Iz Buenos Airesa čez mejo v Santiago

“Leading line” tegale mojega potovanja je stavek “Bor, danes zvečer bova pa uredila fotke za na blogec.” Bor se mi že kar smeji.. “Bova” zato, ker moj revček kompjuterček težko sledi vsem megatonam fotk in v ta namen gostujem na njegovem. Najini dnevi pa so vedno prekratki in predvsem zadnje dni ugotavljava, da sva si vzela resno premalo časa. Zjutraj vstajava kar zgodaj, cel dan šibava okrog, stemni se šele okoli desetih, večerja in ura je polnoči, ko od utrujenosti samo še omedlim..

Če na kratko povzamem nadaljevanje najinega potovanja... Iz Mendoze naju je pot vodila
po slikoviti hriboviti pokrajini, ki je služila tudi kot kulisa za film Sedem let v Tibetu – na SZ, proti argentinsko – čilenski meji. Prespala sva v Penitentesu, pozimi smučarskem središču na cca 2600 metrih nadmorske višine, sedaj pa predvsem zadnjem koščku civilizacije pred naskokom na Aconcaguo (6959m). Kraj je bil precej zapuščen, očitno je, da zares zaživi šele pozimi; hoteli so bili v glavnem zaprti, midva sva prespala v prvem nadstropju (dostop in transfer ruzakov po lestvi :) edinega hostla. Kakšen km višje, v Puente del Inca, je bil ogleda vreden preprosto urejen, a bogat muzej zgodovine alpinizma, posvečen predvsem vzponom na Aconcaguo, kjer imamo tudi Slovenci eno od prvenstvenih smeri in smo, kot sva imela priložnost spoznati tudi kasneje na najini poti, v alpinistično – plezalskih krogih res dobro poznani. Če že lokalni gorski in trek vodniki ne vedo popolnoma nič o Sloveniji, geografsko bi jo locirali recimo nekam med Kenijo in Gano, pa znajo našteti kar nekaj naših najboljših prostih plezalcev in alpinistov, zelo verjetno so kdaj z njimi že tudi delili kakšen štant ali spili kakšno pivce.
Blizu muzeja je skromno pokopališče žrtvam Aconcague.
V Puentu del Inca sva pogledala še divje, zaradi vroče, z žveplom bogate vode oranžno-rumene, v reko postavljene ostanke znamenitih term, ki so v davni uničujoči povodnji postali zgodovina.

Naslednjega dne naju je lastnik hostla zapeljal 10 km višje do tunela Cristo Retendor, ki ločuje državi. Skozi tunel imajo za backpakerje organiziran brezplačen prevoz s kombijem, zato pa naju je na drugi strani čakalo še dobrih pet kilometrov ceste do uradnega mejnega prehoda; mojim zapeljivim poskusom navkljub nama niti eden (še tako pohoten) kamiondžija ni hotel ustavit (kriv: Bor :), tako da sva jo skoraj v celoti prepešačila, z vsemi kilogrami robe na hrbtu... :) Še dobro, da je šlo konkretno navzdol :)

Mejo med Čilem in Argentino sva do danes prečkala že nekajkrat in procedura je vedno enaka. V hiški na meji je treba izpolnit listek (eno od vprašanj: samski/poročen/vdovec), se smehljat policaju/cariniku, ki prav počasi tipkata podatke iz potnega lista, vprašanje, od kje prihajava (kar sicer piše tudi v potnem listu :)) in dalje. Še dobro, da sva na mejah povprečno srečevala 0-2 človeka.. V primeru lastnega avta se prehod meje še nekoliko zakomplicira, ker vneto kontrolirajo tudi avte. Med uradno sicer prijateljskima, neuradno pa nekoliko konkurenčnima država z namenom zadrževanja finančne moči doma namreč velja, da avtomobili potrebujejo za vstop v drugo državo posebno dodatno zavarovanje, ki pri najemu avta seveda pomeni dodaten strošek (cca 70-120 eur poleg cene najema avta; če vzameš avto za dan ali dva, to podvoji ali celo potroji strošek najema).
Na meji pred Ushuaio na Ognjeni zemlji sva uzrla zanimiv napis, po katerem bi se lahko zgledovali tudi naši obmejni organi :)

Kakšen dodaten skromen (prepešačen) km nižje za mejo naju je, že precej utrujena od hudega potovalnega podviga, pobral Borov prijatelj Miran in naju odpeljal v dve uri oddaljeno čilensko prestolnico Santiago.

Nerada priznam svojo topogledno popolno neosveščenost, a Čile – in predvsem Santiago – sem si predstavljala kot en velik in precej reven kaos... Resničnost centralnega dela Santiaga in bolje urejenih spalnih naselij je veliko bolj podobna zelo urejenemu delu Švice. Zelo primerno je santiaška turistična organizacija mesto opremila s sloganom “Town with 6 million people”; nisem še obiskala mesta s toliko prebivalci, ki bi delovalo tako urejeno, na trenutke celo eterično. Resda nismo videli socialno slabše stoječih predelov, ki obstajajo, a večji del mesta naredi zelo dober vtis.. hiške so nizke, urejene, s pokošenimi zelenicami in kužki za ograjo, nane (služkinje vsake malo bolje stoječe družine od srednjega sloja naprej) zalivajo rože in skrbijo za otroke svojih delodajalcev.. le v centru in poslovnem delu mesta se hiše bolj resno vzpenjajo v nebo. Promet je urejen zgledno. Življenje v glavnem poteka za zaprtimi vrati, tako kot pri nas – in tako drugače kot v Buenos Airesu, kjer mesto živi predvsem tudi na cestah, diha, vibrira, je veselo in žalostno.. Če bi se preselila, bi izbrala BA, brez dvomov.

Do danes sva prepotovala že velik del Čila in moj prvi vtis se ni dosti spremenil. Čeprav država po površini ni velika, pa je izredno dolga in geografsko zelo raznolika. Med dvema, med seboj npr. 200 km oddaljenima krajema, včasih resnično ni niti hiše. Ko naletiš na naselje, je običajno skromno, a dokaj urejeno, le manjša, neturistična mesta (predvsem pristaniška) so kot običajno precej podrta. Nikjer še nisva naletela na izrazito revščino ali neurejenost, v dobrem mesecu nisva naletela niti na enega berača, odraslega ali otroka. Čeprav se domačini pritožujejo predvsem čez šolstvo, ki s sistemom javnih in zasebnih šol vestno skrbi za ločevanje bogatih od revnih tudi v prihodnjih generacijah, pa ljudje v mestih ne živijo, vsaj v finančnem smislu, slabše od nas; plače so za izobražen del prebivalstva podobne našim, življenjski stroški cca 10-15% nižji, 60 m2 veliko stanovanje v dobrem delu Santiaga pa stane manj od 50.000 eur.
Še eno dobro stran ima Santiago – da ga je mogoče prevoziti v pol ure, dobro uro kasneje pa že jesti rakce na pacifiški obali, v slovitem Valparaisu – nekoč pomembnem pristanišču, zdaj pa skupaj s sosednjim, še bolj mondenim Vina del Mar – turističnem središču, kjer so si premožnejši (srednji sloj in navzgor) Santiačani uredili poletna domovanja.

Miran je bil požrtvovalen in gostoljuben gostitelj, ki nama je poleg svojega lepo urejenega, v naših zimskih mesecih najetega domovanja, nudil še kompleten turistični servis, od najboljših restavracij do različnih sajtsiingov in drugih aktivnosti – tudi ogleda Valparaisa, ki se pohvali tudi z v Unescovo dediščino zapisanimi vzpenjačami, ki so nekoč domačine, zdaj pa predvsem turiste, vozile do pisanih hišic na vrhu hriba.

Po treh dneh Santiaga naju je pot vodila na jug, spet z nama tako dragim udobnim nočnim busom proti 800 km oddaljenem Puconu. Nadaljevanje sledi :)

Adios barka, Buenos Aires in Mendoza

Hihi soriiiiiii, sem bila poredna, ampak ni bilo signala ali pa ni bilo časa, ali pa je bil kompjuter čist moker in je odpovedal poslušnost.. Evo, tokrat malo daljši report iz Mendoze, za vse za nazaj :)

Najprej na barko.. Jaka, 10 vozlov v krmo je bilo, kot se je kaj hitro izkazalo, zgolj kratkotrajna preizkušnja naše potrpežljivosti, ali pač prijazno darilo z neba, da bi nas ne zapustila pogum in jadralska vnema. Ne dolgo po izplutju z otoka svete Katarine, ki nam ni poleg v nenadnem refulu vetra skoraj pobegle jadrnice, medtem ko smo nič hudega sluteč ob kozarčku lokalnih osvežilnih napitkov na obali obnavljali svojo in naših pripomočkov energijo, postregla z nobenim presežno všečnim detajlom, se je naše jadranje nadaljevalo v znanem nam slogu.
Pred nami je bilo 650 milj neprekinjenega jadranja do mondene Punte del Este v Urugvaju, ki jim je Boštjan velikodušno odmeril štiri dni. Dvignili smo jadra, se spet razdelili v izmene po tri dežurne ure in oddrveli proti jugozahodu, ki sta nam, tako jug kot zahod, z vsakimo prepluto miljo ponudila kakšno minuto dneva več, bolj proti koncu jadranja se je znočilo šele okrog devetih. Bilo bi nam to nepričakovano januarsko razkošje v veliko zadovoljstvo, v kolikor bi imeli od njega kakšno dodatno minuto sonca koristi, pa nas je spet zajela fronta (ki jih baje na tem delu sveta ni ...) in po svetlobi smo hrepeneli le še skozi redke pretrgane nevihtne oblake in v soju nočnih petzlovih čelnih svetilk. Trije dnevi neprekinjenega dežja, valov z boka, ki so občasno presegli višino petih metrov (ne jadranskih, kot jih je duhovito umeril Ažo, ampak atlantskih :) in vetra med 30 in 40 vozli, ki je občasno ojačal na dobrih 50 kts, so pomenili predvsem konstantno delo z jadri in dneve/noči brez spanca. Neskončno premetavanje barke v kombinaciji z divjimi zvoki vetra, ki nam kljub utrujenosti niso dali spati, in dež brez konca, zaradi katerega smo vedno znova oblačili mokra oblačila, so naše prioritete z običajno visokih standardov spustili na zavidljivo prvinski nivo. Kdo bi si mislil, kako malo je potrebno, da postanejo stvari, ki jih doma “nikoli ne bi naredila”, nekaj povsem sprejemljivega.

Vremenskim neprilikam navkljub, ali pa morda še bolj prav zaradi njih, je bila naša morala na vrhuncu, počutje pa vedno znova boljše od pričakovanega. K temu je izdatno prispevala tudi Boštjanova nepremagljiva ljubezen do palačink, pa ne samo do uživanja le-njih, ampak nam v veliko veselje še toliko bolj do njihove priprave. Zagotovo se naših skupaj 1420 preplutih milj lahko poleg hitrostnega skoraj rekorda (cca 170 milj v enem dnevu, nekaj od tega sicer nekoliko počasnejših – z motorjem) pohvali z neizpodbitnim rekordom števila palačink na prepluto miljo, za katerega verjamem, da bo še dolgo ostal v naših rokah.
Med tem štiridnevnim precej podivjanim jadranjem nisem niti za trenutek občutila, da bi nam situacija kakorkoli ušla izpod kontrole. Boštjan se je izkazal za zelo dobro pripravljenega, izkušenega in zdravo razsodnega krmarja, Bor je pa tudi odličen jadralec, tako da sem se od obeh veliko naučila. V dolgih triurnih nočnih dežurstvih, ko sem premagovala nalive, slabo vidljivost, neprepoznavne lučke bark nekje v temi in močan veter v jadrih, sem velikokrat pomislila na Ažota in Kristjana, ki sta v 6,5m jadrnicah sama prečkala Atlantik. Napornost našega jadranja se v ničemer ni mogla primerjati z njunim, pa vendar je bilo zame daleč najtežja jadralska izkušnja doslej – in po njej lahko njuno nekoliko bolje razumem in le še veliko bolj cenim.

Punta del Este nas je pustila precej neprizadete, vsaj v smislu težko pričakovanih dečkov in deklin, ki so očitno letos izbrali drugo počitniško destinacijo, tako da od srečancev in srečank tokrat ne bo nič, žal, fantje :) Urugvaj se je predstavil kot povsem evropsko urejena država, z vsem, kar bi pričakovala kjerkoli na domači strani morja. Edina res dobra novica je bila, da morski lev, ki je v marini na rampi za spuščanje čolnov komaj še spravil skupaj kakšen globok vzdihljaj in me je že skoraj pripravil do reševalne akcije petstokilske živali, dejansko ni imel večjih zdravstvenih težav, očitno ga je le dajal dolgčas morskih globin ali pa manjše pomanjkanje D vitamina :) Punti smo namenili eno popoldne za ureditev mejnih formalnosti in večer, da smo osvojili center – ter dve uri spanca, potem pa smo ob treh zjutraj zapluli proti našemu cilju, Buenos Airesu.
Še cca 250 milj je bilo pred nami in slaba dva dneva plovbe, ko se je vreme odkupilo za vse za nazaj. S 25 kts v krmo smo v sončnem dnevu dirkali z desetimi vozli, Bor se je pogumno povzpel na jambor zibajoče se barke in naredil nekaj super fotk našega metuljčka, jaz sem se kot prava ženska ukvarjala s hišnimi opravili, predvsem seveda s sušenjem perila, Boštjan je imel pa vse pod kontrolo. Prava idila :)
BA in sexi, nekaj čez sto let stara marina v samem centru sta nas pričakala ob petih zjutraj naslednjega dne z jasnim zvezdnim nebom in prijetno poletno temperaturo.
Dnevi, ko nisem prišla niti do kompjuterja, so stekli mimo nas. Mesto je simpatično, sicer precej evropsko, a s šarmom velikih večmilijonskih mest (14 mio) in sončno energijo latino sveta. Videli smo glavne stvari: čuten cestni tango v San Thelmi sem uživala še malo za Lukasa, MALBO, muzej sodobnih umetnosti in ogromno skulpturo – rožo, ki se odpira na sončno svetlobo – še malo za Marčija, najboljši stejk v mestu (in najboljšo čokoladno slaščico ever) pa za vse nas.. Bor je Natašino prijateljico Valerijo, sicer učiteljico španščine in modno oblikovalko, razveselil s pravim foto šutingom po nekaj res fotogeničnih lokacijah po mestu (jaz lahko držala fleš :) včeraj smo skupaj z množico navdušencev s ploskanjem nagradili zmagovalce rejlija Dakar, ki so se veličastno predstavili na cilju.. (zamudili Stanovnika za 5 minut ghrr).. pa je bil tukaj včerajšnji nedeljski večer, ko sva z Borom zasedla prvo vrsto prvega nadstropja avtobusa z boljšimi sedeži kot Lufthansin business class (www.nuevachevallier.com.ar). Trije 80 cm široki sedeži v vrsti ter topla večerja, pa je kar šlo.. in danes zjutraj sva se zbudila čila in naspana v nekaj čez 1000 km oddaljeni, nam Slovencem prijateljski Mendozi.Nastanjena v strogem centru, v zelo prijetnem, napol klajmberskem hostlu Campo Base (www.campobase.com.ar).
Mendoza zgleda ljubko mesto, po velikosti in energiji podobno Ljubljani, ki slovi kot vinska prestolnica in kot izhodišče za vzpon na Aconcaguo (6962m), najvišjo (in baje plezalsko še kar nezahtevno, vremensko pa precej nepredvidljivo) goro obeh Amerik, ki se nahaja cca 200 km stran v centralnih Andih. Jutri zjutraj tako odhajava na enodnevni izlet skoraj do baznega kampa, tam prespiva, pojutrišnjem pa prečkava preko od tam 20 km oddaljene meje v Čile, kjer naju bo počakal Borov prijatelj Miran. Tudi on je ljubljansko zimo zamenjal za tukajšnje poletje in nama bo ponudil svoj dom za nekaj dni v Santiagu. Od tam pa dalje na jug, v Patagonijo.
Žal mi je na jadranju odpovedal poslušnost fotlec, tako da mi je Bor prijazno posodil svojega, zaenkrat pa tudi nisem imela časa, da bi šla skozi fotke in naredila selekcijo za popestritev tehle suhoparnih vrstic. Če bo vse po planu, mi bo to uspelo pojutrišnjem v Santiagu.

Še enkrat hvala za vaše komentarje, jih z velikim veseljem prebiram in zagotavljam, da mi je težko vsakič, ko iz njih zaslutim kakšen dihec foušije :)) Ni potrebe, kot vidite, vse delim z vami!!
Hasta luego (zdaj znam že sama naročit pomarančni sok po špansko :)
Upam, da bom zdaj kaj bolj odzivna, sicer pa ne skrbite zame, vse je ok!

Ilha Grande - Ilha de Santa Catarina

Ura je pet zjutraj, četrtek. Po 252 miljah in 43 urah na vodi smo vrgli sidro v zalivu na severozahodu Ihle de Santa Catarina. Nisem zaspana, bioritem se mi je že prilagodil življenju na morju. Spimo, ko je čas in priložnost, neodvisno od ure. Zdaj smo na barki ostali samo Boštjan, Bor in jaz in za krmilom – oziroma na straži, saj nas v resnici vozi avtopilot – se menjamo na tri ure. To pomeni tudi vsaj en samoten nočni termin za vsakega od nas, zadnjo noč sem bila na vrsti med polnočjo in tretjo. Bilo mi je v čisti užitek, luna in nebo, polno zvezd ... in tišina, samo naša jadrnica, ki reže valove in v vseh treh urah ena velika turistična križarka, ki nam je v daljavi prekrižala pot. Popoln mir in razgledi brez konca in brez lučk.

Vso pot smo imeli lepo vreme in konstantnih slabih 10 vozlov v polkrmo. Razen nekaj prvih ur prvega dne smo ves čas jadrali. Bilo je prijetno in je pasalo, še posebej po tistem prvem adrenalinskem jadranju, ki nam je baje namenilo celo dobrih šest metrov visoke valove, kar je daleč največ, kar sem doživela dozdaj.

Evo, zdaj je že jutri, torej četrtek čez dan, sonce imamo in kakšnih 30 stopinj, zasidrani smo v “portorož-alike” turističnem zalivčku, da nakupimo par malenkosti in predvsem obnovimo resurse vode in energije za vse naše gadgete – telefone, kompjuterje, ipode.. Na hitro se srečamo še z Gabrom in Matejko, ki sta pripotovala po kopnem, potem pa se spet razidemo in odrinemo proti Urugvaju. Naša naslednja točka bo Punta del Este, srečevališče, kot pravijo (in se fanta seveda ustrezno veselita) najlepših deklet tega dela sveta. Kjer so lepe punce, so ponavadi tudi ustrezni fantje, tako da je vselje vzajemno, hihi.

Čaka nas slabih pet dni plovbe v komunikacijski osami, brez signalov. Poročilo sledi od tam.

Uživajte!

Akcija že takoj na začetku

Ufff, kje naj začnem.. v prvih petih dneh se je toliko zgodilo, kot da bi bila že en mesec na poti!
V Riu so me na zadnji dan lanskega leta pričakali jadralska ekipca, nizka oblačnost in soparnih 24 stopinj. Popoldne smo se na hitro iz marine v Niteroiu (čez zaliv nasproti Ria) prebili do Copacabane, ki se je že pripravljala na skok v novo leto. Plaža se je polnila, s številnih odrov so se slišala zadnja testiranja ozvočenja, prodajalci so nam ponujali doma pripravljene caiperinje za en real (0,30 eur), ljudje z belimi lilijami v rokah so častili boginjo morja Yamanja. Ta lep običaj čaščenja boginje v turkizno modrih oblačilih barve morja sem opazovala že lani – ljudje vržejo cvet v vodo, potem pa v nizki vodi devetkrat počepnejo in s tem okoli sebe naredijo devet okroglih valov – ki v prihodnjem letu prinesejo srečo. Običaj, ki lahko nastane samo v deželah, ki novo leto praznujejo v vročem poletju.
Nas je zvečer čakalo še izplutje iz marine v Niteroiu – v dežju. Odpluli smo proti Copi, kjer smo zasedli položaj v prvi vrsti med sedmimi ogromnimi s tisoč lučkami okrašenimi čezoceanskimi križarkami. Pred nami je bilo mesto, ki nikoli ne spi, na Copi se je trlo ljudi, baje jih je bilo več kot dva milijona, mi pa smo si zaželeli vse najboljše v soju res veličastnega ognjemeta, izstreljenega iz kakšnih osmih v ta namen malo pred obalo zasidranih bark.
Konec romantike, odplujmo! Kurz - Ilha Grande, cca 50 milj proti jugu oddaljen otok smo dosegli zjutraj. Počutili smo se kot brodolomci iz serije Lost, tako "tajsko" bogata s tropsko vegetacijo je narava. Vreme nam še naprej ni najbolj služilo, redki žarki sonca so se prebijali skozi koprene oblakov in občasne nevihte. Hitro raziskovanje otoka, akcija čiščenja spodnjega dela barke, prenočimo in zjutraj odrinemo proti 300 milj oddaljenemu otoku Ihla de Santa Catarina. Načrtovali smo, da otok dosežemo v treh dneh, jadranje nonstop. Prvi del poti nas je spremljala velika jata delfinov, ki so se igrivo metali iz vode in dirkali z nami.

Prva noč in dan sta minila mirno in ob stalnem vetru, zato pa je naslednje jutro prineslo Mateji slabo počutje, ki se je čez dan še stopnjevalo, skupaj z vedno močnejšim vetrom in naraščajočimi valovi, ki so njeno počutje izdatno slabšali. Zvečer smo, še vedno v kurzu proti jugu – Ihli Catarini – ocenili, da ji je treba čimprej najti trdna tla pod nogami, in če bo potrebno zaradi morebitne dehidracije – tudi zdravnika. Najprej smo poskusili srečo kar po radiu na nekaj deset milj oddaljeni naftni ploščadi, vendar so nam pomoč zaradi preveč razburkanega morja odklonili. Odločili smo se za spremembo kurza v smeri najbližjega kopnega, ki je bilo, glede na možnost plovbe, od nas cca 100 milj oddaljeno mesto Santos, južno od Sao Paola. Obrnili smo v kurz, padla je noč in razdelili smo si izmene – naprej midva z Borom, potem Boštjan. Gaber, Matejin fant, ji je ves čas stal ob strani in res lepo skrbel zanjo, tako da je bil jadralskih obveznosti tokrat oproščen.

Noč, ki je v začetku izgledala še kar nedolžno z vetrom v orco okoli 25-30 kts in valovi, ne večjimi od dveh metrov, je iz ure v uro postajala bolj neprijazna. Veter je jačal, valovi so se zlagali skupaj in postajali vse večji in daljši, vsake pol ure se je vlilo.. Z Borom sva plula – oz. se valjala po valovih – na drugi krajšavi in s pol metra odprte genove s hitrostjo 8 kts v orco.. Okoli treh zjutraj, ko naju je nameraval zamenjat Boštjan, je veter naenkrat močno pojačal, najprej na 35 kts, potem pa v petih minutah na dobrih 50 kts. Črna tema, čez tri metre visoki valovi, ki so premetavali barko, morje, ki je špricalo čez krov, pa še močan veter in huda nevihta... mi pa še vedno z odprtim glavnim jadrom. Sledil je še kar napet manever spuščanja jadra ... jaz za krmilom sem skušala vsaj približno obdržat barko v veter, Boštjan in Bor sta pa spuščala jadro.. Nekaj adrenalina in akcije in čez nekaj dolgih minut smo z motorjem pluli direktno v Santos, ki smo ga dosegli dopoldne.

Mateja je zdaj boljše, današnji ponedeljek smo izkoristili za ogled Santosa, urejanje papirjev za odjavo iz Brazilije in za nabiranje novih moči. Jutri zjutraj Mateja in Gaber nadaljujeta pot do BA po kopnem.. mi trije pa novim jadralskim dogodivščinam in Santa Catarini (cca 36 ur plovbe) naproti.

Klima na barki je super in ekipa je prvovrstna. Za smeh skrbimo vsi!! (smajlijev mi ne spusti skozi tale brazilskim blog..)

Hvala vsem, ki ste mi poslali lepa voščila za NL in dobre želje tukaj na blogu. Upam, da se bo čimveč želja uresničilo!

Naslednji report bo predvidoma iz Santa Catarine, če tam ne bo neta pa šele iz Urugvaja čez slab teden.

Uživajte!