Pucon - Punta Arenas - Ushuaia (konec sveta :)

V čilenskem Punta Arenasu sva za teden dni najela avto, Bor se je kvalitetno pogodil tudi za ceno zavarovanja za Argentino in odrinila proti največjem argentinskem otoku – Tierri del Fuego ali Ognjeni zemlji.

V začetku 16. stoletja, ko je bil prehod iz Atlantskega oceana v Pacifik še neznanka, je raziskovalno odpravo južnega dela južne Amerike, vodil jo je Ferdinand Magellan, podprl španski dvor z namenom, da z morebitnim odkritjem dostopa v Pacifik pridobi pomembno vojaško strateško prednost pred Portugalci. 10. avgusta 1519 je Magellan zapustil Španijo in dosegel najbolj vzhodni rt Ognjene zemlje 21. oktobra 1520. Po štirideetih dneh je bila za njim tudi plovba po prelivu (danes po njem imenovanem Magellanova ožina, široka cca 500-1000 m, ki TdF loči od celine) in izplutje na pacifiški strani, s tem pa odkritje pomembne plovne poti, ki je bila aktualna vse do vpeljave Panamskega prekopa.

Izvor imena Tierra de los Fuegos še danes ni povsem jasen. Čeprav Magellanov kronist baje tega ni zapisal v nobenem od štirih Ognjeni zemlji posvečenih dokumentov, pa je danes splošno privzeto, da je ime nastalo, ko so evropski osvajalci na obali ugledali številne ognje. Ni znano, ali je šlo za požare ali pa so jih proti mrazu netili takratni naseljenci Yamani. Obstajata tudi nekoliko manj popularni razlagi, da je bil otok poimenovan po rdeče ožarjenem večernem nebu oziroma po edinem vulkanu, čeprav naj bi bil ta nazadnje aktiven pred 10.000 leti.

Najin prvi stik z Ognjeno zemljo so bili trajekt čez Magellanovo ožino, močan veter in nama neznana vrsta sivo-belo-črnih, mladičem ork podobnih delfinov, ki so se zabavali okoli trajekta. Na drugi strani pa sama ravnina (in tu in tam kakšna v daljavo zazrta lama), dokler nama je seglo oko. Ognjena zemlja je politično razdeljena med Čile in Argentino in z namenom, da bi se karseda malo čudakov odpravilo proti argentinskemu mestu Ushuaia na samem jugu, je cesta na čilenski strani vse do meje (cca 120 km) neasfaltirana. Pesek je sicer kar dobro zvožen, vseeno pa sva za pot od Magellanove ožine do Ushuaie porabila več kot šest ur, čeprav razdalja tega dela otoka ni dosti večji od Slovenije.

Ushuaia leži ob Beaglovem kanalu in velja za najbolj južno ležeče mesto na svetu. Na nasprotni strani kanala sicer stoji čilenski zaselek Puerto Williams, ki pa obsega le nekaj hiš in kot tak seveda nima statusa mesta. Mesto Ushuaia ni nič posebnega, mogoče na trenutke celo rahlo čudaško, ampak s simpatično energijo in duty free turističnim šopingom, ki naj bi podprl lokalno ekonomijo. Kljub vsemu pa Ushuaia drži v svojih rokah kar nekaj adutov. Če zanemarimo turistično atraktiven naravni park Tierra del Fuego (ki sva ga midva žal doživela v zelo nizki oblačnosti in rahlem dežju, je pa tam Bor srečal motorista, ki je z Akrapovičevim izpušnim sistemom na svojem bmw-jevem motorju prepotoval od Aljaske do Ushuaie :) ter meni nadvse drage pingvine in morske leve in se osredotočim na bolj resne jokerje, lahko Ushuaia iz rokava potegne prestižni status izhodiščne pozicije za potovanje na Antarktiko ter tudi samo za odtenek manj prestižen sloves čakalnice ugodnega vremena za obplutje zloglasnega Rta Horna. Obema sva se z Borom poklonila in zaobljubila, enkrat čimprej v letih, ki prihajajo.

Ogled otoka z morskimi levi in pingvini se brez vodene agencijske variante konkretno zakomplicira, sva pa v zameno za drenjanje na katamaranu segla v roko kapitanu, ki nama je obljubil vse potrebne info, ko bomo, privezani na kakšni ushuaiski boji, čakali dobrega vremena za napad na mrzli jug. Predvsem vremenoslovske izkušnje nam bodo prišle še kako prav, saj se relief okoli Ushuaie močno spremeni in mesto obda z visokimi hribi in gorami, te pa povzročajo tako nestabilno vreme, da vremenska napoved ne obstaja niti za dan vnaprej. Še en zanimiv podatek sva izvlekla iz najinega kapitana, ki je že nekajkrat obplul Antarktiko – da je cena, ki jo mora nevedni turist plačat za prestižno potovanje (na ne nujno enako prestižni barki) od Ushuaie do Antarktike (cca 5.000 usd) dejansko nastavljena zgolj in samo zato, ker je Antarktika lepa, mrzla, bela in na koncu sveta – sicer pa za velike turistične barke prav nič bolj nedosegljiva, kot če bi se odpravili na potovanje proti Buenos Airesu. Kar povejte, da je kapitan Sergio tako rekel, ko se boste naslednjič pogajali za ceno :)

Tierra del Fuego, ravno prav oddaljena od civilizacije, je bila odlično izhodišče za razvoj številnih mističnih zgodb in legend prvobitnih prebivalcev Yamanov (ki so vse leto hodili okoli tako rekoč goli; midva sva bila dol sredi poletja in temperatura je bila med 5 in 15 stopinj..), za vznemirljive zgodbe o raziskovalnih odpravah kapitana Fitza Roya na ladji Beagle, ki je nazaj v Anglijo odpeljala štiri domorodce Yamane, tam so jih krepko kultivirali in jih na naslednji odpravi čez dve leti (te se je udeležil tudi Darwin) odpeljali nazaj.. pa ravno pravšnji kraj za argentinsko kazensko kolonijo (nekaj podobnega, kot so Angleži naredili v Avstraliji).. in še cela vrsta zanimivosti je povezanih s tem nenavadnim otokom. Če koga zanima več, sem kupila eno simpatično knjigico.

Z Borom sva si na najbolj južni pošti na svetu (v nacionalnem parku) privoščila tudi štampiljko pingvina v potni list, skupaj z napisom FIN DEL MUNDO. Tako da se ve. :))

Tudi Ushuai sva namenila premalo časa, ampak imava vsaj razlog, da se vrneva.

Santiago – Pucon (in vzpon na vulkan Villarica :) - Chilloe - Puerto Montt

Pot sva nadaljevala proti jugu, v Pucon, v regijo, zaradi številnih jezerc imenovano Lake District. Pucon je ljubka, med vulkanom Villarica in jezerom z nekaj otočki ležeča vasica z 20.000 prebivalci, primerljiva z našim Bovcem ali Kranjsko, le da veliko bolj cosy urejena. Prav zanimivo je, kako vzvišen odnos imamo včasih do južne Amerike, ki je “nerazvita” in pač v številnih pogledih tudi res zaostaja za Evropo. Resnica pa je pogosto tudi zelo drugačna, vsaj za turistično razvite regije in kraje bi lahko mirno rekla, da so marsikdaj urejeni lepše in bolj z občutkom kot naši, ponudba pa tudi niti malo ne zaostaja. Mesta so urejena in čista, arhitektura sledi konceptu in je trajnostno zlita z okoljem, detajli so razmišljeni, ponudba deluje bp, vsi (!!) hostli in hoteli, ki sva jih dozdaj obiskala, so imeli wifi, večina lokalov prav tako, pa še ljudje so prijazni, zaupljivi in pripravljeni pomagat. Le angleščina jim na splošno ni preveč blizu in ker meni takisto ni španščina, ponavadi vskoči Bor. Argentina in Čile, kolikor sva ju doživela doslej, sta zame res veliko (ne nujno pozitivno) presenečenje – Evropa na drugem koncu sveta. V Peruju in Boliviji pa si obetava južno Ameriko, kakršno sem imela vedno v glavi..

V Puconu bi lahko ostala veliko dlje, saj mesto živi za razne meni tako drage outdoor aktivnosti, najbolj privlačne med njimi, ki jih ponujajo tudi vse agencije, ki jih je v kraju najbrž kakšnih 30, pa so trek na vulkan, rafting, vodni športi na jezeru in jahanje, še najraje do različnih termalnih vrelcev v bližini. Ker sva imela na voljo samo en cel dan, sva ga namenila največji krajevni znamenitosti, 2847m visokemu vulkanu Villarica s cca 1200 m višinske razlike, ki sva jo premagala v gosjem redu z debelimi nemci (tempo zame: super :)
Čeprav je dostop lahek in ne zahteva nikakršne resne fizične, kaj šele psihične pripravljenosti in je mogoč tudi v solo varianti, pa so cene nastavljene tako, da je najem opreme v tem primeru dražji kot agencijski paket. Tako sva dovolila, da so naju našemili kot dva pajacka v goretex kombinezone, hude gojzerje, čelado, dereze in cepine, za spust pa dodali še plastične sedice, po katerih smo se po “bob stezi” pridrajsali dol – ta del je bil bolj zabaven kot hoja gor :)
Nagrada za osvojeni vrh je bil prekrasen, čeprav rahlo meglen pogled v daljavo, pa tudi v krater, iz katerega se neprestano kadi in omamlja s sofosticiranimi žveplenimi vonjavami :) Rahlo grogy sva potem zajahala sedici, zajela sapo in naslednjič odprla oči v dolini :)

Naslednjega dne sva z busom opravila kratek premik naprej na jug, proti Puerto Monttu, ki je čista podrtija od mesta in omembe vreden morda zgolj kot izhodišče za zelo lep Barilloche čez Ande na vzhodu (že v Argentini) ali za na otok Chilloe na jugu. Midva sva se najprej odločila za slednjega, najela avto za en dan in ga že nekaj ur kasneje podaljšala še za dodatnega. Chilloe naju je očaral s svojimi znamenitimi lesenimi cerkvicami iz desk oziroma skodel (Unesco), hiškami na kolih (poplave in peščena tla) in romantičnimi zalivčki, v katerih poleg pingvinov naletiš tudi na ribiče, ki kilogramske rakovice mečejo kar lokalnim psom. Pa z “misty” meglenimi večerno-jutranjimi neskončnimi razgledi in norimi barvami večernega neba. Ogledala parcelo za 10.000 eur :), kakšnih 5000m2 ob pacifiški obali, skupaj s plažo. Zbirava rezervacije za večerno romantiko ob kaminčku, s pogledom na v morju zahajajoče sonce :))

No, da ne bi šlo vse tako gladko, sva naslednji dan, po vrnitvi v Puerto Montt, za 10 minut zamudila avtobus za Barilloche. Ker do naslednjega dne ni bilo druge avtobusne variante (avtomobili so zaradi zavarovanja predragi), v PM pa res nisva želela ostati niti minute dlje kot je najmanj potrebno, sva na hitro spremenila plan, se zapeljala na letališče in ravno še ujela low cost (90 eur) letalo Sky Airlines za v Punta Arenas, cca 1500 km bolj na jugu, ki je izhodišče za rent-a-car varianto proti Ognjeni zemlji in Ushuai kot najbolj južno ležečem mestu na svetu.

Iz Buenos Airesa čez mejo v Santiago

“Leading line” tegale mojega potovanja je stavek “Bor, danes zvečer bova pa uredila fotke za na blogec.” Bor se mi že kar smeji.. “Bova” zato, ker moj revček kompjuterček težko sledi vsem megatonam fotk in v ta namen gostujem na njegovem. Najini dnevi pa so vedno prekratki in predvsem zadnje dni ugotavljava, da sva si vzela resno premalo časa. Zjutraj vstajava kar zgodaj, cel dan šibava okrog, stemni se šele okoli desetih, večerja in ura je polnoči, ko od utrujenosti samo še omedlim..

Če na kratko povzamem nadaljevanje najinega potovanja... Iz Mendoze naju je pot vodila
po slikoviti hriboviti pokrajini, ki je služila tudi kot kulisa za film Sedem let v Tibetu – na SZ, proti argentinsko – čilenski meji. Prespala sva v Penitentesu, pozimi smučarskem središču na cca 2600 metrih nadmorske višine, sedaj pa predvsem zadnjem koščku civilizacije pred naskokom na Aconcaguo (6959m). Kraj je bil precej zapuščen, očitno je, da zares zaživi šele pozimi; hoteli so bili v glavnem zaprti, midva sva prespala v prvem nadstropju (dostop in transfer ruzakov po lestvi :) edinega hostla. Kakšen km višje, v Puente del Inca, je bil ogleda vreden preprosto urejen, a bogat muzej zgodovine alpinizma, posvečen predvsem vzponom na Aconcaguo, kjer imamo tudi Slovenci eno od prvenstvenih smeri in smo, kot sva imela priložnost spoznati tudi kasneje na najini poti, v alpinistično – plezalskih krogih res dobro poznani. Če že lokalni gorski in trek vodniki ne vedo popolnoma nič o Sloveniji, geografsko bi jo locirali recimo nekam med Kenijo in Gano, pa znajo našteti kar nekaj naših najboljših prostih plezalcev in alpinistov, zelo verjetno so kdaj z njimi že tudi delili kakšen štant ali spili kakšno pivce.
Blizu muzeja je skromno pokopališče žrtvam Aconcague.
V Puentu del Inca sva pogledala še divje, zaradi vroče, z žveplom bogate vode oranžno-rumene, v reko postavljene ostanke znamenitih term, ki so v davni uničujoči povodnji postali zgodovina.

Naslednjega dne naju je lastnik hostla zapeljal 10 km višje do tunela Cristo Retendor, ki ločuje državi. Skozi tunel imajo za backpakerje organiziran brezplačen prevoz s kombijem, zato pa naju je na drugi strani čakalo še dobrih pet kilometrov ceste do uradnega mejnega prehoda; mojim zapeljivim poskusom navkljub nama niti eden (še tako pohoten) kamiondžija ni hotel ustavit (kriv: Bor :), tako da sva jo skoraj v celoti prepešačila, z vsemi kilogrami robe na hrbtu... :) Še dobro, da je šlo konkretno navzdol :)

Mejo med Čilem in Argentino sva do danes prečkala že nekajkrat in procedura je vedno enaka. V hiški na meji je treba izpolnit listek (eno od vprašanj: samski/poročen/vdovec), se smehljat policaju/cariniku, ki prav počasi tipkata podatke iz potnega lista, vprašanje, od kje prihajava (kar sicer piše tudi v potnem listu :)) in dalje. Še dobro, da sva na mejah povprečno srečevala 0-2 človeka.. V primeru lastnega avta se prehod meje še nekoliko zakomplicira, ker vneto kontrolirajo tudi avte. Med uradno sicer prijateljskima, neuradno pa nekoliko konkurenčnima država z namenom zadrževanja finančne moči doma namreč velja, da avtomobili potrebujejo za vstop v drugo državo posebno dodatno zavarovanje, ki pri najemu avta seveda pomeni dodaten strošek (cca 70-120 eur poleg cene najema avta; če vzameš avto za dan ali dva, to podvoji ali celo potroji strošek najema).
Na meji pred Ushuaio na Ognjeni zemlji sva uzrla zanimiv napis, po katerem bi se lahko zgledovali tudi naši obmejni organi :)

Kakšen dodaten skromen (prepešačen) km nižje za mejo naju je, že precej utrujena od hudega potovalnega podviga, pobral Borov prijatelj Miran in naju odpeljal v dve uri oddaljeno čilensko prestolnico Santiago.

Nerada priznam svojo topogledno popolno neosveščenost, a Čile – in predvsem Santiago – sem si predstavljala kot en velik in precej reven kaos... Resničnost centralnega dela Santiaga in bolje urejenih spalnih naselij je veliko bolj podobna zelo urejenemu delu Švice. Zelo primerno je santiaška turistična organizacija mesto opremila s sloganom “Town with 6 million people”; nisem še obiskala mesta s toliko prebivalci, ki bi delovalo tako urejeno, na trenutke celo eterično. Resda nismo videli socialno slabše stoječih predelov, ki obstajajo, a večji del mesta naredi zelo dober vtis.. hiške so nizke, urejene, s pokošenimi zelenicami in kužki za ograjo, nane (služkinje vsake malo bolje stoječe družine od srednjega sloja naprej) zalivajo rože in skrbijo za otroke svojih delodajalcev.. le v centru in poslovnem delu mesta se hiše bolj resno vzpenjajo v nebo. Promet je urejen zgledno. Življenje v glavnem poteka za zaprtimi vrati, tako kot pri nas – in tako drugače kot v Buenos Airesu, kjer mesto živi predvsem tudi na cestah, diha, vibrira, je veselo in žalostno.. Če bi se preselila, bi izbrala BA, brez dvomov.

Do danes sva prepotovala že velik del Čila in moj prvi vtis se ni dosti spremenil. Čeprav država po površini ni velika, pa je izredno dolga in geografsko zelo raznolika. Med dvema, med seboj npr. 200 km oddaljenima krajema, včasih resnično ni niti hiše. Ko naletiš na naselje, je običajno skromno, a dokaj urejeno, le manjša, neturistična mesta (predvsem pristaniška) so kot običajno precej podrta. Nikjer še nisva naletela na izrazito revščino ali neurejenost, v dobrem mesecu nisva naletela niti na enega berača, odraslega ali otroka. Čeprav se domačini pritožujejo predvsem čez šolstvo, ki s sistemom javnih in zasebnih šol vestno skrbi za ločevanje bogatih od revnih tudi v prihodnjih generacijah, pa ljudje v mestih ne živijo, vsaj v finančnem smislu, slabše od nas; plače so za izobražen del prebivalstva podobne našim, življenjski stroški cca 10-15% nižji, 60 m2 veliko stanovanje v dobrem delu Santiaga pa stane manj od 50.000 eur.
Še eno dobro stran ima Santiago – da ga je mogoče prevoziti v pol ure, dobro uro kasneje pa že jesti rakce na pacifiški obali, v slovitem Valparaisu – nekoč pomembnem pristanišču, zdaj pa skupaj s sosednjim, še bolj mondenim Vina del Mar – turističnem središču, kjer so si premožnejši (srednji sloj in navzgor) Santiačani uredili poletna domovanja.

Miran je bil požrtvovalen in gostoljuben gostitelj, ki nama je poleg svojega lepo urejenega, v naših zimskih mesecih najetega domovanja, nudil še kompleten turistični servis, od najboljših restavracij do različnih sajtsiingov in drugih aktivnosti – tudi ogleda Valparaisa, ki se pohvali tudi z v Unescovo dediščino zapisanimi vzpenjačami, ki so nekoč domačine, zdaj pa predvsem turiste, vozile do pisanih hišic na vrhu hriba.

Po treh dneh Santiaga naju je pot vodila na jug, spet z nama tako dragim udobnim nočnim busom proti 800 km oddaljenem Puconu. Nadaljevanje sledi :)