Iz parka Torres del Paine sva na poti na jug prespala v ne posebno atraktivnem majhnem Puerto Natalesu, ki naju je proti pričakovanjem razveselil s (polno zasedenim) očarljivim in zelo po mojem okusu opremljenim design hotelom (www.indigopatagonia.com). Če nama že ni ponudil sobe, pa so nama zaželeli dobrodošlico s prijaznim vodenim ogledom in nekaj zanimivimi arhitekturno-plezalskimi revijami v prijetnem, cosy baru. Zakaj pri nas ni takih hotelov??
Po vračilu avta v Punta Arenasu sva odletela cca 1500 km severno v nama tako zelo nepriljubljen Puerto Montt, izhodišče za Barilloche, ki nama je prvič že ušel, tokrat pa ga nisva imela namena spustiti. PM nama je na koncu postregel vsaj z odlično večerjo; spala sva v hostlu v sobi s šestimi posteljami, dvema pogradoma in nedelujočo kopalnico, večerjala pa v najdražji restavraciji v mestu :) še najbolj zato, ker je bila edina, v katero se nama ni gnusilo stopit.. :)
Po prihodu na letališče, bil je petek, sva najprej odhitela na avtobusno postajo po karti za Barilloche (Argentina). Kljub opozorilom, da je v sezoni dobro rezervirati karto kakšen dan v naprej, sva se zanašala na srečo, ki je bila doslej na najini strani. Da je ne gre izzivat, sva spoznala kar hitro; prvi dve prosti karti sta bili na voljo za ponedeljkove buse, kar pa za naju ni bilo sprejemljivo, saj sva imela za v torek navsezgodaj zjutraj kupljeni letalski karti za premik na čilenski sever (cca 2500 km). Izlet sva morala realizirat čez vikend in biti v ponedeljek zvečer nazaj v PM.
Za pomiritev in uravnoteženje pravice sva si privoščila vsaj omenjeno večerjo in življenje je bilo takoj lepše. Naslednje jutro, po resno pretehtanih ne prav številnih možnostih transporta, sva se odločila za “go with a flow” varianto; vsedla sva se na prvi avtobus, ki naju je zapeljal 200 km bližje meji (skupaj cca 600 km od PM do B); tam sva dobila poceni prevoz s taxijem do meje ter tam s pravilnimi odgovori na strateško zastavljena vprašanja očarala nekega nadvse urejenega “očeta”, solastnika nekega čilenskega gradbenega podjetja, člana prenekaterega country cluba, ki naju je posedel v avto svoje hčerke (očitno sva se mu zdela za njegovega zloščenega belega bmw-ja vseeno nekoliko preveč nezloščena; ampak človek se na poti vsega navadi, tudi takihle poniževanj :)) Hčerka naju je odložila natančno v nedrju bariloških čokoladnic, kar sploh ni bil slab zaključek najine odisejade :)
Barilloche velja za center Lake Districta. Mesto s cca 100.000 prebivalci in približno še enkrat toliko turisti, ki se poleti predajajo raznim športnim aktivnostim ali pa poležavanju na obali ogromnega jezera, pozimi pa na veliko smučajo po okoliških hribih, se obnaša zelo razvajeno. Dan najinega obiska je bila nedelja in v nasprotju z vsemi dotlej obiskanimi kraji, ki so prav tako v veliki meri živeli od turizma, je bilo v Barillocheju vse (razen čokoladnic, restavracij, barov in kakšne trgovine) zaprto. Tudi turistične agencije, ki bi nama lahko prodale enega najboljših raftingov daleč naokoli. Tako sva ostala celo dobesedno nekoliko na suhem; dan sva potem namenila sprehodu po mestu in kratkemu ogledu okolice, kjer sva naletela na najslovitejši hotel v Argentini in se pod pretvezo (ki naj ostane skrivnost :) uspela prebiti v notranjost. Glede ogledov hotela in obiskov imajo izraelski lastniki zelo oster režim: negostom je vstop najstrožje prepovedan. Skorajšnji preplah, ki ga je kar kmalu povzročila najina nebodigatreba prisotnost, sva uredila z bondovsko lahkotnostjo, sva jim pa zato zelo na skrivaj ukradla vsaj fotko največjega hotelska hodnika ever.
Barilloche sva zapustila težja za kakšen kilogram čokolade (vsak, in to ne v vrečki :) in iz Puerto Montta dan kasneje odletela na čilenski sever, v vročo in suho puščavo Atacama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar