S Salimo in Italijančkom smo najeli avto in si za prvi dan izbrali pot na sever, kjer andsko nižavje žari v odtenkih rdeče in se na drugi strani prelaza razprostirajo argentinske soline – Saline Grande. Težko je pristati na manj, ko dobiš priložnost doživeti več – in to velja tudi za potovanja. Lanska bolivijska slana puščava Salar de Uyuni je bila tako veličastna, da so bile argentinske Saline Grande, svojemu zvenečemu imenu navkljub, pač le slab nadomestek. Salima in Italijanček sta si jih želela doživeti, pa smo se po razgibani gorski cesti, polni ovinkov, prepadov in prečudovitih razgledov, odpravili čez 4100 m visok prelaz proti zahodu. Ne morem se upreti subjektivnosti pri opisovanju občutkov – a te vrste pokrajina me prevzame. Hecno (in seveda razumljivo) je, kako s Salimo, ki prihaja iz Maroka, različno doživljava svet okoli sebe. V soncu žareči rdeče-rjavi skalni masivi, puščavski pesek in kaktusi jo (za razliko od mene) pustijo popolnoma hladno, medtem ko se ob zelenem jezeru in travnikih okoli njega (za razliko od mene) navduši in stisne tisoč fotk..
Soline so bleščeče bela slana ravnica, na kateri smo izživeli svojo fotografsko kreativnost, spoznali ekipo mladičkov iz BA, se pustili opeči soncu in se imeli fajn..
Pot nazaj preko prelaza in potem še nekoliko bolj proti severu, proti bolivijski meji in večer v Humahuaci, od boga pozabljenem mestecu, ki pa nas je po prvem odbijajočem vtisu za vedno pridobilo na svojo stran. Svojo dušo je za tisti večer zlilo z našo in bilo je čudovito. Odlična večerja, prijazen hostel, jutranji sprehod po sobotni tržnici..
..In premik južneje, do Tilcare, nekoliko bolj backpackersko turistčne, a vseeno vredne ogleda z ostanki predkolumbijske naselbine.
Na poti nazaj proti Salti se je Italijanček odločil za samostojni premik proti Patagoniji, kar sva soglasno podprli. Zgodi se, da se s človekom ne ujameš in mi trije res nismo bili najboljši par.
Odložili sva ga na avtobusni postaji in si stisnili roke v slovo, a uradni prijatelji na facebooku ne bomo postali.. Sem pa od njega vseeno izvedela nekaj novega – namreč kot biolog dela v laboratoriju za preverjanje kvalitete mleka in baje se bolezen pri kravah spozna iz sestave njenega mleka, ne šele na osnovi krvnih testov. “Oh, how interesting!!” “Yes, sure. I hate it from the day one.” Takšen je bil.
S Salimo sva nadaljevali sami, zdaj v smeri južno od Salte. Prespali sva v še enem tipično-pozabljenem majhnem zaselku, Coronel Moldes, z glavno ulico in nekaj hostli, barom in slaščičarno, kar je bilo za najin pozni večer dovolj.
Nedaleč stran se razprostira zelo lepo jezero Cabra Coral, tisto, ob katerem je stisnila tisoč fotk :) Pot na jug, v Cafayate, se je vila po – zame – spet vzdihov polni pokrajini. Nekoliko drugih oblik, a še vedno rdečih odtenkov so se dvigovali hribi v temno modro nebo in se le malo pred Cafayatom spustili v zeleno, z vinogradi bogato dolino. Včasih se sama sebi zdim kot otrok, tako iskreno se lahko navdušim nad tako preprostimi stvarmi. Raznolike skalne oblike, mladci, ki za podarjen pesos v najbolj akustični od njih igrajo lokalne napeve, tisoč postankov za fotke.. In na koncu poti Cafayate, nekoliko večje turistično središče, mogoče velikosti našega Portoroža, ki živi v ritmu poletja, popotnikov, ki vsak s svojimi mislimi brezdelno poležavajo po parku, mesto vinogradov in odličnega suhega belega vina, ki sva si ga med prvim in drugim dulce de leche božansko dobrim sladoledom privoščili poleg zajčka v pomarančni omaki.
Naslednje jutro sva nadaljevali krog, zdaj že v smeri nazaj proti Salti, a po drugi, nekoliko zahodnješi cesti proti Cachiju. Čeprav so naju v turističnih agencijah v Cafayatu opozarjali, da bo razrita peščena pot za najinega malega VW gola (ne golfa) prenaporna, sva se vseeno odločili slediti prvotnemu načrtu. Za ta majhen pogum sva bili več kot bogato poplačani. Za 160 kilometrov dolgo pot sva potrebovali pet ur, pa ne samo zaradi peščene ceste, ki jo je včasih vmes tudi zmanjkalo, ampak predvsem zaradi neštetih postankov, ko sva družno vzdihovali nad lepotami okoli naju. “God was an artist”, je komentirala Salima.
Pozno popoldne sva prispeli v Cachi, si komaj izborili skromno prosto sobo v hosterii, na edinem trgu (ki je tudi edini prostor, kjer se kaj dogaja) pojedli najini redni empanadi con queso in naredili kratek giro po nekaj bližnjih ulicah. Kraj je majhen in ker nima niti črpalke, sva si zadnjih 160 km do Salte obetali še nekoliko daljših.
Že dolgo nisem vstala pred šesto, današnje jutro pa je bilo tega vredno. Nekoliko na tesnem s časom zaradi dogovorjene ure vračila avta v Salti sva si privoščili toplino vzhajajočega sonca in ravno cesto (tokrat delno tudi asfaltirano..), ki je pokrajino okoli naju pripeljala z divje rdeče puščave v bogato zeleno gričevje – in Salto.
Zvečer imava nočni bus v Cordobo – za zadnji del mojega, zdaj pravzaprav – najinega – potovanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar