La Paz - turistični kič in neodobravanje domačinov

La Paz leži stisnjen v kanjon med dva vzpenjajoča se bregova, oba popolnoma pozidana z nedokončanimi, rdeče opečnatimi hišami. Mesto z nekaj manj kot milijonom prebivalcev leži na nadmorski višini 3660 m in je najvišje ležeča prestolnica na svetu. Že nekaj časa zato domače nogometno moštvo ne sme več gostiti mednarodnih tekem, saj je bila zaradi neprilagojenosti na višino in neaklimatiziranosti gostujočih ekip prednost domačega terena le prevelika.

Mesto gravitira proti jugu, ki je tudi najnižji in najbogatejši del. Najin zelo luškan hotelček je bil v zgornjem, bolj severnem delu, kjer so ulice polne prodajalcev najrazličnejše krame, od turističnega kiča do plinskih kuhalnikov, pustnih mask, sadja in lokalnih oreškov, raznovrstnih izdelkov iz srebra in lamine volne, kvazi inkovskega kiča, do penastih bombonov, otroških frač in laminih fetusov, ki jih je po verovanju domačinov treba za srečo zakopati pod temelje novonastajajoče hiše (Bolivija ima devet milijonov prebivalcev in tri milijone lam, ki jih vzrejajo za volno in za meso; če je ubita lama slučajno breja, zarodka ne zavržejo..). Mesto je kar umazano in v povprečju revno (Bolivija velja za najrevnejšo južnoameriško državo), v tradicionalne (še vedno) kmečke noše (z obveznim klobučkom na glavi) odete gospe – večinoma obcestne prodajalke – sedijo kar po tleh, promet je hektičen, a celo nekako deluje; mimoidoči so naju opozarjali, naj bova previdna z denarjem in fotoaparati, na vsakih nekaj metrov pa za varnost stojijo policaji ali vojska.

La Paz so leta 1548 ustanovili španski zavojevalci, sluteč zlato v reki Choqueyapu, ki danes teče pod mestom. V prostih uricah so kot kaže dovolj uspešno dvorili lokalnim gospodičnam, ki so podlegle španskemu šarmu in se preselile v novonastajajoče mesto. Čeprav je zlata kmalu zmanjkalo, pa je medtem La Paz postal pomembna tranzitna točka za srebro, ki so ga kopali v Potosiju in vozili naprej proti pacifiškim pristaniščem.

Bolivija in La Paz danes postajata na novo odkrita turistična destinacija. Kot običajno, sta tudi tukaj trčila skupaj najmanj dva svetova in veliko različnih motivov. Večinoma zelo revni domačini, ki na vsakem koraku prodajajo tudi tujcem in od njih nekaj malega res zaslužijo, že v naslednjem trenutku izrecno ne dovoljujejo fotografiranja; prav čuti se njihovo neodobravanje in odpor do množic turistov, ki, če smo pošteni, precej nevljudno posegajo/mo v njihovo vsakodnevno rutino in intimo. Mesto je za nas izredno slikovito in fotogenično; ženske nosijo na hrbtu oprtane živopisane rute in v njih od otrok do raznorazne krame, življenje se aktivno dogaja na ulicah in zanimivih motivov je ogromno. Za ukradeno, a ne dovolj dobro skrito fotko sva bila deležna zmerljivk, v okolici jezera Titicaca pa celo kamenjanja. Za ponujen bolivijano pa se seveda z veseljem nastavijo objektivu, a kaj, ko si takšnih “narejenih” fotk z Borom niti nisva želela.

Decembra 2005 je v Boliviji prvič zmagal predsednik lokalne krvi, nekdanji pridelovalec kokinih listov Evo Morales. Evo skrbno goji kult svoje osebnosti in skrbi za dobrobit staroselcev. Svet si ga je zapomnil predvsem po prvem nastopu v palači ZN, ko je visoko v zrak dvignil kokin list s komentarjem, da je kokina rastilna zelena in ne bela, s čimer je hotel poudarit, da je koka tradicionalno zdravilo, ki ne bi smelo biti apriori nezakonito zato, ker je mogoče izrabljati njen derivat – kokain. Koka je v Boliviji zelo čislana rastlina še iz predkolumbovih časov. Pripisujejo ji zdravilne učinke pri preprečevanju višinske bolezni, učinkuje na zdravje zob in dlesni ter v veliko večjih količinah deluje tudi rahlo anestetično. Za domačine je kokin list povsem običajno zelišče, ki ga žvečijo ali pijejo v obliki čaja in ga ne povezujejo z drogo, kokainom. V času pred Moralesovo vladavino je bila Bolivija razdeljena na regije, kjer je bilo gojenje koke dovoljeno, in na druge, kjer je bilo to prepovedano. Morales kot velik zagovornik vzgoje kokinih rastlin je takoj spremenil zakonodajo in odslej se sme koko gojiti povsod po državi. Domačini vidijo težavo v tem, da je kokina rastlina zelo agresivna, saj že po prvem letu gojenja tako močno izčrpa zemljo, da je ta naslednjih deset let popolnoma neuporabna za gojenje katere koli druge rastline. Ker je zaslužek s kokinimi listi boljši v primerjavi z gojenjem žita ali zelenjave, se danes celotna območja orientirajo na gojenje kokinih rastlin. Na ta način se siromaši zemlja, po drugi strani pa ustvarja pomanjkanje in posledično draginja zelenjave in sadja.
Za prodajo kokinih listov v La Pazu je potrebno posebno dovoljenje, ki uravnava količino kokinih listov na tržišču in preprečuje, da bi se v prestolnici razvijala proizvodnja kokaina.

Z Borom sva v La Pazu preživela tri dni, od tega dva nekoliko izčrpana po slani avanturi – in le v raziskovanju mesta, tretjega pa na celodnevni kolesarski avanturi. Preživela :))

Prvi trije dnevi Bolivije ali zakaj aklimatizacija ni nikoli odveč

Ojooooj :)))) Tole je pa bila dogodivščina :))

Iz San Pedra smo se navsezgodaj s kombijem odpravili do dobro uro oddaljene bolivijske meje, kjer je bilo poleg obvezne papirologije potrebno za vstop v državo tudi nekaj malega plačati. Mejne formalnosti smo opravili v precej podrti baraki sredi meni zelo všečnega ničesar, na vrhu planote, pod skalnatim očesom vulkana Licancabur (5960 m), v katerega krater naj bi Inki pred mnogimi stoletji skrivali svoje zaklade. Izjemoma sva morala tokrat svojo slo po odkrivanju zakladov z Borom zatreti vsled banalne formalnosti, saj se je od nas pričakovalo, da se razdelimo v skupine po šest in zdaj že na bolivijski strani presedemo v Toyotine landcruiserce; najini sopotniki so tako postali en fajn par z Nizozemske in dva simpatična mladička iz Kanade, eden od njiju zaprisežen hokejist in navijač našega Anžeta Kopitarja. Zagotovilom agenta, da avtomobili ne bodo starejši od osem let, smo se kar hitro le nasmehnili, saj je bila najmlajša Toyota stara cca 20 let :))))) Jasno, izbrali smo prav njo in tridnevna pustolovščina se je začela.

Naj za začetek omenim še eno malenkost: naši bolivijski gostitelji ne verjamejo v aklimatizacijo; z višine 2500 m (San Pedro) smo se na nadmorsko višino 4400 m (meja) dvignili v eni uri, le nekaj ur kasneje pa še malo višje, na slabih 5000 m. To so višine, ki zahtevajo nekoliko resnejši pristop in če bi šlo za osvajanje kakšnega pettisočaka, bi se ga lotili precej bolj odgovorno. Tako pa je vse skupaj izgledalo, kot da tudi mi, tako kot naši vodiči, celo življenje preživljamo nekje med oblaki.. Tako za naju z Borom kot za večino ostalih udeležencev je bila to kar zanimiva izkušnja, saj smo se v najboljšem primeru aklimatizirali dan prej na izletu pri gejzirjih, pa še to samo zelo na hitro in na nižjih višinah. Čeprav nam redek zrak na začetku ni delal težav, meni je bil še celo kar simpatičen (razmišljala tudi o eni testni statični apnei na 5000m, pa potem žal ni bilo časa..), pa se je ta neprilagojenost na višino, razumljivo in pričakovano, nedolgo kasneje kar lepo poigrala z nami.

Dodaten razlog, ki nam je jemal dih, pa je bila prečudovita narava okoli nas. Tako kot me je pred dnevi očaral ledenik Perito Moreno, me je na povsem drugačen način očarala narava na Altiplanu. Lagune neverjetnih barv, od turkizno modre (Laguna Verde) do bele, roza, rdeče in vseh odtenkov vmes, se za svojo barvno raznolikost lahko zahvalijo najrazličnejšim bolj ali manj strupenim mineralom in rudninam; flamingi, ki iščejo hrano prav v tem, ljudem tako neprijaznem okolju; fumarole in blatni gejzirji; vrelci termalne vode; neverjetne, v tisočletnih erozijah nastale skalne skulpture ... pa razgledi brez konca, ravnine in vulkani, šesttisočaki, na katere še ni stopila človeška noga in ki razen adaptacije na višino ne zahtevajo nobenih posebnih gorniških spretnosti ... in neskončna belina slanega jezera (Salar de Uyuni), ki deluje kot z drugega sveta. Božansko lepo.

Dogodivščina, ki se je začela z vzdihovanjem ob lepotah prvih slikovitih lagun, pa se je kaj kmalu nadaljevala z drugačnim vzdihovanjem – bolj lovljenjem zraka – pa ne zaradi višine, ampak zaradi prahu v notranjosti našega terenca. Že zelo kmalu se je namreč izkazalo, da naš avto ni tista zaupanja vredna toyota iz reklame, ki se nikoli ne pokvari, ampak je svoje oddelala že davno in nam dodatne kilometre pravzaprav samo še poklanja. Gverilskim poskusom navkljub, da bi z raznimi sredstvi zadelali armaturo, zračnike in nekaj centimetrsko režo pri vratih prtljažnika, ki se tudi niso zaprla, je bil cestni prah (vse poti so peščene) še vedno spretnejši od nas ... ker pa je resnost situacije ponavadi zelo odvisna od točke, s katere nanjo pogledaš, se nam je že zelo kmalu zdel bel cestni prah v kabini pač veliko manjše zlo kot popolnoma gost bel dim iz našega izpuha, ki nam je kradel razglede na okoliške lepote. Naš šofer/vodič se nad situacijo ni kaj dosti vznemirjal, zato smo povzeli njegovo stališče in se tudi mi še naprej predajali dobri volji. Ne prav dosti kasneje je sredi velike peščene ravnine motorju dokončno zmanjkalo moči. Rešil nase je drug terenec iste agencije in napeljal vlečno vrv, ko pa je popustila tudi ta, ni bilo druge izbire, kot da nas v izmenah odpeljejo do ne prav oddaljenega prenočišča.

Pred večerjo sva se z Borom odpravila še na izlet do bližnje lagune in razgledne točke, ki se le nekaj deset metrov visoko vzpenja nad jato flamingov. Po jutranjem hitrem dvigu na višino, celodnevnem vdihovanju prahu in izpuhov, bližnjem srečanju z žveplenim dimom iz fumarol in tudi (za to višino) nepotrebni dodatni fizični aktivnosti ob vzponu na omenjeni flamingo-mirador, sva oba, ustrezno neaklimatizirana, že čutila rahel glavobol kot prvi znak višinske bolezni. Ker odziv na višinsko bolezen baje ni pogojen ne s spolom, ne s fizično kondicijo ali katerim drugim oprijemljivim dejavnikom, ampak se lahko bolj ali manj močno loti neaklimatiziranega kogarkoli, se je tokrat nekoliko bolj posvetila Boru. Jaz sem svoj glavobol odpravila z aspirinom in žvečenjem kokinih listov, Bor pa se je počutil čedalje slabše. Prvo noč v nič kaj prijetnem, hladnem in res izjemno skromno opremljenem bivališču je tako preživel ob napadih slabosti, vdihovanju dodatnega kisika, mate in koka čajih in raznih sredstvih za blaženje glavobola. Jutro je prineslo olajšanje in Borči je bil spet kot nov :))))

Naslednji dan je prinesel tudi novo, sicer še deset let starejšo Toyoto, ki pa ji je lastnik očitno namenjal nekoliko več skrbi, tako da nam je odlično služila vse do konca poti. Spet dan prelepe narave in nočitev v hotelu, zgrajenem iz blokov soli (ta je imel celo skupno kopalnico in toplo vodo, kakšen luksuz :)))), vstajanje ob petih pa je bilo nagrajeno s sončnim vzhodom nad neizmerno belino posušenega slanega jezera ...
Po ogledu bližnjega “otoka” s kaktusi smo se kot otroci predali še foto-eksperimentiranju na beli podlagi. Fotke prikazujejo nekatere od naših poskusov :))

Še vožnja do Uyunija kot središča regije in popoldanski ogled kraja, ki je bil za naju pravzaprav prvi urbani stik s pravo južno Ameriko in kljub pripravam tudi manjši kulturni šok. Neprimerljiv z vsem, kar sva videla doslej, nama je ostal v spominu po živahni glavni ulici, pisanih barvah, umazaniji (ki očitno ne moti nikogar razen naju) in veliki revščini. Pa po v usodo vdanih ljudeh, ki se le redko nasmehnejo.
Nočni avtobus do med hribe stisnjenega La Paza nas je prvih osem ur vozil po krepko razritem makadamu, tako da sva se glavnega mesta Bolivije razveselila tudi zaradi tople postelje in toplega tuša, ki sta naju že čakala.

Na sever, v puščavo - San Pedro de Atacama

Po nekaj avio-zapletih (za nekaj ur prestavljen let zaradi megle, dodatni, nenačrtovani postanki zaradi izostanka kerozina na letališčih na naši ruti, pozabljena in že pet minut kasneje ne najdena trotlca) sva le srečno pristala v Calami, zdaj že krepko na čilenskem severu. Bil je to premik iz Kekčeve dežele v zgodbo iz tisoč in ene noči :) Atacama desert je najbolj suha puščava na svetu in bi bila kot taka povsem odročna in neprivlačna, če ne bi pod površino peska in skal skrivala neznanskih količin raznih mineralov in rudnin, predvsem pa toliko bakra, da drži pokonci celotno čilensko ekonomijo.

Obalni, zahodni del puščave je privlačna turistična destinacija predvsem za surfarje, midva pa sva se iz Calame odpravila direktno v San Pedro de Atacama, zelo simpatično, majhno, za spremembo tokrat prvič prav nič evropsko vasico na atakaški planoti (2440 m nadmorske višine), ki je odlično izhodišče za tridnevno odpravo z jeepi v Bolivijo (do Uyunija), oaza pa v svoji okolici odkriva tudi nekaj neznansko lepih kotičkov.

Ob najinem nočnem prihodu si nisva mogla kaj, da kljub napisu, ki je jasno izkazoval polno zasedenost, ne bi potrkala po modrih vratih hostla Sonchek. Pozno zvečer sva zbudila mlado gospodično lokalne krvi, ki nama je po magični besedi “Slovenija”, ki kot kaže odpira vsa vrata :)), takoj našla prosto sobo. Simpatično lastnico hostla Mojco, ki je pred mnogimi leti na potovanju tukaj našla svojo ljubezen in ostala, sva spoznala zjutraj.

V San Pedru se vse dogaja zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Vstajanje ob 4h zjutraj je nagrajeno z dve uri trajajočo vožnjo na višino 4300 m in pogledom na s prvimi žarki vzhajajočega sonca obžarjene gejzirje tople, z žveplom in minerali bogate vode (gejzirji El Tatio, najvišje ležeči gejzirji na svetu). Nekateri so bolj in drugi manj aktivni, eni mirno brbotajo, drugi se vsakih nekaj minut odločno vzpnejo v nebo. Temperatura zraka se je gibala okoli ničle, voda v gejzirjih pa je vrela, pa nas ni prav nič ogrela :) Med 64 gejzirji in neštetimi fumarolami smo se sprehajali kot v kakšni turški kopeli, obdani s prelepim horizontom pravilnih, stožčastih vulkanov.
Področje gejzirjev so baje nedolgo nazaj kupili Italijani, ki bodo izkoriščali moči tople vode; moč kapitala bo še enkrat prevladala nad javnim interesom, področje gejzirjev kot neke vrste naravnega rezervata, namenjenega tudi javnosti, pa se bo zaprlo.

Najino čarobno jutro se je nadaljevalo z ogledom skalnega kanjona, kjer sredi niča, sredi samih skal, teče majhna rečica in okoli sebe ustvarja pravo tropsko vegetacijo. Kakor je življenje lahko tako zelo krhko, pa je po drugi strani tudi prav neverjetno trdoživo.. še fotogenični kaktusi in vrnitev domov.

Popoldne sva namenila “dolini lune”, ki jih je na tem območju kar nekaj. Tla pod nogami so skoraj v celoti vulkanskega izvora in zaradi stalnega vetra je erozija skozi tisočletja oblikovala prav fascinantne kanjone, doline in skalne skulpture.
Tudi v neposredni bližini San Pedra, tako kot veliko večje na bolivijski strani, leži ogromno izsušeno slano jezero – Salar de Atacama, kjer je mogoče v eni od preostalih slanih lagun tudi zaplavati – če lahko lebdenje v premočno koncentrirani slani (in ne prav topli) vodi sploh imenujem plavanje :) Nama je bilo v veliko veselje in užitek, še posebej pa plavanje nazaj proti obali, ko naju je slana voda kar naprej skušala dvigniti nad površino. Hecen občutek :))

Še najbolj magičen pa je bil puščavski večer brez oblačka na nebu. Zaradi ekstremno suhega podnebja (na zahodni obali jo obdaja hladen Pacifik, na vzhodni strani pa oblake iznad toplega Atlantika zadržijo Andi) in stalnih, iznad Pacifika pihajočih vetrov, je puščava Atacama tudi izjemno dobra lokacija za opazovanje zvezdnega neba. Zato ni čudno, da tukaj že zdaj stoji nekaj največjih teleskopov na svetu (dva evropska, en ameriški in še nekaj drugih). Na planoti Chajnantor, 40 km vzhodno od San Pedra, pa bo do leta 2012 stal največji radioteleskop na svetu, imenovan ALMA. Sestavljen bo iz 64 anten, vsake z radijem 12 metrov, ki bodo skupaj odtehtale teleskop z lečo radija 14 km; znanstveniki si obetajo, da bodo z njim odkrivali svetove, vsaj 100 krat bolj oddaljene od vsega, kar smo imeli priložnost raziskovati doslej.
Pod vodstvom francoskega astronoma (ki ima teto v Ljubljani :) Alaina Mauryja (www.spaceobs.com) sva se podala v puščavo, stran od San Pedrovih luči; skozi poljudno razlago sva odkrivala ozvezdja južnega neba, ki so nas občasno spremljala tudi na našem jadranju in skozi teleskope opazovala meglice, zvezde v rdeči, modri in zeleni barvi, Saturn s samo en kilometer debelimi obroči, pa zvezde Alfo Centauri, Aldebaran (tako je bilo ime tudi moji zadnji kobili :)) in Sirius, za poslastico pa smo lahko pogledali še na bližnjo luno s kraterji, ki bi jih skoraj lahko prijeli. Glede na mojo astro-fascinacijo in otroške fantazije, kako bom nekoč te zvezde gledala od blizu, je bil to zame eden od najlepših večerov na poti :)
Še darilo – ena res lepa fotka lune :)

San Pedro de Atacama je bil najina zadnja čilenska postojanka, in prav ta je vtis Čila dopolnila s povsem drugo perspektivo. Veliko revnejši in manj urejen (pa tudi brez wifija :) je med nizkimi, podrtimi hišicami, peščenimi, prašnimi cesticami in predvsem backpakerskimi lokalčki – za debelimi zidovi, ki varujejo pred vetrovi, ostal gostoljuben, prijazen in srčen. Prav zanima me, kako se bo razvijal in kakšnega bomo našli čez deset let.

V San Pedru delujejo tri agencije, ki prodajajo tridnevne izlete z jeepi v Bolivijo (bolivijska meja je od San Pedra oddaljena cca dobro uro vožnje), približno 300 km v bolivijsko notranjost do mesteca Uyuni. Težko je bilo izbrati pravo, saj tako Lonely Planet kot pričevanja udeležencev nobene prav posebej pozitivno ne izpostavijo, vse so deležne takšnih in drugačnih kritik.
Po občutku sva izbrala eno in se podala novi dogodivščini naproti. Bolivija je povsem drug svet, ki je od naju zahteval nova očala.