Torres del Paine velja za najlepši južnoameriški nacionalni park, ki bo dočakal srečno prihodnost tudi po zaslugi Unescovega okrilja. Obsega 181.000 hektarjev in leži v Čilu. Poleg treh v nebo segajočih špičakov (najvišji, Paines Grande, je visok 3050 m), ki so tudi običajen zaščitni znak čilenskih turističnih prospektov, park ponuja prekrasno naravo ter rastlinsko in živalsko raznolikost (tudi lame, pume, flaminge in kondorje); številna večja in manjša jezera in lagune, ledenike, slapove in razvejane treking potke. Popotnik, na katerega ne pritiska čas in vračilo rent-a-cara, lahko v dobrem tednu peš, s kolesom, kombijem in delno s trajektom spozna velik del parka in uživa v miru in navkljub trumam (še kar osveščenih) turistov še vedno tudi v precej neokrnjeni naravi in lepih razgledih.
Midva, kronično v časovni stiski, sva mu lahko namenila le eno popoldne in naslednji dan.
Ker večina obiskovalcev parku nameni približno tri dni, so tako prirejeni tudi trekingi. Najbolj popularen je treking v obliki črke W, ki vključuje obisk treh dolin, z malo več časa jih je mogoče zadaj tudi povezati.
Če pa ima človek na voljo samo en dan, ni razloga, da ne bi takoj segel po najboljšem – treh veličastnih vršacih, po katerih je park dobil ime – Torresih. Na žalost tokrat vreme ni bilo z nama; zbudila sva se v oblačno in na trenutke rahlo deževno jutro; tudi čez dan ni bilo dosti boljše, pa sva zato malo bolj naglo stopila in tudi v dežju slikovitemu deveturnemu treku krepko skrajšala čas; prav na vrhu, za zadnjim granitnim balvanom, se nama je odprl pogled na tri navpično v nebo segajoče špičake, pod njimi pa na hladno zeleno ledeniško jezero, obdano z melišči. Res veličasten razgled, ki sva mu v domišljiji dodala modro nebo in sončno svetlobo – in najin dan je bil popoln :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar