Prvi trije dnevi Bolivije ali zakaj aklimatizacija ni nikoli odveč

Ojooooj :)))) Tole je pa bila dogodivščina :))

Iz San Pedra smo se navsezgodaj s kombijem odpravili do dobro uro oddaljene bolivijske meje, kjer je bilo poleg obvezne papirologije potrebno za vstop v državo tudi nekaj malega plačati. Mejne formalnosti smo opravili v precej podrti baraki sredi meni zelo všečnega ničesar, na vrhu planote, pod skalnatim očesom vulkana Licancabur (5960 m), v katerega krater naj bi Inki pred mnogimi stoletji skrivali svoje zaklade. Izjemoma sva morala tokrat svojo slo po odkrivanju zakladov z Borom zatreti vsled banalne formalnosti, saj se je od nas pričakovalo, da se razdelimo v skupine po šest in zdaj že na bolivijski strani presedemo v Toyotine landcruiserce; najini sopotniki so tako postali en fajn par z Nizozemske in dva simpatična mladička iz Kanade, eden od njiju zaprisežen hokejist in navijač našega Anžeta Kopitarja. Zagotovilom agenta, da avtomobili ne bodo starejši od osem let, smo se kar hitro le nasmehnili, saj je bila najmlajša Toyota stara cca 20 let :))))) Jasno, izbrali smo prav njo in tridnevna pustolovščina se je začela.

Naj za začetek omenim še eno malenkost: naši bolivijski gostitelji ne verjamejo v aklimatizacijo; z višine 2500 m (San Pedro) smo se na nadmorsko višino 4400 m (meja) dvignili v eni uri, le nekaj ur kasneje pa še malo višje, na slabih 5000 m. To so višine, ki zahtevajo nekoliko resnejši pristop in če bi šlo za osvajanje kakšnega pettisočaka, bi se ga lotili precej bolj odgovorno. Tako pa je vse skupaj izgledalo, kot da tudi mi, tako kot naši vodiči, celo življenje preživljamo nekje med oblaki.. Tako za naju z Borom kot za večino ostalih udeležencev je bila to kar zanimiva izkušnja, saj smo se v najboljšem primeru aklimatizirali dan prej na izletu pri gejzirjih, pa še to samo zelo na hitro in na nižjih višinah. Čeprav nam redek zrak na začetku ni delal težav, meni je bil še celo kar simpatičen (razmišljala tudi o eni testni statični apnei na 5000m, pa potem žal ni bilo časa..), pa se je ta neprilagojenost na višino, razumljivo in pričakovano, nedolgo kasneje kar lepo poigrala z nami.

Dodaten razlog, ki nam je jemal dih, pa je bila prečudovita narava okoli nas. Tako kot me je pred dnevi očaral ledenik Perito Moreno, me je na povsem drugačen način očarala narava na Altiplanu. Lagune neverjetnih barv, od turkizno modre (Laguna Verde) do bele, roza, rdeče in vseh odtenkov vmes, se za svojo barvno raznolikost lahko zahvalijo najrazličnejšim bolj ali manj strupenim mineralom in rudninam; flamingi, ki iščejo hrano prav v tem, ljudem tako neprijaznem okolju; fumarole in blatni gejzirji; vrelci termalne vode; neverjetne, v tisočletnih erozijah nastale skalne skulpture ... pa razgledi brez konca, ravnine in vulkani, šesttisočaki, na katere še ni stopila človeška noga in ki razen adaptacije na višino ne zahtevajo nobenih posebnih gorniških spretnosti ... in neskončna belina slanega jezera (Salar de Uyuni), ki deluje kot z drugega sveta. Božansko lepo.

Dogodivščina, ki se je začela z vzdihovanjem ob lepotah prvih slikovitih lagun, pa se je kaj kmalu nadaljevala z drugačnim vzdihovanjem – bolj lovljenjem zraka – pa ne zaradi višine, ampak zaradi prahu v notranjosti našega terenca. Že zelo kmalu se je namreč izkazalo, da naš avto ni tista zaupanja vredna toyota iz reklame, ki se nikoli ne pokvari, ampak je svoje oddelala že davno in nam dodatne kilometre pravzaprav samo še poklanja. Gverilskim poskusom navkljub, da bi z raznimi sredstvi zadelali armaturo, zračnike in nekaj centimetrsko režo pri vratih prtljažnika, ki se tudi niso zaprla, je bil cestni prah (vse poti so peščene) še vedno spretnejši od nas ... ker pa je resnost situacije ponavadi zelo odvisna od točke, s katere nanjo pogledaš, se nam je že zelo kmalu zdel bel cestni prah v kabini pač veliko manjše zlo kot popolnoma gost bel dim iz našega izpuha, ki nam je kradel razglede na okoliške lepote. Naš šofer/vodič se nad situacijo ni kaj dosti vznemirjal, zato smo povzeli njegovo stališče in se tudi mi še naprej predajali dobri volji. Ne prav dosti kasneje je sredi velike peščene ravnine motorju dokončno zmanjkalo moči. Rešil nase je drug terenec iste agencije in napeljal vlečno vrv, ko pa je popustila tudi ta, ni bilo druge izbire, kot da nas v izmenah odpeljejo do ne prav oddaljenega prenočišča.

Pred večerjo sva se z Borom odpravila še na izlet do bližnje lagune in razgledne točke, ki se le nekaj deset metrov visoko vzpenja nad jato flamingov. Po jutranjem hitrem dvigu na višino, celodnevnem vdihovanju prahu in izpuhov, bližnjem srečanju z žveplenim dimom iz fumarol in tudi (za to višino) nepotrebni dodatni fizični aktivnosti ob vzponu na omenjeni flamingo-mirador, sva oba, ustrezno neaklimatizirana, že čutila rahel glavobol kot prvi znak višinske bolezni. Ker odziv na višinsko bolezen baje ni pogojen ne s spolom, ne s fizično kondicijo ali katerim drugim oprijemljivim dejavnikom, ampak se lahko bolj ali manj močno loti neaklimatiziranega kogarkoli, se je tokrat nekoliko bolj posvetila Boru. Jaz sem svoj glavobol odpravila z aspirinom in žvečenjem kokinih listov, Bor pa se je počutil čedalje slabše. Prvo noč v nič kaj prijetnem, hladnem in res izjemno skromno opremljenem bivališču je tako preživel ob napadih slabosti, vdihovanju dodatnega kisika, mate in koka čajih in raznih sredstvih za blaženje glavobola. Jutro je prineslo olajšanje in Borči je bil spet kot nov :))))

Naslednji dan je prinesel tudi novo, sicer še deset let starejšo Toyoto, ki pa ji je lastnik očitno namenjal nekoliko več skrbi, tako da nam je odlično služila vse do konca poti. Spet dan prelepe narave in nočitev v hotelu, zgrajenem iz blokov soli (ta je imel celo skupno kopalnico in toplo vodo, kakšen luksuz :)))), vstajanje ob petih pa je bilo nagrajeno s sončnim vzhodom nad neizmerno belino posušenega slanega jezera ...
Po ogledu bližnjega “otoka” s kaktusi smo se kot otroci predali še foto-eksperimentiranju na beli podlagi. Fotke prikazujejo nekatere od naših poskusov :))

Še vožnja do Uyunija kot središča regije in popoldanski ogled kraja, ki je bil za naju pravzaprav prvi urbani stik s pravo južno Ameriko in kljub pripravam tudi manjši kulturni šok. Neprimerljiv z vsem, kar sva videla doslej, nama je ostal v spominu po živahni glavni ulici, pisanih barvah, umazaniji (ki očitno ne moti nikogar razen naju) in veliki revščini. Pa po v usodo vdanih ljudeh, ki se le redko nasmehnejo.
Nočni avtobus do med hribe stisnjenega La Paza nas je prvih osem ur vozil po krepko razritem makadamu, tako da sva se glavnega mesta Bolivije razveselila tudi zaradi tople postelje in toplega tuša, ki sta naju že čakala.