Novo leto v Paiu

Na avtobusu za Chiang Rai sem spoznala dva Francoza, ki sta na Tajsko pripotovala po polletnem odkrivanju Indije. Ker nihče od nas ni imel vnaprej rezerviranega prenočišča, nad mesto pa je že padla noč, smo kar združili moči in se strpali, skupaj s tremi velikimi ruzaki, v en tuk-tuk in se odpeljali do prvega poceni hostla. Da so nam vodo – ne samo toplo – zaprli ob devetih zvečer, da so bile postelje postlane na lesenih deskah in da je bila odeja kvadratne oblike, ki se je končala nekje pri kolenih, je bilo zgleda vključeno v ceno. Vseeno, to ni zmotilo velikih duhov, ki so večer preživeli v še enem regge rasta baru, ob biljardu in lokalnih zvarkih. Opojnejšim substancam, ki so v teh krajih tako rekoč doma, smo se navkljub filozofiji, da je še posebej treba poskusiti lokalno proizvodnjo, odpovedali. Pubeca sta naslednji dan preživela po svoje, jaz pa sem se odpravila na fancy izlet. CR naj bi bil izhodišče za nekoliko bolj eko-friendly ture, še posebej pa za obiske vasi domorodnih kitajskih prebežnikov, ki so si v času kitajskega komunističnega režima odločili poiskati novo domovino na tej strani tajske meje. Poiskala sem v LP priporočeno agencijo in se prijavila na enodnevni izlet, ki se je na mojo veliko razočaranje izkazal za še en turistični nateg. Nisem čisto prepričana, če niso tudi »domačini« prve obiskane vasi prispeli tja iz Chiang Raia, samo mogoče kakšne pol ure pred nami, da so lahko pravočasno zavzeli položaje obiralke bananinih listov, kadilke dolge pipe ali prodajalke kičastih spominkov. Druga vas je bila nekoliko bolj avtentična, v njej so vsaj res živeli, a se pozna, da tja vsak dan vozijo zvedave turiste, ki so jih domačini do grla siti, kar z velikim veseljem tudi pokažejo. Vseeno, zame je bil sprehod po vasi kar zanimiv.. ljudje večinoma brezdelno postopajo okoli, hiše so lesene in pokrite s slamo, noter je en temen prostor velikosti 15-20 m2 (skozi okna lahko zli duhovi iz džungle vstopijo v hišo, zato ta niso preveč zaželena), sredi njega odprto kurišče, pralni stroj in čb televizor iz petdesetih let. V bolj nobel hiškah se najde posebej ločena sobica ali celo dve, pred njo pa - čeveljci z visoko peto!! Spijo na močno zdelanih tepihih na tleh, osrednji prostor ima po tleh zemljo oziroma blato, na čemer že stoji hiška. Vendar – pred VSAKO hiško stoji ogromen satelitski krožnik. Res bizaren prizor, še posebej, ker nekatere od njih uporabljajo tudi (ali pa samo) za sušenje čilijev ali po potrebi česarkoli drugega.



Že v hostlu v Chiang Maiu, v tednu mojega tečaja tajske masaže, sem spoznala Kyla, dečka z vzhodne ameriške obale, ki je imel za novo leto podobne ideje – preživeti ga v Paiu, na severozahodu Tajske. Iz CR sem se tako odpravila v Pai, kjer sva načrtovala tudi skupno proslavljanje. Močno ovinkast pot se je precej vlekla, Pai pa na koncu ni bil »charming cozy little backapcker's paradise«, kot ga opisuje LP, ampak mestece z dva tisoč prebivalci in 20.000 turisti, in če odštejem nas 25 popotnikov, so bili vsi ostali turisti Tajci, pretežno iz okolice Bangkoka. Izkušnja je bila zato morda res nekoliko pristnejša, vsekakor pa sem bila vesela, da se tja nisem podala sama, saj se Pai na koncu ni izkazal za posebno družabno bp srečevališče. Čisto lahko bi si za nl v tem primeru nazdravila zgolj s kakšnimi pijanimi Irci, ki jih je bilo povsod dovolj. Zadnji dan starega leta sva preživela pohodniško, naredila sva vsaj 20 km, vmes pa celo zajahala slonico z debelo usnjeno kožo, jaz prvič v življenju, in je bil kar špas. Seveda naju je vodič odpeljal k bližnji kapučino rjavi reki, v katero je sicer precej trmasta slonica, ki se je sredi ceste ni dalo premakniti ne naprej ne nazaj, brez prigovarjanja zakoračila z velikim veseljem, potem pa se prav enako radostno vrgla tudi na bok, da sva bila v naslednji sekundi oba v vodi. Mojega silnega navdušenja verjetno ni treba posebej opisovat, še posebej ob pogledu na plutajoče mrtve ribe ne prav daleč stran. Drugače sva jo imela pa rada, ker je bila kar modelka.



Silvestrski večer je bil na ulicah Paia namenjen predvsem »night marketu« in šoping mrzlici, milijonu štantov, ki so prodajali dobesedno vse, predvsem pa kičaste spominke in lokalne kulinarične dobrote. Midva sva tokrat presekala z evropsko kuhinjo in v čarovniški restavraciji naročila omamna zrezka v gobovi omaki s pečenim krompirjem, kar se mogoče niti ne sliši kaj posebnega, ampak je bilo. S kruhom pomazano. Štanti so poleg lokalnega kiča prodajali tudi papirnate bele lučke, ki jim je bilo treba spodaj namestiti stenj in ga prižgati, počakati kakšno minutko, da je vroč zrak napolnil papirnat balonček lučke, in jo spustiti v zrak. Na nebu je bilo milijon lučk, ki so odnašale vse slabo, kar naj bi ob vstopu v novo leto odšlo od nas. Tudi midva sva spustila v zrak svoji lučki in je bilo lepo.



Po veliko manj bučnem proslavljanju, kot sem ga navajena doma, je sledil šok. Ob pol enih je bilo mesto prazno, tisočih ljudi, ki so še pol ure prej polnili ulice, ni bilo nikjer več. Ob enih je bilo mestece popolnoma zapuščeno. Midva sva naredila še zadnji obhod in stisnila nekaj fotk, ki pa jih nek nadebuden škrat ne dovoli pretočiti s kartice, tako da te še sledijo.

Začetek leta je bil tudi čas za premik naprej, v Laos. Tajska, moj prvi stik z vzhodom, me ni prevzela tako, kot sem si obetala ali celo želela. Ljudje so se na drugi pogled izkazali za veliko manj prijazne in srčne kot na prvega, pokrajina je sicer zanimiva in drugačna, a ne impresivna, higiena je (vsaj za moje standarde) daleč pod njimi, turizem pa je tako vseprisoten, da za kakršno koli avtentično doživetje niti slučano ni prostora. Resda sem se v glavnem gibala po turistično zanimivih lokacijah, a to ne opravičuje redne prakse poskusa nategovanja za čisto vsako malenkost. Dobra stran je okusna hrana, slastni smoothiji ter seveda nadvse prijazne cene. Vseeno, bil je čas, da se premaknem naprej, v sosednji Laos, veliko manj razvit in predvsem turistično še precej bolj v povojih. Kjer bo vsaj kakšen nasmeh, tako sem upala, še vedno zastonj.

Prvi januar sva preživela v solo raziskovanju okoliških – tokrat res avtentičnih – vasi, zvečer pa naju je nočni kombi odpeljal nazaj proti vzhodu, na tajsko-laoško mejo. Tam sva zjutraj skupaj prečila slavno mejno reko Mekong, izpolnila vse potrebne formularje za laoško vizo, odštela zanjo 31 dolarjev in se poslovila. Kyle jo je mahnil na jug v Luang Prabang, jaz sem se odločila ostati še nekoliko na severu in jo odriniti v precej neturističen del dežele, proti vzhodu. V zadnjem trenutku sem ujela že odhajajoči kombi za prav tja, v Luang Nam Tha, ter prisedla na edini prosti sedež k edinemu nedomačinu, izraelskemu dečku Itayu, prav tako na poti v mojo destinacijo. Tam je bil dogovorjen z dvema izraelskima prijateljema, simpatičnim parom, ki je na poročnem potovanju okoli sveta, tako da smo na koncu vsi skupaj pristali tudi v istem hostlu – in združili moči tudi za nekaj naslednjih dni.