Salta v štirih dneh in nešteto barvah

Mesto Salta s cca 400 tisoč prebivalci je središče ene od dveh najbolj severnih argentinskih regij (druga je sosednja regija Jujuy). Na severu meji na Bolivijo, na zahodu na Čile. Obe regiji sta s turističnega vidika po krivici prezrti, z mojega lastnega pa je to ena od njunih večjih prednosti. V razdalji tristotih kilometrov severno in jugozahodno od Salte se pokrajina nekajkrat spremeni in od živordečih, s kaktusi posejanih golih hribov postane z vinogradi bogata zelena ravnica. Čeprav je Argentina večinoma zelo bela država, dekleta v BA so recimo po telesnih karakteristikah povsem primerljiva s slovenskimi, pa sta saltska in Jujuy regiji veliko bolj domorodni, prebivalstvo je temne polti in pogosto indijanskih korenin.




S Salimo in Italijančkom smo najeli avto in si za prvi dan izbrali pot na sever, kjer andsko nižavje žari v odtenkih rdeče in se na drugi strani prelaza razprostirajo argentinske soline – Saline Grande. Težko je pristati na manj, ko dobiš priložnost doživeti več – in to velja tudi za potovanja. Lanska bolivijska slana puščava Salar de Uyuni je bila tako veličastna, da so bile argentinske Saline Grande, svojemu zvenečemu imenu navkljub, pač le slab nadomestek. Salima in Italijanček sta si jih želela doživeti, pa smo se po razgibani gorski cesti, polni ovinkov, prepadov in prečudovitih razgledov, odpravili čez 4100 m visok prelaz proti zahodu. Ne morem se upreti subjektivnosti pri opisovanju občutkov – a te vrste pokrajina me prevzame. Hecno (in seveda razumljivo) je, kako s Salimo, ki prihaja iz Maroka, različno doživljava svet okoli sebe. V soncu žareči rdeče-rjavi skalni masivi, puščavski pesek in kaktusi jo (za razliko od mene) pustijo popolnoma hladno, medtem ko se ob zelenem jezeru in travnikih okoli njega (za razliko od mene) navduši in stisne tisoč fotk..




Soline so bleščeče bela slana ravnica, na kateri smo izživeli svojo fotografsko kreativnost, spoznali ekipo mladičkov iz BA, se pustili opeči soncu in se imeli fajn..




Pot nazaj preko prelaza in potem še nekoliko bolj proti severu, proti bolivijski meji in večer v Humahuaci, od boga pozabljenem mestecu, ki pa nas je po prvem odbijajočem vtisu za vedno pridobilo na svojo stran. Svojo dušo je za tisti večer zlilo z našo in bilo je čudovito. Odlična večerja, prijazen hostel, jutranji sprehod po sobotni tržnici..







..In premik južneje, do Tilcare, nekoliko bolj backpackersko turistčne, a vseeno vredne ogleda z ostanki predkolumbijske naselbine.
Na poti nazaj proti Salti se je Italijanček odločil za samostojni premik proti Patagoniji, kar sva soglasno podprli. Zgodi se, da se s človekom ne ujameš in mi trije res nismo bili najboljši par.
Odložili sva ga na avtobusni postaji in si stisnili roke v slovo, a uradni prijatelji na facebooku ne bomo postali.. Sem pa od njega vseeno izvedela nekaj novega – namreč kot biolog dela v laboratoriju za preverjanje kvalitete mleka in baje se bolezen pri kravah spozna iz sestave njenega mleka, ne šele na osnovi krvnih testov. “Oh, how interesting!!” “Yes, sure. I hate it from the day one.” Takšen je bil.

S Salimo sva nadaljevali sami, zdaj v smeri južno od Salte. Prespali sva v še enem tipično-pozabljenem majhnem zaselku, Coronel Moldes, z glavno ulico in nekaj hostli, barom in slaščičarno, kar je bilo za najin pozni večer dovolj.



Nedaleč stran se razprostira zelo lepo jezero Cabra Coral, tisto, ob katerem je stisnila tisoč fotk :) Pot na jug, v Cafayate, se je vila po – zame – spet vzdihov polni pokrajini. Nekoliko drugih oblik, a še vedno rdečih odtenkov so se dvigovali hribi v temno modro nebo in se le malo pred Cafayatom spustili v zeleno, z vinogradi bogato dolino. Včasih se sama sebi zdim kot otrok, tako iskreno se lahko navdušim nad tako preprostimi stvarmi. Raznolike skalne oblike, mladci, ki za podarjen pesos v najbolj akustični od njih igrajo lokalne napeve, tisoč postankov za fotke.. In na koncu poti Cafayate, nekoliko večje turistično središče, mogoče velikosti našega Portoroža, ki živi v ritmu poletja, popotnikov, ki vsak s svojimi mislimi brezdelno poležavajo po parku, mesto vinogradov in odličnega suhega belega vina, ki sva si ga med prvim in drugim dulce de leche božansko dobrim sladoledom privoščili poleg zajčka v pomarančni omaki.





Naslednje jutro sva nadaljevali krog, zdaj že v smeri nazaj proti Salti, a po drugi, nekoliko zahodnješi cesti proti Cachiju. Čeprav so naju v turističnih agencijah v Cafayatu opozarjali, da bo razrita peščena pot za najinega malega VW gola (ne golfa) prenaporna, sva se vseeno odločili slediti prvotnemu načrtu. Za ta majhen pogum sva bili več kot bogato poplačani. Za 160 kilometrov dolgo pot sva potrebovali pet ur, pa ne samo zaradi peščene ceste, ki jo je včasih vmes tudi zmanjkalo, ampak predvsem zaradi neštetih postankov, ko sva družno vzdihovali nad lepotami okoli naju. “God was an artist”, je komentirala Salima.



Pozno popoldne sva prispeli v Cachi, si komaj izborili skromno prosto sobo v hosterii, na edinem trgu (ki je tudi edini prostor, kjer se kaj dogaja) pojedli najini redni empanadi con queso in naredili kratek giro po nekaj bližnjih ulicah. Kraj je majhen in ker nima niti črpalke, sva si zadnjih 160 km do Salte obetali še nekoliko daljših.



Že dolgo nisem vstala pred šesto, današnje jutro pa je bilo tega vredno. Nekoliko na tesnem s časom zaradi dogovorjene ure vračila avta v Salti sva si privoščili toplino vzhajajočega sonca in ravno cesto (tokrat delno tudi asfaltirano..), ki je pokrajino okoli naju pripeljala z divje rdeče puščave v bogato zeleno gričevje – in Salto.




Zvečer imava nočni bus v Cordobo – za zadnji del mojega, zdaj pravzaprav – najinega – potovanja.

Kraj brez imena

Prašna cesta, podrte, revne hiše, trg, na katerem se igrajo otroci in posedajo mladci, ki bi se jim najraje izognila. Zanemarjen bar, v katerem si ne želim kupiti niti vode, kaj šele kaj pojesti. Morda je pozna ura, ni važno – v kraju moram prenočiti. In potem, nenadoma, ulice zaživijo. Prašna ulica postane “moja ulica”, saj je na njej hostel, v katerem bivam. Na trgu sedita domačina in godeta, njuna glasba pomirja. Sumljivi mladci dobijo nasmehe na usta, ko mi pokažejo pot do svoje najljubše gostilne. Zanemarjen bar je edini, v katerem dela internet, za kar sem mu neskončno hvaležna. Hiše postanejo domovi in čeprav revni, najdem v njih ljubezen. Za pustimi, zaprtimi vrati skrivajo čudovite, negovane vrtove. Kot ljudje so, ki tam prebivajo.

Kraj brez imena dobi barvo, okus, vonj, trenutek, pesem, pogled, nasmeh.. jaz pa odhajam s predsodkom manj in zgodbo več.

Od Montevidea do slapov Iguazu

Montevideo mi ni bil všeč, zato sem se odločila, da novo leto dočakam v Puertu Iguazu, v tem času zelo popularni popotniško-izletniški destinaciji, tako za turiste z vsega sveta kot domačine, ki božično-novoletne praznike združujejo s poletnimi počitnicami.
Na prvi pogled enostavna ideja je za uresničitev potrebovala kar nekaj sreče – predvsem tiste “več kot pameti” – česar se v trenutku odločitve še nisem zavedala. Lahko bi se vrnila v BA in se od tam odpravila na dvajseturno vožnjo z busom, pa se mi je zdela privlačnejša ideja odriniti direktno naprej, preko Urugvaja. Delno zato, ker se mi v tem primeru ni bilo treba vračati, s čimer sem prihranila kar nekaj ur vožnje, delno zato, da bi spoznala še zahodni del države.
Vzhodni Urugvaj je atlantska obala (katere pristane – brez pretiravanja – zdaj poznam že bolje od povprečnega Urugvajca :)), zahodni (ki meji na Argentino) pa velika, zelena ravnica, ki jo občasno presekajo rokavi lenobne, rjave reke Uruguay, ki ustvarja tudi večja in manjša jezerca. Pokrajina je vseh petsto kilometrov do (urugvajskega) Salta enolična, a prekrasna, vzbujajoča skomine po lastnem prevozu, avtu, kolesarjenju ali ježi.


V Saltu avtobus iz Montivedea zaključi svoje potovanje, popotnik na poti proti argentinskim slapovom pa mora presesti na lokalni bus, ki ga v eni uri pripelje čez mejo v argentinsko Concordio, kot vzeto iz kakšnega Lynchevih filmov. Več sreče kot pameti torej sem imela v Concordii, kjer se prestopi na bus za Puerto Iguazu. Resda se je novoletno rajanje obetalo že naslednjega dne zvečer, a so mi v Montevideu zagotovili, da bo prostora na busih dovolj. No, naletela sem na dvanajst popolnoma razprodanih avtobusov in na zadnja štiri prosta mesta na zadnjem, ob polnoči.


Ker pot traja dobrih dvanajst ur, bi v nasprotnem primeru silvestrovala v od boga pozabljenem mestecu z eno ulico, dvema baroma in obcestnim motelčkom za voznike kamionov. Morda bi na koncu tudi ta bizarnost imela svoj čar, kdo ve, a vseeno sem se nadvse zadovoljna zleknila v skoraj meter širok sedež v mojem cama busu, spustila naslon v ležeč položaj, se lepo zavila v dekico in zaspala.


Če bi po Evropi vozili busi, kakršni povezujejo južnoameriška mesta, bi bile razdalje kratke in naša potovanja po širši nam domovini še veliko pogostejša, pa tudi cenejša. Za cca 1000 km dolgo pot sem plačala okoli 40 evrov. Ljubka, iz papirnate servietke narejena rožica, ki mi jo je na koncu poti podaril prijazen stevard, ni bila vkjučena v ceno :)

K slapovom Iguazu sem odhajala z mešanimi občutki, podobnimi kot lani proti Machu Picchu. Že stokrat videni iz vseh mogočih perspektiv mi niso obljubljali izvirnega doživetja, le bolj ali manj pričakovano osebno izkušnjo nečesa veličastnega. Slapovi ležijo na dvomeji med Argentino in Brazilijo in ogledi so možni z obeh strani. Izhodišče na argentinski strani je simpatično mestece Puerto Iguazu, kjer sem tudi bivala v zelo prijetnem hostlu Hostel Inn (female dorm za 4 bejbe, prijazno osebje, vse lepo urejeno in čisto, cca sto raznoraznih idej polnih popotnikov, vsak večer akcija in caiperinhe v bazenu :)) – vse to in še veliko več za osem evrov na dan..;)



Izhodišče za brazilsko stan pa je nekoliko večji in manj prijazen Foz de Iguacu. Slapovi so državi obdarili neenakopravno. Brazilska stran resda ponuja nekoliko bližnje srečanje, medtem ko je večina slapov in celotnega parka argentinska. Doživetje je bilo enkratno. Slapovi so veličastni, parka na obeh straneh pa urejena, kultivirana (in presenetljivo čista) tropska divjina.. vse je polno metuljev, ki nesramežljivo sedajo povsod, po torbah in ljudeh, iguane se plazijo ob poteh, simpatični mravljinčarji pa kar po njih, saj je tam še najlažje najti hrano v torbah nepazljivih turistov. Po parku je delno speljan vlakec oziroma na brazilski strani bus, delno pa so lepo urejene in označene pešpoti, ki vodijo do razglednih točk od zgoraj in tudi nekoliko nižje. Oba pogleda očarata in navdajata s strahospoštovanjem. Voda dere čez skalne robove s tako neizmerno močjo, da sem si čisto zares zaželela, da mi ne bi spodrsnilo..





Prvovrstna turistična znamenitost kakopak ponuja neštete možnosti dodatnega zapravljanja denarja – oglede in aktivnosti vseh vrst, od kanjoninga, raftanja, raznih “safari” tur po parku, helikopterskega ogleda itd. Popotniške izkušnje so me naučile skrbno izbirati med nadvse privlačno in vse-mogoče-obljubljajočo, pa potem veliko-manj-uresničujočo ponudbo – ker ponavadi razočara. Vseeno sem se odločila za krajši sestop s svojih sem-nad-to-nateguško-turistično-ponudbo višav ter se postavila v vrsto za ogled slapov od blizu, z motornega čolna, ki ga fantje zapeljejo zelo zelo (in mogoče celo malo preveč) blizu glavnih dveh slapov.. Motorji tulijo, da držijo čoln pri miru, voda dere z neizmerno močjo in se neobvladljivo vrtinči, sila vodnega padca ustvarja velik oblak odbitih kapljic, v katerem se komaj diha in ni mogoče ostati suh. Za nameček, da se nam, “avanture” željnim turistom, še malo bolj zadogaja, nas zapeljejo direktno pod nekaj manjših slapov, a kaj, ko smo si pod močnimi pljuski (tople) vode iz reke Iguazu le previdno zatiskali oči. Izkušnja je bila zabavna – pa tudi do kože mokra. Vseeno v takih situacijah vsakič sproti izprašam svoj pogled na svet, kajti nekdo se očitno moti.. Poln čoln ljudi drgeta in vpije od navdušenja, ob vsakem ostrem in z močnimi motorji podprtem zavoju sledijo glasne ovacije, jaz pa se počutim kot marsovec.. Z Markom Twightom bi se verjetno dobro razumela, čeprav niti ne vem, če je to referenca.



Še nekaj zanimivosti je na voljo v okolici slapov, ena od njih na brazilski strani je park ptic. Načeloma sem proti živalskim vrtovom in jih tudi nerada obiskujem, a sem tokrat naredila izjemo – saj je park namenjen tudi vzrejanju nekaterih, v naravi že skoraj ali celo povsem izumrlih ptičjih vrst. Bilo je zanimivo in poučno, večine raznobarvnih ptic še nikoli prej nisem videla v živo. Za nameček sem dobila bližnje srečanje s tukani, ki so z večjimi kljuni od sebe samih zame ene bolj posrečenih ptic, pa tudi z velikimi raznobarvnimi arami – ki pa so si vidno nervozne za novo leto zagotovo zaželele povratka domov, v svobodo.





Naslednja zanimivost je Wanda, odprti rudnik poldragih in dragih kamnov. V Argentini je kar nekaj tovrstnih rudnikov v zasebni lasti. Vse naravno bogastvo do globine 20 metrov namreč pripada lastniku zemlje - kar je najdeno globlje, je narodno bogastvo in si ga prilasti država. Na srečo se tukaj ametisti, kvarci, topazi, pa tudi akvamarini in rubini nahajajo dovolj plitvo v zemlji, da družini, ki si lasti rudnik, še veliko generacij ne bo treba prav veliko delati. Ogled rudnika je organiziran tudi med tednom, ko potekajo redna izkopavanja in se je mogoče sprehoditi med rudarji, ki baje zelo dobro zaslužijo. Naša vodička med številnimi zanimivimi podatki, s katerimi je predstavila rudnik, te številke ni izbrskala. Čeprav majhen, pa je bil poučno odkritje, saj so dotlej zame dragi kamni rasli v prstanih, prav tako kot so krave zadnja leta večinoma lila..:)





Če so bili slapovi prečudovito delo narave, pa me je vsaj enako navdušila tudi hidroelektrarna Itaipu Binacional – v enakopravnem solastništvu Brazilije in sosednjega Paragvaja. Z mislijo na mojega nončkota, ki jih je v svojem življenju sprojektiral kar nekaj, večino od njih na Dravi, sem si jo ogledala tudi zanj.
HE Itaipu je kontroverzna že vse od začetka projekta pred približno tridesetimi leti. A zagovorniki in nasprotniki se strinjajo, da je spremenila obličje tega dela dežele za vedno. Jez, visok je 200 metrov in narejen izključno iz betona, je brez jeklene konstrukcije. Slikovita primerjava količine porabljenega betona bi bila dvopasovna avtocesta od Moskve do Lizbone. V dnevih najbolj intenzivne gradnje so delali z neverjetno hitrostjo, primerljivo z zgrajeno 20-nadstropno stolpnico vsakih 55 minut. Cena projekta – 18 milijard dolarjev.





Se je splačalo – je vprašanje, na katerega ni poštenega odgovora. Proizvedena električna energija pokriva četrtino brazilskih potreb in 90 % paragvajskih. Ekvivalentna količina elektrike bi bila proizvedena iz 434.000 sodčkov nafte na dan – z ustreznimi izpusti ogljikovega dioksida. Nasprotniki ji očitajo uničenje 700 km2 gozda, z njim pa tudi izumrtje nekaterih rastlinskih vrst, med njimi zelo redke vrste orhidej. Uničene so bile številne naselbine domorodnih Guarani in Tupi Indijancev, pa tudi nekatera pomembna arheološka najdbišča in celo baje zelo lepi slapovi Sete Quedas. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo tako velika količina vode, ki sedaj predstavlja poplavljeno področje akumulacijskega jezera, dolgoročno spremenila tudi mikroklimo regije, česar posledice težko predvidimo.
Vodstvo HE Itaipu se na omenjene očitke odziva presenetljivo pozitivno in v duhu trajnostnega razvoja regije. Občutek je, kot bi se hoteli na številne načine odkupiti za posledice, ki so sledile temu gigantskemu projektu.
Ekskurzija po objektu je bila zanimivo doživetje, prav tako proporci votlega jezu, v katerem so nameščene turbine in generatorji, Zanimivo je, da je solastništvo med tako različnima državama, kot sta Brazilija in Paragvaj, lahko tako zelo enakopravno. V kontrolni sobi so v vsakem trenutku prisotni enako številčno zastopani inženirji iz obeh držav, vodji izmene se izmenjujeta vsakih šest ur, vsakič iz druge države. Tudi število zaposlenih, 3000, je razdeljeno natančno na polovico. Da polovica govori špansko in druga polovica portugalsko in da imajo na brazilski strani ves čas eno uro več kot kaže na paragvajski – kot kaže ne moti nikogar, še najmanj pa uspešno delovanje elektrarne.
Gre torej za veliko mojstrovino človeštva ali katastrofo epskih razsežnosti – je vprašanje, ki ostaja.

V hostlu sem spoznala nekaj zanimivih ljudi, med njimi Nailla z Irske, s katerim sva nekaj od teh ogledov opravila skupaj, ter Salimo iz Maroka, s katero sva se ujeli v sekundi. Ker sva se obe odpravljali naprej proti Salti, sva se odločili združiti moči za ta del poti – skupaj z njenim travelling-prijateljem iz Palerma – in danes, ko je za menoj že 27-urni neprekinjeni avtobusni premik v Salto – smo skupaj najeli avto, jutri zjutraj pa odrinemo na petdnedvni izlet po okolici.

Z morja na kopno

Zame je eden od čarov življenja na barki tudi ponovno najden občutek hvaležnosti. Ne hvaležnosti za tiste stvari, ki so po Maslowu visoko na vrhu piramide. Takšno splošno, filozofsko hvaležnost za vse lepo, kar se mi godi v življenju, znam čutiti vsak dan. Zdaj mislim na hvaležnost za tiste stvari čisto spodaj – ki so v naših življenjih tako samoumevne, da jih ne cenimo več. Pa pridejo dnevi na barki, ko stvari izgubijo ceno, a pridobijo vrednost. Ker je občutek redek in ga nikakor ni mogoče ponarediti, ima zame še posebno vrednost.


Vse skupaj v resnici ni nič posebnega, samo drugače je. Ker je veliko manj stvari kot običajno v naših rokah, ker ni pristanov in možnosti umika na vsakem koraku - kot sem navajena z Jadrana - je ranljivost veliko večja, z njo pa tudi odgovornost do svojih odločitev.


Letošnje jadranje naj bi nas vodilo proti severu Brazilije. Kar nekaj stvari je podrlo načrte.. od nekajkratnih sprememb posadke, poznega odhoda zaradi višje sile – do, v zadnjih dneh – povsem neugodne, za preveč dni vnaprej trajajoče vremenske napovedi, ki nam ne pusti napredovati v zadanem kurzu. V Humarjevi maniri bi mogoče lahko celo rekla, da nas letos morje ni maralo. V moji maniri pa ni, da bi silila. Če ne letos, kdaj drugič, če ne tukaj, kje drugje.. Bile naj bi to počitnice in ne doseganje nekih ciljev, razen prijetnega jadranja in druženja, ki sta izpolnjena. Pogosto, kadar svoje početje predamo v roke naravi, smo obilno poplačani. Kdaj drugič zavrnjeni, ne da bi se ob tem kdo vznemiril. Verjamem, da če s hvaležnostjo sprejemamo, kar nam ustreza, je najbrž edino pošteno, da sprejmemo tudi tisto, kar nam ne. Sometimes you win, sometimes you loose. In še kadar izgubljaš, nikoli ne veš. Morda celo tudi takrat dobivaš.



Tole pišem v Montevideu, Urugvaj - ki je danes dobil svojih pet minut, a jih ni izkoristil. Popolnoma nič me ni pritegnilo v tem mestu, razen prijetnega večernega drinka z lastnikom ene od tukajšnjih knjigarn, filozofom, matematikom in v prostem času tudi rejcem konj, ki je bil v tem betonskem sivem mestu nepričakovano prijetna družba.
Zjutraj nadaljujem na severozahod, v Argentino, proti slapovom Iguazu :)

Skok z Valentino v Rio

V ponedeljek še vedno nismo uspeli urediti na carini, v torek je bil v Argentini državni praznik in dela prost dan, pogajanja naj bi se nadaljevala v sredo. Valentina, prvič v južni Ameriki, je v slabem tednu dni dobila prvi vtis o mestu, zato si je nekaj naslednjih dni zaželela preživeti v raziskovanju okolice. Termin »okolica« v teh krajih sicer hitro dobi nov pomen, tako kot ga dobi izraz »gorski kraj«, kot sva letos pozimi uspela spoznati z Borom na najinem potovanju po Patagoniji. Vse v razdalji tristotih kilometrov od najbližjega vršaca se je že štelo za »charming climbing resort«.


Ker neposredna okolica BA ne ponuja nič posebno vznemirljivega, je Valentina najprej razmišljala o ogledu slapov Iguacu in ker tudi jaz še nisem bila tam (in ker preživljam dneve »na čakanju«), me kakopak ni bilo prav težko prepričati, da bi se na tole ekspedicijo odpravili skupaj. Po kratkem razmisleku, ko nama je prijazna gospodična v turistični agenciji ponudila avtobusno karto za dvajset ur vožnje v eno smer, nama je kar hitro padla na misel veliko predrznejša ideja. Če sva že na drugem koncu sveta, in če je že do Ria de Janeira samo tri ure leta, karta pa primerno ugodna – bi bila ta priložnost res po nepotrebnem zamujena. Takoj sem se ponudila za vodičko, saj sem v Riu po nekem čudnem naključju že nekaj zadnjih let okoli novega leta kar abonirana. Zame ima poseben šarm in super energijo in se ga ne naveličam. Rio je eno od tistih mest, ki so ti všeč, ali pa te takoj spravijo ob živce in midva sva se ujela.
Mate se je odločil, da izlet spusti, tako da sva se odpravili sami.



Pričakal naju je – v dežju. Neeeee!!!!! Kar sicer ni nenavadno, saj tam pogosto dežuje – je pa popolnoma neprimerna dobrodošlica za nekoga, ki pride prvič in pričakuje vse tiste šlager prizore s Copacabane in Ipaneme, polnih zagorelih postavnih teles. Zdaj sta obe najslavnejši plaži na svetu samevali, midve pa sva se skozi promet, avtov in ljudi, prebijali v strašnih nalivih z odprtimi dežniki. Vseeno, Rio živi svoje življenje tudi v turistom manj naklonjenih dnevih in ni zato nič manj šarmanten. Vesela sem, da je bil tudi Valentini všeč in da je začutila tisti čar velemesta, ki lahko naenkrat pokaže toliko različnih podob – ki tudi mene vsakič sproti prevzamejo. Če se v Buenos Airesu kvalitetno živi, je Rio zame mesto izjemno močnih energij, mesto, ki odpira oči.



V treh dneh sva lepo doživeli mesto, si ogledali Niemayerjev muzej v Niteroiu, pa v meglo oblečenega Kristusa na Corcovadu, največjo favelo v Braziliji s 300.000 prebivalci, zamudili sambo, a jo nadoknadili s kratkim vpogledom v nočno življenje prijateljic brazilskih noči pred slavno diskoteko Helpi. Ko nekaj popoldanskih uric po nama izjemoma ni deževalo, pa so nama močili noge valovi na dolgem, bosem sprehodu po Ipanemi.








Polet nazaj je kakšnih pet minut po vzletu zabelila strela, ki je skozi nevihtne oblake med vzpenjanjem udarila v letalo, da smo se naslednje tri ure spraševali, če smo ok in če bomo uspešno pristali. V bodoče bom skušala v Rio prihajati po kakšni bolj pritlehni poti, pred dvema letoma sem namreč prav na letu iz Ria v Sao Paolo doživela kroženje, da smo porabili gorivo, potem pa napol zasilni pristanek zaradi okvare zavornega sistema. Ghrr.

Drugače pa - super je bilo, z Valentino sva preživeli tri zelo prijetne dneve in Rio je še vedno zakon :)


Več fotk na: http://picasaweb.google.com/jakica.jesih

Regata za pogumne ...

... je naslov članka o življenju na VOR barkah med regato, objavljen v decembrski številki revije Men's Health. Še en članek, ki je nastal po junijskem obisku zaključka regate Volvo Ocean Race v St. Petersburgu v Rusiji.

-- Polly Gough, medicinska sestra in koordinatorka za športne poškodbe na zadnji VOR regati, je osupla: »Med to regato je pojem »športnih poškodb« dobil nov pomen. Te jadrnice znajo biti neverjetno nevarne.«
Mehko Pollyjino srce bi lahko bilo tudi premehko, a statistika ne pokaže milosti. V prvih petih etapah je med jadrnicami in medicinskim osebjem zakrožilo preko petsto elektronskih sporočil, v katerih so jadralci poročali o poškodbah in iskali nasvete. Za natančno spremljanje zdravstvenega stanja članov posadke so morali ti po koncu vsake etape anonimno izpolniti vprašalnik, ki je pokazal dramatično sliko. V uvodni etapi med španskim Alicantejem in Cape Townom, dolgo 23 dni, je kar 88 jadralcev prijavilo skupaj kar 137 poškodb ali bolezni. Med njimi je bilo sedem poškodb glave oziroma obraza, gljivične infekcije in infekcije ustne votline, pa tudi evakuacija jadralca zaradi hude poškodbe kolena.
»V prvi etapi je bilo največ poškodb,« pravi Goughova, »saj so se ljudje navajali na jadrnico,« skiper jadrnice Puma Ken Read pa dodaja: »Ko se začne dirka, se poveča tudi napetost med ekipo. Nič več se ne zadržujemo, jadramo s polnimi močmi in okoliščine postanejo v trenutku neprizanesljive. Močni valovi nas premetavajo po palubi, marsikdo prileti v kaj trdega ali ostrega in nekaj časa mine, preden se vsi skupaj navadimo na gibanje po jadrnici v novih razmerah.«
Med poškodbe letošnjega VOR-a sodijo še zlomljena rebra, vneta ledvica in zmečkanine vseh vrst, pa hemeroidi, morske bolezni in celo opeklina z grelcem vode. Najbolj pogoste pa so bile težave s kožo, predvsem razna vnetja kot posledica vlažnih in slanih oblačil, velikega nihanja v temperaturah zraka ter pomanjkanja gibanja.

Andraž Mihelin, slovenski jadralec in dvakratni udeleženec solo regate Transat 650 čez Atlantik, se spominja: »Vnetje kože je nedvomno najbolj zahrbtna in najmanj junaška poškodba, ki si je lahko deležen na oceanski regati. Pomembna je disciplina pri osebni higieni, uporaba otroških pudrov za sušenje kože in mazil za krotenje infekcij.
Osnovna napaka, ki jo jadralci delamo zaradi vlažnega in hladnega okolja, je premajhen vnos tekočine, kar se pozna pri razpoloženju, imunski odpornosti in ostalih, za delovanje pomembnih dejavnikih. Največji izziv oceanskega regatnega jadranja pa se skriva v stresu, ki izhaja iz priganjanja ljudi in opreme do samih limitov. Pri solo jadranju je bil izziv v hoji po robu med stresom, ki te motivira, in tistim, ki te pahne čez rob, iz katerega se sam težko izvlečeš. Če popustiš za hip, si izgubil mesta, če se preforsiraš, si izgubil regato.« --

Evo, odlomek, za cel članek vas pa vabim, da kupite revijo in se za borih 3,99 evrov spravite tudi v vrhunsko formo, spoznate popoln smučarski zavoj, odkrijete hrano za um, zdravje in raven trebuh (hmm, vse hkrati??) ... :))