V Barilloche in nazaj

Iz parka Torres del Paine sva na poti na jug prespala v ne posebno atraktivnem majhnem Puerto Natalesu, ki naju je proti pričakovanjem razveselil s (polno zasedenim) očarljivim in zelo po mojem okusu opremljenim design hotelom (www.indigopatagonia.com). Če nama že ni ponudil sobe, pa so nama zaželeli dobrodošlico s prijaznim vodenim ogledom in nekaj zanimivimi arhitekturno-plezalskimi revijami v prijetnem, cosy baru. Zakaj pri nas ni takih hotelov??

Po vračilu avta v Punta Arenasu sva odletela cca 1500 km severno v nama tako zelo nepriljubljen Puerto Montt, izhodišče za Barilloche, ki nama je prvič že ušel, tokrat pa ga nisva imela namena spustiti. PM nama je na koncu postregel vsaj z odlično večerjo; spala sva v hostlu v sobi s šestimi posteljami, dvema pogradoma in nedelujočo kopalnico, večerjala pa v najdražji restavraciji v mestu :) še najbolj zato, ker je bila edina, v katero se nama ni gnusilo stopit.. :)

Po prihodu na letališče, bil je petek, sva najprej odhitela na avtobusno postajo po karti za Barilloche (Argentina). Kljub opozorilom, da je v sezoni dobro rezervirati karto kakšen dan v naprej, sva se zanašala na srečo, ki je bila doslej na najini strani. Da je ne gre izzivat, sva spoznala kar hitro; prvi dve prosti karti sta bili na voljo za ponedeljkove buse, kar pa za naju ni bilo sprejemljivo, saj sva imela za v torek navsezgodaj zjutraj kupljeni letalski karti za premik na čilenski sever (cca 2500 km). Izlet sva morala realizirat čez vikend in biti v ponedeljek zvečer nazaj v PM.

Za pomiritev in uravnoteženje pravice sva si privoščila vsaj omenjeno večerjo in življenje je bilo takoj lepše. Naslednje jutro, po resno pretehtanih ne prav številnih možnostih transporta, sva se odločila za “go with a flow” varianto; vsedla sva se na prvi avtobus, ki naju je zapeljal 200 km bližje meji (skupaj cca 600 km od PM do B); tam sva dobila poceni prevoz s taxijem do meje ter tam s pravilnimi odgovori na strateško zastavljena vprašanja očarala nekega nadvse urejenega “očeta”, solastnika nekega čilenskega gradbenega podjetja, člana prenekaterega country cluba, ki naju je posedel v avto svoje hčerke (očitno sva se mu zdela za njegovega zloščenega belega bmw-ja vseeno nekoliko preveč nezloščena; ampak človek se na poti vsega navadi, tudi takihle poniževanj :)) Hčerka naju je odložila natančno v nedrju bariloških čokoladnic, kar sploh ni bil slab zaključek najine odisejade :)

Barilloche velja za center Lake Districta. Mesto s cca 100.000 prebivalci in približno še enkrat toliko turisti, ki se poleti predajajo raznim športnim aktivnostim ali pa poležavanju na obali ogromnega jezera, pozimi pa na veliko smučajo po okoliških hribih, se obnaša zelo razvajeno. Dan najinega obiska je bila nedelja in v nasprotju z vsemi dotlej obiskanimi kraji, ki so prav tako v veliki meri živeli od turizma, je bilo v Barillocheju vse (razen čokoladnic, restavracij, barov in kakšne trgovine) zaprto. Tudi turistične agencije, ki bi nama lahko prodale enega najboljših raftingov daleč naokoli. Tako sva ostala celo dobesedno nekoliko na suhem; dan sva potem namenila sprehodu po mestu in kratkemu ogledu okolice, kjer sva naletela na najslovitejši hotel v Argentini in se pod pretvezo (ki naj ostane skrivnost :) uspela prebiti v notranjost. Glede ogledov hotela in obiskov imajo izraelski lastniki zelo oster režim: negostom je vstop najstrožje prepovedan. Skorajšnji preplah, ki ga je kar kmalu povzročila najina nebodigatreba prisotnost, sva uredila z bondovsko lahkotnostjo, sva jim pa zato zelo na skrivaj ukradla vsaj fotko največjega hotelska hodnika ever.

Barilloche sva zapustila težja za kakšen kilogram čokolade (vsak, in to ne v vrečki :) in iz Puerto Montta dan kasneje odletela na čilenski sever, v vročo in suho puščavo Atacama.

Torresi v megli

Torres del Paine velja za najlepši južnoameriški nacionalni park, ki bo dočakal srečno prihodnost tudi po zaslugi Unescovega okrilja. Obsega 181.000 hektarjev in leži v Čilu. Poleg treh v nebo segajočih špičakov (najvišji, Paines Grande, je visok 3050 m), ki so tudi običajen zaščitni znak čilenskih turističnih prospektov, park ponuja prekrasno naravo ter rastlinsko in živalsko raznolikost (tudi lame, pume, flaminge in kondorje); številna večja in manjša jezera in lagune, ledenike, slapove in razvejane treking potke. Popotnik, na katerega ne pritiska čas in vračilo rent-a-cara, lahko v dobrem tednu peš, s kolesom, kombijem in delno s trajektom spozna velik del parka in uživa v miru in navkljub trumam (še kar osveščenih) turistov še vedno tudi v precej neokrnjeni naravi in lepih razgledih.
Midva, kronično v časovni stiski, sva mu lahko namenila le eno popoldne in naslednji dan.

Ker večina obiskovalcev parku nameni približno tri dni, so tako prirejeni tudi trekingi. Najbolj popularen je treking v obliki črke W, ki vključuje obisk treh dolin, z malo več časa jih je mogoče zadaj tudi povezati.

Če pa ima človek na voljo samo en dan, ni razloga, da ne bi takoj segel po najboljšem – treh veličastnih vršacih, po katerih je park dobil ime – Torresih. Na žalost tokrat vreme ni bilo z nama; zbudila sva se v oblačno in na trenutke rahlo deževno jutro; tudi čez dan ni bilo dosti boljše, pa sva zato malo bolj naglo stopila in tudi v dežju slikovitemu deveturnemu treku krepko skrajšala čas; prav na vrhu, za zadnjim granitnim balvanom, se nama je odprl pogled na tri navpično v nebo segajoče špičake, pod njimi pa na hladno zeleno ledeniško jezero, obdano z melišči. Res veličasten razgled, ki sva mu v domišljiji dodala modro nebo in sončno svetlobo – in najin dan je bil popoln :)

Perito Moreno za vedno v mojem srcu

Dragi Perito! Kar pogrešam ga. Še dobro, da me spremlja povsod na poti, oglaša se mi skozi imena krajev, ulic, trgov, lokalov, trgovin ...

Od Ushuaie do El Calafata (cca 1000 km, oboje v Argentini) naju je pot najprej vodila čez kratek del čilenskega ozemlja (spet procedura na meji in dva nova žiga; na tej poti sem napolnila polovico potnega lista :)) potem pa proti severu po vzhodni argentinski obali in kasneje proti zahodu. Še naprej naju je spremljala neskončna ravnina – pampa, en sam ogromen pašnik za govedo, ovce, konje in tu in tam kakšno osamljeno lamo ali pogumnega, po cesti skakajočega noja. Živali se prosto pasejo in pridejo tudi čisto do ceste, pašniki so brez ograj, razen med parcelami, pravokotno postavljenimi na cesto. Ker bi živali po cesti lahko prebegnile na sosedovo, bolj zeleno travo, so na cestnih mejah parcel postavljene domiselne prepreke – na tleh so v razdalji cca 10 cm položene kovinske cevi, debele kakšnih 7 cm. Avto brez težav zapelje čez dober meter široko zapreko, živalim pa bi se kopita oziroma nogice zagozdile vmes. “Mehka” meja, ane :))

Malo pred El Calafatom, že blizu Andov, postane pokrajina nekoliko bolj hribovita, nama pa je zastal dih, ko se nama je za povsem nedolžnim ovinkom odprl pogled na turkizno modrino Argentinskega jezera. Planila sva po fotoaparatih, a fotke žal niso ujele širine razgledov, zanimivih reliefov in že skoraj fluorescentnih barv ledeniškega jezera.

El Calafate (10.000 prebivalcev), nekoč le skromna pastirska postojanka argentinskih “gaučev”, se je v zadnjih stotih letih razvila v povsem soliden kraj, v zadnjih nekaj desetletjih pospešenega razvoja turizma pa po zaslugi bližnjih ledenikov, predvsem impozantnega Perita Morena, tudi v turistično destinacijo najvišjega razreda. Tako kot ostali “gorski” kraji, ki sva jih obiskala (“gorski” v narekovaju zato, ker smo navajeni, da so v nam bližnjih gorskih krajih gore tudi zares zelo blizu; tukaj so razdalje tako velike, da se med “gorske” kraje uvrščajo vsi, ki imajo Ande, tudi njihovo predgorje, vsaj v radiju 200 km :)) ima tudi El Calafate podobno kvadratno mrežasto strukturo; Manhattan v malem, ki omogoča enostavno navigacijo – vse, kar človek potrebuje, je “two blocks” levo ali desno, naprej ali nazaj – še največkrat pa kar na glavni ulici, kjer se ena ob drugi drenjajo neštete turistične agencije, restavracije, trgovine z gorniško in pohodno opremo (goretexi itd. cca pol ceneje kot pri nas) in trgovinice z darili; poleg kiča je tudi presenetljivo veliko odličnih, z bogatimi fotografijami opremljenih potopisnih knjig, tako Čila kot Argentine. Edini dovolj dober razlog, ki mi vsakič znova prepreči, da me ne premamijo, je misel na še nekoliko težji nahrbtnik... :)

Ni mišljeno, da turista pot zanese prav veliko “blocksov” v notranjost, a popotnik, z ruzakom na hrbtu iščoč hostel, pač zaide tudi tja, kjer blišč kaj hitro zbledi v skromno, resnično življenje farmarjev in ostalih zaposlenih.

Najin izlet v El Calafate je imel predvsem en namen – obisk naj-ledenika Perita Morena. Redko katera naravna struktura me je tako močno prevzela; ledenik, ki ni ne največji, ne najstarejši, niti se ne pohvali s kakšnim drugim objektivnim presežnikom, morda le z dejstvom, da je med najhitreje premikajočimi se na svetu (na sredini jezika vsak dan napreduje kar za dva metra), pa je nedomno najlepši in najlažje dostopen in kot tak del Unescove zaščitene naravne dediščine. Veličasten (30 km dolg, 5 km širok) 60m visok zid ledu, ki z barčice izgleda kot ogromna ledena stena, je v soncu odseval v neštetih odtenkih bele in modre, pred našimi očmi so se ob globokih zvokih grmenja lomili kosi ledu, večji od povprečne hiše in padali v 180m globoko jezero. Prav toliko je bilo še skritega ledenika pod vodno gladino. Prečudovito.

Zanimiva je tudi zgodbica o raziskovalcu Peritu Morenu, po katerem je ledenik dobil ime. Ob prelomu 19. stoletja je čilenska zakonodaja določala, da ozemlje porečij rek, ki se izlivajo v Pacifik (tudi tista v Argentini), teritorialno pripadajo Čilu. Praktično razmišljujoč Perito je zato reki Rio Fenix preusmeril tok v Rio Deseado, ki se izliva v Atlantik. Reka sama in celotno ozemlje ob njej sta tako ostala argentinska, Perito pa je postal legenda, v Argentini pač veliko večja kot v Čilu :)

Omamljena od naravne lepote sva si z Boron privoščila poslastico – sprehod po ledeniku, skupaj s šnel kurzom o njegovem nastanku in premikih. Nadeli smo si dereze in se čez številne potočke čiste, pitne vode povzpeli nekaj deset metrov proti notranjosti. Perito, ki sva si ga popoldne podolgem in počez ogledala še z obale, z njihovih številnih “miradorjev” – res lepo urejenih razglednih ploščadi – je brez dvoma eden od vrhuncev najinega dosedanjega potovanja.

Iz El Calafata sva krenila nazaj proti jugu, da strneva krog in vrneva avto – pred tem pa skočiva še na hiter trek v nacionalni park Torres del Paine.

Fotke!!!!!

Dragi moji, kot kaže, tudi Godot včasih pride :) Fotke so gor, kolikor sva jih z Borom uspela nadeti v teh poznih nočnih urah... Ostale so v obdelavi in obljubim, da bodo v najkrajšem času na ogled, skupaj z updejtanim reportom. Jutri odpotujeva iz Barillocheja v nama že skoraj usojeni Puerto Montt, prespiva in v torek zgodaj zjutraj zapustiva Patagonijo in južni del južne Amerike ter odletiva najprej v Santiago, pozno popoldne pa na sever Čila, v Calamo. Od tam naju bo pot vodila po puščavi Atacama, čez del Bolivije in naprej na ogled Titicace, Machu P. in Nasce ter iz Lime domov oziroma novim delovnim zmagam naproti.

Poročilo o vmesnem dogajanju napišem jutri oz. pojutrišnjem med čakanjem na letališču.

Btw, Barilloche je moje sanjsko mesto. Vsaka druga trgovina prodaja čokolado v vseh mogočih oblikah, okusih in agregatnih stanjih. Samo parcele so tukaj malo dražje.. :))