La Paz leži stisnjen v kanjon med dva vzpenjajoča se bregova, oba popolnoma pozidana z nedokončanimi, rdeče opečnatimi hišami. Mesto z nekaj manj kot milijonom prebivalcev leži na nadmorski višini 3660 m in je najvišje ležeča prestolnica na svetu. Že nekaj časa zato domače nogometno moštvo ne sme več gostiti mednarodnih tekem, saj je bila zaradi neprilagojenosti na višino in neaklimatiziranosti gostujočih ekip prednost domačega terena le prevelika.
Mesto gravitira proti jugu, ki je tudi najnižji in najbogatejši del. Najin zelo luškan hotelček je bil v zgornjem, bolj severnem delu, kjer so ulice polne prodajalcev najrazličnejše krame, od turističnega kiča do plinskih kuhalnikov, pustnih mask, sadja in lokalnih oreškov, raznovrstnih izdelkov iz srebra in lamine volne, kvazi inkovskega kiča, do penastih bombonov, otroških frač in laminih fetusov, ki jih je po verovanju domačinov treba za srečo zakopati pod temelje novonastajajoče hiše (Bolivija ima devet milijonov prebivalcev in tri milijone lam, ki jih vzrejajo za volno in za meso; če je ubita lama slučajno breja, zarodka ne zavržejo..). Mesto je kar umazano in v povprečju revno (Bolivija velja za najrevnejšo južnoameriško državo), v tradicionalne (še vedno) kmečke noše (z obveznim klobučkom na glavi) odete gospe – večinoma obcestne prodajalke – sedijo kar po tleh, promet je hektičen, a celo nekako deluje; mimoidoči so naju opozarjali, naj bova previdna z denarjem in fotoaparati, na vsakih nekaj metrov pa za varnost stojijo policaji ali vojska.
La Paz so leta 1548 ustanovili španski zavojevalci, sluteč zlato v reki Choqueyapu, ki danes teče pod mestom. V prostih uricah so kot kaže dovolj uspešno dvorili lokalnim gospodičnam, ki so podlegle španskemu šarmu in se preselile v novonastajajoče mesto. Čeprav je zlata kmalu zmanjkalo, pa je medtem La Paz postal pomembna tranzitna točka za srebro, ki so ga kopali v Potosiju in vozili naprej proti pacifiškim pristaniščem.
Bolivija in La Paz danes postajata na novo odkrita turistična destinacija. Kot običajno, sta tudi tukaj trčila skupaj najmanj dva svetova in veliko različnih motivov. Večinoma zelo revni domačini, ki na vsakem koraku prodajajo tudi tujcem in od njih nekaj malega res zaslužijo, že v naslednjem trenutku izrecno ne dovoljujejo fotografiranja; prav čuti se njihovo neodobravanje in odpor do množic turistov, ki, če smo pošteni, precej nevljudno posegajo/mo v njihovo vsakodnevno rutino in intimo. Mesto je za nas izredno slikovito in fotogenično; ženske nosijo na hrbtu oprtane živopisane rute in v njih od otrok do raznorazne krame, življenje se aktivno dogaja na ulicah in zanimivih motivov je ogromno. Za ukradeno, a ne dovolj dobro skrito fotko sva bila deležna zmerljivk, v okolici jezera Titicaca pa celo kamenjanja. Za ponujen bolivijano pa se seveda z veseljem nastavijo objektivu, a kaj, ko si takšnih “narejenih” fotk z Borom niti nisva želela.
Decembra 2005 je v Boliviji prvič zmagal predsednik lokalne krvi, nekdanji pridelovalec kokinih listov Evo Morales. Evo skrbno goji kult svoje osebnosti in skrbi za dobrobit staroselcev. Svet si ga je zapomnil predvsem po prvem nastopu v palači ZN, ko je visoko v zrak dvignil kokin list s komentarjem, da je kokina rastilna zelena in ne bela, s čimer je hotel poudarit, da je koka tradicionalno zdravilo, ki ne bi smelo biti apriori nezakonito zato, ker je mogoče izrabljati njen derivat – kokain. Koka je v Boliviji zelo čislana rastlina še iz predkolumbovih časov. Pripisujejo ji zdravilne učinke pri preprečevanju višinske bolezni, učinkuje na zdravje zob in dlesni ter v veliko večjih količinah deluje tudi rahlo anestetično. Za domačine je kokin list povsem običajno zelišče, ki ga žvečijo ali pijejo v obliki čaja in ga ne povezujejo z drogo, kokainom. V času pred Moralesovo vladavino je bila Bolivija razdeljena na regije, kjer je bilo gojenje koke dovoljeno, in na druge, kjer je bilo to prepovedano. Morales kot velik zagovornik vzgoje kokinih rastlin je takoj spremenil zakonodajo in odslej se sme koko gojiti povsod po državi. Domačini vidijo težavo v tem, da je kokina rastlina zelo agresivna, saj že po prvem letu gojenja tako močno izčrpa zemljo, da je ta naslednjih deset let popolnoma neuporabna za gojenje katere koli druge rastline. Ker je zaslužek s kokinimi listi boljši v primerjavi z gojenjem žita ali zelenjave, se danes celotna območja orientirajo na gojenje kokinih rastlin. Na ta način se siromaši zemlja, po drugi strani pa ustvarja pomanjkanje in posledično draginja zelenjave in sadja.
Za prodajo kokinih listov v La Pazu je potrebno posebno dovoljenje, ki uravnava količino kokinih listov na tržišču in preprečuje, da bi se v prestolnici razvijala proizvodnja kokaina.
Z Borom sva v La Pazu preživela tri dni, od tega dva nekoliko izčrpana po slani avanturi – in le v raziskovanju mesta, tretjega pa na celodnevni kolesarski avanturi. Preživela :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar