“Leading line” tegale mojega potovanja je stavek “Bor, danes zvečer bova pa uredila fotke za na blogec.” Bor se mi že kar smeji.. “Bova” zato, ker moj revček kompjuterček težko sledi vsem megatonam fotk in v ta namen gostujem na njegovem. Najini dnevi pa so vedno prekratki in predvsem zadnje dni ugotavljava, da sva si vzela resno premalo časa. Zjutraj vstajava kar zgodaj, cel dan šibava okrog, stemni se šele okoli desetih, večerja in ura je polnoči, ko od utrujenosti samo še omedlim..
Če na kratko povzamem nadaljevanje najinega potovanja... Iz Mendoze naju je pot vodila
po slikoviti hriboviti pokrajini, ki je služila tudi kot kulisa za film Sedem let v Tibetu – na SZ, proti argentinsko – čilenski meji. Prespala sva v Penitentesu, pozimi smučarskem središču na cca 2600 metrih nadmorske višine, sedaj pa predvsem zadnjem koščku civilizacije pred naskokom na Aconcaguo (6959m). Kraj je bil precej zapuščen, očitno je, da zares zaživi šele pozimi; hoteli so bili v glavnem zaprti, midva sva prespala v prvem nadstropju (dostop in transfer ruzakov po lestvi :) edinega hostla. Kakšen km višje, v Puente del Inca, je bil ogleda vreden preprosto urejen, a bogat muzej zgodovine alpinizma, posvečen predvsem vzponom na Aconcaguo, kjer imamo tudi Slovenci eno od prvenstvenih smeri in smo, kot sva imela priložnost spoznati tudi kasneje na najini poti, v alpinistično – plezalskih krogih res dobro poznani. Če že lokalni gorski in trek vodniki ne vedo popolnoma nič o Sloveniji, geografsko bi jo locirali recimo nekam med Kenijo in Gano, pa znajo našteti kar nekaj naših najboljših prostih plezalcev in alpinistov, zelo verjetno so kdaj z njimi že tudi delili kakšen štant ali spili kakšno pivce.
Blizu muzeja je skromno pokopališče žrtvam Aconcague.
V Puentu del Inca sva pogledala še divje, zaradi vroče, z žveplom bogate vode oranžno-rumene, v reko postavljene ostanke znamenitih term, ki so v davni uničujoči povodnji postali zgodovina.
Naslednjega dne naju je lastnik hostla zapeljal 10 km višje do tunela Cristo Retendor, ki ločuje državi. Skozi tunel imajo za backpakerje organiziran brezplačen prevoz s kombijem, zato pa naju je na drugi strani čakalo še dobrih pet kilometrov ceste do uradnega mejnega prehoda; mojim zapeljivim poskusom navkljub nama niti eden (še tako pohoten) kamiondžija ni hotel ustavit (kriv: Bor :), tako da sva jo skoraj v celoti prepešačila, z vsemi kilogrami robe na hrbtu... :) Še dobro, da je šlo konkretno navzdol :)
Mejo med Čilem in Argentino sva do danes prečkala že nekajkrat in procedura je vedno enaka. V hiški na meji je treba izpolnit listek (eno od vprašanj: samski/poročen/vdovec), se smehljat policaju/cariniku, ki prav počasi tipkata podatke iz potnega lista, vprašanje, od kje prihajava (kar sicer piše tudi v potnem listu :)) in dalje. Še dobro, da sva na mejah povprečno srečevala 0-2 človeka.. V primeru lastnega avta se prehod meje še nekoliko zakomplicira, ker vneto kontrolirajo tudi avte. Med uradno sicer prijateljskima, neuradno pa nekoliko konkurenčnima država z namenom zadrževanja finančne moči doma namreč velja, da avtomobili potrebujejo za vstop v drugo državo posebno dodatno zavarovanje, ki pri najemu avta seveda pomeni dodaten strošek (cca 70-120 eur poleg cene najema avta; če vzameš avto za dan ali dva, to podvoji ali celo potroji strošek najema).
Na meji pred Ushuaio na Ognjeni zemlji sva uzrla zanimiv napis, po katerem bi se lahko zgledovali tudi naši obmejni organi :)
Kakšen dodaten skromen (prepešačen) km nižje za mejo naju je, že precej utrujena od hudega potovalnega podviga, pobral Borov prijatelj Miran in naju odpeljal v dve uri oddaljeno čilensko prestolnico Santiago.
Nerada priznam svojo topogledno popolno neosveščenost, a Čile – in predvsem Santiago – sem si predstavljala kot en velik in precej reven kaos... Resničnost centralnega dela Santiaga in bolje urejenih spalnih naselij je veliko bolj podobna zelo urejenemu delu Švice. Zelo primerno je santiaška turistična organizacija mesto opremila s sloganom “Town with 6 million people”; nisem še obiskala mesta s toliko prebivalci, ki bi delovalo tako urejeno, na trenutke celo eterično. Resda nismo videli socialno slabše stoječih predelov, ki obstajajo, a večji del mesta naredi zelo dober vtis.. hiške so nizke, urejene, s pokošenimi zelenicami in kužki za ograjo, nane (služkinje vsake malo bolje stoječe družine od srednjega sloja naprej) zalivajo rože in skrbijo za otroke svojih delodajalcev.. le v centru in poslovnem delu mesta se hiše bolj resno vzpenjajo v nebo. Promet je urejen zgledno. Življenje v glavnem poteka za zaprtimi vrati, tako kot pri nas – in tako drugače kot v Buenos Airesu, kjer mesto živi predvsem tudi na cestah, diha, vibrira, je veselo in žalostno.. Če bi se preselila, bi izbrala BA, brez dvomov.
Do danes sva prepotovala že velik del Čila in moj prvi vtis se ni dosti spremenil. Čeprav država po površini ni velika, pa je izredno dolga in geografsko zelo raznolika. Med dvema, med seboj npr. 200 km oddaljenima krajema, včasih resnično ni niti hiše. Ko naletiš na naselje, je običajno skromno, a dokaj urejeno, le manjša, neturistična mesta (predvsem pristaniška) so kot običajno precej podrta. Nikjer še nisva naletela na izrazito revščino ali neurejenost, v dobrem mesecu nisva naletela niti na enega berača, odraslega ali otroka. Čeprav se domačini pritožujejo predvsem čez šolstvo, ki s sistemom javnih in zasebnih šol vestno skrbi za ločevanje bogatih od revnih tudi v prihodnjih generacijah, pa ljudje v mestih ne živijo, vsaj v finančnem smislu, slabše od nas; plače so za izobražen del prebivalstva podobne našim, življenjski stroški cca 10-15% nižji, 60 m2 veliko stanovanje v dobrem delu Santiaga pa stane manj od 50.000 eur.
Še eno dobro stran ima Santiago – da ga je mogoče prevoziti v pol ure, dobro uro kasneje pa že jesti rakce na pacifiški obali, v slovitem Valparaisu – nekoč pomembnem pristanišču, zdaj pa skupaj s sosednjim, še bolj mondenim Vina del Mar – turističnem središču, kjer so si premožnejši (srednji sloj in navzgor) Santiačani uredili poletna domovanja.
Miran je bil požrtvovalen in gostoljuben gostitelj, ki nama je poleg svojega lepo urejenega, v naših zimskih mesecih najetega domovanja, nudil še kompleten turistični servis, od najboljših restavracij do različnih sajtsiingov in drugih aktivnosti – tudi ogleda Valparaisa, ki se pohvali tudi z v Unescovo dediščino zapisanimi vzpenjačami, ki so nekoč domačine, zdaj pa predvsem turiste, vozile do pisanih hišic na vrhu hriba.
Po treh dneh Santiaga naju je pot vodila na jug, spet z nama tako dragim udobnim nočnim busom proti 800 km oddaljenem Puconu. Nadaljevanje sledi :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar