Pot sva nadaljevala proti jugu, v Pucon, v regijo, zaradi številnih jezerc imenovano Lake District. Pucon je ljubka, med vulkanom Villarica in jezerom z nekaj otočki ležeča vasica z 20.000 prebivalci, primerljiva z našim Bovcem ali Kranjsko, le da veliko bolj cosy urejena. Prav zanimivo je, kako vzvišen odnos imamo včasih do južne Amerike, ki je “nerazvita” in pač v številnih pogledih tudi res zaostaja za Evropo. Resnica pa je pogosto tudi zelo drugačna, vsaj za turistično razvite regije in kraje bi lahko mirno rekla, da so marsikdaj urejeni lepše in bolj z občutkom kot naši, ponudba pa tudi niti malo ne zaostaja. Mesta so urejena in čista, arhitektura sledi konceptu in je trajnostno zlita z okoljem, detajli so razmišljeni, ponudba deluje bp, vsi (!!) hostli in hoteli, ki sva jih dozdaj obiskala, so imeli wifi, večina lokalov prav tako, pa še ljudje so prijazni, zaupljivi in pripravljeni pomagat. Le angleščina jim na splošno ni preveč blizu in ker meni takisto ni španščina, ponavadi vskoči Bor. Argentina in Čile, kolikor sva ju doživela doslej, sta zame res veliko (ne nujno pozitivno) presenečenje – Evropa na drugem koncu sveta. V Peruju in Boliviji pa si obetava južno Ameriko, kakršno sem imela vedno v glavi..
V Puconu bi lahko ostala veliko dlje, saj mesto živi za razne meni tako drage outdoor aktivnosti, najbolj privlačne med njimi, ki jih ponujajo tudi vse agencije, ki jih je v kraju najbrž kakšnih 30, pa so trek na vulkan, rafting, vodni športi na jezeru in jahanje, še najraje do različnih termalnih vrelcev v bližini. Ker sva imela na voljo samo en cel dan, sva ga namenila največji krajevni znamenitosti, 2847m visokemu vulkanu Villarica s cca 1200 m višinske razlike, ki sva jo premagala v gosjem redu z debelimi nemci (tempo zame: super :)
Čeprav je dostop lahek in ne zahteva nikakršne resne fizične, kaj šele psihične pripravljenosti in je mogoč tudi v solo varianti, pa so cene nastavljene tako, da je najem opreme v tem primeru dražji kot agencijski paket. Tako sva dovolila, da so naju našemili kot dva pajacka v goretex kombinezone, hude gojzerje, čelado, dereze in cepine, za spust pa dodali še plastične sedice, po katerih smo se po “bob stezi” pridrajsali dol – ta del je bil bolj zabaven kot hoja gor :)
Nagrada za osvojeni vrh je bil prekrasen, čeprav rahlo meglen pogled v daljavo, pa tudi v krater, iz katerega se neprestano kadi in omamlja s sofosticiranimi žveplenimi vonjavami :) Rahlo grogy sva potem zajahala sedici, zajela sapo in naslednjič odprla oči v dolini :)
Naslednjega dne sva z busom opravila kratek premik naprej na jug, proti Puerto Monttu, ki je čista podrtija od mesta in omembe vreden morda zgolj kot izhodišče za zelo lep Barilloche čez Ande na vzhodu (že v Argentini) ali za na otok Chilloe na jugu. Midva sva se najprej odločila za slednjega, najela avto za en dan in ga že nekaj ur kasneje podaljšala še za dodatnega. Chilloe naju je očaral s svojimi znamenitimi lesenimi cerkvicami iz desk oziroma skodel (Unesco), hiškami na kolih (poplave in peščena tla) in romantičnimi zalivčki, v katerih poleg pingvinov naletiš tudi na ribiče, ki kilogramske rakovice mečejo kar lokalnim psom. Pa z “misty” meglenimi večerno-jutranjimi neskončnimi razgledi in norimi barvami večernega neba. Ogledala parcelo za 10.000 eur :), kakšnih 5000m2 ob pacifiški obali, skupaj s plažo. Zbirava rezervacije za večerno romantiko ob kaminčku, s pogledom na v morju zahajajoče sonce :))
No, da ne bi šlo vse tako gladko, sva naslednji dan, po vrnitvi v Puerto Montt, za 10 minut zamudila avtobus za Barilloche. Ker do naslednjega dne ni bilo druge avtobusne variante (avtomobili so zaradi zavarovanja predragi), v PM pa res nisva želela ostati niti minute dlje kot je najmanj potrebno, sva na hitro spremenila plan, se zapeljala na letališče in ravno še ujela low cost (90 eur) letalo Sky Airlines za v Punta Arenas, cca 1500 km bolj na jugu, ki je izhodišče za rent-a-car varianto proti Ognjeni zemlji in Ushuai kot najbolj južno ležečem mestu na svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar