Po nekaj avio-zapletih (za nekaj ur prestavljen let zaradi megle, dodatni, nenačrtovani postanki zaradi izostanka kerozina na letališčih na naši ruti, pozabljena in že pet minut kasneje ne najdena trotlca) sva le srečno pristala v Calami, zdaj že krepko na čilenskem severu. Bil je to premik iz Kekčeve dežele v zgodbo iz tisoč in ene noči :) Atacama desert je najbolj suha puščava na svetu in bi bila kot taka povsem odročna in neprivlačna, če ne bi pod površino peska in skal skrivala neznanskih količin raznih mineralov in rudnin, predvsem pa toliko bakra, da drži pokonci celotno čilensko ekonomijo.
Obalni, zahodni del puščave je privlačna turistična destinacija predvsem za surfarje, midva pa sva se iz Calame odpravila direktno v San Pedro de Atacama, zelo simpatično, majhno, za spremembo tokrat prvič prav nič evropsko vasico na atakaški planoti (2440 m nadmorske višine), ki je odlično izhodišče za tridnevno odpravo z jeepi v Bolivijo (do Uyunija), oaza pa v svoji okolici odkriva tudi nekaj neznansko lepih kotičkov.
Ob najinem nočnem prihodu si nisva mogla kaj, da kljub napisu, ki je jasno izkazoval polno zasedenost, ne bi potrkala po modrih vratih hostla Sonchek. Pozno zvečer sva zbudila mlado gospodično lokalne krvi, ki nama je po magični besedi “Slovenija”, ki kot kaže odpira vsa vrata :)), takoj našla prosto sobo. Simpatično lastnico hostla Mojco, ki je pred mnogimi leti na potovanju tukaj našla svojo ljubezen in ostala, sva spoznala zjutraj.
V San Pedru se vse dogaja zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Vstajanje ob 4h zjutraj je nagrajeno z dve uri trajajočo vožnjo na višino 4300 m in pogledom na s prvimi žarki vzhajajočega sonca obžarjene gejzirje tople, z žveplom in minerali bogate vode (gejzirji El Tatio, najvišje ležeči gejzirji na svetu). Nekateri so bolj in drugi manj aktivni, eni mirno brbotajo, drugi se vsakih nekaj minut odločno vzpnejo v nebo. Temperatura zraka se je gibala okoli ničle, voda v gejzirjih pa je vrela, pa nas ni prav nič ogrela :) Med 64 gejzirji in neštetimi fumarolami smo se sprehajali kot v kakšni turški kopeli, obdani s prelepim horizontom pravilnih, stožčastih vulkanov.
Področje gejzirjev so baje nedolgo nazaj kupili Italijani, ki bodo izkoriščali moči tople vode; moč kapitala bo še enkrat prevladala nad javnim interesom, področje gejzirjev kot neke vrste naravnega rezervata, namenjenega tudi javnosti, pa se bo zaprlo.
Najino čarobno jutro se je nadaljevalo z ogledom skalnega kanjona, kjer sredi niča, sredi samih skal, teče majhna rečica in okoli sebe ustvarja pravo tropsko vegetacijo. Kakor je življenje lahko tako zelo krhko, pa je po drugi strani tudi prav neverjetno trdoživo.. še fotogenični kaktusi in vrnitev domov.
Popoldne sva namenila “dolini lune”, ki jih je na tem območju kar nekaj. Tla pod nogami so skoraj v celoti vulkanskega izvora in zaradi stalnega vetra je erozija skozi tisočletja oblikovala prav fascinantne kanjone, doline in skalne skulpture.
Tudi v neposredni bližini San Pedra, tako kot veliko večje na bolivijski strani, leži ogromno izsušeno slano jezero – Salar de Atacama, kjer je mogoče v eni od preostalih slanih lagun tudi zaplavati – če lahko lebdenje v premočno koncentrirani slani (in ne prav topli) vodi sploh imenujem plavanje :) Nama je bilo v veliko veselje in užitek, še posebej pa plavanje nazaj proti obali, ko naju je slana voda kar naprej skušala dvigniti nad površino. Hecen občutek :))
Še najbolj magičen pa je bil puščavski večer brez oblačka na nebu. Zaradi ekstremno suhega podnebja (na zahodni obali jo obdaja hladen Pacifik, na vzhodni strani pa oblake iznad toplega Atlantika zadržijo Andi) in stalnih, iznad Pacifika pihajočih vetrov, je puščava Atacama tudi izjemno dobra lokacija za opazovanje zvezdnega neba. Zato ni čudno, da tukaj že zdaj stoji nekaj največjih teleskopov na svetu (dva evropska, en ameriški in še nekaj drugih). Na planoti Chajnantor, 40 km vzhodno od San Pedra, pa bo do leta 2012 stal največji radioteleskop na svetu, imenovan ALMA. Sestavljen bo iz 64 anten, vsake z radijem 12 metrov, ki bodo skupaj odtehtale teleskop z lečo radija 14 km; znanstveniki si obetajo, da bodo z njim odkrivali svetove, vsaj 100 krat bolj oddaljene od vsega, kar smo imeli priložnost raziskovati doslej.
Pod vodstvom francoskega astronoma (ki ima teto v Ljubljani :) Alaina Mauryja (www.spaceobs.com) sva se podala v puščavo, stran od San Pedrovih luči; skozi poljudno razlago sva odkrivala ozvezdja južnega neba, ki so nas občasno spremljala tudi na našem jadranju in skozi teleskope opazovala meglice, zvezde v rdeči, modri in zeleni barvi, Saturn s samo en kilometer debelimi obroči, pa zvezde Alfo Centauri, Aldebaran (tako je bilo ime tudi moji zadnji kobili :)) in Sirius, za poslastico pa smo lahko pogledali še na bližnjo luno s kraterji, ki bi jih skoraj lahko prijeli. Glede na mojo astro-fascinacijo in otroške fantazije, kako bom nekoč te zvezde gledala od blizu, je bil to zame eden od najlepših večerov na poti :)
Še darilo – ena res lepa fotka lune :)
San Pedro de Atacama je bil najina zadnja čilenska postojanka, in prav ta je vtis Čila dopolnila s povsem drugo perspektivo. Veliko revnejši in manj urejen (pa tudi brez wifija :) je med nizkimi, podrtimi hišicami, peščenimi, prašnimi cesticami in predvsem backpakerskimi lokalčki – za debelimi zidovi, ki varujejo pred vetrovi, ostal gostoljuben, prijazen in srčen. Prav zanima me, kako se bo razvijal in kakšnega bomo našli čez deset let.
V San Pedru delujejo tri agencije, ki prodajajo tridnevne izlete z jeepi v Bolivijo (bolivijska meja je od San Pedra oddaljena cca dobro uro vožnje), približno 300 km v bolivijsko notranjost do mesteca Uyuni. Težko je bilo izbrati pravo, saj tako Lonely Planet kot pričevanja udeležencev nobene prav posebej pozitivno ne izpostavijo, vse so deležne takšnih in drugačnih kritik.
Po občutku sva izbrala eno in se podala novi dogodivščini naproti. Bolivija je povsem drug svet, ki je od naju zahteval nova očala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar