje izdihljaje jugoslovankega dinarja, ko so se na bankovcih še bohotile ničle, ki jih je bilo komaj mogoče prešteti – denar pa vseeno ni bil vreden nič. Na veliko veselje nas, iz EU prihajajočih turistov, se trenutni tečaj povsem sklada z evrom, tako da 10.000 kipov predstavlja natančno en evro. Evro do dva stane povprečna glavna jed, zelo solidno prenočišče za dva pa nekje med 50.000 in 100.000 kipi, torej 2,5 do 5 evr na osebo. Čeprav so cene za nas res izredno nizke, pa se človek kaj hitro ujame v zanko razmišljanja skozi lokalne oči. Ker so cifre v absolutnem znesku velike, se tudi razlika med 50.000 in 100.000 sliši ogromna – pa čeprav gre dejansko le za pet evrov. Vedno znova se moram zato spomniti, da mi moje veliko barantanje, po katerem se počutim kot da sem prihranila milijone, prišpara recimo 20 centov. Ki revnemu domačinu zagotovo pomenijo veliko več kot meni, zato po novem, deklarativno, v Laosu ne cenkam več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar