Perito Moreno za vedno v mojem srcu

Dragi Perito! Kar pogrešam ga. Še dobro, da me spremlja povsod na poti, oglaša se mi skozi imena krajev, ulic, trgov, lokalov, trgovin ...

Od Ushuaie do El Calafata (cca 1000 km, oboje v Argentini) naju je pot najprej vodila čez kratek del čilenskega ozemlja (spet procedura na meji in dva nova žiga; na tej poti sem napolnila polovico potnega lista :)) potem pa proti severu po vzhodni argentinski obali in kasneje proti zahodu. Še naprej naju je spremljala neskončna ravnina – pampa, en sam ogromen pašnik za govedo, ovce, konje in tu in tam kakšno osamljeno lamo ali pogumnega, po cesti skakajočega noja. Živali se prosto pasejo in pridejo tudi čisto do ceste, pašniki so brez ograj, razen med parcelami, pravokotno postavljenimi na cesto. Ker bi živali po cesti lahko prebegnile na sosedovo, bolj zeleno travo, so na cestnih mejah parcel postavljene domiselne prepreke – na tleh so v razdalji cca 10 cm položene kovinske cevi, debele kakšnih 7 cm. Avto brez težav zapelje čez dober meter široko zapreko, živalim pa bi se kopita oziroma nogice zagozdile vmes. “Mehka” meja, ane :))

Malo pred El Calafatom, že blizu Andov, postane pokrajina nekoliko bolj hribovita, nama pa je zastal dih, ko se nama je za povsem nedolžnim ovinkom odprl pogled na turkizno modrino Argentinskega jezera. Planila sva po fotoaparatih, a fotke žal niso ujele širine razgledov, zanimivih reliefov in že skoraj fluorescentnih barv ledeniškega jezera.

El Calafate (10.000 prebivalcev), nekoč le skromna pastirska postojanka argentinskih “gaučev”, se je v zadnjih stotih letih razvila v povsem soliden kraj, v zadnjih nekaj desetletjih pospešenega razvoja turizma pa po zaslugi bližnjih ledenikov, predvsem impozantnega Perita Morena, tudi v turistično destinacijo najvišjega razreda. Tako kot ostali “gorski” kraji, ki sva jih obiskala (“gorski” v narekovaju zato, ker smo navajeni, da so v nam bližnjih gorskih krajih gore tudi zares zelo blizu; tukaj so razdalje tako velike, da se med “gorske” kraje uvrščajo vsi, ki imajo Ande, tudi njihovo predgorje, vsaj v radiju 200 km :)) ima tudi El Calafate podobno kvadratno mrežasto strukturo; Manhattan v malem, ki omogoča enostavno navigacijo – vse, kar človek potrebuje, je “two blocks” levo ali desno, naprej ali nazaj – še največkrat pa kar na glavni ulici, kjer se ena ob drugi drenjajo neštete turistične agencije, restavracije, trgovine z gorniško in pohodno opremo (goretexi itd. cca pol ceneje kot pri nas) in trgovinice z darili; poleg kiča je tudi presenetljivo veliko odličnih, z bogatimi fotografijami opremljenih potopisnih knjig, tako Čila kot Argentine. Edini dovolj dober razlog, ki mi vsakič znova prepreči, da me ne premamijo, je misel na še nekoliko težji nahrbtnik... :)

Ni mišljeno, da turista pot zanese prav veliko “blocksov” v notranjost, a popotnik, z ruzakom na hrbtu iščoč hostel, pač zaide tudi tja, kjer blišč kaj hitro zbledi v skromno, resnično življenje farmarjev in ostalih zaposlenih.

Najin izlet v El Calafate je imel predvsem en namen – obisk naj-ledenika Perita Morena. Redko katera naravna struktura me je tako močno prevzela; ledenik, ki ni ne največji, ne najstarejši, niti se ne pohvali s kakšnim drugim objektivnim presežnikom, morda le z dejstvom, da je med najhitreje premikajočimi se na svetu (na sredini jezika vsak dan napreduje kar za dva metra), pa je nedomno najlepši in najlažje dostopen in kot tak del Unescove zaščitene naravne dediščine. Veličasten (30 km dolg, 5 km širok) 60m visok zid ledu, ki z barčice izgleda kot ogromna ledena stena, je v soncu odseval v neštetih odtenkih bele in modre, pred našimi očmi so se ob globokih zvokih grmenja lomili kosi ledu, večji od povprečne hiše in padali v 180m globoko jezero. Prav toliko je bilo še skritega ledenika pod vodno gladino. Prečudovito.

Zanimiva je tudi zgodbica o raziskovalcu Peritu Morenu, po katerem je ledenik dobil ime. Ob prelomu 19. stoletja je čilenska zakonodaja določala, da ozemlje porečij rek, ki se izlivajo v Pacifik (tudi tista v Argentini), teritorialno pripadajo Čilu. Praktično razmišljujoč Perito je zato reki Rio Fenix preusmeril tok v Rio Deseado, ki se izliva v Atlantik. Reka sama in celotno ozemlje ob njej sta tako ostala argentinska, Perito pa je postal legenda, v Argentini pač veliko večja kot v Čilu :)

Omamljena od naravne lepote sva si z Boron privoščila poslastico – sprehod po ledeniku, skupaj s šnel kurzom o njegovem nastanku in premikih. Nadeli smo si dereze in se čez številne potočke čiste, pitne vode povzpeli nekaj deset metrov proti notranjosti. Perito, ki sva si ga popoldne podolgem in počez ogledala še z obale, z njihovih številnih “miradorjev” – res lepo urejenih razglednih ploščadi – je brez dvoma eden od vrhuncev najinega dosedanjega potovanja.

Iz El Calafata sva krenila nazaj proti jugu, da strneva krog in vrneva avto – pred tem pa skočiva še na hiter trek v nacionalni park Torres del Paine.