Luang Nam Tha in življenje brez skrbi

Izraelska ekipa se je izkazala za nadpovprečno zanimivo. Moj sostanovalec je študiral »aerospace engineering« in služi vojaški rok tako, da v vojsko hodi v službo. Lee in Dotan sta biologa, ki sta se po enem letu službe raje odločila odkriti svet, dala odpoved, se poročila in odšla dogodivščinam naproti. Prvi skupni dan smo preživeli na izletu, ki naj bi bil organiziran izlet v džunglo, pa je bilo že kmalu zjutraj jasno, da se bodo stvari odvijale po svoje. Pol deveto uro, ko naj bi se zbrali pred agencijo, smo vsled prejšnjim izraelskim izkušnjam samoiniciativno prestavili na pol deseto, pa smo bili še vedno prezgodnji. Za razliko od Tajske pa me tukaj nič prav zares ne zmoti – ne zato, ker spada zraven, ampak predvsem zato, ker se vse odvija s širokimi nasmehi na obrazih. Čakamo, da nam pripeljejo vodo za na pot, medtem ko nam vodič na kratko pojasni potek našega izleta. Najprej obisk lokalne tržnice, kjer bomo kupili kosilo (seveda ne medtem ko čakamo na vodo, ampak potem; tržnica je sto metrov stran). Potem se bomo odpeljali v hribe in si ogledali dve ali tri vasi, spet kitajske. Tam na Kitajskem jim zgleda res ni všeč. Potem jama s kapniki (uuu). Odhod domov. Kaj pa džungla? Popolnoma odvečno vprašanje. Skozi džunglo (se pravi, skozi kakšnih pet minut hoda nje) bomo pristopili do jam. Ok, nismo komplicirali, ko pa so se naš vodič in ostali fantje našega izleta veselili skoraj bolj kot mi.

Tokratni obisk vasi je bil seveda nekaj povsem drugega; namesto velikih satelitskih krožnikov so tukaj prevladovali pujski, psi in kokoši, zvedavi otroci in ne prav dost manj zvedavi njihovi starši. Bila je to vas, v kateri ljudje so. Brez služb, hladilnikov, visokih pet in televizije.. skoraj bi si upala trditi, da tudi brez skrbi. Pujska bomo pojedli v prihodnjih dneh, voda teče iz bližnjega potoka, umili smo se že prejšnji teden, noči niso premrzle in za opij, ki se suši na eni od streh, bomo zagotovo dobili kakšen kip. Sicer pa se tudi riž lepo suši in za pojesti bo. Dve plemeni delita vas; enemu je namenjena lokalna šola, iz katere se otroci lahko podajo celo naprej, drugo pleme se seli skupaj s sušenjem bananinih listov, ki pokrivajo njihove hiše. Ko listi odpadejo, je čas, da se preselijo naprej. Država nima nikakršnega pregleda nad njimi, da ne plačujejo davkov pa tudi nekako spada zraven. Izročilo prenašajo iz roda v rod samo s pripovedovanjem zgodb, saj ne poznajo pisane besede, pa tudi berejo ne – a se jim to niti ne zdi nujno potrebno. Otroci ne hodijo v šolo in njihova življenja kot da so namenjena zares le preživetju. Brezčasnemu preživljanju ur, ki vodijo od jutra v večer, v naslednji dan in ta v naslednjega.. Nevednost je najbrž res tudi sreča, a se je zanjo v svoji preprostosti treba vsaj zavedati sebe – in nisem prepričana, če je v tem primeru tako. Otrokom smo razdelili prinešene bonbone, odraslim namenili kakšno prijazno besedo ali nasmeh, pa najbrž za nami vseeno ni ostalo dovolj, da bi zmotilo njihov mir ali se jim postavilo kakšno vprašanje.