V čilenskem Punta Arenasu sva za teden dni najela avto, Bor se je kvalitetno pogodil tudi za ceno zavarovanja za Argentino in odrinila proti največjem argentinskem otoku – Tierri del Fuego ali Ognjeni zemlji.
V začetku 16. stoletja, ko je bil prehod iz Atlantskega oceana v Pacifik še neznanka, je raziskovalno odpravo južnega dela južne Amerike, vodil jo je Ferdinand Magellan, podprl španski dvor z namenom, da z morebitnim odkritjem dostopa v Pacifik pridobi pomembno vojaško strateško prednost pred Portugalci. 10. avgusta 1519 je Magellan zapustil Španijo in dosegel najbolj vzhodni rt Ognjene zemlje 21. oktobra 1520. Po štirideetih dneh je bila za njim tudi plovba po prelivu (danes po njem imenovanem Magellanova ožina, široka cca 500-1000 m, ki TdF loči od celine) in izplutje na pacifiški strani, s tem pa odkritje pomembne plovne poti, ki je bila aktualna vse do vpeljave Panamskega prekopa.
Izvor imena Tierra de los Fuegos še danes ni povsem jasen. Čeprav Magellanov kronist baje tega ni zapisal v nobenem od štirih Ognjeni zemlji posvečenih dokumentov, pa je danes splošno privzeto, da je ime nastalo, ko so evropski osvajalci na obali ugledali številne ognje. Ni znano, ali je šlo za požare ali pa so jih proti mrazu netili takratni naseljenci Yamani. Obstajata tudi nekoliko manj popularni razlagi, da je bil otok poimenovan po rdeče ožarjenem večernem nebu oziroma po edinem vulkanu, čeprav naj bi bil ta nazadnje aktiven pred 10.000 leti.
Najin prvi stik z Ognjeno zemljo so bili trajekt čez Magellanovo ožino, močan veter in nama neznana vrsta sivo-belo-črnih, mladičem ork podobnih delfinov, ki so se zabavali okoli trajekta. Na drugi strani pa sama ravnina (in tu in tam kakšna v daljavo zazrta lama), dokler nama je seglo oko. Ognjena zemlja je politično razdeljena med Čile in Argentino in z namenom, da bi se karseda malo čudakov odpravilo proti argentinskemu mestu Ushuaia na samem jugu, je cesta na čilenski strani vse do meje (cca 120 km) neasfaltirana. Pesek je sicer kar dobro zvožen, vseeno pa sva za pot od Magellanove ožine do Ushuaie porabila več kot šest ur, čeprav razdalja tega dela otoka ni dosti večji od Slovenije.
Ushuaia leži ob Beaglovem kanalu in velja za najbolj južno ležeče mesto na svetu. Na nasprotni strani kanala sicer stoji čilenski zaselek Puerto Williams, ki pa obsega le nekaj hiš in kot tak seveda nima statusa mesta. Mesto Ushuaia ni nič posebnega, mogoče na trenutke celo rahlo čudaško, ampak s simpatično energijo in duty free turističnim šopingom, ki naj bi podprl lokalno ekonomijo. Kljub vsemu pa Ushuaia drži v svojih rokah kar nekaj adutov. Če zanemarimo turistično atraktiven naravni park Tierra del Fuego (ki sva ga midva žal doživela v zelo nizki oblačnosti in rahlem dežju, je pa tam Bor srečal motorista, ki je z Akrapovičevim izpušnim sistemom na svojem bmw-jevem motorju prepotoval od Aljaske do Ushuaie :) ter meni nadvse drage pingvine in morske leve in se osredotočim na bolj resne jokerje, lahko Ushuaia iz rokava potegne prestižni status izhodiščne pozicije za potovanje na Antarktiko ter tudi samo za odtenek manj prestižen sloves čakalnice ugodnega vremena za obplutje zloglasnega Rta Horna. Obema sva se z Borom poklonila in zaobljubila, enkrat čimprej v letih, ki prihajajo.
Ogled otoka z morskimi levi in pingvini se brez vodene agencijske variante konkretno zakomplicira, sva pa v zameno za drenjanje na katamaranu segla v roko kapitanu, ki nama je obljubil vse potrebne info, ko bomo, privezani na kakšni ushuaiski boji, čakali dobrega vremena za napad na mrzli jug. Predvsem vremenoslovske izkušnje nam bodo prišle še kako prav, saj se relief okoli Ushuaie močno spremeni in mesto obda z visokimi hribi in gorami, te pa povzročajo tako nestabilno vreme, da vremenska napoved ne obstaja niti za dan vnaprej. Še en zanimiv podatek sva izvlekla iz najinega kapitana, ki je že nekajkrat obplul Antarktiko – da je cena, ki jo mora nevedni turist plačat za prestižno potovanje (na ne nujno enako prestižni barki) od Ushuaie do Antarktike (cca 5.000 usd) dejansko nastavljena zgolj in samo zato, ker je Antarktika lepa, mrzla, bela in na koncu sveta – sicer pa za velike turistične barke prav nič bolj nedosegljiva, kot če bi se odpravili na potovanje proti Buenos Airesu. Kar povejte, da je kapitan Sergio tako rekel, ko se boste naslednjič pogajali za ceno :)
Tierra del Fuego, ravno prav oddaljena od civilizacije, je bila odlično izhodišče za razvoj številnih mističnih zgodb in legend prvobitnih prebivalcev Yamanov (ki so vse leto hodili okoli tako rekoč goli; midva sva bila dol sredi poletja in temperatura je bila med 5 in 15 stopinj..), za vznemirljive zgodbe o raziskovalnih odpravah kapitana Fitza Roya na ladji Beagle, ki je nazaj v Anglijo odpeljala štiri domorodce Yamane, tam so jih krepko kultivirali in jih na naslednji odpravi čez dve leti (te se je udeležil tudi Darwin) odpeljali nazaj.. pa ravno pravšnji kraj za argentinsko kazensko kolonijo (nekaj podobnega, kot so Angleži naredili v Avstraliji).. in še cela vrsta zanimivosti je povezanih s tem nenavadnim otokom. Če koga zanima več, sem kupila eno simpatično knjigico.
Z Borom sva si na najbolj južni pošti na svetu (v nacionalnem parku) privoščila tudi štampiljko pingvina v potni list, skupaj z napisom FIN DEL MUNDO. Tako da se ve. :))
Tudi Ushuai sva namenila premalo časa, ampak imava vsaj razlog, da se vrneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar