Kako priti iz Ljubljane v St. Petersburg, če zamudiš letalo - ali - Na cilju Volvo Ocean Race regate (KOMPLETNO POROČILCE :)

Kmalu po prihodu z zimskega potovanja po južni Ameriki me je prešinilo. Konec junija bo v St. Petersburgu v Rusiji zaključek Volvo Ocean Race-a, regate 70-čeveljskih high teck jadrničk, ki od novembra plujejo okoli sveta. Kaj če bi bila zraven, napisala kakšno reportažo, dve ali tri, si s tem pokrila stroške – in doživela nekaj veličastnega? Preverim letalske karte – in ker se v takšnih trenutkih ponavadi vse poklopi, je bila tudi cena prijaznih 200 evrov. Pokličem še Bora, greš zraven, boš fotkal? – in je bilo zmenjeno.
Pride dan d, midva še nekaj motoviliva po Ljubljani, naletiva na manjši cestni zastoj malo naprej od Trsta (letela iz Benetk) in zamudiva letalo. Preden bi se resno lotila alternativnih poletov, pade predlog: avto? Bova videla še baltske države – Litvo, Latvijo, Estonijo, Rusijo pa malo drugače, počasi in doživeto. 2400 km v eno smer, od tega 600 km avtocest, ostalo pa prepuščeno naključjem.. Naj to zmoti velikega duha? 29 ur neto vožnje, vmes pa tri ure spanja. Še dobro, da oba z Borom rada voziva in še posebej v redu, da sem nedavno za protivrednost 3000 evrov (jebemti..) zamenjala vse vitalne dele mojega avta, tako da na to temo ne bi smelo biti težav.



Odrineva torej kar direktno iz Benetk in najin road trip se začne. Odločiva se, da bova pot do Rusije ubrala brez večjih postankov, nazaj grede, ko nama bo bolj jasno, kaj lahko pričakujeva, pa si bova vzela nekaj časa za oglede Talina, Rige, Varšave.
Ljubljana – Dunaj – Bratislava (tukaj si privoščiva odličen gulaž soup in borovničeve cmočke (posute z jedilno čokolado, ghrrrr..) v mojem omiljenem Slovak Pubu..:) – Varšava – Litva – Latvija – adios EU – pozdravljena mother Russia :)
Na mejo sva prišla okoli polnoči, en avto pred nama - in projekt za uro in pol. Najprej napad komarjev. Resen napad komarjev. Odpreva vrata in jih čez sekundo zapreva - izkupiček v notranjosti avta - kakšnih 20. Bila sem milostna z njimi, umrli so hitro. Davek močvirjem, polderjem, vlagi povsod okoli nas.
Še na latvijski strani dobiva insajderski tip - da je najugodnejši trenutek za prečkanje meje prav noč. Zjutraj se prebivalci EU namreč postavijo v vrsto, čakajo ure in ure, da potem na ruski strani napolniji tank. Za pol prišparanega evra pri litru bencina - razumljivo. Le da se čakanje lahko včasih zavleče na cel dan, takisto pa doleti tudi nič hudega sluteče turiste, ki prav takrat vstopijo v vrsto za njimi.
In - pozdravljena, birokracija. Malo smo se je že odvadili, vsaj take prave, same sebi namenjene. Napisala sva kakšnih ducat različnih formularjev. Kdo sva in kaj hočeva - formularji so v ruščini in v grabljicah (dobila svojo osebno svetovalko, s katero smo se le nekako sporazumeli :); formular za "avto passport" - našo prometno; plačilo (plus formularji, seveda) za avto zavarovanje (naše ne velja) - pa še in še; pišeš tukaj, oddaš pet metrov stran drugemu cariniku. Pregled avta, bolj v smislu - imate noter kakšnega človeka ali kamelo? Brez kakšnih resnejših ambicij po odkrivanju vsega hudo prepovedanega, kar sva tovorila s seboj :)) Pa rampa za naprej, pred katero spet stojiš in čakaš, da bo nadrejeni poklical uslužbenca in mu dal navodilo, naj jo dvigne. Kdaj pa bo to? Ah, tega pa ne vem.. Še kar bizarno. In oddaja novega pildka temule gospodu. S tem ramp še ni konec. Nova rampa, ponovi vajo. Izvirna dogodivščina, še posebej, ker nihče ne govori angleško (ali pa sploh nič drugega kot rusko) in ker so vsi kljub temu neskončno prijazni. Vse bi naredili, da bi ti le dopovedali, kaj želijo.
Prečkava mejo in pred nama so še tri zadnje urice vožnje v romantiki belih noči - in jutranji St. Petersburg.


Celo pot od Ljubljane do St.P dežuje, ruska nekajkrat prestolnica pa do konca utrujena popotnika pričaka z zametki jasnega neba in praznih ulic, ki jih nameni le zares zgodnjim. Tako utrujena, da sva se zadnjih nekaj sto kilometrov menjavala že na slabih 50, več jih nisva zmogla - naju je mesto tako prevzelo, da sva se v hipu zbudila. Namesto naravnost v hostel sva se tako kar vozila, vzdihovala ob veličastnih zgradbah in vpijala široko slovansko dušo.



Bele noči in dnevi brez spanca
St. Petersburg je mesto, v katerem se v času okoli poletnega solsticija – prav v tednu najinega obiska – ne spi. »White nights« ali pojav belih noči wiki opiše kot: »Že na 50° zemljepisne širine je v času solsticija mrak dolg osem ur, celoten čas od Sončevega zahoda do vzhoda (torej noč) pa znaša 7 ur in 51 minut. To pomeni, da se na tej lokaciji večerni in jutranji mrak spojita ter izničita pojav noči, kar se imenuje bela noč. Ta se natanko en dan v letu pojavi na 48° 33' 24"; vedno dalje na sever je vedno več belih noči v letu, dokler pojav na tečajniku ne pride do izraza v tej meri, da Sonce en dan v letu (ob solsticiju) sploh ne zaide. St. Petersburg sicer leži dobrih 6° pod severnim tečajnikom, vendar v juniju sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.«
V praksi pojav izgleda veliko bolj romantično.. ob enajstih zvečer je svetlo kot sredi dneva, ob polnoči snameš sončna očala, okoli dveh zjutraj se blago zmrači, da bi se okoli treh na obzorju že začel delati dan. Bilo je res božansko, meščani St.P. ga dojemajo kot velik praznik in seveda odlično priložnost za zabavo pozno v noč, pardon, dan. Mesto ob polnoči živi enako intenzivno kot Ljubljana v torek ob štirih popoldne.

Ni nama preostalo drugega, kot da se zapodiva v akcijo, nekaj malega odspiva, dovolj, da lahko pokrpava dneve z dnevi. Tudi bioritem se nama je takoj prilagodil. Čeprav skurjena do konca, sva bila ob polnoči – sredi dneva takorekoč – še popolnoma prisebna in polna energije, okoli dveh sva se prisilila k spancu, zgodaj zjutraj pa sva že spet blaznela naokoli.. nenavadno je bilo opazovati svoje telo, ki bi po vseh pravilih moralo omedlevati od utrujenosti (in doma tudi bi), kako se v hipu prilagodi naravi in začne delovati povsem usklajeno z novim ritmom dneva in noči.
Samo štiri dni sva imela na voljo, od tega sva dva kanila nameniti VOR-u, torej dva. Za mesto z nekaj manj kot petimi milijoni prebivalcev in zgodovino, kot jo ima St.P – jasno da odločno premalo. Ampak že kar navadila sem se na tak tempo, zadnje čase mi čas vedno beži..
Mesto, ki mu zaradi številnih umetno narejenih kanalov, ki dopolnjujejo strugo reke Neve, pravijo tudi Severne Benetke, sva v glavnem prehodila. Hostel, ki sva ga po stari navadi rezervirala nekaj dni pred odhodom, torej prepozno, je ležal nekaj kilometrov od strogega centra, če za to okličemo okolico Ermitaža. Bila sva pogumna in sva avenijo Nevski Prospekt večinoma in v velikem delu prepešačila. Vožnja z ladjico po kanalu, pa Ermitaž, za katerega je direktor nekoč dejal, da ne ve, če je najboljši muzej na svetu – zagotovo pa ni drugi najbojši – kakšna cerkev tu in tam, kakšna knjigarna tu in tam, muzej ruskega osvajanja vesolja, znamenita vojna ladja Aurora, baletna predstava, ruska večerja.. pa sva v dveh dneh uspela vsaj nekoliko doživeti utrip mesta, ki v najinih dneh res ni prav veliko spal. Priporočam.







Ta noč je bila moj dan
Petek zvečer je, z Borom sediva na večerji in razglabljava o soboti, velikem dnevu prihoda bark v cilj, vrhuncu najinega potovanja.. Ura je bila okoli pol polnoči, sonček še visoko, hrana dobra, japonska, suši. Rusko večerjo sva načrtovala za zadnji večer, tega dne sva bila preveč utrujena, da bi nama doživetje kaj pomenilo, pa sva si vzela hranjenje bolj za nujno zlo – ki se je vendarle izkazalo za nadpovprečno okusno.
V soboto zjutraj naj bi fotografi/novinarji štartali izpred media centra ob sedmih zjutraj z gliserji in pričakali prihajajoče barke okoli 12h-13h. Tako je bilo planirano in napovedano še popoldne. Torej, jeva, pa pozvoni telefon. Naj bova v press centru čez eno uro, veter je tako potegnil, da barke letijo hitreje kot so pričakovali in bodo na cilju že okoli štirih zjutraj. Cilj je bil postavljen cca 30 milj ven proti Švedski/Finski, kjer globina vode še omogoča normalno jadranje.. voda pred St.P pa je prenizka in za vplovitev so poglobili kanal.
Torej, zapustiva najin okusen suši kar sredi grižljaja, odhitiva domov (taksist: nor), pobereva foto in ostalo opremo, pa predvsem topla in vodoodporna oblačilca, dirkava nazaj, zberemo se s preostalimi novinarji/fotografi, ki so jih uspeli priklicati sredi noči – in krenemo z jahtico.
Dela se dan, mi drvimo z dobrimi 25 vozli na uro, piha, ura je okoli treh, nebo na severu žari v jutranjih barvah, fotke še niso dobre, ker je pretemno za nas, ki se gibamo.. daleč na obzorju pa že prvi dve prihajajoči barki, Telefonica Black in Puma.. čisto se vznemirim, je to res??? Barke, ki sem jih z velikimi očmi spremljala po netu od lanskega novembra, bodo čez nekaj minut na dosegu roke.. Bor tudi, ostali (ruski) novinarji pa nimajo pojma, kaj se sploh dogaja. »Te barke so šle okoli sveta?« Jp. »Katera bo pa zmagala?« Ericsson 4. »Kako pa to vesta, če še ni konec dirke?« Ghrrrr.. Midva z Borom sva vedela, kdaj je nazadnje kateri član ekipe na vsaki barki posebej kihnil, ostali fotografi niso vedeli niti tega, kaj so sploh prišli fotkat. Je pa ta njihova indiferenca imela tudi dobro plat, namreč kaj hitro sva na splošno zadovoljstvo (kot vemo so ljudje običajno zelo veseli, če jim ni treba preveč mislit :) prevzela pobudo in usmerjala naš gliserček kamor nama je poželelo fotografsko srce – ostali so bili pa tudi veseli, da so prišli do boljših shotov. »Gas!!! Ok, zdaj pa ustavite, barka bo naredila tack, da ji ne bomo na poti..« »WTF is tack – in kako tadva vesta, da bo naredila tack???« .. ki se medtem seveda zgodi, ampak v resnici ga ni bilo prav težko napovedat.. :) (Hvala, Tome :) Tako nekako se je odvijalo in nama je bilo kar prav..






Sončni vzhod, ki se je v vseh žarečih barvnih odtenkih pripravljal kakšne štiri ure, se zgodi točno, ko Telefonica Black zmaga svoj prvi leg na dirki – prav tega zadnjega – in kot prva zapluje skozi cilj.. kakšen tajming, kakšna romantika.. nore barve, oranžno rdeče, vijolične, tople, jadrnice veličastne v barvah in silhuetah.. ljudje na njih pa do konca utrujeni.. okoli nas švigajo press čolni, obalna straža, ki čuva, da se tekmovalnim barkam preveč ne približamo, raznorazne jadrnice, ki so jih prišle pričakat in pozdravit po devetmesečni plovbi okoli sveta.. Kakšna dobra energija, zelo mi je bilo žal za vse vas, ki ste jadralci po duši in niste bili zraven, uživali bi..
Potem, kot peta, se pripelje zmagovalka celotnega VOR-a, ekipa Ericsson 4, že vnaprej glavna favoritka dirke. V skupnem seštevku so zmagali že pred tem zadnjim legom iz Stokholma do St.P, tako da so se pripeljali lepo ležerno in brez stresa..
Težko opišem vse občutke, ampak to je bila zame ena najlepših noči in doživetij v življenju.. ne vem, kdaj sem nazadnje videla nekaj tako energetsko močnega, s toliko doživetij, občutkov, čustev, zmag, porazov za sabo..




Jadrničke so se zbrale na cilju, še zadnjič spustile jadra in prižgale motor. Pred njimi je bilo 30 milj plovbe skozi koridorček do StP, carinske formalnosti, potem pa slovesno vplutje skozi dvignjene mostove prav v središče mesta.
Mi pa gas do konca, dobra ura nabijanja po valovih na našem desetmetrskem gliserju – ozroma jahti :) in omedlevica na poti do hostla. Naporna noč je bila to, od zadnjega spanca je minilo že kakšnih 35 ur, pa še od prej sva bila precej sesuta.. Adrenalin je popustil, midva pa za tri urice v komo.
Popoldne so počasi prispele tudi jadrnice v zaliv pred mestom, dvignili so mostove (prvič podnevi po ne vem koliko letih..) lepo ena za drugo, najprej ruska Kosatka, sicer neuvrščena ekipa – kot gostiteljica – potem pa po vrsti od zadnjeuvrščene proti zmagovalki. Mi spet na čolnih, v zalivu nešteto bark, še veliko več kot zjutraj, vsi bregovi in mostovi polni ljudi, ki so prišli pozdravit ekipe, vreme se čisto spremeni, o jutranjem soncu niti sledu, kapljice dežja postanejo resen naliv, mi na čolnih, foto oprema čist mokra.. potem pa pristanek, ena za drugo VOR barke in tudi mi, oder pred palačo Petra in Pavla, špalir ekip, slavnostna podelitev nagrad za zadnji leg, govor županje, šampanjec šprica, mi premočeni že itak.. super.










Intervju s Torbnom Graelom
Naslednjega dne sva si obetala intervju s skiperjem zmagovalne barke, brazilskim jadralcem Torbnom Graelom. Zaradi maratona, ki je zaprl center St.P. in naredil cel prometni kolaps, se je tajming jutranje novinarske konference popolnoma porušil in tiste slabe urice vmes, ki bi jo sicer Torben namenil nama z Borom, nenadoma ni bilo več. Popoldne skupna podelitev za dirko, spet veliko čustev in nekoliko manj dežja, pa ogled barčic od blizu, celo na in v Pumo so naju spustili, le fotkat niso pustili v notranjosti barke. Kljub vsej špijonaži so nekateri detajli ostali ostalim ekipam skriti in želeli so, da tako tudi ostane. Ok, obljubila sva z Borom in držala obljubo, tako da slika iz notranjosti ostaja le nekoliko temačen, stisnjen, vlažen, poln sodobne informacijske tehnologije in komajda za dostojnega moškega visok spomin.





Torben je po podelitvi ušel vnaprej dogovorjenim obveznostim naproti, tako da sva se zadovoljila s piarovko, ki nama je obljubila intervju po mejlu. Za Playboy, rubrika 20V, točno toliko vprašanj. Pošljem jih za vsak slučaj nekoliko več, da bom lahko kakšno povzela tudi v članku za Val, pa je bil Torben nekaj dni po zaključku VOR-a že spet na vodi.. Pogajamo se okoli deadline-a in nekako le uspem s pomočjo prijazne naklonjenosti Playboyevega urednika pravočasno priti do odgovorov – pa me skoraj zadane kap. Resda so v igri veliki denarci in se Torben kot kaže ne želi izpostavljati ali bognedaj komu zameriti, a tako politično korektnih odgovorov le nisem pričakovala. Vseeno, intervju je oddan in čaka na objavo, le žal mi je, ker bi lahko bil tudi veliko sočnejši, provokativneši.. človek kot on ima toliko zgodb v svojem srcu in glavi..





Čez Talin, Rigo, Varšavo domov
Da ne bi potovala po isti poti in da bi – če sva že tam – vsaj na hitro pogledala še mesta baltskih držav, sva vandranje domov splanirala preko Talina (Estonija), Rige (Latvija) in potem naprej po isti poti kot gor grede. Prestavila sva se torej iz lepote St.P. belih noči v lepote talinskih enako belih noči. Ležita cca na isti zemljepisni širini, tako da efekt dela enako dobro tudi tam. In kaj sva doživela, ko sva se pripeljala!! Ok, najprej pot – iz St.P. – izogibanje luknjam, takim konkretnim, po še kar zelo podrti cesti, kakšnih 100 km, pokrajina pa čist na izi, podeželje, sonček, ful lepo, cesta ravna, avtov malo, ura pol sedmih zvečer, ko sva se odpravila.. Meja – če ne bi gospoda ravno začela z malico, ko sva prišla, deset avtov pred nama, ne bi izgubila dveh ur.. potem pa naprej v Estonijo, dobrodošli doma, draga EU. Komplicirali so na EU meji vsaj toliko kot za izstop iz Rusije.. in goodbye mother Russia, hope to be back. Lepo je bilo, res lepo.
Pot naprej, cesta popolnoma ravna, odlična, široka, popolnoma prazna, nobene potrebe po avtocesti.. še 200 km do Talina.. le na zelo redke čase kakšna hiška tu in tam, drugače pa samo ravnina, barve večernega svetlega neba, meglice nad travniki, vmes sva se ustavljala za fotke, res je bilo pravljično.. Se pripeljeva v Talin, popolnoma brez pričakovanj, razen evrovizije, baje, enkrat v preteklosti – mi ime ni vzbujalo nobenih asociacij.
Kakšno ODKRITJE!!!! I was impressed!!!!!! Pripeljeva se v center in obnemiva.. kakšne stavbe – mesto je biser moderne arhitekture!! Samo vzdihovala sva!! Se čuti vpliv skandinavskega oblikovanja, njihove estetike, minimalzima, itak pa so Estonci napol vesoljčki, spadajo k Fincem in Madžarom in niso iz našega slovanskega sveta.. Baje jih je 1,4 milijona v državi, enkrat večji od slo.. zato tako redka poselitev, ki sva jo opazovala med potjo.. razviti ful, wifi na vsakem koraku, v mestih povsod, tudi v parkih, vse skupaj ena sama wireless cona :)) V hotelu sva imela recimo tri različne open ponudnike na voljo. Kot da bi se kakšnih 15 let nazaj nekdo pametno odločil, kam in kako želijo naprej – in zdaj temu zmagovalnemu konceptu sledijo na vseh področjih..
Zvečer – luči, zadaj tisto globoko modro večerno white nights nebo, ki dela nore silhuete zgradb, hiše pa vsaka zase čisti presežek oblikovanja.. center mesta je staro mestno jedro, urejeno z občutkom do zadnjega detajla. Podoben občutek kot v Ljubljani, le da z veliko večjo mero odličnosti, ki jo pri nas tako zelo pogrešam..





Nekoliko manjše navdušenje sva pokazala nad Rigo, čuti se vpliv socializma, ki ga moderni časi še niso povsem zbrisali s sveta.. Le redke zanimive stavbe pritegnejo najino pozornost, čuti se nižji standard kot v Estoniji, vse skupaj je veliko manj urejeno, ljudje – kolikor sva imela z njimi stika – pa veliko bolj zaprti vase, manj z veseljem zroči v svet..


Rigo vzameva bolj hitro, sprehod po centru, odlična večerjica in dalje, pot do Varšave bo dolga kakšnih osem ur. Kar hecen občutek, ko obcestna tabla pokaže še 225 km, pa se ti zdi, da si zdaj pa res že skoraj tam. V Varšavo prideva okoli petih zjutraj, pa sva še kar fit in po kratkem giru po mestu se odločiva, da jo kar potegneva naprej. Ne prav veliko kasneje v izjemnem krču komaj odprtih vek iščeva kakršnokoli obcestno ležišče, četudi z roza prevlekami.. za par uric, potem pa mimo Bratislave in Dunaja domov.
Prispeva zvečer, ob devetih zjutraj naslednjega dne pa naju z Marčijem že čakajo v Sukošanu, da se s Tometovo ekipo odpravimo na našo Seascape podaljšani vikend kornatsko avanturo.

Več fotogtafij na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Fiumanka, Rijeka

Pišem malo z zamudo in za nazaj, in tudi tole poročilo še pride :))

Razpad sistema

Po dobrem jadranju na Marinadi in naslednjega dne na SSC regati smo se ambiciozno in s statusom velikih favoritov nadvse veselili sobotne in nedeljske dirke v Piranskem zalivu, tokrat prvič v okviru Justinten Cupa. Kot se nam je očitno takrat vse poklopilo, od naše pozitivne energije, dobro izvedenih manevrov, pravilnih taktičnih odločitev, do, nenazadnje, napak konkurence - tako je šlo tokrat vse narobe.

Sobotno regatno polje se je začelo pri solinah, boja je bila nekje v sredini zaliva, nasproti Pirata. Prvo orco smo zvozili kar dobro in obrnili bojo z veliko prednostjo pred ostalimi SSC, dobro odpeljali tudi z vetrom, dokler ta ni padel tako dramatično, da nam je moj dragi rdeč genakerček samo še žalostno obvisel ob jamboru in obstali smo na mestu. Ker je naslednji reful vetra prišel s hrbta, so ga najprej dobile barke za nami, ki so se - medtem ko smo mi še vedno stali, lepo odpeljale mimo. Kot prvi smo se boji približali na slabih petdeset metrov, obrnili smo jo nekaj minut kasneje kot zadnji. Če bi bili sposobni to sprejeti kot del igre, bi se nam najbrž bolje pisalo, tako pa se nam je v tistem trenutku sesul jadralski svet in tudi pravice za nas ni bilo več.



Naslednjih plovov - v izogib nepotrebnemu dodatnemu vznemirjanju - ne bom detaljno popisovala. Jadrali smo kot telebajski, manevre delali slabo, se odločali povsem brez koncepta in kakopak tudi našo slogo, dobro voljo in pozitivno energijo je odnesel že prvi refulček. V nedeljo je bilo vreme še bolj muhasto, prvi plov smo odpeljali s kar krepkim vetričem, drugi pa je bil prekinjen in s tem tudi regata zaključena - zaradi popolne bonace.

Tokrat prvič smo SSC regatirali v polju skupaj z Justinteni, ki so meni zelo drage barke, tako da sem imela vsaj s tem nekaj veselja. Justini so štartali pet minut pred nami in odpeljali tri kroge, medtem ko smo mi vozili dva. Res lepo jih je bilo občudovat, kako režejo vodo in letijo kot raznobarvne puščice mimo nas ... Upam, da se bo Ažo odzval njihovemu povabilu in za nas organiziral še kakšno takšno združeno regato, ki se je tokrat zvečer razvila v zelo prijetno druženje.







Dejstvo je, da nekoliko močnejšemu in povrhu še nestabilnemu vetru, kakršna je bila sobotna burja, nismo dorasli. Ne znamo še pravilno opazovati regatnega polja, ne znamo predvideti vetra, ne znamo sprejemati dobrih taktičnih odločitev in seveda ne poznamo še neštetih detajlov trimanja barke. Prav tako nismo dorasli konkurenci, ki so jo na ostalih SSC barkah tokrat sestavljali bistveno bolj izkušeni jadralci, tekmovalci laseraši itd.

Po drugi strani pa - vsaj meni - ta znana dejstva niso bila dovolj dober argument, da bi bila zadovoljna s pozicijo, ki nam trenutno pripada. Peter, lastnik in krmar zmagovalnega Justintena, mi je kasneje na večerji vzpodbudno rekel: "Mi smo bili v naši prvi regatni sezoni vedno zadnji, razen enkrat, ko smo bili predzadnji - in tega uspeha smo se res veselili." Občudujem takšen pristop in tekmovalno zrelost. Jadram deset let - pa najbrž v vsem tem času nisem prejadrala več kot deset čarter tednov, regatiramo pa dva meseca - kar nam daje vso pravico biti zadnji še zelo zelo dolgo. Pa me vseeno vsak tak "neuspeh" potre in moti..



Ta vikend je bil tudi dobra šola naše jadralske zrelosti: dokler nam gre dobro ali vsaj po planu, je vse super. Ko se malo zatakne, sledi razpad sistema na celi črti. Še kar veliko dela nas čaka ...

Jah, ni vsak dan nedelja.. Torej, ta teden počasi razpihujem svoj ranjeni ego, ki se je pravzaprav napihnil brez vsake realne osnove. Nekako sem navajena, da sem/smo v vseh športih, ki se jih lotim-o, kar hitro precej dobri rekreativci. Regatno jadranje bo torej, kot kaže, nova izkušnja tudi v tem pogledu. Sicer pa, vsak dan, v vsakem pogledu ...



Ekipa: Mare, Bor, Jaka
Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvi Seascape SLO Cup, Portorož 2009

V nedeljo, po naporni Marinada noči smo se ekipe SSC zbrale pred pomolom v centru Portoroža na štartu prve Seascape SLO Cup regate.

Zasedba - poleg nas še Kristian, Mojca in Uroš na eni barki, Jan Kobler z bratom na drugi, Hijene na tretji in ekipa punc prvič na SSC na četrti, skupaj pet bark. Veter nam je bil tokrat bolj naklonjen, pihal je zmeren maestral moči okoli 10 vozlov.



Odjadrali smo štiri plove, v treh od njih je Kristian premočno vodil vse od začetka, mi pa smo ponovili dobro sobotno jadranje in trikrat zaključili kot drugi, zadnji plov pa je krepko premešal štrene - mi smo se po neumnosti dotaknili boje od orce - in to (preveč) pošteno tudi priznali, kar nam je prineslo kazenski 360 stopinjski obrat pred ciljem in izgubo drugega mesta. V tem plovu so zablestele Hijene in si zapisale svojo prvo zmago, drugi je bil Kristian. Bravo Hijene!!!!!!







Še skupen rezultat po dveh dneh jadranja - Kristian prvi, mi drugi, Jan tretji. Čopi je zmagovalcu prijazno namenil tudi super nagrado, Velocitek Speedpuck, ki ga je (da bo pravica na svetu) Kristianu na koncu prižrebala Mojca. Naša ekipa je jadrala v enaki zasedbi kot dan prej, na Marinadi.

Sledi regata v okviru Justin Ten Cupa, 30.-31. maja v Portorožu.

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Marinada 2009 - napeto do konca

Marinada je mednarodna regata v organizaciji Burin Yachting Cluba, ki sama sebe imenuje "navtični dogodek leta", na njej pa je letos tekmovalo nekaj čez 110 jadrnic različnih razredov. V okviru Marinade je imel svojo regato (s svojim štartom pet minut kasneje) tudi razred Seascape 18.



Regata se je odvijala v soboto, 16. maja s štartom pred izolsko marino - najprej tehnični plov - palčka orca/downwind nazaj do štarta, potem pa malo daljši navigacijski plov do piranske boje, obrat in plovba z vetrom do cilja pred hotelom Metropol. Predviden čas regate je bil od 12h do 16h, vendar so čas za prihod v cilj na koncu podaljšali za pribižno 25 minut.



Kako bi lahko bilo drugače, če pa je bila regata - jasno, da nam je vreme postreglo s tipičnim regatnim vetrom, torej bonaco. Velike barke - Shinnig, Amis, Viharnik so se odpeljale naprej, za nas pa je ostalo le pobiranje ostankov in lovljenje sapic v naša (premajhna) jadra.. Toliko bolj je zato prišla do izraza iznajdljivost in dobri živci, z mikroskopom smo iskali refulčke, po katerih smo dosegli hitrost dneva 3,2 vozla :)) Večino časa smo se prebijali tam nekje med 0,5 in 1.5.. Zanimivo je bilo opazovati, kako vsaka barka išče svojo pot, ene so se podale pod strunjanske klife in tvegale bonaco, pa so jo na koncu vsled termike, ki se je sredi dneva šibko dvignila, dobro odnesli, drugi so se odpeljali krepko ven proti Trstu - nekaj izgubili zaradi dolge poti, pa vseeno na koncu nadoknadili z boljšim vetrom in večjo hitrostjo, tretji s(m)o iskali svojo pot nekje vmes, iščoč zaplate vetra na najbolj direktni liniji.



Pri tako majhnih hitrostih in šibkem vetru se na barki, kot je SSC, marsikaj dogaja. En napačen premik, en odvečen korak, pa se pol vozla pretvori v nič vozlov.. Zelo redko žal obratno :))
Kako velika je bila naša zaveza dobremu jadranju in čimboljši uvrstitvi naj oriše tudi tale prigoda - raje sem se odpovedala mojemu dragemu po kokosu dišečemu hawaian tropic faktorju 50, zapostavljenemu nekje v podpalubju - in tvegala opekline - kot pa da bi zaradi prekopicevanja v notranjosti barke to spravila iz ravnotežja in ji odvzela kakšno desetinko takrat tako zelo potrebnega vozliča. Najbrž ni treba posebej omenjat, da sem bila na večerni Tony Cetinski zabavi rakun in blazno zabavna iztočnica vsem fantom, ki so se navzlic mojemu fancy videzu opogumili in pristopili :))



Naše jadranje je tokrat doživelo vesoljski preboj in prvič lahko rečem, da smo naredili veliko stvari prav. To se je pokazalo tudi v poziciji glede na konkurenco - še najbolj smo bili ponosni, da smo vmes ustvarili celo nekaj čez 400 metrov prednosti pred Kristianom, ki se je regate udeležil kot krmar enega od Seascapov. Jan Kobler je z očetom izbral notranjo linijo pod klifi, ki se jima je bogato obrestovala in ustvarila (in do konca obdržala) sta neujemljivo prednost, medtem ko smo se mi stabilno pozibavali na drugem mestu.
Zunanja linija je Kristianu, našemu največjemu konkurentu (in seveda vzorniku) prinesla dobro izhodišče za bojo na piranski punti, kjer nas je kljub prejšnjemu zaostanku skoraj ujel, potem pa je odločala vožnja v krmo do cilja. Dejstvo je, da je Piranski zaliv veliko bolj njegovo igrišče kot naše, pa tudi vožnja z genakerjem zahteva nekoliko več spretnosti, tako da smo prej tako težko pridobljeno prednost počasi izgubljali - Kristianove izkušnje in znanje so bile za nas, greenhorne, pač prevelik zalogaj. Vseeno smo se borili kot levi, upoštevali trike in napotke s Tometovih treningov in na koncu, po štirih urah in 21 minutah dirke, prijadrali v cilj v pravem mach raceu - natančno pet sekund pred Kristianom!! Kakšen napet zaključek!!
Tri minute kasneje so zaprli cilj dirke, tako da smo ravno še ujeli tudi uradni čas zaključka regate, v dovoljenem času pa so kot četrte zaključile tudi Hijene.





Glede na konkurenco smo tokratno regato zaključili z dobrim občutkom. Najprej zato, ker smo dobro jadrali in naredili bistveno manj napak kot kdajkoli prej, predvsem pa tudi zato, ker smo uspeli premagat tako resnega jadralca, kot je Kristian. Ki pa nam seveda ni ostal dolžen in nas je postavil na svoje mesto že naslednji dan, na prvi SLO Seascape Cup regati.

Marinada Crvenkapa crew:
Marko Pihlar - krmar in glavno jadro
Bor Dobrin - glavno jadro in dviganje/spuščanje genakerja
Jakica - flok in trimanje genakerja

Več fotk na http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Prvomajska Seascape regata v Sukošanu - tretji :))

Prvomajski oddih sem z Maretom in Borom preživela v Sukošanu, na še eni Seascape Cup regati, tokrat uradno imenovani "Drugi Seascape cup & prvi Microsoft Dynamics IT cup".

Petek je bil namenjen neuradnemu samostojnemu treningu, h kateremu smo kanili pristopiti karseda resno, pa nas je Mate v četrtek zvečer predstavil lokalni konobici Kaleta (z vrhunsko črno rižoto) in lastniku - prijatelju Domagoju. Še pred ribjo juhico je padla prva runda "orahovcev", ki potem niso nehali prihajat, v takih luškanih malih kozarčkih, da ga sploh ni zgledalo veliko :))

Naslednjega jutra smo se sicer zbudili, to pa je bilo tudi več ali manj vse, kar smo bili sposobni do nadaljnega. Počasi in z užitkom smo potem do poznega popoldneva sestavljali barko, Mare je po inženirsko izboljšal nekaj detajlov, pridružila se nam je tudi Tometova prijateljica Marina, eno najbolj simpatičnih in nasmejanih bitij, kar jih poznam. Mare in Bor sta kljub bojnim ranam odrinila na vodo, medtem ko sem se jaz podala v lov za najbližjim internetom, saj mi je ostala na vesti še ena službena malenkost.



Zvečer smo se odpravili v bližnji Stari Grad v pakleniškem narodnem parku na projekcijo klajmberskih fotk. Malo sem se v zadnjem času oddaljila od te scene, plezam samo še enkrat na teden na stenci, v skali pa že dobrega pol leta nisem bila.. lušno je bilo, kot je med plezalci običaj.

Sobota, dirkamo!!!!! V kanalu pred Sukošanom je lepo vleklo, burja z refuli do 20 vz, mi pa v pravem tekmovalnem zanosu. Mare je prijel za krmilo, Bor škota glavnega jadra in odpiranje ter pospravljanje genakerja, jaz flok in trimanje genakerja. Po nekaj dobro odpeljanih plovih, pa tudi nekaj taktičnih, tehničnih in kar jih je še na voljo napakah smo na koncu delili tretje mesto v konkurenci petih ekip, kar je malenkostno prizadelo naš sicer precej pogumen ego, ampak nenazadnje smo še na začetku in niti jadrati ne znamo dobro, kaj šele regatirati.
Zvečer prijetna ekipna in dostojanstveno zaključena večerjica, kje drugje kot na kraju zločina v Kaleti :))



V nedeljo smo jadrali samo v zalivu, pa tudi veter je padel na okoli 10 vz. Po jutranjem bojnem posvetu, na katerem smo natančno obdelali vse sobotne napake, smo se odločili za novo taktiko, ki je predvsem temeljila na (za spremembo) avtokratskem sprejemanju taktičnih odločitev, kar je bilo dodeljeno meni. Z boljšim jadranjem smo si prijadrali štiri druga mesta in eno četrto, tokrat v konkurenci štirih bark, saj so Hijene zaradi družinskih obveznosti odstopile.







Skupaj tretji smo zvečer ponosno sprejeli pokal iz rok našega dragega trenerja, organizatorja SSC dirk in velikega idola Tometa Bašića. Po Borovi zaslugi imamo zdaj tudi zelo lepe Crvenkapa majčke, tako da smo res prava ekipa :))







Čez vikend treniramo v Piranu, potem pa dirka na Internautici in naslednja Seascape Cup regata v okviru Fiumanke na Rijeki.

Juhuuuuuuu :)))

Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih
Video na: http://www.seascape18.com/blog/
Track enega od plovov: http://www.youtube.com/watch?v=8MJPVcqchKU